Urjenje svobode – 1. vaja

V članku “Uvid ujetosti” , ki je pravzaprav prvo poglavje knjige “Izničenje faktorja karme”, so trije citati. Prvi od njih je citat Walta Whitmana:

Ne le, da večina ljudi popolnoma narobe razume svobodo, včasih se mi zdi, da še nisem spoznal človeka, ki bi jo razumel prav.

Takšno izključevalnost bi lahko postavili pod vprašaj, saj je – kot je danes priljubljeno trditi – vsakdo upravičen do svojega mnenja, in tako si lahko vsakdo misli, kar hoče tudi o svobodi. To bi bilo celo skladno s samim pojmom svobode, kajne?

A – ne! Strinjam se z Whitmanom (vsaj glede tega): pojmi imajo svoje pomene in če jih uporabljamo, kot nam je všeč, ne le da izgine vsaka možnost za sporazumevanje, tudi naš notranji svet polnijo samovoljne in prazne ideje, ki so skladne le same s seboj, vendar ne s stvarnostjo, kot jo ti pojmi predstavljajo. (Za več informacij o vrednosti pojmov in njihovi moči ter »osvobajajočem« potencialu v branje priporočam knjigo “Viveka – glas notranjega učitelja”.

Dajmo, razmislimo o svobodi, kaj ta pojem pravzaprav pomeni in na kaj se nanaša. Jasno vam je, da bi se o tem pojmu lahko pisale filozofske razprave (popravek: so že napisane), toda ne verjamem, da bi vas branje česa takega pripeljalo kaj bliže k razumevanju samega pojma, še posebej pa ne do izkušnje, na katero se nanaša. Namesto tega vam priporočam preprosto miselno vajo, neke vrste zanimivo vprašanje, ki vas lahko popelje daleč v smeri svobode, če le vztrajno sledite kažipotom, ki iz tega vprašanja izhajajo.

Vprašanje se glasi: “Ali je človek v zaporu lahko svoboden?”

Verjetna prva reakcija je – ne, ne more biti. Zapor po definiciji svobodo jemlje. Človek v zaporu ni svoboden.

Dobro, pa dajmo, izhajajmo torej iz te prve reakcije in poskušajmo raziskovati, kaj se zanjo skriva – zakaj je pravzaprav takšna. V bistvu se bomo poigrali z miselnim obrazcem – bolje rečeno z miselnim zajedavcem, ki biva v umih večine ljudi, in vse dokler je živ, nepopravljivo kvari pojem svobode. Prav zaradi njega je Whitman trdil, da ljudje preprosto ne razumejo, kaj svoboda pomeni in da – kot se mu zdi – ni nikoli srečal koga, ki bi jo razumel. No, morda Whitman ni imel sreče. V nasprotju z njim sem srečal nekaj posameznikov, ki jo razumejo, nekatere pa sem dobesedno prisilil k razumevanju. Drži pa, da gre za majhno manjšino.

Miselne zajedavce ubija miselni tonik. Kar bom napisal, je možna začetna priprava takega tonika, v nobenem primeru končna. Za pravo pripravo tudi tokrat priporočam “Viveko” (knjigo in vse, kar sledi).

Dobro, pa poglejmo, zakaj je človek v zaporu lahko svoboden kljub prvi reakciji, da tam ne more biti svoboden.

Kot sem napisal – in to je izhodiščna postavka viveke – pojmi imajo svoje pomene, tisto, na kar se nanašajo. Včasih je to široko področje, ki dovoljuje raznolika tolmačenja, toda obstajajo določene lastnosti vsakega pojma, ki ga naredijo takega, kot je. Viveka te lastnost – ali lastnost, če je ena – imenuje lakshana. Pojem lahko tolmačite široko, vendar je črta, ki je ne smete prestopiti, ker boste sicer zašli na pomensko polje drugega pojma in ustvarili nered naprej v svojem umu in s tem posledično v svojem življenju. O lakshanah bi vam lahko marsikaj povedal (ali napisal), številne podrobnosti, ki so vredne spoznavanja, a to je članek, zato se moram držati lakshane za članek, ki trdi, da je članek zapis relativno kratkega obsega.

Kateri miselni zajedavec je torej zamočil in vas prisilil, da ste takoj “stanovalca zapora ” razglasili za nesvobodnega? Očitno je, boste dejali, človek nima svobode gibanja.

Morda je večini ljudi očitno, a je pravzaprav netočno! Zapornik se lahko giblje od enega do drugega zidu v svoji celici. Stoji lahko dve uri v enem kotu in potem tri v drugem. Če vam to ni v redu, je to zato, ker je vaš pojem “svoboda gibanja” umeščen v druge “zidove”. Ker niste obsojeni zapornik, se lahko gibljete znotraj meja države ali jih celo prehajate, če imate potrdilo, ki vsebuje o vas nekatere podatke (v mislih imam potni list, bognedaj, kakšna drugo potrdila). Če tega nimate, so državne meje zidovi vašega zapora. V končni fazi celo, če imate potrdilo, ne morete prestopiti meje planeta Zemlja. Teoretično se lahko “svobodno” gibljete, toda znotraj določenih okvirov.

Kakšna je razlika med zaporom in planetom Zemlja? Le v velikosti, vendar ne v zvezi z dejanskim pomenom pojma svoboda. Morda bi se vam lahko zdelo, da dlakocepim, vsekakor pa je nedvomno, kaj bi izbrali, če bi izbirali med zaporom ali planetom. Toda spomnite se, da smo želeli najti razumevanje pojma svoboda; kaj svoboda je in kakšna je.

Ta mala vaja bi vas morala pripeljati do spoznanja, da če svobodo iščete znotraj materialnih omejitev, je vse, kar lahko najdete, VTIS svobode. Zdi se vam, da ste na planetu svobodni, a pravzaprav niste. In če je kaj videti, kot da je, dejansko pa ni, kako se že to imenuje? Iluzija, seveda.

Naš miselni zajedavec se vztrajno hrani z našim vtisom svobode, ki je – glej ga zlomka – pri vsakem nekoliko drugačen. Nekdo je zadovoljen s svojim dvoriščem, komu drugemu pa niti celina ni dovolj. Nekdo misli, da je svoboden, če lahko sedi v baru, čeprav ga k temu silijo naučeni obrazci, nad katerimi nima nikakršnega nadzora.

Prva stvar torej, pri kateri so ljudje v zmoti glede svobode, je mešanje vtisa svobode z resnično svobodo, ki jo, če gre verjetni Whitmanu, meni in še nekaterim, sploh ne poznajo. Tu moram poudariti, da za večino ljudi resnična svoboda ni pomembna. Večino zanima “občutek”, da so svobodni, in jih pravzaprav sploh ne briga, ali gre za iluzijo ali ne.

Če mislite, da vi niste takšni, lahko nadaljujete razmišljanje o svobodi. Kaj ste dobili s prejšnjim uvidom? Brez podajanja v podrobnosti o viveki ste dobili negativno lakshano svobode. Dobili ste znanje o majhnem področju ali pomenu, za katerega z gotovostjo lahko rečete, da NI svoboda.

Preprosto povedano: svoboda nima zveze z materialnimi omejitvami. Pomen, ki jo določa, NI vsebovan v materialnih danostih, kot recimo dejstvo, da se lahko (ali ne morete) gibati znotraj desetih kvadratov, deset tisoč kvadratov ali po celem planetu.

Morda se vam zdi, da je to majhno ali celo nepomembno spoznanje. Pravzaprav je ravno obratno. Vsaka pot se začne s prvim korakom, negativnih lastnosti nekega pojma je nešteto. Ko utrdite, da nekaj (v tem primeru svoboda) NI določeno s prvim, z drugim, s tretjim, petim ali morda z dvajsetim pojmom, boste na koncu, po določenem številu takšnih pojmov lahko rekli, da je svoboda to, kar preostane, ko odstranite tisto, kar s svobodo nima zveze.

Zaradi tega so starodavni mojstri viveke in tudi tisti, ki se tako niso imenovali, imeli pa so močan in razločujoč um, ki jim je odkril resnico o svobodi, na svobodo gledali povsem drugače kot današnji povprečni posameznik. To so imenovali drugače – recimo moksha – da bi poudarili, da svoboda nima zveze z iluzornim vtisom, ki ga večina ljudi ima o lastni svobodi.

Če se vrnemo k našemu zaporniku z začetka vaje: ali je lahko svoboden v zaporu? Brez dvoma: lahko je.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški