1.
Dve motivaciji upravljata ‘duhovno’ raziskovanje. Prva je izboljšati sebe in svet, v katerem živimo, druga pa je dojeti, kakšna je resničnost po sebi in živeti v njej (in ne v prividu, v iluziji).
Večina ljudi sledi prvi, saj je druga … Pravzaprav malokdo sploh razmišlja o razliki med tema dvema motivacijama. Poskusite zdaj razmisliti o tej razliki.
Kaj mi bo resnica, če nisem srečen!?
Kaj mi bo sreča, če živim v iluziji!?
Katera od teh dveh povedi izraža vašo motivacijo?
Najbolje bi bilo imeti obe, mar ne? Morda se na koncu tako tudi zgodi, a tega vam nihče ne more obljubiti. Medtem pa vaša izhodiščna motivacija določa tudi smer vašega gibanja. Ena od njiju vodi do konca duhovne poti, druga pa do vedno novih začetkov in večnega kroženja.
Veste, katera je katera?
2.
Če je vaša izhodiščna duhovna motivacija iskanje sreče, je verjetnost, da boste našli resnico o sebi in svetu, enaka ničli. Če pa je vaša izhodiščna motivacija iskanje resnice, je mogoče, da boste na poti našli tudi srečo. Ni zanesljivo, da bo tako, a mogoče je.
Analiza verjetnosti enega ali drugega rezultata bi morala zadostovati za pravilni izbor. A ljudje so biološko pogojeni, da iščejo stanje ugodja; od homeostaze na celični ravni do abstraktnih in zelo posebnih dražljajev ali stanj, ki jih osrečujejo, nekatere pa ne ravno. Zaradi tega številni zavračajo idejo o resnici in o resničnosti, kot je, ker je navsezadnje vse, kar si želimo, sreča.
In tu je skrita past, ker sreča ni povsem definirano stanje. Ne le, da so nianse, ampak so tudi razlike pri tem, kaj jo bo spodbudilo, še posebej pa pri tem, kaj jo bo ohranjalo.
Nekateri bodo v zanikanju resnice šli zelo daleč in trdili, da resničnosti same po sebi ni, da je vse posledica projekcije našega uma, zato je iskanje resnice zaman. Vse, kar vam preostane, je iskanje zadovoljstva, uspeha, zdravja in sreče. Resnica je manj pomembna, če sploh.
Kako je to pri vas? Kje ste glede tega vprašanja vi?
3.
Za trenutek si predstavljamo, da je resničnost, kot je, in da je v njej resnica in prav tako tudi iluzija (resničnost, kot se zdi, da je, čeprav ni). V tem primeru vas predajanje le in izključno iskanju sreče, nikoli ne bo pripeljalo do resnice. Razlog je isti, kot ga nekateri zagovorniki domnevne ‘duhovnosti’ pojasnjujejo z močjo uma. Če se na nekaj osredotočite in temu posvetite svojo energijo, voljo in željo, bo to nekaj postalo vaša resničnost. In če je tako – in je, saj ima um moč projekcije ali ustvarjanja – boste dobili točno to, kar želite; vsaj začasno.
Ni treba, da ima vaša predstava ugodja, zadovoljstva, sreče in miru kakšno zvezo z resnico, najpogosteje je nima. Z drugimi besedami; če sledite tej poti, boste razvili zavidanja vredno sposobnost ustvarjanja in ohranjanja iluzije. Mogoče je, da vas bo to pritegnilo in nekaj časa zadržalo na tej poti, a iluzija ima neko neprijetno lastnost: nikoli ne traja večno; je ‘smrtna’. To pomeni, da je, ne glede na svojo vsebino, prav tako minljiva tudi vaša pridobljena sreča.
Tej poti ni konca, le večno kroženje v mrzličnem iskanju sreče, ki se vedno izmuzne. To je pot nenehnih vzponov in padcev: pot nenehnih novih začetkov, brez možnosti konca. Na koncu, po dovolj ponovitvah, sam občutek sreče, dosežen na ta način, zbledi in se spremeni v praznino.
4.
Zdaj pa si predstavljajte, da vaše duhovno iskanje usmerja moto ‘resnica za vsako ceno’. Najprej morate vedeti, da to pravzaprav ni stvar odločitve, temveč zrelosti. Človek preprosto mora nekaj časa preživeti na poti iskanja sreče, izpopolnjevanju sebe in poskusih spreminjanja sveta. Šele ko se cikli doseganja in izgubljanja dovoljkrat ponovijo, šele takrat se pojavi želja po nečem drugem. Iskreno povedano, to pravzaprav ni toliko želja ‘po’ nečem, ampak bolj odpor do starega, tisočkrat doživetega.
Iskanje resnice ni biološko pogojeno. Biološki organizem resnice ne potrebuje, da bi preživel; potrebuje funkcionalnost. To pomeni, da se motivacija dejansko rodi na drugem mestu. To mesto je svobodnejše, manj pogojevano kot biologija. In prav zaradi tega bolj abstraktno in včasih – to je treba priznati – kot da nas bi potiskalo stran od naših lastnih interesov. V poznejših fazah, ko se želja po resnici toliko okrepi, da preide v neke vrste monomanijo, te motivacije ne morejo več preglasiti niti nagoni in tudi potreba po ohranjanju življenja ne. Dobesedno, iskanje resnice postane edina stvar, ki je pomembna; pomembnejše celo od preživetja.
Kaj je lahko tako močno, da premaga vrojeno potrebo po ugodju, sreči in morda tudi po življenju? Tako močan je lahko samo naš stari sopotnik, orodje, s katerim oblikujemo resničnost in svoje življenje ter v duhovnosti pogosto omalovaževan del zavestnega bitja – um.
5.
Um ima veliko moč, za dobro in za slabo, to je za resnico ali laž. V njem nastajajo iluzije in le tam se lahko tudi končajo. Kljub skorajda popolnemu zavračanju pomena uma na področju današnje duhovnosti nisem prvi, in upam, da tudi ne zadnji, ki izpostavlja njegovo edinstveno sposobnost, da kot skalpel natančno loči plasti iluzije in razkrije resnico.
Za trenutek si predstavljajte, da se je to že zgodilo. Kakšne so možnosti, da to, kar ste odkrili – resnica – v vas ustvari občutek sreče? Torej, kakšne so možnosti, da skupaj z resnico hkrati dobite tudi drugo glavno nagrado nenehnega iskanja v človekovem življenju?
Da, mogoče je, da vam resnica ne bo všeč in da z njo ne boste ravno srečni. Toda mogoče je tudi, da vas bo resnica razveselila nad vsemi vašimi pričakovanji. Ali pa boste morda ravnodušni, vseeno. Ne veste, kaj se bo zgodilo, zato je pošteno reči, da so možnosti, da bi hkrati našli tudi srečo v trenutku, ko boste dojeli resnico, vsaj pol-pol.
Glede na ničelno verjetnost, da bi našli resnico, medtem ko z vsemi silami iščete srečo, bi odločitev vsaj v teoriji morala biti popolnoma jasna – najprej resnica, o sreči pa kasneje.
6.
Ljudje so tudi pred vami iskali odgovore na vprašanja o resničnosti, kot je, in nekateri so jih dejansko tudi našli. V tej luči bi bilo morda dobro zgodbo o duhovni motivaciji nekoliko ‘posladkati’.
Obstajata dve vrsti sreče. Ena je pogojevana, druga ni. Pogojevana sreča je tista, ki jo pričakujete, ko pravite: »Samo da uresničim to in to, pa bom srečen!« ‘To in to’ je lahko finančni cilj, lahko je rojstvo otroka, uspeh v karieri ali pot okoli sveta. Takšna sreča se ustvarja, pride in odide.
Obstaja pa tudi tista druga, nepogojevana sreča, ki jo ljudje včasih občutijo, čeprav pogosto ne cenijo dovolj. To je sreča, za katero nimate ravno nekega razloga, ne morete reči, da ste srečni zaradi nečesa, ampak samo tako –srečni ste. Veste, o čem pišem, mar ne? Upam, da so bili v vašem življenju trenutki, ko ste bili srečni brez razloga, brez posebnega motiva, morda takrat, ko ste stali na vrhu nekega hriba in gledali v daljavo. Če ta občutek poznate, potem mi bo lažje obljubiti, da ga boste imeli v trenutku, ko bo vaš um ločil iluzijo od resnice.
Ta trenutek bi se lahko z mesta, kjer ste zdaj, zdel zastrašujoč (kdo ve, kaj je v vašem življenju iluzija in kaj ni, kaj bo odšlo in kaj ostalo), ko pa se boste ozrli nazaj, boste razumeli, da je prav takrat minljiva, pogojevanja sreča zapustila vaše življenje in naredila prostor za tisto drugo, globljo, nepogojevano in večno.
7.
O resnici morate vedeti tri stvari, preden krenete v njeno smer.
Prvič, resnica nikomur ne pripada. Izjave kot ‘moja resnica in ‘tvoja resnica’ so izgovori za izgubljene v megli.
Drugič, resnica ne ustvarja ujetnikov; nikogar ne zasužnjuje niti ne omejuje. To pomeni, da vas nihče v nič ne more sili (celo sami sebe ne), in prav tako vam nihče ne more vsiliti resnice. Z drugimi besedami, resnica in svoboda sta pojma, ki pogosto prideta skupaj.
In tretjič, nihče vam ne more razkriti (povedati, pokazati) resnice o resničnosti, ampak jo morate videti sami. Ko vam kdo govori o resnični resničnosti tako, da vam opisuje, kakšna je, v nasprotju od tega, kar vi mislite ali vidite, lahko mirno zamahnete z roko in mu obrnete hrbet. Ta oseba ne le, da ne govori tega, kar je resnica, ampak vas vleče v eno od najbolj neprijetnih pasti na duhovni poti: občutek, da veste; občutek, da ste prispeli, a niste niti začeli.
Edina pot do resnice je dobra metodološka pomoč, s katero boste ločili resničnost od neresničnosti. Če se boste naučili metodologije, imate možnosti, da z njeno pomočjo sami pridete do resničnosti. Če se o tem, kakšna naj bi bila videti resničnost, učite iz tujih oči (celo če se o tem samo informirate), ne boste nikamor prišli, ampak boste ustvarili le še en sloj megle med seboj in resničnostjo.
8.
Um ustvarja iluzijo, zato lahko iluzija samo na tem mestu tudi izgine. Pri metodologiji dekonstrukcije iluzije gre za čiščenje uma. Lahko bi rekli tudi ‘krepitev uma’ ali morda ‘razjasnitev uma’, a je očiščenje vendarle najboljši opis.
Um po svoji naravi opravlja nalogo prepoznavanja, razlikovanja in razčlenjevanja. Ni ga treba naučiti česa novega, je pa treba razbiti vzorce, ki jih um uporablja, da bi se znašel v velikem številu konceptov, ki jih uporablja vsak dan.
Recimo, ko posameznik pomisli (ali reče) ‘prijateljstvo’, čeprav ga drugi razume, ni gotovo, da mislita na prav točno iste postopke in občutke. Prijateljstvo je zapleten pojem in njegovo razumevanje ter raba sta odvisna od številnih dejavnikov, od vzgoje, običajev do različnih situacij. A ne bomo veliko razmišljali o tem pojmu, ampak ga bomo uporabljali samodejno.
Večina pojmov, ki jih uporabljamo, da bi mislili (in govorili, torej uporabljali jezik), je pravzaprav samodejna pri rokovanju s konstrukcijami. Ne zavedamo se, kako so te konstrukcije nastale niti, zakaj so take. Zavedamo se le njihovega končnega pomena, ki se lahko nekoliko ali celo bistveno razlikuje od pomena, ki ga ima isti pojem za druge ljudi.
‘Čiščenje uma’ je metoda ozaveščanja načina, kako nastajajo konstrukcije. Ko se tega načina začnete zavedati, bo um sam, po svoji naravi, ločil resničnost od iluzije.
9.
Vsi ljudje mislijo, a malokdo razume, ‘kako’ misli potekajo, od kod prihajajo in zakaj so ravno takšne in ne drugačne. Kljub temu večina ljudi misli, da so misli ‘njihove’, da so se jih oni domislili, medtem ko se njihovo ‘razmišljanje’ zreducira na niz avtomatizmov in naučenih konstrukcij. To je razlog, zakaj večina ljudi vsak dan misli 99,9 % istih misli kot prejšnji dan, kar pomeni, da je zelo malo avtentičnih, izvirnih in kreativnih misli.
A ostaja dejstvo, da vsi ljudje še naprej mislijo, saj imajo um. To dejstvo vzbuja upanje, da je konstrukcije mogoče razbiti, avtomatizme razčleniti in umu vrniti njegovo prvotno nalogo, to je videti resničnosti, kot je.
Možnost za to obstaja in – to je pomembno poudariti – ni odvisna od inteligence ali določenih drugih sposobnosti. Za uresničitev te možnosti sta potrebni dve stvari: iskrena želja, osnovana na razumevanju tega, kar se želi doseči, in preprost, čist zdravi razum, ki ga ima vsako misleče bitje, ne glede na izobrazbo in interese.
‘Čiščenje uma’ je neka vrsta treninga razmišljanja s pomočjo metodologije, ki so ji nekoč rekli ‘viveka’, danes pa je skorajda popolnoma neznana.
10.
Vsi ljudje ne bodo čutili privlačnosti do treninga uma in njegovega čiščenja. Kot prvo, večina ljudi je prepričana, da zna pravilno misliti, ideja, da je to treba vaditi, se nekaterim si kot žaljivka.
Dalje, celo če čutijo željo po čem takem, nekateri ljudje ne bodo mogli slediti treningom viveke. Približno 10 % ljudi bo odpadlo pri prvih korakih, še toliko pri kasnejših. Torej, čiščenje uma je možnost za večino, a ni ravno za vsakogar.
Trening zahteva štiri do šest mesecev vsakodnevnega dela. Najprej je naporen in se je treba navaditi na poseben način dela, kasneje pa, če kandidat ‘ujame ritem’ vsi navidezno nepovezani delci dobijo svoj smisel in proces postane zelo zanimiv. Po uspešnem zaključku bodo številni trdili, da so to bili najboljši, najbolj produktivni in najbolj vznemirljivi meseci njihovega življenja.
11.
Nihče nikomur ne more posredovati resnice, a vsak jo lahko ‘vidi’ sam. Kot zavestna bitja imamo sposobnost dekonstrukcije iluzije. Vgrajena je v naš um kot ‘razlikovalna sposobnost’ ali ‘viveka’.
Naš um je prav tako spodoben ustvarjati zapletene konstrukcije in pojme, ki jih uporabljamo samodejno. Ti zasenčijo resnico in onemogočajo uvid v resničnost, kot je.
Temu uvidu (ki je pravzaprav trajno stanje) so nekoč rekli razsvetljenje, danes pa je, kot velja za številne druge duhovne izraze, dobil različne pomene za različne ljudi.
In kljub možnosti nerazumevanja bom napisal, da trening čiščenja uma vodi do samega roba razsvetljenja in tako predstavlja najbolj neposredno pot do njega. To je naravno stanje zavestnega bitja, v katerem je resničnost opazovana takšna, kot je, brez iluzije in brez privida.
Ni nujno, da vam bo to stanje všeč. Še več, lahko bi se zgodilo, da bi spotoma izgubili veliko, kar vam je zdaj ljubo in na kar se zanašate. Ljudje se namreč pogosto zanašajo na iluzijo. Njeno izginotje je lahko zastrašujoče.
Vendar pa se iskanje resnice nikoli ne bo končalo. Vsako zavestno misleče bitje bo na koncu odvrglo vse drugo in šlo po poti odkrivanja resničnosti, kot je. To je tudi vaša neizbežna usoda.
Vprašanje ni, ali hočete ali nočete, ampak samo – kdaj boste.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar