Uvid ujetosti

Prvo poglavlje knjige “Izničenje faktorja karme”

Prejšnje stoletje. Sredina sedemdesetih. Imel sem trinajst let in sem doživel svoj prvi uvid ujetosti. Bilo je grozljivo in srhljivo, a hkrati na neki način vznemirljivo in spodbudno. Kako uro sem neutolažljivo jokal, skrivajoč se na livadi za babičino hišo. Še danes težko razložim, zakaj. Za začetek: nič se mi ni zgodilo. Nikogar nisem izgubil. Imel sem vse, kar fant potrebuje za srečo. Moje ocene so bile sijajne in veselil sem se svobode dolgega poletja.

Ah, poglejte jo – spet ta beseda: Svoboda. Morda je ravno ona sprožila ta nepričakovani naval nenavadnosti. Da, zdaj se spomnim: le trenutek pred tem sem še razmišljal, kako prijetno je biti razrešen vseh nadležnih šolskih nalog (s katerimi sicer nisem imel nikakršnih težav), in kar čutil sem pretakanje mladostnih sokov po žilah. Vdal sem se tej fantovski vznesenosti in stekel skozi koruzno polje, da bi ga pretekel prej kot … no, prej kot prejšnjič. Sopeč sem si zamišljal dva meseca, ki sta bila pred mano, in ugotavljal, kako naj ju napolnim z zabavo.

Plavanje v jezeru – zagotovo. Velikokrat. Knjige. Da, knjige! Tiste zanimive. Nekaj pustolovskih. Znanstvena fantastika. Vesoljci in potovanje v vesolju. Ohoho, jutri bom znova prebrskal skrite police lokalne knjižnice in morda našel celo kakšno knjigo o potovanju v času – moj najljubši prostočasni posladek! In seveda kanček čarovnije; domišljijska zgodba (ravno sem odkrival temačni svet pripovedk danes znamenitega Tolkiena in rasel v enega njegovih prvih navdušencev) – to je obvezno.

V redu, kaj še? Dopustovanje s starši? Super, dva tedna vročega, sončnega, slanega zraka na enem od jadranskih otokov. Všečno. Dekleta … Oh, takrat še nisem razmišljal o njih. No, sem, a ne tako zavzeto. Niso bila všteta v sliko, ki sem si jo tistega popoldneva slikal v mislih. Prej prijatelji. Kakšne igre, večerno zbijanje šal ob ognju, kratki izleti v bližnje hribe … Nič posebnega ni bilo v tej mešanici sanjarij. Le mladenič na lahkotnem miselnem potepu, ki se sprašuje, kakšno bo njegovo poletje.

Nenadoma me je zadel nepričakovani izstrelek. Sredi skoka sem zaledenel, pogrnil na kolena in z obrazom treščil na suha, rumena tla. V trenutku sem bil umazan s prašnimi solzami.

Nič telesnega ni bilo. Nisem se nenadoma spomnil, da so me sinoči ugrabili vesoljci ali kaj takega. Nisem po nesreči pohodil strupene kače ali zaslišal glasov iz pekla. Le nadvse jasno in živo se mi je posvetilo, da je moje razmišljanje ne le podobno, temveč skoraj enako kot lanskoletno.

Še tistih nekaj razlik je kazalo na ponavljajoči se vzorec ali – bolje rečeno – nastajajoči vzorec. Korak za korakom rasem in moje misli, želje in stremljenja rasejo z mano. A tako so … predvidljivi! Nobena uganka ni bila, kaj si bom naslednjič zaželel. Če bi imel več časa in prostora ter željo to storiti, bi lahko takrat, v tistem davno minulem trenutku na pamet naštel svoje želje za naslednje poletje; in še eno za tem; pa še naslednje; in tako naprej.

Ne le, da večina ljudi popolnoma narobe razume Svobodo; včasih se mi zdi, da še nisem spoznal človeka, ki bi jo razumel prav. Walt Whitman

Vse je bilo vnaprej določeno!

Zgolj hodil sem po poti, ki se je vila pred menoj. Razmišljal, počel, skakal, bral, smehljal, želel, upal … sem natanko tako, kot se je od mene pričakovalo. Ne zato, ker je razumljivo, da mladi fantje počno take reči, temveč zato, ker naj bi jih počel jaz, poseben in edinstven jaz. Ta fant,

Adrian, JAZ, je bil tako predvidljiv, da je bilo nevzdržno.

In tako sem klecnil in planil v jok. Nekaj trenutkov sem jokal tiho, kmalu pa sem začel ihteti. Razlog: Tudi v joku sem prepoznal predvidljivost. Imel se je zgoditi, zato je šlo le za naslednjo stopnjo v neskončni temini črvine brez vidnega izhoda.

Kako uro sem izgubljeno taval v tisti temi, spet in spet prežvečen med čeljustmi grozljivega demona predvidljivosti, ki mi je, povsem nepovabljen, pokazal bedo človeškega stanja. Seveda ni šlo le zame. Ko sem naposled dvignil glavo, sem začutil tudi druge ljudi. “Začutil” pomeni, da sem jih “videl” v mislih. “Slišal” sem njihove misli, kot bi bile moje. Kasneje se bom na takšne reči navadil. Postal bom zmožen “zavohati” misli kot telesni vonj. Zelo neprijetna in sum vzbujajoča “sposobnost”. Veselim se trenutkov, ko me nima v krempljih. To so blaženi trenutki miru, ki jih želim karseda podaljšati.

A takrat sem prvič lahko pokukal v misli drugih ljudi. Kar sem videl, mi ni bilo všeč.

Na koruznem polju sem bil sam. Opazoval sem vaške hiše, bele, zelene in rumene, varno pokrite z rdečimi strehami. V njih so bili ljudje in opravljali vsakodnevne reči. Sedeli so, stali, kuhali. Nekateri so bili v postelji, počivali ali okrevali po bolezni, drugi so molčali, tretji so govorili, kričali, se celo prepirali. Matere so dojile dojenčke, mlajši od mene so se igrali z igračami, možje, veliko starejši od mene, pa so se igrali s svojimi igračami.

Tako poteka življenje, da. Tako pač je. Lahko bi rekli, da bi že drobcena sprememba zornega kota temu prizoru pričarala radosten občutek živahnosti. Ljudje so živi. Živijo. Tega bi se moral veseliti, kajne?

Nisem se! Bil je najhujši občutek, kar sem jih kdaj doživel. “Videl” sem dvaindvajsetletno dekle in lahko sem natančno napovedal, kakšna bo njena naslednja misel; kako se želi zabavati ob koncu tedna in sanjariti o romanci, ki se ji bo zgodila. Čutil sem sedemintridesetletnega moža, ki je prešteval svoje bogastvo in hrepenel po novem avtomobilu v svoji garaži. Tam je bila tudi šestinštiridesetletna ženska, ki je možu zamerila prešuštvo in razmišljala o ločitvi, sprašujoč se, kako bi to sprejeli otroci. Pa še petinpetdesetletni mož, ki je ugotavljal, kako upoštevati zdravnikove nasvete, da bi se obvaroval naslednje kapi, ter tu in tam še vedno uživati v pivskem večeru s prijatelji. Par v poznih šestdesetih je skrbel čas pokoja in kako bosta obdelovala svojo zemljo, ko sta vse šibkejša, otroci pa so odšli živet v mesto. Oseminsedemdesetletno žensko so pestile boleče kosti, ne veliko starejši moški pa je postajal veren, ker je slutil, da se bliža njegov čas.

V vsaki misli, v vsakem srcu, tudi v svojem, sem zaznal nevidni vzorec. Predvidljivo, razumljivo, sprejemljivo pot našega življenja. Sledimo ji, presenetljivo ne zavedajoči se njenega obstoja.

O čem sem razmišljal še trenutek pred tem?

O svobodi. V redu. Kako preživeti svoje prosto poletje. Svobodno.

Tega je bilo konec. Natanko tam, okrog mojega trinajstega rojstnega dne. Od tistega trenutka vrsto let nisem pomislil nase, ali če smo že pri tem, na koga drugega, kot na svobodno osebo.

Vsi smo jetniki. Ujeti smo.

Odkrito rečeno, lahko od takih misli znoriš, mlad človek pa je zaradi njih pobit. Tudi na to sem pomislil, da je, če je vsaka naša misel le nekakšno sledenje vzorcu, samomor pravzaprav edina svobodna izbira, ki jo imamo. Pa vendar je bila to edina misel v tem ultra hitrem preobratu v mojem mladem življenju, nad katero sem se nasmehnil. Nasmehnil in jo nedvoumno zavrnil. Samomor je ravno tako “svobodna izbira” kot nakup avtomobila, nastop službe, imeti otroke, uživanje hitre hrane, vožnja s kolesom ali naročanje kepice čokoladnega sladoleda. Torej – ni.

Volja v resnici ne pomeni nič drugega kot moč ali zmožnost izbirati, odločati. In ko voljo vzamemo tako, kot je, kot zmožnost delovanja, se trditev, da je lahko svobodna ali nesvobodna, kaj hitro izkaže za absurdno. John Locke

Le za vzorec starejši sem nato bral, kaj imajo o samomoru povedati Camus, Sartre, Hume ali celo Jean Amery. Noben pogled nanj ni bil boljši od ostalih. Vse je bilo ZNOTRAJ mojega dojetega vzorca. In začuda sem to takrat videl; razumel sem, ne da bi preveč razmišljal o tem.

Navkljub šoku se nisem skril pred precej strašljivim svetom umskega suženjstva, ki sem ga videl z miselnim očesom. Nekako sem za vsem tem videl tudi vrzel; nepravilnost v tapiseriji iluzije. Tam je bila, ravno sredi vsega vnaprej določenega in predvidljivega vrtiljaka človeških življenj.

Ni bilo otipljivo; prej možnost nečesa. Leta bodo minila, preden bom lahko sploh začel opisovati, kaj to je. A že od samega začetka sem vedel – na koncu se bom tega dotaknil, ga okusil, spoznal in živel.

Da, proti svoji volji sem se bil prisiljen zazreti v resnične verige človeških duš, veliko prej, kot bi kdor koli pričakoval, in veliko globlje, zdaj to vem, kot večina sploh kdaj stori. Celo danes, ko skušam izraziti stanje situacije, ki sem ga videl in razumel kot deček, to le redki razumejo. Izmuzljiva resnica je, potrjujem. Velikokrat jo je treba ponoviti, preden vas globočina njenega pomena zadene z vso silo. Ko pa vas enkrat zadene, vas bo za vselej spremenila.

Kako lahko človek živi z zavedanjem, da je vse, kar je storil, kar počne in bo počel, le posledica preprosto predvidljivega vrsta vzrokov in razlogov? In kako lahko človek še razmišlja o sebi kot o svobodni osebi?

In če ni svoboden, kaj potem sploh je?

To poletno popoldne z nenavadnim zasukom je bilo moj prvi korak na dolgem popotovanju proti resnični svobodi. Ta prvi korak velja za vse in je pri vseh enak. Lahko se drugače odvije, včasih pozneje v življenju, včasih prej, včasih je posledica tragedije, bolezni ali izgube, včasih prevelike radosti. A zgodi se številnim, kot se je tudi meni. To je doživljanje uvida ujetosti.

V enem trenutku se imaš za svobodnega, že v naslednjem pa se tvoja dragocena svoboda razleti na tisoč zlaganih kosov.

Pravzaprav je ravno to, čemur pravite svoboda, najmočnejša vseh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in slepijo vaše oči. Khalil Gibran

Uvidi ujetosti niso tako redki. Tu in tam nastopijo. Lažna svoboda ima škrbine, ni popolna, ker tudi pravljica o svobodi ni popolna. Zato se od časa do časa zruši. Ljudje uzrejo razpoke, nedoslednosti, ponovitve, povratnosti, znake vseh sort, ki kažejo, da je z njihovo predstavo o svobodi nekaj hudo narobe.

Pravzaprav se to dogaja pogosteje, kot se zdi. Kljub temu jih le redki ljudje vzamejo resno, navadno po doživetju niza pogostejših uvidov ujetosti. Živimo v svetu, ki iz takega ali drugačnega razloga ne podpira svobode. Prevladujejo hlapčevstvo, omejitve, nadzor in mišljenje, da “pod soncem ni ničesar novega”. Če doživite uvid ujetosti, o tem bržkone ne boste mogli z nikomer govoriti. Če že najdete koga, s katerim bi ga delili, pa bo vašo izkušnjo prikrito ali odkrito zanikal in ji nasprotoval. “Narobe razmišljaš,” bodo rekli. “Le preutrujen/-na in preobremenjen/-na. Osredotoči se na dobre stvari, vzemi si kak dan počitka, oddahni si, poišči si psihiatra, meditiraj … Vse to bo minilo in boš spet srečen/-na. V resnici smo svobodni, a včasih, saj veš, se zdi, kot da nismo. Take trenutke preprosto spreglej. Prezri jih in zbledeli bodo kot hude sanje. Ne obupaj in vse bo spet lepo in prav.”

In tudi bo, zagotovo. Nekaj časa. Do novega uvida ujetosti.

Vaše popotovanje se bo začelo, ko ujetost priznate. Če vztrajate v zanikanju nesvobodne situacije, se ne morete premakniti naprej. Šele ko razumete, sprejmete in vzdržite udar uvida “mislimo, da smo svobodni, a nismo”, ste pripravljeni stopiti na pot do pravega prebujenja. Do tedaj so zidovi vaše ječe trdno zasidrani z vašim nerazumevanjem lastne situacije.

Knjiga “Izničenje faktorja karme” na volju pri Založbi Chiara.

Za napredne: Urjenje svobode 1

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški