Članek je tokeniziran in preko platforme Mirror.xyz trajno zapisan v kriptoomrežje Optimism. Če želite postati lastnik enega od stoosmih NFT-jev, povezanih s tem člankom (več informacij o tem lahko preberete na strani PISATELJSKI NFT-JI), lahko to naredite s klikom na naslov članka na platformi Mirror. Ko boste prijavljeni na to platformo s svojo kriptodenarnico, v desnem kotu zgoraj kliknite »Collect«. Hvala za podporo in čestitke lastnikom redkih NFT-jev!
Jazsebstvo in decentralizacija zavesti
Kako se pojem decentralizacija nanaša na nas, našo zavest in še zlasti na izničenje iluzije?
Po tem, ko sem vam razkril skrivnost, da je koren vseh iluzij občutek, da ima zavest središče, sem vas v poglavju Iluzija vprašal: „Kje je središče zavesti? Kako doživljate to središče zavesti in kako ga imenujete?“ Upam, da se vam je odgovor takoj porodil in da ste si ga morda malce zmedeni ponudili kar sami sebi in rekli: „Jaz? To središče imenujemo ‘jaz’, kajne?“
Seveda.
Občutek “jaz sem” ali – kot ga bom včasih imenoval – jazsebstvo/jazsemstvo (torej ne sebstvo/jazstvo, ampak jazsebstvo z razlogom) se pojavi, ko se nam zdi, da ima zavest središče. V vsakdanjem govoru bomo preprosto rekli “jaz …” in nato z glagoli razložili, kdo kaj počne ali komu se kaj dogaja. Vse, kar se zgodi, se zgodi nekomu, kajne? Natančneje, zgodi se vam, ker ste v središču svojega sveta. Vse se vrti okoli jaza. Bolj, kot je dogodek (občutek, misel) blizu temu občutku jaza, močnejši je, večji vpliv in posledice ima.
Jazsebstvo, občutek obstajanja središča, je osrednja avtoriteta vašega življenja; absolutist, čigar volja usmerja vse vaše postopke. Vse dele svojega življenja ste preoblikovali v zaščitne plasti varovanja dragocenega kralja, osebno vlado in njene ministre (razum, intelekt, občutke), sodstvo (moč razločevanja in sodbe), policijo (mehanizme nadzora, vedenjske obrazce), vohune (čutila) in celo vojsko (izražanje z govorom, značajske lastnosti, in če je treba, tudi telo).
Vse, kar povprečna oseba v človeškem stanju doživlja, dela, čuti, misli – in enako velja tudi za duhovno zrelo osebo –, je strogo centralizirano in se vrti okoli enega središča. Zelo redko, skorajda nikoli, bi taka oseba doživela kaj takega, čemur bi lahko rekli decentralizirano izkustvo. Če se to tu in tam pojavi, bo takšno izkustvo zmedeno in verjetno spregledano. Če se začne dogajati pogosteje, bo zmedenost le večja, iluzije pa, ki se držijo svojih korenin (občutek, da ima zavest središče), se bodo začele nevarno tresti. In končno, ko razpoke v strukturi stvarnosti, ki temelji na centraliziranem doživljanju zavestnosti, postanejo zelo velike, lahko rečemo, da se je začel proces dekonstrukcije iluzije. Verjetne nevarnosti tega procesa sem opisal v predhodnem poglavju, toda tudi sami si lahko predstavljate, vsaj deloma, za kako drastično preobrazbo gre.
Tej preobrazbi bi poleg dekonstrukcija iluzije lahko rekli tudi decentralizacija zavesti. To poimenovanje lahko označuje proces, ki se zaključuje z izničenjem vsake iluzije, to je razsvetljenjem. Sama zavest … ta pravzaprav nikoli ni centralizirana! Nam se zdi, da je, čeprav to ni res. Občutek, da obstaja središče in da smo to mi (jaz), se lahko primerja z občutkom, da se Zemlja ne giblje in da je ravna. Gre za lokalizacijo zavesti na eno mesto preko zavzemanja točke gledišča. Če se to zgodi, navidezno pride do centralizacije, čeprav tega v stvarnosti pravzaprav ni. Zavest je od nekdaj bila in bo ostala decentralizirana.
A to ne pomeni, da iluzorno stanje ne obstaja. To stanje je stvarnost milijarde človeških bitij (in tudi drugih), ki jim lahko rečemo zavestna.
Toda, ko se enkrat iluzija konča in ko pogledate nazaj … kaj se je pravzaprav zgodilo? Središča nikoli ni bilo. Bil je le oblak, ki se je začasno oblikoval tako, da se je zdelo, kot da je to nekdo, a dejansko nikogar ni bilo.
Zaradi tega dejstva pride do nenavadnega paradoksa o „poti brez poti“, o tem, kako je „nerazsvetljenje iluzija“ (kar bi pomenilo, da smo vsi razsvetljeni, a se nam le zdi, da nismo) in druge podobne izjave, ki lahko vaš um zapletejo v pentljo. Prav tako vas lahko napeljalo na idejo, da ni treba več ničesar narediti, ker je že vse dobro in popolno. Lahko pa bi vas usmerile na antiiluzorno monomanijo, saj zelo dobro veste, da če ste se od nekoga naučili (in verjeli), da je središče zavesti iluzija, se vam še vedno zdi, da obstajate, da ste nekje od znotraj še vedno vi – vi. Če se vam tako zdi, to pomeni, da koren iluzije ni izginil. To pa pomeni … da se nič ni zgodilo in da ste – kljub besedam, razumevanju in znanju – še vedno nerazsvetljeni (čeprav je to iluzija, a vam se tako vendarle zdi, čeprav veste, da tako ne more biti, toda spet …).
Kaj narediti potem (ali ne narediti), da bi kot zavestno, v temelju decentralizirano bitje, izgubili občutek centraliziranosti, ki ga pravzaprav predstavlja vaš jaz (ah, to se sliši zastrašujoče) in se na koncu razsvetlili in tako zaključili z vso to nesrečno zgodbo o iluziji?
Ne naredite napake in ne zamenjujte te knjige z nasveti vrste „to in to moraš narediti“. Kaj takega bi lahko prišlo iz središčne avtoritete. Zdaj že dovolj veste o stvarnosti in razumete, da vse ideje, o katerih boste tukaj brali, prihajajo iz decentraliziranega področja. To pomeni, da mi ne pade na pamet, da bi vam govoril, kaj morate narediti. Takšna motivacija ni v ozadju te knjige, niti si je njen avtor ne more predstavljati. Že zdavnaj sem izgubil sposobnost razumevanja takšnega odnosa. Stvarnost je drugačna: delam tisto, za kar sem namenjen, oziroma tisto, za kar sem bil »postavljen« na to mestu. Tako kot moji prsti trenutno opravljajo funkcijo tipkanja in se ne pretvarjajo, da vedo, zakaj to počnejo, tako tudi jaz, ki začasno nastane, da bi se prilagodil splošnemu zaznavanju dogovorjene stvarnosti, in ki iz neobstoja v obstoj za seboj vleče armado značajskih lastnosti, preprosto opravlja to delo in se ne pretvarja, da ga nadzoruje ali da pozna odgovor na povsem nerazumljivo vprašanje, zakaj.
Ali povedano preprosteje, niti najmanjšega pojma nimam, kaj boste s tem naredili, še manj pa, kaj bi morali s tem narediti. Ponudba je na mizi (v naslednjem poglavju bom opisal možne metode, celotna knjiga pa pravzaprav predstavlja eno od dveh metod, ki sta nastali na podlagi mojih izkustev), na vas pa je, da jo čim bolje izkoristite.
Poglavje sem začel z digresijsko primerjavo procesa decentralizacije navzven (politika, ekonomija, denar) in navznoter (dekonstrukcija iluzije, razsvetljenje), v tem duhu ga bom tudi zaključil.
Predstavljajte si, da proces decentralizacije tehnologije, družbe, ekonomije in politike uspe, in to v kratkem. Četudi se to nekaterim sliši zelo dobro (morda celo utopično dobro in zato nerealno), je očitno, da se bodo številni vidiki našega življenja spremenili. Recimo, da izginejo države, kot so zdaj, kako se boste počutili? Če bi vas nekdo zdaj, v teh čevljih, postavil v položaj, da ne obstaja več institucija, v katero verjamete in ki vas kot državljana ščiti, ali bi bili povsem mirni? Kaj bo, ko ne bo več denarja, s katerim zdaj plačujete račune, in se znajdete sredi popolnoma razvite tokenizirane ekonomije? Niti poklica, ki ga zdaj opravljate, ni več, saj ni več potreben, gospodarski odnosi so postali abstraktni, AI (umetna inteligenca), ki je sposobna zelo zapletenih napovednih algoritmov, določa višino vašega osebnega dohodka. Kako se počutite ob misli na kaj takega?
Morda vas to na neki ravni celo privlači, a hkrati čutite strah; mar ne? Kako bo vse skupaj videti? Navajeni ste na ta svet, zdaj pa ste se nenadoma znašli v drugačni stvarnosti. Zakoni centralizacije, ki ste jih vajeni in jih dobro poznate, ne veljajo več, v veljavi so neki drugi, decentralizirani zakoni, ki jih nihče ni določil ali izglasoval, ampak so preprosto nastali po naravi stvari in življenja. Če imate občutek, da izgubljate nadzor, imate prav. Nimate ga. Nihče ga nima. Lahko samo verjamete, da bo vse v redu (ali da ne bo), ampak to je pravzaprav nepomembno, ker se stvari dogajajo na drugi ravni. Niste več v središču dogajanja. Dejstvo, da nihče ni, vas lahko tolaži, lahko pa vas tudi straši: nikogar ni, ki bi stvari upravljal. Na letalu ni pilota, vi pa z veliko hitrostjo letite v neznano.
Kako se počutite ob vseh teh morebitnih posledicah tehnološke, ekonomske, politične in družbene decentralizacije?
Ta občutek pomnožite s sto ali morda še bolje s tisoč in boste približno vedeli, kakšen je občutek, ko nastopi notranja decentralizacija v procesu izničenja iluzije. Po eni strani je strašno privlačno, ker zaboga, čas je že, dovolj je bilo te megle v umu in srcu, tega tavanja, zmedenosti, vprašanj, negotovosti. Po drugi strani pa … vse se bo spremenilo in nič več nikoli več ne bo enako.
Članek je tokeniziran in preko platforme Mirror.xyz trajno zapisan v kriptoomrežje Optimism. Če želite postati lastnik enega od stoosmih NFT-jev, povezanih s tem člankom (več informacij o tem lahko preberete na strani PISATELJSKI NFT-JI), lahko to naredite s klikom na naslov članka na platformi Mirror. Ko boste prijavljeni na omenjeni platformi s svojo kriptodenarnico, v desnem kotu zgoraj kliknite »Collect«. Hvala za podporo in čestitke lastnikom redkih NFT-jev!
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Dodaj komentar