Šitala Devi

PRVO POGLAVJE KNJIGE “ŠITALA DEVI” Z NASLOVOM:

BUDENJE OB PETIH IN G-JEV PRIHOD

“To je čas Šitale Devi. Čeprav je zastrašujoča, je njen blagoslov dobrodošel”

To je izrekel eterični in smešno pomanjšani G, medtem ko je sedel na zeleni polici pred mojim monitorjem in si z rilcem leno vrtal po levem ušesu.

Se ve, da moram pred nadaljevanjem marsikaj pojasniti, zato je najbolje, da začnem na začetku. Prosim vas potrpežljivosti, saj tega, kar vam želim povedati, ne morem narediti na hitro, zato je bolje, da tega niti ne poskušam. Namesto tega upam, da boste celo uživali v razmeroma podrobni zgodbi o Šitala Devi, miniaturnem G-ju in mojem ponovnem srečanju z njim po … uh, skorajda desetih letih.

Torej … vedeti morate, da sem odličen in učinkovit spalec. Spim lahko tako rekoč povsod, če se le lahko nekoliko obrnem na bok ali vstran. Če se mi spi med vožnjo, se ustavim na počivališču in v nekaj sekundah zaspim. Pet minut spanja in svež sem kot razigrano dete. Če kje udobno sedim in poslušam ali celo sodelujem v pogovoru, lahko zaspim v trenutku, in to kar med dvema izjavama, kar seveda ni vedno spoštljivo do sogovorca, zato se temu sumljivemu početju izogibam pred tistimi, ki jih nisem vnaprej opozoril na to svojo »sposobnost«. Včasih se ponoči zbudim in moram na stranišče. Nekajkrat zaspim na poti do tja in odspim nekaj sekund, medtem ko, hm, lulam, nato se opotečem do postelje in spim, še preden se glava dotakne vzglavnika.

A zagotovo vedno vem, da spim. Ritem dihanja je drugačen, občutki v telesu so oddaljeni ali jih ni, toda zavedanja ne izgubim. Ko sanjam, je to stanje podobno lucidnim sanjam, a ne čisto enako. Globlje je, popolnejše je in … zavestno. Morda je bolje, da ga z besedami ne skušam opisati, saj vas bom najverjetneje le zmedel.

To sem vam razkril, da bi pokazal na drastično razliko v izkustvu nekaj zadnjih preteklih noči. Pred nekaj dnevi sem začel z analizo leta 2022 po djotišu. Nehvaležno delo, vam lahko rečem. Časi so čudni, deloma so usklajeni z ritmi, deloma se od njih odmikajo, in to, kar se dogaja s svetom, tega nihče prav ne ve, še posebej ne tisti, ki s praznimi očmi na ves glas kričijo, da vedo.

Leto 2022 sem podrobno predelal, ko sem pisal rokovnik upaj oziroma preventivnih ukrepov za usklajevanje z naravnimi ritmi. Najdete ga lahko pod naslovom Kažipoti 2022. Naj vas naslov ne zavede, v tem rokovniku se skrivajo močne tehnike, ki vas lahko vrnejo v ravnovesje, če ste ga izgubili, ali pa vas vzdignejo do novih višin, če ste pa kakšnem naključju dejansko uravnoteženi. A navkljub že opravljenemu delu Kažipoti je formiranje bistva prihajajočega leta z besedami, ki so blizu povprečnemu prebivalcu planeta Zemlja, obkroženemu z begajočimi dogodki in (dez)informacijami, soočenemu s težkimi osebnimi in družbenimi odločitvami … eh, to je znanje, ki ga nima vsak. Čeprav mi je to do zdaj vsaj deloma uspevalo, zdaj, ko je bilo treba leto 2022 pojasniti nekako »tuzemeljsko« in konkretno, sem se znašel v peklenskih mukah.

Rezultat: um mi je nenehno delal, celo med (budnim) spanjem sem se gibal med planeti in zvezdami ter iskal skrite dejavnike, tehtal njihove nevidne medsebojne odnose in se poskušal znajti v praznini lastnih omejitev. Tretjo burno noč nisem ostal v postelji. Nekje okoli petih se je budno spanje spremenilo v običajno budnost. Na pamet mi je prišla briljanta ideja, ki sem se jo odločil takoj zapisati. Nikoli ne bom vedel, ali je ta ideja dejansko bila vredna vstajanja zjutraj ob petih, ker se je zgodil … G.

V pižami sem šel iz spalnice. Ne, ne spim med hojo, prebudil sem se, a sem vendarle nekoliko izgubljen v mislih. Pred vrati dnevnega in delovnega prostora sem na vsem lepem zaslišal tri sekunde dolg zavijajoč zvok, podoben slabo odigranemu tonu na didžeridu; ton, odigran z neveščimi usti, ki opletajo okoli cevi in ustvarjajo zvok, ki spominja na …

Prav, zdi se mi, da se moram vrniti še bolj nazaj v zgodbo. Pravijo, da je slika boljša kot tisoč besed, zato vam bom najprej pokazal, kaj vidim nad monitorjem, ko preživljam neskončne ure za tipkovnico.

Da, to je G-jev bronasti kip, darilo dragega prijatelja. Moj delovni prostor je ločen od ostalega dela dnevne sobe, tako da se zdi, kot da gledam G-jev hrbet, natančneje, njegovo zadnjico. Saj veste, da je to kip Ganeša, mitološkega bitja s telesom človeka in slonjo glavo. In osmimi rokami. In kobro okoli pasu, Mušikom (mišjo s super močmi) ob nogi in s še številnimi nenavadnimi simboli, ki mu pripadajo. Pred okoli petnajstimi leti sva se precej intenzivno družila. Ta druženja sem opisal v dveh knjigah Ganeševe zgodbe: »Zlomljeni okel« in »Ganeš od glave do rilca«. Na mojo žalost me v zadnjih desetih letih s svojo navzočnostjo ni počastil, a vedno sem vedel, da je nekje neviden. Če nič drugega, sem ga nosil s seboj v srcu. Z njim sem pogosto govoril v mislih v slogu »Kaj bi G rekel na to?« ali »Kaj bi v tem primeru naredil G?«. Ne da bi opazil, je Ganeš zame postal G, zato ga zdaj tudi tako kličem. Vi pa – kakor želite, seveda. Zagotavljam vam, da mu to ni pomembno.

In, ja, če se vam zdi ta ideja »srečanj« z G-jem nora, ni problema, sprejmite jo na ravni zgodbe. Takšne »odmike od stvarnosti« sem skušal pojasniti v predhodnih knjigah, a se bojim, da opisi niso mogoči. Torej, lahko verjamete, da je to resnično, lahko si mislite, da gre za sanje, lahko pa celotno zgodbo razumete kot prispodobo – kakor vam je ljubo. Vse to ničesar ne bo spremenilo, dokler zgodbe ne boste prebrali do konca.

Če se vrnem na sceno pred seboj … Tak »aranžma« sedenja ni bil nameren, a ko sem ga opazil prvič, sem si mislil: »No, lepo. Edino, kar mi je ostalo od G-ja, je njegova rit. Morda tu in tam spusti kakšen veter ganeševskega tipa. Če že nimam česa drugega, bo tudi to nekaj.« Ta šala mi je pogosto padla na pamet, ko sem sredi pisanja ostal brez navdiha. Zvalil bi se na stol in pogled usmeril prav … v G-jevo zadnjico! Včasih se mi je zdelo, da to pomaga, a za kaj takega ne bi dal ravno roke v ogenj.

Torej: pet zjutraj, um, okupiran z ritmi vesolja, opotekam se do svoje pisalne mize in na enkrat slišim …, no, pa dobro, nima smisla ovinkariti – prdec, vreden spomina, glasen, dolg in bogat različnih podtonov!

Zmrznil sem, potem pa naglo odhitel k pisalni mizi. Ne morem opisati, kaj vse je moj um naredil v teh kratkih nekaj sekundah. Moj didžeridu je v drugi sobi, pa tudi, kdo bi igral? Sem morda to naredil jaz? Nekdo je prišel v hišo! Ne, zaspal sem med hojo in zdaj se mi dozdeva … Ali je to končno morda le G? In tako naprej, več desetkrat v petih korakih.

Ne vem, ali sem to hote naredil ali sem preskočil nekaj trenutkov »prehoda« skozi zaveso običajne stvarnosti, toda znašel sem se za svojo pisalno mizo s trdno zaprtimi očmi. Pred seboj sem slišal blag hrup, a si nekaj trenutkov nisem upal odpreti oči. Sekunda. Dve. Pet.
“Dajmo, dovolj je” sem pomislil. “Kar je, je. Ali je tu ali pa ga ni.”

Bil je!

Smešno pomanjšan, a cel, G v svojem polnem sijaju! Tu, na zeleni polici, na kateri je v običajni stvarnosti njegov kip, toda zdaj obrnjen proti meni. Sedel je, a ne v lotosovem položaju, temveč na robu police tako, da so mu noge brezbrižno bingljale v zrak, ko si je s svojim rilcem ril po levem slonjem ušesu.

Pomežiknil mi je, ko je opazil, da ga zmedeno gledam, in ne da bi prekinil s tem, kar je pač počel s svojim ušesom, preprosto dejal: »To je čas Šitale Devi. Čeprav je zastrašujoča, je njen blagoslov dobrodošel.«

Tako je to z G-jem. Nič dober dan, kako si, vesel sem, da te vidim, moj stari prijatelj, kaj si delal ves ta čas, videti si dobro, sploh se nisi spremenil in podobno. Ne, ne! Takoj k bistvu, v središče dogajanja, k stvari, četudi tvoj sogovorec nima pojma, o čem govoriš.

A moram priznati, da je bil razmeroma uvideven. Glede na to, da sem buljil vanj in se čudil, kot pravijo Zagorci, ko bikec glisti, mi je dal nekaj časa, da se znajdem. Nehal je riti po ušesu in se smejal.

Tudi sam sem se enako zmedeno smejal – ne spomnim se prav. Nekaj časa nisem vedel, kaj naj rečem, a ne mislite si, da je to zaradi senzorične prisotnosti miniaturnega G na polici pred menoj. Sploh ne. Na to sem se že navadil. Prej se je pojavil kot oživljena slika, kot glas ali kot neizpodbitna prisotnost. Za boga, sedel je na mojem starem modrem kavču, se vozil kot sopotnik v mojem kombiju, spreminjal velikost, če se mu je tako zazdelo. Zakaj bi zdaj bila težava, da se je pomanjšal na dobro polovico metra in sedel na leseni polici?

Ne, ni šlo za velikost, ampak preprosto za tisti begajoči občutek, ko ne veš, ali te zapušča pamet ali sanjaš ali imaš resnično vizijo neke druge stvarnosti. Ali kaj čisto desetega.

V glavnem, potreboval sem nekaj časa, da sem se znašel, in ko sem končno dojel, da sploh ne razumem, kaj mi je želel povedati, sem odprl usta in poskušal postaviti vprašanje. G me je ustavil z mahanjem kazalca enako, kot bi odrasla oseba otroku pokazala, da naj neha delati, kar trenutno počne.

»Ni treba«, je dejal. »Vse ti bom pojasnil. A najprej zgodba.«

Če ste že brali njegove zgodbe, potem veste, kako je to. Vse je nekako nerealno nenavadno, a se vas dodatne na ravni, ki se je niti ne zavedate. Ko zgodbo slišite, se vam najprej zdi, da jo razumete, po nekem času, da je sploh ne razumete, potem začnete razmišljati o simboliki, pomenih, potencialni resničnost … Vse to sem prestal ob drugih zgodbah, pred vami ali skupaj z vami. Ta zgodba, v kateri ima glavno vlogo Šitala Devi, je razmeroma aktualna. Dotika se nekaterih najbolj spornih družbenih dogajanj v zadnjem času. Vnaprej vas opozarjam, da nekaterim to, kar boste prebrali, ne bo všeč. Morda boste občutili potrebo, da bi preverili točnost podatkov o nekaterih omenjenih likih in dogodkih. Ne očitam vam, ker sem točno to naredil tudi sam, G je namreč navajal nekatere podatke, ki so se mi zdeli preveč neverjetni, da bi lahko bili resnični. Da vam prihranim nekaj časa, bom svoja »preverjanja« deloma vključil v ta »prispevek«. Seveda, preverite lahko tudi sami.

Preden nadaljujem, bi rad pojasnil še nekaj. Čeprav se je z njo začelo, Šitala Devi ni prvotni razlog, da se je G pojavil po vsem tem času. To sem ga neposredno vprašal in odgovoril je neposredno. Ta del srečanja v tej zgodi ni opisan. Puščam ga za neko drugo priložnost. Da ne bo pomote: ne glede na to, kako zelo je Šitala Devi del aktualnih ciklov in dogajanja, opravlja le svoje delo. Ljudje kot ljudje, ki se praviloma ukvarjajo s tujimi stvarmi, pa to razglašajo za svojo skrb. Trenutno so zasedeni z nečim, s čimer se jim ne bi bilo treba obremenjevati, medtem ko se jim tisto pomembno (spet) izmika.

Kar bo, bo. Tu je zgodba o Šitala Devi.

ZA NADALJEVANJE ZGODBE LAHKO CELOTNO KNJIGO V FORMATU PDF ALI EPUB PREVZAMETE NA TEJ POVEZAVI.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški