U.G. Krishnamurti

UG je bil anomalija.

Študija v Madrasu ni dokončal, saj je prišel do spoznanja, da um ne obstaja. Njegova filozofija se od teh zgodnjih dni ni veliko spreminjala, temveč se je kasneje razvila v neke vrste brutalni, no-bullshit pristop k duhovnosti (morda bi moral napisati »proti duhovnosti«).

Kdo bi vedel, kaj se mu je pravzaprav zgodilo med njegovo »tragedijo«. Gotovo je, da je bilo to nekaj telesnega, fiziološkega. Sam je to tako opisal. Glede na opisano, se je njegovo telo začelo spreminjati. Če ste brali o tem in se spraševali, ali je mogoče, da se kaj takega lahko ponovi in se, recimo, zgodi vam, je odgovor, da za to ni pogojev. UG je to jasno povedal in – očitno – je imel prav. Šlo je za neke vrste mutacijo; neke vrste anomalijo.

Pod vplivom teh telesnih sprememb skupaj z že zakoreninjenim gnusom do duhovnosti se je oblikoval UG-jev značaj, kot nam je znan. Tisto, o čemer je govoril, ni bil rezultat razsvetljenja, ampak njegove življenjske zgodbe. Govoril je o stvareh, ki jih je vedel že prej, preden se mu je zgodila »katastrofa«.

Vztrajal je pri trditvi, da ga »ljudem ni treba poslušati«. Če ne upoštevate tega navodila, drži, govoril je, da nič, kar je govoril, ni koristno niti kakorkoli vredno poslušanja. Toda, če je najprej dana izjava »nikar me ne poslušajte«, potem pride do zmedenosti zaradi paradoksa pasti. Morda je prav to najzanimivejši del pojava, ki ga je upodabljal UG. Ljudje so ga, seveda, poslušali in prav zato tudi danes berejo njegove zapise.

Vsaj v besedah se je zdelo, da ljudi sovraži. Ni bil ravno toleranten do človeških dram; menil je, da so ljudje usmerjeni izključno nase in zato nevredni pozornosti.

Po drugi strani pa je trdil, da čuti gibanje Lune in drugih »kozmičnih« dogodkov. Očitno je bil izrazito občutljiv, čeprav ta občutljivost ni zajemala človeških del.    Ta del njegove zgodbe se mi zdi nenavaden. To je, če sem natančnejši, zdi se mi nenavaden, saj je nasproten moji osebni izkušnji.

Lahko potrdim povečano telesno občutljivost. Ko telo prepustite njemu lastni pameti, se to zgodi neizbežno. Voznik (ego, jazsemstvo) je tisti, ki duši zunanje impulze in nanje lepi svoje namere. Rezultat je omejenost.

Ko tega ni več, postane VSE pomembno. Človeška drama in številna dela, ki jih ljudje opravljajo (v glavah, nevidno, ali z rokami, tj. vidno), postanejo vidni in otipljivi kot vroče olje, razlito po vaši koži.

Pravzaprav je UG nekoč dejal, da čuti misli drugih ljudi, »kot drugi ljudje čutijo vlago v zraku«. To pa je nekaj, kar mi je zelo blizu. Zaradi tega sem veliko trpel in pripravljen sem plačati visok znesek, da temu ubežim.

Zagotovo ni mogoče vedeti, kaj ljudje mislijo in čutijo do najmanjše podrobnosti. A na splošno lahko telo razsvetljenega zazna smer, v katero te misli kažejo, njihovo obliko in okus. Telo razsvetljenega jih lahko zavonja enako, kot vi zaznate smrad gnitja, ki se širi iz kupa smeti s sosedovega dvorišča.

Prav zaradi tega mi je nenavadno to umanjkanje »skrbi«, ki ga UG izkazuje za usodo človeštva. Brez težav bi se z njim lahko strinjal, da smo najhujša živa vrsta, ki je kadarkoli bila (vsaj najhujša od tistih, ki jih poznamo). Nihče ni tako slab, zloben in nevaren kot ljudje. Prav tako bi se z njim lahko strinjal, da smo »prekleti« in da za monstrume, kot smo mi, ni rešitve.

Če izgovorim le eno besedo ali opravim le eno delo, ki kaže na smer ustvarjanja boljšega sveta ali nekaj takega, je to le zato, ker mi je ob tem, kar ljudje počno, muka. In – poudarjam – ne gre le za besede; dobesedno mi je muka človeškega trpljenja! Ko nek samopašnež na drugem koncu sveta da požgati vas, polno žena in otrok, me močno boli glava. Zaboga, nenehno čutim neugodje, ker ljudje mučijo živali. Zavonjam lahko gnilo vsebino na bilijone njihovih namer in (ne)aktivnosti.

Trudim se zapreti svoja »okna«. Trudim se od vsega tega ločiti. Bežim, živim v samotnih krajih, trudim se najti nekaj, kar bi me zaščitilo pred ljudmi. A pred tem ni rešitve! Vpliv, ki prihaja do mene, lahko zmanjšam zaradi dejstva, da je na svetu toliko ljudi, vendar ne morem pobegniti zagotovo nenehni telesni bolečini zaradi količine muk, ki jih delajo sebi in drugim.

To, vidite, ni stvar moralnosti. To tudi ni sočutje. Gre za preprost poskus živeti brez bolečin.

Če UG tega ni čutil, je bil prekleto srečen! Čutil je lakoto. Učinkovito je zadovoljeval svoje vsakdanje potrebe. Drugim je govoril, kako naravno je poslušati svoje želje, jih zadovoljiti in biti srečen. Ni mi znano, kako je uspel spregledati splošno občutljivost razsvetljenega telesa za postopke in življenja drugih ljudi.

Upoštevajte, da je v razsvetljenju, ne glede na to, da stalna usmerjenost nase ni več prisotna (ko jazsemstvo izgine, seveda ni več česa, na kar bi se lahko usmerili; ni več stalnega središča), telo še vedno človeško. Vi in jaz, mi smo, kakor tudi UG, rojeni kot ljudje. To nas dela občutljive za delovanja naše lastne vrste.

Pošasti smo, spačeni, korumpirani, zlomljeni in na številne načine obžalovanja vredni. Toda kaj se glede tega lahko naredi? Smrt bo vsaj začasno prekinila dejstvo, da smo pripadniki človeške vrste. Če pa ste pravzaprav odšli pred smrtjo telesa (kar je poetska definicija razsvetljenja) in je telo ostalo prepuščeno samo sebi, kaj telo pravzaprav lahko naredi? Ne more se preoblikovati v telo mravlje ali telo delfina! Torej, je hočeš nočeš ostalo ujeto med ljudmi.

Raje bi bil ujet kje drugje, a si ne morem pomagati. Nekaj časa sem preizkušal rešitve, kot je sprememba oblike (shapeshifting), toda ta sposobnost ni naravno moj del. Doseči (uspel sem le deloma) jo je težko, pravzaprav tako zelo težko, da je v praksi lažje prenašati mučenje zaradi »občutenja« stanja človeškega okoli mene, kot pa se izpostaviti tej obliki bega. Morda je to rešitev za nekatere, a to telo na mojo žalost ni med njimi.

Namesto tega sem, zaradi preživljanja in – moram reči – povsem dovolj za to in nič več od tega, razvil tudi neke tehnike za zmanjševanje škodljivega vpliva, ki ga ima na to telo obstoj takšnih ljudi, kot so, v svetu okoli mene. Pravzaprav sem se naučil s tem živeti.

***

Vrnimo se k temi. UG je oponiral kakršnemu koli delovanju, ki bi šlo v smer »reševanja« ali »spreminjanja« družbenega statusa našega sveta. Hkrati pa je skrbel za svoje dnevne potrebe in drugim priporočal, kako naj to počnejo (da naj se ne odrekajo zadovoljstvom in ne odklanjajo tisto, kar jih osrečuje). Morda mu je njegova »tragedija«, neponovljiva anomalija ali genetska mutacija, karkoli je to že bilo, omogočila odrešilno slepoto – sposobnost, da ničesar ne čuti, kar drugi ljudje počnejo na globalni ravni. Nikoli ne bomo izvedeli, zakaj je temu bilo tako. A povsem gotovo je, da telo razsvetljenega čuti vpliv vsega, kar se dogaja v okolici (nebistveno je, ali bližnji ali daljni). Telo bo razvilo varovalne mehanizme, toda neizogibno je, da bo v nekem trenutku, potem ko vi »odidete«, to isto telo – in ostanki uma ter vsega drugega – obupno začelo iskati rešitev za neodložljivo potrebo: kako zaustaviti bolan in škodljiv vpliv drugih ljudi.

Naj ponovim, to ni nek duhovno-ezoteričen-enozvsem občutek, temveč je to isti mehanizem, zaradi katerega boste pobegnili pred tigrom, ki iz grma preži na vas. Ali zaradi katerega boste streljali na tigra, če bi se zgodilo, da bi s seboj imeli puško.

Dejstvo, da »puške« ustreznih sposobnosti nimam, za človeštvo predstavlja veliko srečo. Vem, kako se to sliši, a vendar bom napisal: ko ste pod takšnim pritiskom zaradi neumnosti drugih ljudi (v nekem obdobju sem upal, da bomo našli pot do drugih planetov, a do zdaj se to ni zgodilo in tudi verjetno ni, da bi se zgodilo za čas življenja v tem telesu), je povsem naravno, da začnete razmišljati, kako se jih rešiti! Naredil bi to, če bi lahko. Iskreno. Ne bi veliko razmišljal. Sploh ne bi.

Na srečo človeštva takega dejanja nisem v stanju izvesti. Tovrstno delovanje bi od tega telesa zahtevalo precej več trpljenja kot prenašanje položaja, v katerem je zdaj. Torej tudi tu gre za podobno frustracijo kot pri ideji »spreminjanja oblike.«

Kar se mene tiče, je človeštvo zaradi ekonomskih razlogov na varnem: trpeti ga je ceneje.

Kar bi želel pojasniti, je, da če kje govorim o boljšem svetu, spremembah, izničenju trpljenja in podobnih stvareh, delam to, ker moram. Moram pobegniti trpljenju in bolečini, ki ju čutim na telesnem nivoju. Naravno je, da to delam, ker je to edino, kar mi je preostalo, medtem ko čakam, da to telo preneha obstajati (ko mi vsi hkrati čakamo na neke vrste skupinsko uničenje).

Moj položaj je skladen z vsemi humanitarnimi, sočutnimi, ljubeznivimi in ljubimi posamezniki, ki obupno poskušajo svet spremeniti na bolje. Nikoli si nisem mislil, da bom v takem položaju, a tu sem. Ali se vsaj zdi, da sem.

UG je nenehno poudarjal, da ni v konfliktu z družbo. Kaj takega je bilo mogoče samo in edino, če se je v telesu počutil ugodno. Očitno je tako tudi bilo. Verjetno nikoli ne bomo ugotovili, zakaj je bil neobčutljiv za gnečo, ki so jo okoli njega povzročali drugi ljudje (ki jo še vedno povzročajo). A kot sem napisal, UG je bil anomalija. Srečna anomalija, se zdi.

Kar pa se drugih tiče, če se ta nemogoča zadeva, ki ji pravimo razsvetljenje, kdaj predrami v telesu, bodo stvari povsem drugačne. Ne morem vedeti, kaj bo neko edinstveno telo občutilo ali naredilo. Vse je mogoče. Morda bo kdo postavil visoke obrambne zidove in srečno živel za njimi. Spet kdo drugi bo začel z destruktivno kampanjo za »konec sveta« in se aktivno boril proti vsemu, kar je človeštvo kadar koli doseglo. A kdo tretji bo spodbudil notranjo revolucijo in objaviti nežno duhovno-ljubezensko sporočilo, ki nas bi lahko vse enkrat za vselej spremenilo na bolje.

Toda, kar koli bo razsvetljeno telo (in um) že naredilo, to ne bo zaradi abstraktnih idej »dobrote«, in še posebej ne zaradi nesmiselne ideje o neki posebni vrlini, ki da se nahaja znotraj ljudi in jim daje nek poseben položaj v svetu. Kar bo naredilo, bo naredilo samo zato, ker je za to telo v tem trenutku prav to delovanje indicirano v situacijo, v njo vključeno kot vodikovi atomi v molekulo vode. Tako delovanje je neizbežno in edino mogoče.

***

Še več je misli o UG, ki neizbežno prihajajo med branjem tega, kar je delal, kakšen je bil in kaj je govoril. Po »tragediji« – da, če do zdaj še niste ugotovili, UG je razsvetljenje imenoval tragedija – je UG navidezno nadaljeval s svojim življenjem (v večini primerov nič drugega ne ostane, razen če ste še večja anomalija kot UG). V tem življenju so bili ljudje, ki so ga, neumni, kakršni so, spraševali o razsvetljenju.

Kako se to zgodi? Kako se to lahko zgodi nam?

Ah. Kakšen nesporazum!

Vam se to ne bo zgodilo. Oziroma zgodilo se bo vam, le če svoj konec pripisujete sebi. Življenje pa se bo, seveda, nadaljevalo, a ne vaše življenje, temveč Življenje.

UG je pravilno dojel, da si tega nihče ne želi. Ljudje nimajo pojma, o čem govorijo, ko govorijo o razsvetljenju. Ukvarjajo se z duhovnostjo in še naprej pojejo isto pesem o sebi; kako bodo oni dosegli to in ono. Zaudarja to, UG, vem, zaudarja do neba, a kaj se mora?

UG je ljudi poskušal od sebe odgnati. Ni mu uspelo.

Recimo, dejal jim je: «Zgodilo se bo tistemu, ki je izbran.« Sama sreča torej. Pojdite domov, ljudje, in čakajte. Če imate (ne)srečo, se vam bo zgodilo razsvetljenje. Tako je govoril UG.

Toda na njem je bilo nekaj, zaradi česar so ljudje še naprej prihajali. Imeli so to potrebo, UG pa jih je privlačil. Sicer pa, ko se kaj takega dogaja, ljudje običajno v prevari vidijo tisto pravo stvar; igralca ali le nenamernega nepoznavalca zamenjajo za razsvetljenega. V UG-jevem primeru je bilo obratno: ljudje so v razsvetljenem iskali nepoznavalca! Imeli so potrebe in mislili so, da jih bo UG nekako zadovoljil. Ni čudno, da jih je naganjal s sestankov in predavanj. Zanje bi bilo bolje, da bi ostali doma na kavču in gledali televizijo.

Težko je reči, koliko težav je UG pravzaprav imel z ljudmi, koliko so mu šli na živce in koliko se je z njimi le hecal. Zdelo se je, da jih je sovražil, a videz vara. UG pa nikoli ni – kot je sam zatrjeval – govoril resnice. Nihče tega ne more (govoriti resnico). Samo toliko, da boste vedeli.

A dejstvo je, da ima iluzija (Maya) svoj konec. Prav tako je dejstvo, da v vsem obstaja vrzel, razcep, razpoka, skozi katero prodira svetloba v zatemnjeno komoro nerazsvetljenega človeškega uma. Z drugimi besedami, znotraj izrazite usmerjenosti nase in svoje so v ljudeh sledi »višje inteligence«. Stvarnost. Resnica. Ne glede na to, kako zelo neverjetno se to sliši in kako zelo ljudje tega ne vidijo in delajo, vse dokler da ne spregledajo, je to vendarle tudi v ljudeh.

In to pomeni, da bodo ljudje prihajali. Obupno se bodo poskušali izkopati iz privida celo takrat, ko so njihovi motivi povsem napačni. Z glavo bodo treščili v resnico, včasih tako zelo, da si jo bodo razbili (glavo, ne resnice). A potem bodo poiskali pomoč, si zacelili rane in pozabili, kaj se je zgodilo. Ljudje bodo zanikali, zavračali, si izmišljali, zamišljali, ponovno zanikali, gradili gradove v oblakih, jih podirali, trpeli, se smejali, spet zanikali in se vrteli v začaranem krogu mnogo let in življenj. Toda privid ne traja večno. Maya ima svoj konec. Pika.

Razsvetljenje se bo zgodili vsem, ne le (ne)srečnim. Edino vprašanje, ki ostaja, je vprašanje trenutka.

In tu se odpira prostor za nekakšno »delovanje«. To je kot trik. Do razsvetljenja se ne pride z hotenjem, prostovoljno. Stvari tako ne delujejo, ker nihče, ki vsaj malo razume, za kaj gre, in je pri zdravi pameti, si tega ne more želeti. Toda v vsakem zavestnem bitju je nekaj skritega, kar sili v to smer. Nekateri ljudje se tega ne zavedajo (še ne), v nekaterih pa se pojavlja potreba, ki je ni mogoče pojasniti in se ji ni mogoče upreti.

Ljudi ne moreš poslati domov, UG! Nihče tega ne more. Ne bodo poslušali. Spet in spet bodo prihajali. Ujeti smo med ljudmi.

Ti si se izvlekel, res, a mi ostali bomo še nekaj časa tu. In dokler smo tu, zakaj jih ne bi vsaj malo porinili v to smer? Pri nekaterih pomaga. In če preide le en sam, bo en trt v zelo razboleli peti manj. Če jih preide nekaj ali, bognedaj, več – kdo ve, morda bom lahko kmalu tekal brez bolečin.

Mar to ne bi bilo lepo?

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina