V članku ‘Kvantna evolucija – 2. del’ sem omenil, da so ideje o kvantni naravi zavesti stare več kot dvajset let. Ko so se pojavile, so bile zavrnjene zaradi takratnega nespornega dejstva, da se kvantni pojavi v makrosvetu ne dogajajo, če pa že, zahtevajo izjemno nizko temperaturo. V tem in prejšnjih člankih iz serije ‘Razmišljanja o šestem’ sem omenil najnovejšo raziskavo, ki je spremenila stvari: biološki sistemi so sposobni izražati kvantne pojave pri sobni temperaturi. In ne le, da so tega sposobni, ampak so nekateri najpomembnejši pojavi, na katerih temelji življenje, pravzaprav kvantne narave. Na primer fotosinteza – osnova za pretvorbo energije sonca v energijo in material življenja. Ali evolucija (mutacije so posledica kvantnih premikov svetlobnih atomov znotraj DNK).
V tem trenutku smo vse bliže sprejemanju dejstva, da mora zavest preprosto biti kvantni pojav. Vse manj poskusov je, da bi jo razlagali mehansko, in vse več je kazalnikov, da zavest ni pod vplivi zakonov klasične fizike, temveč tistih iz kvantne stvarnosti.
Toda, ali je to vse, kar lahko v tem trenutku trdimo o zavesti? Poleg izkušenj vseh tistih, ki jo proučujejo na edinem mestu, kjer je to mogoče, tj. v zavesti sami. Knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ opisuje le manjši del izkušenj (in sprememb stvarnosti), ki tako lahko nastanejo. Vendar pa se je zanimivo poigrati tudi z drugimi verjetnimi razlagami, ne glede na to, koliko so v tem trenutku delne in nepopolne. Na ta način tisti, ki imajo izkustvo, dobijo nadaljnjo potrditev, da gredo v pravo smer, tisti pa, ki tega izkustva nimajo, dobijo navdih in zaupanje, da je kaj takega mogoče.
Rekurzija
Prva stvar, ki jo lahko opazimo, ko razmišljamo o zavesti, je, da je sposobna rekurzije. Rekurzija je beseda, ki pomeni, da se lahko kaj obrne k samemu sebi ali se nanaša nase, da je torej samonanašanjsko. Zavest to lahko, mar ne? Zavest lahko ‘opazuje’ sama sebe, razmišlja sama o sebi, se uči sama o sebi. Ko se to dogaja, se zavest pravzaprav množi. Samonanašanjsko rekurzijo lahko primerjamo z dvema ogledaloma, ki ju postavite enega pred drugega. V vsakem od njih boste videli neskončno vrsto njunih odsevov.
To je torej prva stvar, ki jo lahko vsak posameznik opazi pri zavesti. Če pa vas zanima poglobljena razprava o tem, toplo priporočam knjigo Douglasa Hofstadterja ‘I am a Strange Loop.
‘Sem čudna zanka’ je nenavaden naslov za knjigo, a povsem ustrezen opis, kaj je zavest in kaj smo mi: nenavadne zanke, ki se nanašajo same nase in ustvarjajo čudno izkustvo zavedanja. (Še več, knjiga pravzaprav pojasnjuje, kako nastane občutek ‘jaz-a’, ki je zanka znotraj zanke in prav tako tudi rezultat rekurzije.)
Fraktalnost
Rekurzija se ne nanaša le na zavest. Ko se pojavi v ‘običajnem’ svetu (ki ga v nasprotju z zavestjo imenujemo neživ), ustvarja skoraj enako čudne učinke. Eden od takih učinkov je fraktalna oblika. Gotovo ste že videli različne slike fraktalov. Videti so nenavadno in mistično, kot kakšne mandale ali oblike iz drugih dimenzij (kar dobesedno so).
Če želite o fraktalih izvedeti več, in sicer na kratko in strnjeno, priporočam članek “How Fractals Work”.
Fraktali so neskončno kompleksni vzorci, ki so v različnih merah podobni sami sebi.
Ustvarjajo se z nenehnim ponavljanjem določenega vzorca procesa v stalni povratni zanki (torej rekurzivno).
Najbolj znani fraktali so na primer Cantorjeva množica, preproga Sierpinskega, trikotnik Sierpinskega, Peanova krivulja, Kochova snežinka, Harter-Heighwayjeva zmajeva krivulja, T-kvadrat, Mengerjeva goba itd.
Razlika med temi fraktali je v dimenzijah, torej v razmerjih, znotraj katerih se pojavlja osnovni vzorec. Tako na primer Kochova snežinka ni ne enodimenzionalna ne dvodimenzionalna, ampak fraktalno dimenzionalna. Natančneje: ima 1,2619 dimenzije.
Na sliki vidite, kako nastane Kochova snežinka. Mehanizem nastanka vsakega fraktala je mogoče matematično opisati.
In ko smo že pri snežinkah, ali ste vedeli, da čeprav jih je neskončno veliko, niti ena ni povsem enaka drugi? To pomeni, da je vsaka snežinka (iz vašega vsakdanjega življenja) edinstveni fraktal z edinstveno matematično formulo, ki ga opisuje.
Snežinke niso edini rezultat fraktalnih pojavov. To so tudi listi, cvetovi, školjke, valovi morja, plameni … Tako rekoč vse, kar vas opija s svojo lepoto in kar bi lahko gledali ure in se ne bi utrudili.
Morda je to zato, ker zavest prepozna svoj lastni odsev, svojo lastno sliko v svetu okoli sebe. Ker je seveda rekurzivna, je zavest samodejno sposobna ustvariti fraktalne dimenzije znotraj sebe. Ta sposobnost ima neposredne posledice na gibanje in na oblike, ki se pojavljajo v zavesti – misli, ideje, slike, izkušnje brez zunanjih dražljajev itd.
Seveda bi o tem bilo mogoče napisati veliko knjig, njihovo število se bo povečalo, ko bomo odkriti nove podrobnosti o rekurzivni in fraktalni naravi zavesti. Zdaj za to nimamo niti prostora niti časa. V tem članku želim vašo pozornost usmeriti na le eno od teh posledic.
Če boste potrpežljivi in se boste potrudili spremljati nekoliko (priznam) abstraktno nadaljevanje tega članka, je verjetno, da boste na koncu ostali v stanju začudenosti zaradi preprostega, a spet tako močnega spoznanja o naravi zavesti.
Pojdimo po vrsti.
Kaj do zdaj vemo o zavesti?
Zavest je v svoji naravi kvantna – o tem skorajda ni dvoma.
Zavest je rekurzivna – o tem absolutno ni dvoma.
Zavest je v svoji strukturi fraktalna – in tudi o tem skorajda ni dvoma.
Ali lahko povežemo te lastnosti in poskusimo razbrati, kakšna bi bila posledica takega povezovanja? Recimo, kaj se dogaja, če se fraktalna rekurzija (ponavljanje vzorca) nadaljuje vse do mikro razdalj, kjer se pojavijo kvantni učinki?
Z vidika matematike je to tisto, kar se MORA zgoditi. Fraktali si NESKONČNI vzorci. Ne bodo ostali na ravni klasične mehanike, ampak se bodo raztezali v nedogled proti vedno manjšim in manjšim področjem, vse tja globoko v kvantni svet. To je popolnoma novo znanstveno področje. Če koga zanima, lahko preuči članek ‘Dizajn in lastnosti elektronov v fraktalni geometriji’ (Design and characterization of electrons in fractal geometry, 11/2018).
Ta pojav (širitev fraktalov na kvantno področje) se torej mora zgoditi. Matematične modele bomo prepustili znanstvenikom, izkušenjske posledice pa so otipljive in dostopne vsakomur znotraj šestega stanja zavesti. Ena od teh posledic je opisana v članku ‘Informacijska mreža čistih oblika’.
Najnovejše raziskave kažejo, da se pravzaprav preko POVRŠINE kvantih objektov (in fraktali, ustvarjeni znotraj zavesti, so kvanti objekti) prenašajo informacije na način, ki je v klasičnem svetu nepredstavljiv. Količina teh informacij je neskončna, saj so oblike fraktalov neskončne.
Opozoril sem vas na morebitno abstraktnost posledic povezovanja fraktalnosti zavesti in njene kvantne narave. Da s tem ne bi pretiraval, vam bom poskušal stvari poenostaviti.
Fraktalno teorijo je dobro razložil njen začetnik, ameriško-francoski matematik poljskega rodu Benoit Mandelbrot. Če bi želeli izmeriti dolžino angleške obale (ali dolžino katerega koli otoka), bi dobili različne rezultate glede na izbiro merske enote. Na primer, če merite samo v metrih, bo dolžina obale manjša, kot če merite v centimetrih (dobili boste nekoliko daljšo obalo, ker boste natančneje izmerili ovinke, ki jih naredijo tla v stiku z morjem). Če merilo zmanjšate na milimetre, se bo obala izkazala za še nekoliko daljšo. Razlike ne bodo velike in za vse praktične namene bi lahko sprejeli netočnost dolžine obale nekega otoka.
Kaj pa, če bi šli v kvantni svet in bi dolžino te obale izmerili s kvantnimi razdaljami? Ali, še globlje od tega, če poskušate izmeriti dolžino nekega fraktala (ki se ponavlja do neskončnosti)?
Kaj bi dobili v takem primeru, veste?
Rezultat bo nekaj tako nenavadnega, da se vam bo od tega zavrtelo v glavi. Matematiki so takih pojavov vajeni, povprečni ljudje pa ne. Matematika ostaja na varni razdalji od našega vsakdana, zato nas večinoma ne zadeva. To je seveda le vtis, ker se nas še kako tiče. Fraktale nosimo v umu. Sestavljeni smo iz fraktalov, ki vključujejo kvantno naravo našega bitja.
Kaj pa, če poskusite izmeriti dolžino neke ‘čiste oblike’, torej fraktala, ki nastane v zavesti zaradi njene kvantne in rekurzivne narave? Kaj bi dobili?
Naprej vam bom povedal, kaj se dogaja znotraj matematičnega prostora, recimo, s Kochovo snežinko. Če jo opazujete kot geometrijsko obliko, ima omejeno površino. Toda dolžina njenih stranic ni izmerljiva. Dolžina njenih stranic je – neskončna. Omejena površina, neomejena dolžina mej.
Zdaj to informacijo prenesite na pojav zavestnega bitja, recimo človeka. Recimo vas. Vi ste lokalni; vaša zavest se manifestira lokalno (kot ‘prevodnik’ ali ‘antena’, ki jo predstavlja vaš živčni sistem; glejte članek ‘Kaj je zavest? – 1. del‘). Navidezno imate robove in zavzemate omejeni, izmerljivi prostor. Toda meje vaše zavesti ni mogoče izraziti s številko. Te meje so neomejene, neskončne, neštete.
Še enkrat bom ponovil
Zdaj to informacijo prenesite na pojav zavestnega bitja, recimo človeka. Recimo vas. Vi ste lokalni; vaša zavest se manifestira lokalno (kot ‘prevodnik’ ali ‘antena’, ki jo predstavlja vaš živčni sistem; glejte članek ‘Kaj je zavest? – 1. del‘). Navidezno imate robove in zavzemate omejeni, izmerljivi prostor. Toda meje vaše zavesti ni mogoče izraziti s številko. Te meje so neomejene, neskončne, neštete.
Še enkrat bom ponovil: VAŠA ZAVEST JE LOKALNO OMEJENA, TODA NJENI ROBOVI IMAJO NESKONČNO DOLŽINO.
Še enkrat. ? Lokalni ste, toda vaši robovi, vaše meje so neskončno dolge.
Ko je nekaj NESKONČNO dolgo, potem ni omejeno. Zveza ‘neskončno dolge meje’ prirazumlja, da mej ni. Zveza ‘neskončno dolgi robovi’ prav tako prirazumlja neskončno veliko možnost čistih oblik, preko katerih se v kvantnem svetu prenašajo informacije.
Torej, v eni zavesti, ki se manifestira lokalno in je povezana z eno osebo, je NESKONČNO veliko informacij. VSE so v vas, navidezno umeščene v prostor in čas. In to ni filozofska ideja, temveč stvarnost kvantne zavesti, naša stvarnost; stvarnost tega, kar smo mi kot zavestna bitja.
Dobrodošli v Šestem!
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar