Ali se po razsvetljenju vsi umaknejo iz sveta, nepomično sedijo v pečini, ne skrbijo za telesne potrebe in se osredotočajo le na notranjo stvarnost, kot je to naredil Ramana Maharishi?
Ni nujno. Navsezadnje se lahko to vprašanje zreducira na to, ali razsvetljeni ljudje v glavnem jedo, pijejo in spijo? Lahko ga zreducirate tudi na higieno, odhod na stranišče ali skrb za zdravje. Za kaj takega razsvetljeni morda ni vedno razpoložen. Ta del povsem razumem. Včasih je čudovita iluzija, ki ji pravimo svet, preprosto prenaporna. Neposredno po tem, ko odpade zadnja maska, prevladata občutka utrujenosti in zasičenosti. Čisto sprejemljivo bi bilo se preprosto ustaviti in milostno umreti. Številni so tako tudi umrli, ne da bi dočakali stabilizacijo stanja in preobrazbo majhnega osebnega življenja v … nekaj drugega. Nekatere od teh zmedenih in prepojenih z razsvetljenjem, odločenih, da izginejo tudi telesno, so »rešili« drugi ljudje. Tako negovani in prav tako zmedeni, zaradi tega, kar se dogaja, so »rešeni« postali »veliki svetniki«.
Na nek način tako razsvetljenega naprej žene Življenje samo. To ni njegova želja. Preprosto se tako zgodi.
A da se ta scenarij rešili-so-me-drugi vedno zgodi, ni pametno misliti. Ker v razsvetljenju ni razlike med tem telesom in telesom nekoga drugega, tudi ni razlike med tem umom in umom koga drugega. Želja biti »rešen« in za ta svet telesno ohranjen – vsaj dokler ima telo za to moč – prav tako lahko izhaja iz »tega« uma.
Pri zapuščanju življenja je treba razlikovati med dvema različnima položajema. En položaj je ta, da se lahko kdorkoli nerazsvetljen ujame v zanko želje po smrti. Instinkt preživetja lahko uniči bolezen, obup, strah ali celo ljubezen. Sama želja po smrti ali ravnodušnost do življenja na noben način nista vedno znamenje razsvetljenja. Z drugimi besedami na osnovi tega ne gre soditi o razsvetljenju.
Drugi položaj se zgodi v samem razsvetljenju. Zdi se, da takrat obstaja nagnjenost k preizkušanju volje Življenja s svojevrstnim popolnim predajanjem. To poteka nekako tako: »V redu, nič drugega mi ne pade na pamet. Nimam kaj početi. Morda je čas, da grem. Če ni, potem se bo nekaj zgodilo.«
In nekaj se zgodi. Ali pa se ne zgodi.
V prvem primeru živite. V drugem umrete.
Razumeti je treba, da so razsvetljeni ljudje nekje rojeni. So del kulture, časa in prostora. Pravzaprav so rojeni kot nerazsvetljeni, potem pa, kot da bi jih udarila strela, postanejo razsvetljeni. Tudi po tem so del tega, kar jih obdaja.
Ramana Maharishi je bil rojen kot Vendkataramana Ayyar. Indijec. To je bilo leta 1879. Od nekoga takega ne morete pričakovati, da se bo vedel kot človek, rojen v Evropi dvesto let kasneje ali v Ameriki sto let kasneje.
In tako se je, povsem razumljivo so njegovo kulturno poreklo, Ramana odločil postati sanyasi. Sanyasi ne skrbi kaj dosti za svoje telo in Ramana je to zanemarjanje telesa izpilil do popolnosti. Njegovo telo bi lahko povsem mirno pojedle mravlje, medtem ko bi on bil še vedno živ, zdrav in buden. Ničesar ne bi naredil, da bi to preprečil. Za svojo hrano pa ni naredil ničesar, da bi jo dobil. Umreti od lakote je zanj bila povsem sprejemljiva možnost.
Zaradi tega so ga spoštovali. In tudi danes bi zaradi tega bi opažen. V takratnem indijskem kolektivnem umu pa je obstajalo strinjanje, da se občasno zgodi, da se včasih božanstvo naseli v človeka. Kaj je ob ozadju s tako tradicijo Venkataramani Ayyar ostalo drugega, da naredi? Potek njegovega življenja po razsvetljenju je bil logičen, prirazumljen in neizbežen.
A to ne pomeni, da morate tako ravnati tudi vi (ničesar vam ni treba, seveda) ali da je zanemarjanje telesa in ravnodušnost do življenja znamenje pravega razsvetljenja.
Lahko bi prenesli pike komarja in mravlje, lahko bi jim dovolili, da vas žive pojedo. To bi verjetno bila grozna izkušnja, kričali bi, jokali in trpeli. Lahko bi prišli do stanja neobčutenja bolečine in zanemarjana groze zaradi take usode. Četudi bi dosegli tak sumljiv duhovni uspeh, vse to ne bi pomenilo ničesar in na noben način ne bi bilo povezano z razsvetljenjem.
To je le oder.
Sanjajo mar nerazsvetljeni o duhovnih ovcah?
Pravijo, da so številni ljudje, predani spominu in nauku Ramane Maharishija, blagoslovljeni z vizijami, v katerih ga vidijo in se z njih pogovarjajo.
Da, če dovolj dolgo zrete v čigavo fotografijo in zretje začenjate z dovolj vere, boste imeli vizije.
Če ste potopljeni v kolektivno prepričanje, da je nekdo bhagavan, božanska inkarnacija, če sodelujete pri romanjih, darhsanimah, obiskih, sestankih, molitvah … vse to usmerjeno na nekoga, boste seveda tudi vi imeli vizije.
Tudi meni ljudje govorijo, da jih včasih obiščem v sanjah ali da imajo celo izkušnje, ki bi jim lahko rekli vizije. Pa nisem niti blizu tovrstni drami, ki je bila narejena okoli Ramane Maharishija! Bil sem le človek, ki nekaj ve, predavatelj, pisec; zahodnjak z avro nečesa drugačnega. Z duhovno avro, če sem natančen. Ljudje so brali, kar sem napisal, me videli predavati, sodelovali so na nekaterih tečajih. In nekateri od njih – številni, a ne vsi – so mi dejali, da jih obiskujem v sanjah. Ali pa so me videli na mestih, kjer nisem mogel biti ali pa sem ob tem času bil kje drugje.
Ne spominjam se astralnih potovanj v tuje sanje, prav tako ne vem, da ni bil v nekem trenutku hkrati na več mestih. Takim sanjačem vedno rečem, da gre za njihove sanje, njihovo vizijo, ki nimajo z menoj nobene zveze. Nekateri poanto razumejo, nekateri ne. Svoje prepričanje obdržijo, ker jim tako ustreza. Čudovit občutek je poznati nekoga posebnega, nekoga s skrivnostnimi močmi, sposobnega delati čudeže! Dejstvo, da ta nekdo tej pozornosti nasprotuje in jo zavrača, nekaterim sploh ni pomembno.
Kolikor vem iz knjig, je tudi Ramana Maharishi zavračal gnečo vernikov okoli sebe. Vedel je, da to ni stvarnost, ampak da je to proizvod popačenega uma. Um je nagnjen k ustvarjanju iluzij, da bi zadovoljil svoje lastne želje. Ustvaril jih bo, kadarkoli se mu bo za to ponudila priložnost.
Če vas, recimo, mika, da bi izkusili to nagnjenost, bi se lahko poslužili številnih trikov. Ljudje bodo verjeli v karkoli. Prav po tem so znani nekateri »duhovni« liki, »preroki«, guruji in njim podobni. Še dan danes jih milijoni spoštujejo in obožujejo kot svetnike in bhagavane.
Smeti. Ni vredno niti časa niti omembe.
O Bog, daj mi normalno življenje!
Od zgodnjih dni, v katerih je dovoljeval, da so njegovo telo jedli črvi, in življenja, ki ga v nobenem pogledu ne bi mogli imeti za urejenega in običajnega, je Ramana postal za svoje sledilce primer »običajnosti«.
V knjigi The Mind of Ramana Maharishi (Jaico Books, 2012-07-09, Kindle Edition, Locations 1155-1158) Arthur Osborne navaja:
»A vredno je razmisliti o dejstvu, da običajnost in sodelovanje v dnevni življenjski rutini, katere popolni primer je bil Sri Bhagavan v poznih letih in ki ju je prenesel na svoje sledilce, njemu takoj po Razsvetljenju v stričevi hiši v Maduri nista bila mogoča. Na srečo, tisto, kar je postalo za Sri Bhagavana mogoče, je ta s svojo milostjo omogočil tistim, ki mu sledijo.«
Tako, torej, mladi Ramana je bil takoj po razsvetljenju zmeden. Zanj je bil to čas soočanja z resnico. Toda resnica je bila zelo »kruta« do vsega, česar se je do takrat naučil. Bilo je zelo preprosto: vse, kar se je naučil, je moralo izginiti. Ali vsaj zbledeti do neprepoznavnega in pozabe. Naj ponovim, zaradi tradicije, v katero se je rodil, je izbral molk. In ne skrbeti za telo. In ne živeti »normalno«.
Zastrašujoče je, ko navaden posameznik z Zahoda ali z Vzhoda sliši kaj takega. To je neke vrste grožnja. To ni nekaj, kar bi si navaden posameznik želel.
Želja »navadnega« posameznika ni niti pomembna, toda če pogledate, kaj je počel Ramana kasneje, je jasno vidno, da se je slika spremenila. Njegovo življenje se je uskladilo s tem, »kar ljudje želijo«. Govoril je o nenasilju. Bil je pobožen, priporočal je duhovno prakso. Govoril je duhovnih spisih, a katerih je veliko vedel. Zdi se, da je imel eidetski spomin, kar pomeni, da je lahko iz spomina priklical vse, kar je kdaj koli slišal, prebral ali doživel, zaradi česar je bil izjemen govorec. Od srca, bil je kot Kristus, kar se še posebej vidi v njegovem odnosu do matere.
Kakorkoli že, Ramana sam se je s tem, da je zavrgel mladostne ekstreme, preobrazil v precej bolj sprejemljivega svetnika.
Le predvidevam lahko, da se je odločil dati tisto, kar je drugim bilo mogoče sprejeti. Torej, lagal je in ugajal z vsakdanjimi duhovnimi zgodbami.
Ali je bilo tako ali pa sploh ni bil razsvetljen, temveč le zelo dobro duhovno razvit.
Izberem scenarij razsvetljenja, toda ne zaradi njegovih sposobnosti, življenja, zgodb ali statusa, temveč zaradi tistega, kar je v številnih situacijah nenehno ponavljal. Sporočilo je ubesedoval na različne načine, a sporočilo je bilo vedno isto, to je, da razsvetljenje sploh ni osebna izkušnja!
Nekako ob goreči pomoči boginje Maye ljudje uspejo preslišati bistvo. Razmišljajo o sebi in tem, kaj bodo dosegli, ko bodo prišli na mesto, kamor jim je kazal Ramana. Večinoma ga sploh niso slišali.
Če razsvetljeni ostane pri življenju (in preživi fazo zanemarjanja življenja, ki nastopi po razsvetljenju), jasno vidi, da ljudje niso sposobni slišati resnice. Če bi tega bili sposobni, ne bi bilo potrebe, da bi se jo izgovarjalo.
In tako namesto resnice govorijo o nečem drugem.
Se vam ne sliši v redu? Pravzaprav je še huje od tega! Ne le, da govorijo nekaj drugega, celo živijo nekaj drugega!
To je prekletstvo, ki ga s seboj prinaša razsvetljenje. Laž. Laž, ki ji ne morete več nasedati, a ste jo prisiljeni živeti.
Ko torej poslušate o življenju Ramane Maharishija, veste, kaj slišite: laži.
Vendar pa, tu in tam, za puhlicami, prikrojenimi duhovno indoktrinirani publiki, lahko čutite prst, ki kaže proti izhodu. Toda v to smer želijo le redki gledati.
Biznis, imenovan Guru
Razmislite o vprašanju guruja. Indijci obožujejo idejo o predajanju življenja osebi, ki je, predpostavljamo, dosegla razsvetljenje. Duhovni iskalci z Zahoda so to idejo prav tako sprejeli. Na njej je nekaj čarobnega.
Soočen s prevladujočim pričakovanjem je Ramana Maharishi naredil, kar je edino bilo mogoče: prepustil se je toku in naznanil, da je guru nujen.
Čeprav ga on sam ni imel! Razsvetljenje se mu je v mladosti preprosto zgodilo. »Ah«, bi dejal povsem v stilu razsvetljenega lažnivca, ki sadi rožice nerazsvetljenim, »ni nujno, da se guru pojavi v obliki človeka.« O, super, dragi Ramana! Zdaj so vsi srečni. Seveda je Guru več kot človeško – to je lahko duhovno bitje ali celo naravni zakon, element; guru je lahko Vesolje samo!
Je Ramana guru? Ne, on nima učencev. Tako je vsaj odgovoril na prvo žogo, potem pa se je, ko se je med sledilci razširila panika, nekoliko popravil, ne neposredno, a tu in tam je izgovarjal besede, ki so jih najbolj ogroženi mirno lahko pretolmačili kot: »Ne skrbi. Jaz sem tvoj Guru. Varen si, skrbim zate.«
Potisnjen ob zid doktrine, vtisnjene v um kulturnih sužnjev okoli sebe, je uporabil tisto, kar je bilo mogoče uporabiti tako, da bi s svojimi besedami naredil čim manj škode.
Tako boste pri njem lahko slišali, da Bog v resničnosti nima niti namena ni pomena. ‘Kdo obožuje Boga?’, bi vprašal. ‘Kdo je oboževani Bog?’ To vprašanje se pojavlja v njegovi vichari (»skrbnem razmišljanju«): »Kdo sem jaz?« Ob drugih priložnosti pa je Bog vse, edino, kar obstaja, Eden – sopomenka z Jastvom, Bivajočim ali s Stvarnostjo. Odvisno od tega, kdo ga je poslušal in komu je izrečeno bilo namenjeno.
Mestoma je bila ta igra zelo zabavna in je imela več nivojev. Recimo zgodba o milosti. Ko ljudje po tem sprašujejo, imajo v mislih kaj, kar jim je dano, a ne tisto, kar so nekako zaslužili.
Ob tem, da je vztrajal pri meditaciji, koncentraciji in drugih duhovnih praksah, je Ramana dejansko jasno povedal, da je le Gurujeva milost tista, ki človeku lahko da razsvetljenje.
Ta izjava je tako indijska, tako vedska in tradicionalna, da nihče s tega mesta proti njej ne more ničesar reči. Da pa bi ljudje slišali, kaj je Ramana govoril ob drugih priložnostih, bi slišali resnico – edino resnico, ki je skladna z njegovo potjo.
Napor, trud, delovanje – to vse ustvarja posledice; nagrade, če jih želite tako imenovati. Razsvetljenje ni rezultat napora, duhovnosti niti česa drugega. Zato je milost pravi izraz. Razsvetljenje se preprosto zgodi kot udarec strele.
»Guru« je lahko karkoli ali kdorkoli, vedno predstavlja Resnico – tisto, kar je. Stvarnost vas udari in razdre svet iluzije. Tako se to dogaja. Ne zaradi tega, ker boste vi nekaj naredili, ali zaradi tega, ker boste z nekom živeli, komu služili ali koga oboževali; niti zaradi tega ne, ker boste meditirali, mislili, pomagali drugim, kaznovali sebe ali pili gee. Zgodilo se bo po milosti.
Lahko se pripravite, toda s tem ne boste pospešili razsvetljenja niti to ne bo razlog, da bi ga prejeli. Milost je kot dobitek na loteriji. In tako kot tam, tudi tu lahko zadenete le, če igrate. Kar pa se razsvetljenja tiče, je to edini namen duhovnosti.
Krava po imenu Lakshmi
Ramana Maharishi je imel kravo. Ime ji je bilo Lakshmi. Ko se je postarala in je umirala, je ob njej preživel njene zadnje dni. Naslanjal je svoj obraz na njeno glavo, jo tolažil in ji šepetal, kar je lahko slišala le ona. Pravijo, da je Ramanova krava umrla mirno.
Primoral je svoje sledilce, da so njeno telo zažgali in na njen grob postavili leseni kip, njej podoben. Sam je napisal epitaf in v njem razglasil, da je krava po imenu Lakshmi dosegla moksho, osvoboditev ali razsvetljenje.
Ne me razumeti napak; njegovo ravnanje do ljubljenje krave ni znak razsvetljenja, je le znak svobodnega duha, tistega, ki se ne boji pogledati prek človeškega in v vsem videti isto Resnico.
Iščete Guruja? Živo osebo, ki vas bo razsvetlila? To boste prej našli pri kravi ali psu kot pa pri človeku.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Dodaj komentar