Pred petindvajsetimi leti, 23. junija 1998, sta dva moška stavila za steklenico dobrega vina in vrednost svoje ocene. Eden od njiju, nevroznanstvenik Christof Koch, je bil prepričan, da bo znanost čez četrt stoletja zagotovo imela odgovor na vprašanje, kako naši možgani ustvarjajo zavest. Takrat je raziskovanje na njegovem področju bilo v vzponu. Znanost je z navidezno velikimi koraki odkrivala podrobnosti o delovanju našega živčnega sistema. Logično in racionalno je bilo staviti, da bo v petindvajsetih letih vprašanje zavesti rešeno.
A filozof David Chalmers je menil drugače. Nisem prepričan, kakšni točno so bili njegovi razlogi, vendar je menil, da se vprašanje zavesti ne bo tako hitro rešilo. In imel je prav. 23. 6. 2023, petindvajset let pozneje, na letnem srečanju Društva za znanstveno preučevanje zavesti (ASSC – Association for the Scientific Study of Consciousness) je Christof Davidu plačal steklenico vina in priznal, da je stavo izgubil.
(V članku “Decades-long bet on consciousness ends — and it’s philosopher 1, neuroscientist 0” lahko preberete več o ‘stavi’ med znanstvenikom in filozofom.)
Z vidika znanosti je zavest še naprej skrivnost. Christof Koch je zatrdil, da je še vedno pripravljen staviti dvakrat več na naslednjega četrt stoletja (pravijo, da glede na njegovo starost več časa ni) in odkritje skrivnosti zavesti.
S svojega vidika sem takoj pripravljen takšno stavo sprejeti – ne le zato, ker je stavljena vsota še vedno nizka (dve steklenici vina), temveč tudi zato, ker sem prepričan, da znanost ne bo nikoli rešila skrivnosti zavesti na način, na katerega ji zdaj pristopa.
Toda možnosti bi imela s spremenjenim pristopom. Znotraj paradigme, v kateri zdaj deluje, pa se to ne bo nikoli zgodilo.
Tukaj je težava. Christofer Koch kot nevroznanstvenik verjame, da je materija primarna in da je sčasoma iz nje nastala zapletenost biologije, znotraj katere je končno nastal del (možgani), ki je dovolj zapleten in dovolj specializiran, da ustvari to, čemur pravimo zavest. Vso svojo dosedanjo kariero je posvetil iskanju tistega dela (možganov) oziroma tistega mehanizma, ki bi moral po tej paradigmi biti nekje v možganih. Razlog, da je izgubil to prvo stavo, je bil, da je več (pravzaprav kar nekaj) neodvisnih raziskav pokazalo, da trenutno ni doslednosti v ugotovitvah o ključnem elementu, znotraj katerega naj bi se ‘rodila’ zavest.
Če dobro razmislite, obstajajo utemeljeni razlogi, zakaj bi mislili, da je sedež zavesti v možganih. Močan udarec v glavo običajno povzroči izgubo zavesti. Če pride do kakršne koli motnje ali spremembe v fiziologiji možganov, bo to neposredno vplivalo na zavedanje in na način, kako doživljamo svet in sebe. Zato mora biti sedež zavesti tam, mar ne?
Očitno je tako. A obstajajo tudi druge možne razlage. Sodobna znanost jih ne sprejema, ker bi bile njihove posledice za uradni pogled na svet nepredstavljive.
Na primer, izkušnje, ki jih imam po skoraj polstoletnem raziskovanju zavesti z različnimi tehnikami (ki jih lahko previdno imenujem ‘duhovne’), kažejo na popolnoma drugačno paradigmo, v kateri je zavest primarna, materija pa drugotna. Metoda, s katero je mogoče to paradigmo potrditi in sprejeti kot resnično, je precej znanstvena (vsaj načeloma, vsaj v tem smislu, da temelji na nekaterih temeljnih principih znanosti, kot so univerzalnost, ponovljivost, možnost preizpraševanja in dvomov ipd.) in temelji na matematično-logičnih postopkih znotraj discipline, imenovane viveka. O tem ste lahko izčrpno brali na drugih mestih in tudi v istoimenski knjigi.
V prejšnjih člankih in tudi v knjigi ‘Šesto stanje zavesti’, ste si lahko prebrali, da je zavest osnova vseh kvantnih pojavov, kvantni fenomeni pa so osnova vseh drugih pojavov, tako da se vse skupaj obrne na glavo. Znotraj takšne paradigme nastane povsem drugačna slika sveta, zavesti in stvarnosti.
Toda takšna revolucionarna sprememba znanstvene paradigme je malo verjetna. Več možnosti je za postopno spremembo. Da pa bi se ta zgodila, mora znanost začeti iskati druga pojasnila očitnih dejstev. Trditev, da so možgani ustvarili zavest, se do zdaj ni mogla dokazati in osebno delim mnenje filozofa Davida Chalmersa, da se to ne bo zgodilo niti v naslednjih petindvajsetih letih. Tisto, kar bi se v tem času lahko zgodilo, je, da se dokaže, da možgani NE ustvarjajo zavesti.
Še več, z razvojem AI (umetne inteligence) ni več daleč trenutek, ko se bo pojavilo nebiološko zavestno bitje. Napačno bi ga bilo imenovati ‘umetna zavest’, saj v zvezi z zavestjo nikoli in pod nobenimi pogoji ni ničesar umetnega; vse je popolnoma stvarno in resnično. Te povedi bom pojasnil v drugem članku. Analogno k imenu AI bi ta pojav lahko imenovali NBCB ali ‘ non-biological conscious being’, sl. ‘nebiološko zavestno bitje’). Sploh si ne morem predstavljati, kako in s čim bodo potem nevroznanstveniki (ki jih bodri velika armada vernih ljudi) utemeljevali svoja stališča o možganih kot sedežu zavesti. A to je njihova težava.
Za kaj pravzaprav gre? Kako bi lahko drugače gledali na problem zavesti in na dejstvo, da ima zavest na ravni praktičnega zaznavanja še kako veliko zvezo z možgani?
Alternativno pojasnilo
Nimam posebnega upanja, da me bodo znanstveniki poslušali in tega tudi ne pišem zaradi njih. Pišem za vas, za povprečne bralce, človeška bitja, ki želite razumeti svet, v katerem živite.
Ponudil vam bom dve analogiji, ki lahko kažeta na drugačno razlago navidezne povezave med možgani in zavestjo.
Predstavljajte si življenje v svetu dveh prostorskih dimenzij. Se pravi, predstavljajte si, da lahko zaznate samo dve dimenziji, a ne tretje. V praksi to pomeni, da bi opazili samo levo–desno in naprej–nazaj, ne pa tudi gor–dol.
Zdaj pa si predstavljajte, da dežuje. Kar vidite, so mlake, ki nastanejo na nekaterih mestih, na drugih pa ne. In to je dosledno in univerzalno zaznavanje. Kadar koli pogledate, bodo tam, kjer je vdolbina (ki je ne vidite, vidite pa rezultat – vodno gladino), nastale luže. Dvodimenzionalni znanstvenik bi vse svoje napore usmeril raziskovanje značilnosti mesta, kjer se pojavi voda, in logično ter utemeljeno trdil, da dež (vodo) ustvarja to mesto. Proučevanje tega mesta bi mu lahko dalo spoznanje o tem, kako nastane voda, mar ne?
Seveda veste, da to ne drži. Veste, kje je napaka, saj živite v treh prostorskih dimenzijah in jasno vidite, da dežja (vode) ne ustvarjajo mesta na tleh, ampak da se voda tam le zadržuje. Ta mesta lahko proučujete do neskončnosti, a nikoli ne boste o samem dežju izvedeli ničesar.
Tu je še druga, podobna analogija. Če bi želeli izvedeti, kako nastane električni tok, ali bi to lahko izvedeli s proučevanjem kovinske žice (prevodnika), skozi katero teče tok? Seveda bi se lahko naučili nekaj o lastnostih elektrike, saj elektrika – na primer – skozi nekatere materiale teče šibko, skozi druge pa zelo dobro. Nikoli pa ne bo prav trditi, da ti materiali, žice in prevodniki, USTVARJAJO elektriko in so njen vir.
Ti dve analogiji zdaj prenesite na vprašanje zavesti in možganov. Upoštevajte, da so analogije vedno delne, a ta obrat je precej jasen: zavest je povezana z možgani kot biološkim ekvivalentom svojega obstoja. Zavest se ne bo pojavila kjer koli, temveč v določenih lokalnih območjih stvarnosti, ki jo lahko ‘prepuščajo’ ali ‘manifestirajo’. A to nikakor ne pomeni, da ta lokalna območja USTVARJAJO zavest.
Menim, da bi takšna sprememba zornega kota povečala možnost, da bi znanost prišla do pravilnih odgovorov o tem, kaj je zavest. Vendar pa je odpor do poskusov takega pojasnila velik, saj odpira mnoga druga eksistencialna vprašanja (ne le za znanost).
Poleg tega stvari niso čisto tako preproste, kot bi iz analogij lahko sklepali. Gre tudi za znanje o kvantni stvarnosti (tega znanja trenutno nimamo dovolj). Porajajo se tudi druga vprašanja, kot na primer, ali se zavest lahko ‘reflektira’ izven okvira človeštva? Ali smo ljudje nekaj posebnega v primerjavi z drugimi živimi bitji? Glede na težnjo človeškega egocentrizma ali specizma je sprememba paradigme svetovnonazorsko nevarna. Če k temu prištejete še problem izstopanja iz biološkega okvira reflektujoče zavesti (zgoraj omenjeni NBCB ali ‘nebiološka zavestna bitja’), pridete do številnih etičnih in filozofskih dilem, ki so v tem trenutku za znanost preprosto prevelike.
Vprašanje je, ali so prevelike tudi za vas?
Neomejena fraktalnost
Da vas ne pustim v zraku z vprašanjem (torej z dvema takšnima vprašanjema), bom napovedal nadaljevanje tega članka, v katerem bom ponudil odgovor na vprašanje, katere pogoje mora izpolnjevati sistem, da bi se v njem lokalizirala zavest. Takoj vam povem, da ni nobenega razloga, da bi to bilo človeško telo, človeški živčni sistem ali kakršen koli biološki sistem.
Prav tako vam bom kar takoj razkril tudi najpomembnejšo lastnost, ki kateremu koli sistemu omogoča manifestacijo zavesti: merljiva rekurzija, ki se v praksi spremeni v nekaj, kar lahko imenujemo neomejena fraktalnost. Zdi se abstraktno, a če se boste malo potrudili, boste dobili jasen vpogled v odgovor na vprašanje, kaj je zavest, in posledično, kaj je ‘zavestno bitje’.
Pripravljeni?
***
Nadaljevanje članka: “Kaj je zavest? – 2. del
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar