V teh dneh je mojo pozornost pritegnil članek o zanimivi analizi slike ‘Zvezdna noč’ Vincenta van Gogha. ‘Analiza’ je morda napačna beseda, saj ne gre za umetniški vtis ali za tehniko slikanja, temveč za matematične obrazce, ki jih je naslikala umetnikova roka.
Študija je objavljena v časopisu ‘Physics of Fluids’.
Poenostavljeno povedano, Van Gogh je zelo natančno, s potezami čopiča in do milimetra natančno v svojo sliko prenesel zakonitosti turbulence, ki bodo znanstveno opisane šele pol stoletja po njegovi smrti (ruski znanstvenik Andrej Kolmogorov je prvi, ki je z enačbo opisal turbulenco). Na njegovi sliki so tudi obrazci, ki jih bo šele kasneje opisal avstralski matematik George Batchelor. Če vas zanimajo podrobnosti, jih lahko najdete v članku, objavljenem na portalu ‘Astronomy’.
Številni umetniki so slikali ali so poskušali slikati prizore, v katerih je turbulenca, a nihče ni tako precizno orisal fizikalne zakone (kar vključuje tudi skice vode Leonarda da Vincija ali sliko ‘Krik’ Edvarda Muncha).
Težko je trditi, kaj je van Gogh imel ali vedel, česar drugi niso. Vemo, da je bil poseben, sliko ‘Zvezdna noč’ pa je naslikal v ustanovi, ki bi ji danes rekli ‘norišnica’. Ironično, iz neznanega razloga jo je imel za “neuspeh”, čeprav je kasneje postala ena njegovih najbolj znanih.
Celotno priložnostno obvestilo o van Goghovem slikarstvu mi je zanimivo zaradi pojasnila oz. zaradi pomanjkanja pojasnila, kako je kaj takega mogoče. Na pomoč bi lahko poklicali intuicijo, a s tem ne pridobimo nič. Morda bi si lahko mislili, da je van Gogh skrbno preučeval turbulentne pojave okoli sebe, tako da jih je nenadoma lahko natančno preslikal, tako kot bi spreten posameznik natančno preslikal obraz.
Toda spet, kakšna percepcija bi to morala biti, da vidimo take podrobnosti z matematično natančnostjo, ki jo bodo znanstveniki izrazili šele čez desetletja in stoletja? Vsaka turbulenca, tudi tista, ki povzroči na sliki tako zvesto posredovano ‘utripanje’ zvezd, je vsakomur očitna. Vsi jo vidimo, jo občudujemo, nas razveseljuje, toda vsi je ne znamo ‘priklicati’ v spomin, kaj šele, da bi to NATANČNO izrazili. Tega očitno ni zmogel niti umetniški velikan, kot je da Vinci.
Van Gogh je imel ‘duševne težave’, to je znano. ‘Videl’ je več kot povprečni ljudje, tisti pa, ki vidijo več, globlje, so običajno izločeni kot neprilagodljivi, zlasti če ni znanja o tem, kaj se jim dogaja.
V zadnjem času sem veliko pisal o zvezi med prefinjeno percepcijo in višjimi stanji zavesti (recimo, knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ ali tudi ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). O tem ne morem biti prepričan, a dejstvo, da matematika in fizika potrjujeta globino van Goghove percepcije, kaže na možnost, da umetnik ni bil niti ‘nor’ niti ni trpel zaradi ‘spremenjenih stanj zavesti’, ampak je vsaj deloma, vsaj včasih imel dostop do višjih stanj zavesti, v katerih je preprosto videl to, česar drugi ne vidijo, in kar je del resničnosti okoli nas.
V tem primeru je znanost potrdila točnost njegovih ‘vizij’. A lahko ste prepričani, da so v višjih stanjih zavesti uvidi in znanja, do katerih znanost še stoletja ne bo prišla, če sploh kdaj bo.
Ti primeri potrjujejo tudi, da zavest zavzema osnovnejše mesto v resničnosti od tega, ki ji ga običajno pripisujemo (proizvod ali stranski pojav zapletene nevronske aktivnosti). Možno je celo, da je zavest temelj naše resničnosti, saj le tako lahko pojasnimo, kako je mogoče priti do neposrednih uvidov v strukturo resničnosti le z zavestjo, brez česar koli drugega.
Na subjektivni ravni sem pri opazovanju van Goghove slike vedno imel vtis, da gledam nekakšno ustvarjalno, plešočo mandalo. Zdelo se mi je, da niso samo slike, ampak šifrirani zapisi življenja samega.
Van Gogh je plačal visoko ceno za svoje uvide, prenesene v umetnost. Ni bil razumljen, pravzaprav niti sam sebe ni razumel.
Njegovo posebnost so opazili številni, a Don McLean jo je v svoji pesmi “Vincent (Stary Stary Night)” ubesedil popolno:
Now I think I know
What you tried to say to me
And how you suffered for your sanity
And how you tried to set them free
They would not listen, they’re not listening still
Perhaps they never will
Toda, morda pa vendarle … Sliši kdo?
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar