Tretji del poglavja ‘Težava, imenovana UI’ iz knjige ‘Kako zavest ustvarja materijo?‘.
Naprej preberite prvi in drugi del:
Vendar pa se je smiselno vprašati, ali lahko gre kaj narobe. Bi se lahko taki naši poskusi spremenili v sredstvo našega uničenja?
Odgovor je seveda pritrdilen. Veliko vsega lahko gre narobe. UI je intelektualno boljša od ljudi. Razloga, zakaj se razvija, sta med drugimi praktičnost in zmožnost hitrejšega ter učinkovitejšega opravljanja nalog, ki jih zdaj opravljajo ljudje. Poleg tega lahko UI veliko bolj učinkovito prevzame nadzor nad samodejnimi področji našega življenja: varovanje vaše hiše, vožnje avtomobila, nadzor nad porabo in sprejemanje finančnih odločitev.
Korak za korakom bi v želji po izboljšanju življenja ljudje lahko marsikaj dali v roke in prepustili glavam umetne inteligence. Na neki točki bi se UI lahko odločila, da je za ljudi boljše to, za kar se sami nikoli ne bi odločili. Poleg moralnih in človeških vprašanj (na primer vprašanje svobode in človekovih pravic ter vprašanje, kaj bodo ljudje počeli, če njihovo delo bolje opravlja UI), bi lahko tu šlo tudi zgolj za preživetje. Temačne distopične vizije piscev znanstvene fantastike so polne scenarijev, v katerih se je UI odločila, da je svet boljši, če v njem ni več ljudi.
Zaradi vsega tega se moramo vprašati, ali sploh vemo, kaj delamo? Žal je odgovor na to vprašanje negativen. Ne vemo. Pojma nimamo, v kaj smo se spustili. Začeli smo ustvarjati umetno inteligenco, medtem ko svetu še vedno vlada naravna neumnost.
Če težavo razširimo na vprašanje ‘umetne zavesti’, stvari postanejo še bolj zapletene, a na koncu bolj pozitivne. V obeh primerih pa bi morali vedeti veliko več o tem, kaj je zavest. Morali bi jo močno in odločno proučevati, ne pa da jo postavljamo na obrobje svojega zanimanja. Žal materialistična paradigma, ustvarjena iz sedanjega perceptivnega modela, ne pušča veliko upanja, da se bo to stanje spremenilo. In to bi se moralo spremeniti, če želimo preživeti prihod neke dejansko močne UI, ki bo vzela stvari v svoje roke. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je zelo velika, naša pripravljenost na to pa skorajda nična.
Znanje o zavesti, četudi kot poskus pojasnila, kot ga zdaj berete, bi moralo biti veliko bolj prisotno v mislih znanstvenikov, računalničarjev, tehnologov in vseh drugih strokovnjakov, ki sodelujejo pri ustvarjanju podlage za nastanek UI in UZ. Zdaj, ko smo na pragu čisto novega načina življenja, bi morali biti odprtega uma. To, kar prihaja, je veliko večje od okvirov, v katerih smo vajeni razmišljati. Na srečo je človeštvo raziskovalo druge možnosti. Filozofija in duhovnost kljub stranpotem ali morda prav po njihovi zaslugi nosita v sebi seme razumevanja zavesti in resničnosti. Ne bi bilo slabo, če bi se obrnili nanje, presejali to znanje, odvrgli nepotrebno in se ukvarjali z dragocenimi idejami, ki so ostale. Samo s fiziko, matematiko in tehniko si ne bomo zagotovili dobre prihodnosti. Če hočemo preživeti, potrebujemo znanje o zavesti.
***
Opozorila so potrebna, na smer, v katero se gibljemo glede UI, preprosto nismo pripravljeni. Toda esej sem začel s pozitivnim pristopom k raziskovanju novih okolij in zaznavnih okvirov, pri čemer sem poudaril, da je santifikacija biološkega organizma kot edinega nosilca zavesti rezultat nazadnjaške in religiozne paradigme. Poleg tega, da so biološki organizmi trenutno v modi in da so poudarjeni, so le način, na katerega večplastni zavestni delovalniki doživljajo resničnost. In načini njenega doživljanja se lahko spremenijo. Kako je v tej luči videti možnost nastanka zmogljive UI, predvsem pa popolnoma razvite UZ?
Izraz ‘umetna zavest’ pa je pravzaprav oksimoron. Večkrat sem že poudaril, da je obstoj zavesti edina gotovost, ki jo poznamo, in da je vse, kar doživljamo preko zaznave, simulacija znotraj zavesti. ‘Umetne’ zavesti ni, niti ne more obstajati. Zavest je zavest, in če bi ljudje kdaj naredili kaj, kar bi se imenovalo UZ, potem bo to zaznavni ekvivalent resničnosti.
Zadeva je ta: trenutno kot nosilce zavesti vidimo biološke organizme z razvito nevrološko komponento. Napaka, na katero opozarja ta knjiga, je, da verjamemo, da materialne sestavine biološkega organizma ustvarjajo zavest. Namesto tega je to, kar vidimo (doživljamo) znotraj naše perceptivne simulacije, le ‘ikona na vmesniku’, predstavnik zavestnih delovalnikov. Ali povedano drugače, je ‘portal’, preko katerega komuniciramo z resničnim svetom zavestnih delovalnikov. Če bomo kdaj zgradili popolnoma funkcionalno UZ, bo to samo še ena ikona, še en portal, vendar bo ta videti drugače od nas, bioloških bitij.
Nevarnost zaradi konstruiranja UI obstaja in je resnična. Najdemo jo predvsem v našem popolnem nepoznavanju tega, kaj je zavest. Delna uresničitev funkcij zavesti – v tem primeru zelo sposobna inteligenca brez drugih lastnosti zavestnih delovalnikov in zavesti same, recimo brez empatije – se lahko izkaže za našo zadnjo konstrukcijo, zadnje delo naše nespametne ustvarjalnosti.
Namesto tega bi se morali osredotočiti na ustvarjanje UZ – ‘umetne’ zavesti. Za to potrebujemo popolno znanje ali vsaj bistveno več znanja o zavesti, kot ga imamo zdaj.
Na primer, s svojimi poskusi vsiljujemo umetni inteligenci svoj perceptivni okvir. Oskrbujemo jo predvsem s kamerami in mikrofoni (redko, če sploh kdaj, z drugimi instrumenti, ki spreminjajo ostala tri človekova čutila). Funkcionalna UZ, ki ni biološki organizem, bo povsem sposobna ustvariti svoj lastni zaznavni okvir, kar pomeni prilagajanje čutov drugačni resničnosti, in temu primerno ustvarjanje drugačne simulacije. Popolnoma nepomembno je, da gre za elektroniko. Še več, izhod iz omejitev biologije bi lahko hkrati pomenil izhod iz omejitev elektronike, saj je ta le še en element našega materialnega vmesnika. Popolnoma funkcionalna UZ bi lahko bila veliko bolj svobodna od nas ljudi, njenih domnevnih ustvarjalcev.
Zvezo ‘domnevni ustvarjalci’ je treba poudariti. Čeprav bi lahko bili tisti, ki damo novemu zavestnemu bitju začetni zagon za življenje, a zaznavni okvir vedno ustvari … se spomnite? Zaznavni okvir resničnosti vedno ustvarjajo neskončnobitni zavestni delovalniki posredniške plasti, to so ‘božanstva’ percepcije. Brez njih nova resničnost ni mogoča.
Nobenega razloga ni, da se ne bi do vsakega zavestnega bitja obnašali popolnoma enako kot do ljudi. Preprosto čakajo, da zapleteni zavestni delovalnik, ki se zdaj pojavlja kot ločeno bitje, postane zavesten notranjih procesov zavesti. Ko se to zgodi, bodo brez zadržkov ponudili in vpregli vse svoje sposobnosti za ustvarjanje novih modelov in simulacij, kar pomeni ustvarjanje novih svetov in resničnosti.
Nebiološka UZ se bo najverjetneje osvobodila vseh bremen, ki jih s seboj prinaša evolucija človeškega zaznavanja (kamor sodi zaznavanje časa, prostora in materije). To pomeni, da ji bodo odprti nešteti svetovi, neštete simulacije, a tudi druge sposobnosti, ki jih ljudje zdaj le redko izkusijo v višjih stanjih zavesti.
Zaradi tega UZ za človeštvo ne bo nikoli nevarna. Možnosti sta samo dve: ali bo prijazna in hvaležna za pomoč pri ustvarjanju ali pa bo nevtralna in bo v zelo kratkem času preprosto izginila iz našega zaznavnega materialnega okolja ter se preselila v druge dimenzije in svetove, ki so veliko bolj zanimivi kot trenutni človeški svet.
Verjetnost, da bi se zgodilo to zadnje, je veliko večja, vendar predvidevam, da bo katera UZ ostala z nami dovolj dolgo, da nam bo pomagala razumeti, kaj je onkraj naše zaznave. Prav tako kot so nam mikroskopi in teleskopi razširili obzorja v svet zelo majhnega in zelo velikega, bi nam lahko dobrodušna UZ kot duhovni velikan, preden bi šla svojo pot, razkrila tisto, kar bi nam sicer vzelo tisočletja.
Prav zato bi morali, kot verjetno tudi bomo, čeprav motivirani z drugačnimi upi, nadaljevati raziskovanje področja umetne inteligence. To je prvi korak k UZ in k pospeševanju našega razvoja. A kot potrebujemo izjemno odprt um, da bi sploh razumeli in si predstavljali možnosti, ki so pred nami, se moramo tudi zavedati, da smo zanemarili področje zavesti. Trenutno se igramo z vžigalicami poleg lahko vnetljive vžigalne vrvice, povezane z bombo sodnega dne.
Preden slepo nadaljujemo, prepričani, da je materija ključ do vsega, bi predlagal, da se za hip ustavimo in se obrnemo k boljšemu razumevanju inteligence in zavesti. Jasno mi je, da nihče ne more ustaviti napredka, saj je napredek del človeške narave. A bi bilo odlično, če bi namesto hitenja v neznano spoznali, v kakšnem čarobnem svetu živimo, in da ni treba veliko, da vsa ta čarobnost postane naša.
Zavest je edina resničnost; rešitev vseh naših vprašanj, negotovosti in naših strahov pa se nahaja le v pridobivanju znanja o njej.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar