Svet po koronavirusu

Družbena dogajanja niso moje področje. Raje govorim o zavesti, resnici in svobodi. No, nekako so te stvari povezane, zato sem navkljub nejevolji, da se vpletam v »svetovna« vprašanja, včasih k temu prisiljen. Če že ne zaradi česa drugega, potem zato, ker dobivam vprašanja o »dejanskem« ozadju te celotne situacije: kdo jo je sprožil, kaj naj bi se pravzaprav s tem doseglo, ali gre morda za svetovno zaroto in kakšno.

Kot sem napisal, o tem najraje ne bi in pravzaprav tudi ne bom. Namesto tega bom prenesel najpomembnejše dele prispevka avtorja, čigar mnenje cenim. Njegov prispevek pa v tem trenutku v celoti podpišem. To je v Financial Times objavljen prispevek »Svet po koronavirusu« Yuvala Noaha Hararija. Prispevek je v izvirniku, to je v angleščini, dostopen TU

Preden začnem s Hararijavimi razmišljani o svetovni situaciji, bom napisal nekaj, kar se nanaša na vsakega posameznika. Gre za notranje odzive na zunanja dogajanja (in to je moje področje).

Nekaj je položaj, v katerim ste.

Nekaj drugega je način, na katerega tolmačite ta položaj.

Vaše tolmačenje je pravzaprav vaša stvarnost.

Sam položaj, v katerem ste se znašli, je nevtralen. Ostati morate doma. Ne gre drugače. V večini držav je v veljavi omejitev gibanja. To pomeni, da ste dobili priložnost, ki je niste pričakovali. Dobili ste čas, ki ga je treba dobro izkoristiti. Le od vas je odvisno, kako boste to naredili.

Kako smo se v vsem tem znašli, ni pomembno. Pomembno je, kako bomo iz tega izšli. Svet, ki nas po tem čaka, bo potreboval umirjene ljudi, ki vedo, kaj želijo in ki so potrebne spremembe pripravljeni izvesti stokrat, tisočkrat, milijon krat odločneje kot kdaj koli prej.

Načrtujte. Pripravite se. Načrtujte, kaj boste naredili po tem. Dobili smo priložnost za reset (prenovitev) vrednot, za dobesedno nov začetek.

Vaše tolmačenje je vaša stvarnost. Na osnovi tega, kar do vašega uma prihaja, ta nenehno tolmači (interpretira) stvarnost. Žal je informacijski prostor prepoln novic, ki sejejo strah. Po eni strani uradni mediji strah usmerjajo v virus, čeprav je ta še velika neznanka. Na omejitve bi lahko gledali kot na preventivo in priložnost, da si vsi skupaj oddahnemo, tako ljudje kot narava.

Po drugih, alternativnih straneh prihajajo drugačne informacije, ki, žal, prav tako širijo strah. A ne zaradi virusa, temveč zaradi nečesa precej hujšega – zaradi grožnje, ki ne bo prešla kot slep virusek, ki v svojem bistvu le ohranja samega sebe in nima zlih namer, temveč so tu nenehno prisotne sile, hote zlonamerne, inteligentne in močne. Pred njimi ni rešitve.

Eden od izzivom, pred katerega je postavljen vsak od nas, je izbiranje tega, kar bomo verjeli, in smeri, ki jo bomo izbrali.

Merilo je preprosto: preizprašajte se, ali to, kar slišite, v vas izzove optimizem, upanje, kreativnost in poziv h konkretnemu delovanju, ali ustvarja občutek nemoči, strahu in panike. Na žalost večina novic, tako v uradnih kot v alternativnih medijih, ustvarja prav to drugo. Izzove strah. Strah iz različnih razlogov in strah pred različnimi stvarmi. A je to vseeno ista stvar.

V tem trenutku morate imeti nastavljen svoj bullshit detektor na maksimum. Ena od dobrih stvari, ki se bodo zagotovo zgodile po in med to krizo, je, da bodo vsi pokazali vsaj del svoje prave narave. Kot pravi pregovor: Sneg ne pada zato, da bi pobelil svet, temveč da vsaka zverina pokaže svojo sled.

Pravzaprav se to zdaj dogaja z našim življenjem, tako v življenju posameznika kot skupnosti. In to pomeni, da imamo življenjsko priložnost in priložnost generacije. Spremembe bi se lahko zgodile hitro, bistveno hitreje, kot bi se to lahko zgodilo brez epidemije koronavirusa.

O svetovnih družbenih dogajanjih priporočam prisluhniti temu, kar sporoča Harari. Članek sem nameraval najprej v celoti prevesti, a je Financial Times precej občutljiv glede avtorskih pravic, zato ga bom ob citatih Y. N. Hararija povzel. Če pa bi ga kdo želel prebrati v celoti, je povezava še enkrat – TU.

Y.N. Harari in svet po koronavirusu

Človeštvo se sooča z globalno krizo. Najverjetneje največjo krizo našega časa. Odločitve, ki jih bomo državljani in vlade sprejeli v naslednji nekaj tednih, bodo najverjetneje oblikovale svet v prihodnjih letih.

Harari navaja, da smo sredi masovnega družbenega eksperimenta. Seveda ne v smislu želene zarote, temveč v smislu odziva na krizo. Kaj se dogaja z zdravstvenim sistemom, zdaj in po krizi (kajti ta bo prešla, večina ljudi bo preživela)? Kakšnem vpliv na svet ima to vsesplošno delo doma? Ali izobraževanje prek spleta? Niti delodajalci niti izobraževalni sistem ne bi pristali na tak »eksperiment« v »običajnih« časih. Toda, to vse so le običajni časi.

V kratkem bomo dobili odgovore na vprašanja, Harari pa izpostavlja dve pomembni odločitvi, ki sta pred nami:

Prva je odločitev med totalitarnim nadzorom in okrepitvijo moči državljanov.

Druga je odločitev med nacionalno izolacijo in globalno solidarnostjo.

Ali naj spremljamo ljudi prek čipov, da bomo videli, ali v času epidemije upoštevajo zdravstvena priporočila? Nihče pri zdravi pameti na to ne bi pristal. Ko pa se v Zagrebu že petič ali šestič zgodi, da okuženi s koronavirusom gredo iz hiše na pošto, bencinsko črpalko, v trgovino ali celo v bolnišnico in po obisku lakonično povedo, da so okuženi in da bi bilo prostore dobro dezinficirati, potem začne človek razmišljati, da spremljanje prek čipov niti ni tako slabo …

Harari navaja: “Lahko bi rekli, da pri nadzorovanju ni ničesar novega. Tako vlade kot korporacije v zadnjih letih uporabljajo sofisticirano tehnologijo za spremljanje ljudi. Toda če ne bomo pozorni, bi epidemija lahko pomenila prelomnico v zgodovini nadzorovanja. Ne le zato, ker bi se množično spremljanje spremenilo v nekaj »običajnega«, temveč zato, ker simbolizira dramatičen prehod od »spremljanja nad kožo« v »spremljanje pod kožo«.“

Seveda se ideja, da vlada trenutno ve za podatke o telesni temperaturi in drugih fizioloških pokazateljih in da lahko prav tako trenutno tudi zaustavi epidemijo, sliši enkratno. A to ima svojo ceno. Smo jo pripravljeni plačati?

Harari navaja: “Lahko bi, seveda, zagovarjali biometrično nadzorovanje kot začasni ukrep v času izrednega stanja. Ko nevarnost mine, bi bil odpravljen. Toda začasni ukrepi imajo slabo navado, da trajajo dlje kot nevarnost, še posebej, če je na vidiku verjetnost nastanka nove nevarnosti.”

Harari poudarja nekaj zelo pomembnega: če vprašate ljudi, ali bodo izbrali zdravje ali zasebnost, ste pred njih postavili lažno izbiro. Vprašanje je lažno in se niti ne bi smelo postavljati. Seveda si želimo oboje!

Toda kako to doseči? Harari odgovarja: s okrepitvijo moči državljanov. Dobro informirani in odgovorni državljani, to je edini odgovor. Centralizirano nadzorovanje in kaznovanje nista opcija. Harari v bistvu trdi, da je zdaj priložnost, da državljani pokažejo, da lahko ravnajo pravilno, tudi če jih nihče k temu ne sili (#ostanidoma). Motivirani in informirani državljani so praviloma precej učinkovitejši kot nadzorovana množica nevednežev.

Za uspeh na tem področju in njuno sodelovanje potrebujemo zaupanje. Ljudje morajo zaupati znanosti, družbenim avtoritetam in medijem.

Morda boste nekateri zaradi tega napotka doživeli živčni zlom, a dobro premislite, preden obsodite. Nihče od nas ne nasprotuje urejeni družbi, a vsi smo proti neodgovornim politikom, zlorabam in proti tistim, ki le čakajo na bližnjico do diktature. Takšni trdijo, da državljanom ni moč zaupati in tako širijo strah. Harari nas poziva, da jim pokažemo nasprotno. Že leta to delam – pozivam ljudi k neprisilni, prostovoljni, razumni in zavestni odločitvi v smeri odgovornosti in spremembe. Morda jim bo covidkriza dala potrebno moč.

Zaupanje v institucije je bilo leta omajano in ga ni mogoče prek noč povrniti. Toda priznajte, tudi mi na Hrvaškem preživljamo neke vrste napredek od nezaupanja in prezira do spoštovanja tistih, ki so se v tem kriznem obdobju pokazali kompetentni. Politiziranje nas ne skrbi več, začeli smo ceniti strokovnost in rezultate. Dogaja se nekaj brez primere v sodobni zgodovini (in morda tudi širše). In to je naša priložnost, ustvarjena s skupinsko nadlogo, v kateri smo se znašli.

Tehnologija in nadzorovanje lastnih pokazateljev zdravja … to nikomur ne bi smelo predstavljati težave. Še več, kaj takega bi lahko vsakemu od nas dalo informacijo, ali smo in kdaj smo postali zase ali za druge nevarni. Harari izpostavlja, da bi lahko bila ista tehnologija, ki jo vlada uporablja za nadzorovanje posameznika, uporabljena, da bi posamezniki nadzorovali vlado. Nadzor je lahko obojesmeren. Kot vedno, ni težava tehnologija, temveč njen način uporabe.

Epidemija koronavirusa je največja preizkušnja državljanov. V prihajajočih dneh se bo vsak od nas moral odločiti, ali zaupa znanstvenim podatkom ali teorijam zarote ali politikom, ki delajo za svojo korist.

Drugi del zgodbe, ki jo Harari enkratno predstavlja, je potreba po globalnem načrtu. Kot lahko vidimo, so bili odzivi na krizo zmedeni. Večinoma so bili ukrepi usmerjeni k zapiranju na nacionalni ravni. Navidezno bi morali zaradi tega populisti in desno usmerjeni nacionalni politiki uspevati. A prav tako lahko vidimo, kako je v našem neposrednem sosedstvu Madžarska postala primer nečesa, česar si niti en narod ne želi (kljub politikom, ki jim je Orban vzor). Zadeva je ta, da je vsakomur jasno, da rešitev te krize ne more biti nacionalna in izolirana. Ali bo globalna ali pa je ne bo.

To pomeni, kot navaja Harari, da smo pred izbiro med nacionalno izolacijo in globalno solidarnostjo.

Ob vsakem drugem času bi to bilo politično vprašanje, ki bi izzvalo ostre razprave. Prav tako bi se ob vsakem drugem času razpravljanje o tem razvleklo v nedogled. Zdaj, v tem trenutku, je to vprašanje obstanka. Dobesedno, vprašanje življenja ali smrti. Če pri tem naredimo napako, se nam ne piše dobro. Ponavljam, kar ponavlja tudi Harari – edina rešitev te pandemije in tudi vseh prihajajočih kriz je globalna.

Širjenje informacij, skupinsko delovanje, proizvodnja in distribucija medicinske opreme (in vsega drugega), globalno sodelovanje in zaupanje.

Namesto da vsaka država skuša lokalno pridobiti čim več opreme, kot je lahko dobi, bi koordiniran globalni trud lahko bistveno pospešil proizvodnjo in zagotovil pravično razdelitev te opreme. Enako kot države med vojno nacionalizirajo ključne industrijske panoge, bi lahko vojna ljudi proti virusu »humanizirala« ključno proizvodnjo.

Toda, nadaljuje Harari, ne gre le za odziv na ravni medicine. Tu je še grozeča gospodarska kriza, ki zahteva globalni odgovor, in to hitro. Recimo, globalni dogovor glede potovanj. Zapiranje meja ni rešitev, saj nas bo uničilo, toda njihovo odpiranje ne more biti enostransko. Zaman bo ena država ukrotila virus, če tega ne bodo storile vse ali vsaj večina. Razmišljanje le znotraj nacionalnega in lokalnega lahko ostane le na ravni osnovnih potreb, hrane in energije. Vse drugo – in naše življenje je precej več kot to – je globalno in ne bi smelo biti omejeno z mejami in nacionalnimi državami. Tu bom dodal, da so tudi verska vprašanja in vsi razkoli in delitve, ki jih ta vprašanja povzročajo, na enkrat stopili v ozadje.

Harari navaja: “Kolektivna paraliza je zgrabila mednarodno skupnost. Zdi se, da so odrasli odšli od doma. Človek bi že pred nekaj meseci pričakoval nujni sestanek svetovnih voditeljev, ki bi se spomnili skupnega akcijskega načrta.”

A to se očitno ni zgodilo, čeprav je nujno potreben. Harari omenja tudi nesposobnost ameriške administracije, zlasti predsednika, ki se je preprosto odrekel vlogi voditelja, ne le v mednarodnih vodah, temveč tudi doma. Hm, vendarle moram nasprotovati temu »odrekel se je«. Trump nikoli ni bil voditelj.

Kakor koli že, dejstvo je, da je vsaka kriza pravzaprav tudi priložnost. Tu je zaključek Hararijevega prispevka:

Upati moramo, da bo trenutna epidemija človeštvu v pomoč, da bo dojelo akutno nevarnost, ki jo predstavlja globalna neenotnost. Ali bomo nadaljevali po poti ločevanja in izolacije ali bomo sprejeli pot globalne solidarnosti? Če izberemo neenotnost, to ne bo le podaljšalo krize, ampak bo najverjetneje vzrokovalo prihodnje katastrofe. Če izberemo globalno solidarnost, bo to zmaga ne le nad koronavirusom, temveč nad vsemi prihodnjimi epidemijami in krizami, ki bi lahko doletele človeštvo v 21. stoletju.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški