Kako zmesti začetnika meditacije?

Kako zmesti začetnika meditacije? Zelo preprosto. Zberite na enem mestu vse mogoče nasvete, kako meditirati (na tisoče jih je in števili so si nasprotujoči), začnite z nekaj (ali veliko) eksotičnimi izrazi in dodajte ščepec fanatizma ter predanosti guruju (ta del ni obvezen, a je pogost) in vse skupaj okrasite z rekli, ki so slišati navdihujoče, v resnici pa ne povedo veliko.

Beseda meditacija je ena tistih besed, ki naslovnika najpogosteje zmedejo, zato so povprečnemu nepoučenemu človeku najbolj nejasne. Zdi se, da se meditaciji lahko pripiše neskončno pomenov, pa ostaja še vedno ista. Uporabljajo jo lahko ljudje, ki pod tem izrazom razumejo nasprotujoče si stvari (nekateri recimo vizualizacijo, nekateri koncentracijo). In seveda počne vsak, kar mu je volja, tako meditacija lahko postane tudi hoja, ribarjenje, intenzivno razmišljanje, brezdelje, poslušanje gongov ali celo upogibanje telesa pri bhujapidasani (ne sprašujte, kaj je to, saj za nadaljevanje te zgodbe ni pomembno).

Takoj vam bom pokazal, kako izraz meditacija ni niti zapleten niti nejasen ter da niti ne drži, da se ga ne bi dalo jasno in neposredno definirati. Tu je najpreprostejši in najbolj neposredni odgovor na vprašanje, kaj je meditacija: UMIRJANJE MISELNE AKTIVNOSTI.

Sliši se preprosto, mar ne? Tri besede in … pojem meditacija je popolnoma pojasnjen. Meditacija je proces umirjanja uma; proces, v katerem preneha miselni hrup in nastane miselna tišina. Prvotni izraz za to izkustvo je (pazite zdaj, sledi še en od zlorabljenih in popačenih izrazov, ki so prišli iz Indije!) – joga. Joga je stanje nepomične ali nevznemirjene zavesti, meditacija pa je proces, s katerim se to stanje dosega.

O tem sem obsežno pisal na številnih mestih (recimo v članku Ali je treba meditirati? ali v knjigi Hej, človek spravi se meditirat!). V tem prispevku pa bom za predstavitev nejasnih navodil analiziral en tak poskus.  

Dobil sem namreč to vprašanje: »Želela bi, da mi nekdo z izkušnjami o meditaciji pojasni, ali je ta pristop pravilen. Gre za tečaj meditacije, ki si ga je zamislil Shri Chynmoy. Želela bi začeti meditirati, a nimam pojma, kako, in tudi ne znajdem se v vseh teh  meditacija/kontemplacija/koncentracija zadevah.«

V nadaljevanju prispevka boste lahko prebrali podrobno analizo omenjenega »tečaja meditacije«. Preden bi se zagovorniki Shri Chynmoya čutili ogrožene ali izzvane (kar se ima neizbežno zgoditi), bi želel izpostaviti, da sem ta primer izbral med številnimi podobnimi primeri. Prav tako bi želel izpostaviti, da Shri Chynmoya ne kritiziram v celoti. Še več, cenim njegovo poezijo, glasbo, šport in mirovna prizadevanja. Z njim sem se srečal še v sedemdesetih letih (ko so nekateri od vas bili še čisto majhni ali vas morda še sploh ni bilo) ob glasbi in filozofiji Johna McLaughlina in Carlosa Santana. Za tega zadnjega ste gotovo že slišali, a niste vedeli, da mu je takrat pod vplivom Chynmoya bilo ime Devadip Carlos Santana. Tisti prvi, John McLaughin, je jazz in jazz-rock kitarist (moj nekdanji glasbeni in kitarski vzor); njegovo duhovno ime (ki mu ga je prav tako dal Shri Chynmoy) je bilo Mahavishnu, nad njegovo skupino Mahavishnu Orchestra pa sem bil resnično zelo navdušen!

Kar pa se meditacije tiče … Ah, če imate jasno predstavo o tem, kaj je meditacija, ne boste vrgli vsega v isti koš. Četudi je nekdo plemenita oseba, to ne pomeni, niti da meditacijo dobro poučuje niti da so njegovi sledilci dojeli, za kaj gre.

Imamo torej konkreten primer zgrešenega opisovanja meditacije. Povezavo na izhodiščno besedilo bom preskočil. Prepričan sem namreč, da ga boste sami našli, če vas zanima. Ob analizi bo bralec dobil nazoren prikaz zmot, ki so prisotne v svetu »duhovnosti«.

 

Začetna zmedenost

Že v samem uvodu piše: “S preprostimi vajami vizualizacije, koncentracije in meditacije ter z besedilih, ki so povzetki knjig Shri Chynmoya, boste dobili uvid v meditacijo in to, kako pravilno meditirati.«

Kar takoj so torej pomešane koncentracija, kontemplacija in meditacija. Z vajami koncentracije se ne morete naučiti niti meditacije niti česa o njej. Ta osnovna zmedenost se nadaljuje tudi v priporočilih za prakso.

Za podnaslovom “Začetek” je skrita dodatna mešanica odvečnih navodil – izpostavlja se pomen zunanjega videza (umivanje telesa, čista bela oblačila, dišeče palčke, cvetje). Da se razumemo, ničesar nimam proti čistoči in dobremu vzdušju, še posebej ne proti temu, da so nekateri postopki razumljeni kot obredni. A to izpostavljati kot začetek procesa meditacije, je preprosto smešno. Oziroma to bi bilo smešno, če ne bi prav taki postopki metali senco na oči številnih zahodnjakov, ki preprosto niso mogli dojeti bistva, saj je prekrito s pisanim pokrivalom (v tem primeru belim), ki se ga – paradoksalno – imenuje »meditacija«.

Podobno velja tudi za napotke o brahma muhurti – najugodnejšem času za meditacijo. Ker poučujem in prakticiram džotiš, vem o muhurti vse, zato ne oporekam vrednosti ugodnega časa za določene postopke. Vendar pa ne za meditacijo! Kajti, če je meditacija prenehanje aktivnosti (postopka), kakšno zvezo ima potem s tem muhurta (najugodnejši čas za nek POSTOPEK)? To lahko trdi le nekdo, ki ali ne pozna bistva stvari ali želi pač namenoma izpostaviti nek del tradicije (v tem primeru indijske). Ne vem, kaj v tem primeru drži, a nič od napisanega ni potrebnega za dobro meditacijo.

Kontradikcije

In potem sledijo – ah – pravi biseri! Pravi: “Potem, ko se pripravlja k sončnemu zahodu, lahko gledate v zahajajoče Sonce in poskušate deset minut meditirati. V tem času si prizadevajte občutiti, kako postajate eno s Soncem, z naravo vesolja.«

To je za nekega neizkušenega in naivnega zahodnjaka, željnega eksotičnih stvari in pobega od vsakdanje krutosti, lahko slišati kot navodilo za meditacijo, a to niti približno ni tako. Kako je to prizadevati si občutiti enost s Soncem? In kako to prizadevanje uskladiti s procesom UMIRJANJA MISELNE AKTIVNOSTI, kar je meditacija?

Nikakor. Eno z drugim ni povezano. Avtor tega besedila očitno ne razume, da v meditaciji ni nikakršnih prizadevanj, ali pa morda tega ne zna pravilno ubesediti. Če je tako, potem bi bilo bolje, da ne bi ničesar govoril, kot pa da v meditacijo natlači vso težo naprezanja, prizadevanja, poskušanja in usmerjanja.

Nepoučenemu in neizkušenemu teh nasprotij ni lahko videti. Še posebej zato, ker smo vajeni navodil o postopkih in delovanjih. Meditacija je prenehanje delovanja in je ni mogoče podati z napotki, ki svetujejo neko aktivnost. Prav tega pa je izhodiščno besedilo polno!

Še nekaj primerov: »… ko dihate, POSKUŠAJTE dihate čim počasneje, po možnosti NAREDITE kratek premor med vdihom in izdihom; ZADRŽITE dih za nekaj sekund; vso pozornost USMERITE na dihanje; mir, ki ste ga občutili, POSKUŠAJTE ohraniti …; kar pravzaprav DELAMO, ko meditiramo, je, da gremo globlje in globlje …; PREDSTAVLJAJTE SI, da ne dihate skozi usta in nos, ampak skozi srčni center; nekaj minut to zavestno in ZBRANO ponavljajte« itd.

V nedogled bi lahko nizal take primere. Večina navedenih napotkov za meditacijo je pravzaprav napotkov za koncentracijo, napor, doseganje česa, nadzor nad čim … Z drugimi besedami, o meditaciji ni ne duha ne sluha. Ena največjih stranpoti je izjava: »Če ste začetnik, potem morate začeti z branjem duhovnih knjig in spisov!«

Seveda vam ni treba! Z branjem duhovnih besedil se vam želi vsiliti določen svetovni nazor, ki pa nima nikakršne zveze s praktično in univerzalno tehniko pravilne meditacije.

Tu in tam se lahko najdejo sledi medlega razumevanje procesa meditacije, kot je izjava: »… to nismo mi, to dela naš notranji Pilot, Vsemogočni …«

Če odmislimo vsiljevanje svetovnega nazora (omenjanje Boga v kontekstu meditacije je popolnoma odveč), da, drži, meditacije mi ne delamo. Meditacije ne DELAMO. Meditacija je umiritev, prenehanje vsakršnega dela in delovanja. Kako bi naj to DELALI?

In to je ta kratka pravilna izjava, ki je v ostrem nasprotju z vsem praktičnimi nasveti, kako meditirati!

Kot se je zgodilo še marsikje drugje, se je verjetno zgodilo tudi tu: nekoč davno je v teh naukih bilo nekaj, a zdaj so ostale le slutnje pravilne meditacije, skrite za navidezno navdihujočimi besedami. Dejanske povezanosti s prakso, kakor vidim, pa ni.

V nadaljevanju so napotki, ki imajo z meditacijo toliko skupnega kot kolo z zvezdami. »Vdihnite veselje, izdihnite žalost …, poskušajte občutiti to, poskušajte občutiti ono …«. Upam, da komentar ni več potreben.

 

Koncentracija

V drugem koraku se besedilo celo oddalji od kakršnekoli »meditacije« s trditvijo, da je koncentracija predpogoj za meditacijo (piše, da naj bi začetniki vadili koncentracijo vsaj nekaj mesecev). Tovrstni preobrat je značilen za nerazumevanje meditacije in je običajen v številnih indijskih praksah, ki temeljijo na napačnem razumevanju joge.

Trditev, da je koncentracija predpogoj za meditacijo, je nesmiselna. Zakaj naj bi kdo potreboval veliko sposobnost aktivnosti uma (koncentracija), da bi um umiril (meditacija)? In tudi najbolj neizobraženi pastir, ki se nikoli ni ničesar učil, lahko brez težav počiva. Njemu je to celo lažje kot tistemu, katerega glava je polna nepotrebnih pojmov.

Sposobnost manjše aktivnosti uma ni odvisna od spodobnosti večje aktivnosti, zato je ta pot – prek koncentracije do meditacije – odraz neznanja in nerazumevanja narave meditacije. Žal tu nastaja neposredna škoda za potencialnega meditanta: ko se enkrat naučite in utrdite pravila koncentracije, boste zaradi navade težko opustili ta pravila in dejansko meditirali. Meditacija je precej bolj naravna in preprosta za tistega, ki koncentracije nikoli ni vadil.

Sledi mešanje koncentracije in meditacije v nerazločljivo kašo. Recimo, po lepi zgodbi iz Upanišade o tem, kako je meditacija »tisto mesto med mislimi«, se spet, ne da bi kontradikcija bila zaznana, priporoča »PRIZADEVANJE, da se razširimo«. Seveda, prizadevanje je samo po sebi misel. Ali »POSKUŠANJE videti nebo s svojim srcem« je misel in hkrati aktivnost in ne »mesto med mislimi«.

Zmedenost dobiva zdaj že značilnosti tragičnega, saj je govora o »naprednih stanjih« meditacije.

 

Kontemplacija in molek (rožni venec)

Sledi zgodba o kontemplaciji, ki – seveda – še dodatno zapleta stvari, saj vpelje abstraktne pojme Bog, Vsemogočni, Absolutni itd. Če začetnik do zdaj še ni bil zmeden, je zdaj zagotovo. Glede na to, da je to za začetnika neznano področje, bi ga lahko pritegnili neznani izrazi, navdihi in lepe misli – in na koncu, če poskusi, a ne uspe –, ostaja še vedno vprašanje vere, ki se prej ali slej pojavi skupaj s predanostjo guruju. Kajti, če vsega ne boste zmogli narediti in če pri tem niste uspešni, je nujno, da nekaj delate narobe vi! Guru, seveda, vstopi v zgodbo izhodiščnega besedila nekoliko kasneje.

Pa pojdimo naprej … za podnaslovom Mantra/japa se skriva še ena napačna ideja o meditaciji. Ponavljanje mantre (najbolje glasno, je rečeno, in podoba moleka /rožnega venca/, ki sugerira, da je treba šteti, kolikokrat ste mantro izgovorili) je ponujeno kot oblika meditacije. Ponovil bom še enkrat: meditacija ni nikakršno DELANJE – izgovarjanje mantre in štetje »japa male« pa še najmanj!

Zgolj informativno – tudi sam prakticiram in poučujem tehnike (recimo Rasa tehnike), v okviru katerih se uporablja ta metoda kot preventivna tehnika (upaja) po džotišu. A še enkrat: mešanje raznih tehnik brez repa in glave ter njihovo označevanje za meditacijo ali pripravo nanjo ali celo kot dela meditacije je nesprejemljivo. Ne le da zmede in zavaja, temveč tudi onemogoča natančno razumevanje česar koli v zvezi z razvojem zavesti.

Temu sledi poenostavljena zgodba o mantri OM in tem, kaj se z njo dela, se jo poje, kdaj, kolikokrat  … Spet – ničesar o meditaciji.

Še več je navidezno točnih, a v celotnem kontekstu begajočih napotkov. Recimo pod podnaslovom Molitev in meditacija je zapisano: »Med meditacijo ničesar ne govorimo, ničesar ne mislimo, ničesar si ne želimo …«. V redu, to popolnoma drži, a je v popolnem nasprotju s prejšnjimi napotki o nekem delanju (koncentracije, petja, štetja, predstavljanja, občutenja …). Zaradi vsega tega, še posebej pa zaradi mešanja napotkov večina ljudi nekako razume, da je vse to isto, da vse to sodi k »meditacije«.

Še enkrat ponavljam definicijo pravilne meditacije: UMIRJANJE MISELNE AKTIVNOSTI. Preprosto, čisto in jasno. Če bi se vsaj celotno analizirano besedilo (in tisoče drugih, prav tako begajočih) držalo tega. A ne! Namesto tega sledijo vaje, v katerih (recimo vaja devet) si je treba predstavljati lotos, na katerem je na vsakem cvetnem listu zapisana mantra OM!

O meditaciji niti sledu …

 

Guru

Četrti korak nadaljuje isto zgodbo o ne-meditaciji. Zdaj se neposredno preide na vizualizacijo (vrt v našem srcu), glasbo (seveda proti njej nimam ničesar) in na šport (tudi proti njemu nimam ničesar, nasprotno, ljub mi je v srcu in telesu). Vse v redu, a kakšno zvezo ima to s »tečajem meditacije«? To vse je dobro za vašega duha in vaše telo, a NI meditacija.

Priznati moram, da sem na tem mestu od branja postal že nekoliko utrujen. Preveč vsega je šlo v napačno smer, da bi sploh bilo vredno urejati vse te krivine. Morda boste nadaljevali sami, stvari se več ali manj ponavljajo.

Vendar pa me je posebej »prestrašila« ideja o tehniki meditiranja, da naj bi med slikami različnih gurujev izbrali svojega. Groza …

Res pametno.

Ponovno bom navedel odlomek, ki ste ga uvodoma že prebrali. Ne kritiziram Shri Chynmoya v celoti. Še več, cenim njegovo poezijo, glasbo, šport in mirovna prizadevanja. A kar se meditacije tiče … Če imate jasno predstavo o tem, kaj meditacija je, ne boste zmešali vsega v isto kašo. Celo če je nekdo plemenit človek, to ne pomeni, niti da dobro poučuje meditacijo niti da so njegovi sledilci dojeli, za kaj gre. Vsa čast Shri Chynmoyu, a hrvaške spletne strani s »tečajem meditacije« so čista polomija. Škodljiva celo.

 

Ne kvarite tišine s hrupom

S pozitivnega vidika velja poleg omenjene zgodbe iz Upanišade (o prostoru med mislimi) in Chynmoyjevih besed, da »med meditacijo ničesar ne mislimo in si ničesar ne želimo«, izpostaviti še en odlomek (s samega začetka besedila, zaradi katerega sem sprva upal, da bo tudi ostalo besedilo šlo v pravo smer, kar pa se na žalost ni zgodilo).

“Ko govorimo o meditaciji, se gibljemo na področju, kjer se resnica že po tradiciji s pogledom, gibom ali dotikom neposredno prenese v tišino. En najbolj znanih primerov učenja v tišini je Budhova pripoved s cvetom: ko je Budha pred zbrano množico brez besed preprosto držal cvet v rokah! Kot govori tudi Shri Chynmoy: »Vsi pravi duhovni učitelji poučujejo meditacijo v tišini.«“

Če tako je (in tako je!), zakaj ste tišino pokvarili s toliko hrupa? Zakaj ne poučujete s tišino, neposredno, tako kot je treba, tako kot je ednino mogoče, dovoljujoč umu, da sem izbere smer, v katero želi kreniti, smer, ki se končuje v popolni notranji tišini, ki so jo stari modreci imenovali stanje joge? Ta postopek ni niti težak niti poučevanje ni problematično. Vsakdo to lahko, in to dobesedno v nekaj minutah. Meditacija je najpreprostejša stvar na svetu, vsakomur dostopna v vsakem trenutku in na vsakem mestu. Vse tisto drugo – to ni meditacija.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški