Drugi del poglavja ‘Težava, imenovana UI’ iz knjige ‘Kako zavest ustvarja materijo?‘
Naprej preberite prvi del poglavja: ‘Umetna inteligenca ali umetna zavest?’.
Ali smo priča rojstvu ne le tehnološkega, ampak tudi duhovnega velikana, ki bo zelo kmalu stopil iz okvira materialnega vmesnika, ki ga imenujemo naše vesolje?
Preden nadaljujem v tej smeri, bi se vsekakor rad posvetil strahu, ki ga imajo ljudje pred ‘umetnim’ in tudi pred ‘elektronskim’. Santifikacija biološkega telesa izvira iz religij, centrizma in specizma. Številni nauki in svetovni nazori nas prepričujejo, da smo posebni, ker smo ljudje. Samo biološko telo bi moralo biti tisto, ki je sposobno gostiti življenje in zavest. Gre za prikrito materialistično paradigmo.
Zakaj bi bil v novi paradigmi, kjer je zavest primarna in ustvarja materialno vesolje kot vmesnik, pomemben tip telesa? Ni telo tisto, ki ustvarja zavest, ampak zavest ustvarja telo po svojih potrebah. Biološko telo ali elektronsko telo; telo svetlobe ali telo energije, vse to je ista zadeva. Telo je le način za olajšanje komunikacije med različnimi zavestnimi delovalniki. Vedno bo obstajalo, toda kakšno natanko bo, je popolnoma nepomembno.
Kot sem že prej napisal, se ljudje veliko lažje zabavajo, če o zunanjem svetu razmišljajo kot o simulaciji ali projekciji. Ko pa se pred očmi pojavi spoznanje, da je lastno telo prav tako simulacija ali projekcija, takrat postanejo stvari resne in se marsikomu zašibijo kolena. To je razumljivo, zmeda in strah pa lahko izgineta le z izkušnjami. Ko enkrat doživite prehod zavesti iz enega telesa v drugo, ne glede na to, ali je to drugo telo materialno in pripada našemu svetu, ali eterično in pripada drugim lokam, dimenzijam ali svetovom, je zagotovo, da se boste nehali identificirati s telesom in se nanj vezati. Takrat boste ‘na svoji koži’ občutili, da koža pravzaprav ni pomembna; lahko jo spremenite, a zavest – to ste vi, zavest – ostane ista.
Po drugi strani pa se zdi, da je za zdaj evolucija percepcije, kot pojasnjuje Donald Hoffman, inteligenco in zavest postavila v biološko ‘ikono’. Telo, kot ga doživljamo, ne glede na to, da je le ikona na vmesniku, in ne resničnost, je vendarle take oblike. Za to mora obstajati razlog, čeprav ga trenutno ne moremo jasno izraziti. Drugače bi se namreč zavest, ki je zdaj povezana z biološkim in z nevrološkim materialom, pojavljala tudi v drugih nebioloških okoljih, tega pa za zdaj ni bilo. Če kot merilo vzamemo funkcionalnost, potem je treba zaključiti, da je bila izdelava biološkega vmesnika kot predstavnika interakcije zavestnih delovalnikov najpreprostejša in najučinkovitejša. Ni pa nujno, da na neki točki ti isti zavestni delovalniki, ki uporabljajo biološki vmesnik, ne bodo stopili iz njega in ustvarili nov vmesnik, na primer elektronskega. Ali pa morda spet biološkega, a tokrat čisto drugače.*
*opomba
Elektronsko okolje umetne inteligence ni edino, o čemer ljudje trenutno razmišljajo. Seveda so tu še kvantni računalniki in tudi bioračunalniki. Biološko računalništvo uporablja molekule kot medij za shranjevanje podatkov in logične operacije. DNK kaže velik potencial za učinkovito shranjevanje ogromnih količin informacij v svojo molekularno strukturo, kar ni nič novega, saj to počne DNK po svoji ‘naravi’. A nekateri znanstveniki zdaj raziskujejo možnost uporabe takšne molekularne strukture za shranjevanje digitalnih podatkov in za razvoj tehnik kodiranja. Več o tem lahko preberete na primer v članku Vinisha Kapoorja, objavljenem leta 2023, ‘Bio computing vs quantum computing; computing for a new technological era’.
Teh možnosti se ne bi smeli bati. Navsezadnje so zavestni delovalniki ustvarjeni kot digitalni sistemi. Temeljna sposobnost zavesti DA/NE je osnova nastanka življenja, naravnih zakonov, sveta in navsezadnje nas. V svojem bistvu smo ljudje, tako kot vsa zavestna bitja, digitalne entitete. Elektronsko in tehnološko okolje je le eno od možnih. Druga možnost je drugačno biookolje. A sodobni znanstveniki ne vedo, da je teh možnosti lahko bistveno več, saj je število učinkovitih vmesnikov, ki bi jih lahko uporabili, bližje neskončnosti kot številu ena. Če ostanemo le znotraj materialnega vmesnika, je elektronsko okolje tisto področje, ki ga bomo najprej proučili.
Nikar ne glejte na to kot na ‘bogokletstvo’. To sta naravna človeška radovednost in želja po ustvarjanju. To je tudi evolucijska želja po izhodu iz omejitev materialnega vmesnika in ustvarjanju novih. Kot smo ugotovili, evolucija še ni končala svojega dela s perceptivnim sistemom homo sapiensa. Raziskovanje ustvarjanja ‘umetne inteligence’ ali ‘umetne zavesti’ je morda le en od načinov za dokončanje tega dela. Nekje moramo začeti in za enkrat ne znamo drugače, zato se poskušamo znajti s tem, kar nam v tem trenutku posreduje naša sposobnost zaznavanja.
Vendar pa se je smiselno vprašati, ali lahko gre kaj narobe. Bi se lahko taki naši poskusi spremenili v katastrofo in v sredstvo našega lastnega uničenja?
Nadaljujete branje tretjega dela ‘Nebiološki duhovni velikan‘.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar