Za razumevanje kategorij dobrega in zlega ne potrebujemo religiozne razlage. Zadostuje izkušnja sočutja, ki se razvije v globoko duhovno empatijo. Ko enkrat v svoji zavesti doživite to, kar doživlja drugo človeško bitje, bodisi trpljenje bodisi srečo, odpade potreba po zunanjih navodilih, kako ravnati. Ni potrebe po božanski avtoriteti, ki določa, kaj je prav in kaj ne. Ravnanje, ki izničuje trpljenje, je razumljivo samo po sebi, kakor je žejnemu samo po sebi razumljiv in neizogiben pomik zavesti in telesa, da si vzame kozarec vode.
Za razumevanje univerzalnosti človeške izkušnje in s tem tudi univerzalnosti dobrote in ljubezni ne potrebujemo moralnih, še posebej pa ne religioznih napotkov. Potrebujemo le izkušnjo neposrednega sočutja.
Če ste krščeni in doživljate izkušnjo duhovne empatije, ne boste imeli nikakršnih težav z razumevanjem religioznih izkušenj pripadnikov islama ali budizma. Še več, prej ali slej se boste znašli v situaciji neposrednega doživljanja religiozne izkušnje hindujca, katerega vesolje naseljujejo številna božanstva; ali morda predstavnika redkih še živih tradicionalnih narodov, katerih religija je vezana na naravne elemente; ali morda sodobnih neopoganov in vseh drugih ali drugačnih ljudi, katerih duhovna praksa ni enaka vaši, hkrati pa je povsem in do popolnosti človeška.
Izkušnja duhovne empatije na ravni religije na noben način ne bo ogrozila vaših občutij. V notranjosti, tam, kjer je res pomembno, boste čutili, da razumete enost in univerzalnost človeškega obstoja, naše zavesti in njenih čudežev. Prav tako boste razumeli tudi univerzalnost božanskega v svetu, ki vas obdaja. Vaša osebna religiozna praksa, izbrana ali nasledstvena, bo postala le eden od možnih izrazov iste potrebe, ki si jo delite z vsemi drugimi ljudmi.
In neizbežno, če ste vernik, v katerem je živo izkustvo resnične duhovne empatije, boste opazili porajanje praktičnega paradoksa: ta izkušnja ne ogroža vaših verskih čustev, ogroža pa institucijo, ki se predstavlja kot njihov varuh! To je neizogibno, saj ima institucija svojo vlogo, svoj namen, cilj. V religioznem svetu ta cilj nista le lasten obstoj in vernikom omogočiti, da lahko prakticirajo svoja verovanja, temveč je povezana s potrebo po širjenju tega verovanja na druge. Saj če je naša institucija (cerkev) prava, potem druge niso. Morda jih lahko sočutno toleriramo, nikakor pa ne moremo priznati, da je njihov način enakovreden našemu. Občutek in izkušnja duhovne empatije lahko to sprejmeta, organizirana institucija pa tega v praksi nikoli ne bo naredila, saj bi tako porezala vejo, na kateri sedi: prepričanje, da uresničuje božjo voljo in da med ljudmi pravilno predstavlja Boga.
Lahko bi se nam zdelo, da na svetu poteka vojna med religioznim in materialnim pogledom na svet. Zdi se, kot da sem spopadajo različne ideologije, na nas pa je, da izberemo stran. Samo občutek je tak; predstava v istem gledališču. Tisti pravi boj poteka med stvarnostjo in prividom. Vsaka ideologija pa ustvarja privid. Kar ga uniči, je – izkušnja.
Svet nima na voljo več časa za ideološke razprtije. Posvetno in sakralno sta plodova istega drevesa iluzije. Ne bomo preživeli nadaljevanja izrazito materialističnega svetovnega nazora, ki našo edino stvarnost – stvarnost zavesti – razglaša le za posledico zapletenih materialnih sistemov. Prav tako ne bomo preživeli vrnitve v preteklost, v kateri z ljudmi upravlja cerkvena ideologija in med ljudmi ustvarja nepremostljive razlike (pri tem pa na vsa usta hvali ljubezen in sprejemanje, ki v praksi ostajata rezervirani le za tiste, ki mislijo in živijo po njenih pravilih).
Naša edina priložnost je raziskovanje univerzalne človeške izkušnje – zavesti. V njej so nepredstavljivo obilje in skrivnosti, do katerih ne moreta prodreti niti materialistična znanost niti institucionalizirana religija.
Prva zato, ker je zanemarila osnovno načelo, na katerem temelji (zavračanje tistega, česar ne more dokazati), druga pa zato, ker je postavila ideologijo in vero pred spoznanjem in izkušnjo (saj se ta lahko ne bi ujemala ali bila celo v nasprotju z dogmami, ki jih slepo sprejema).
Ljudem je očitno, da znanost nima končnih odgovorov, zlasti zato, ker ji manjka kompas pri uporabi tehnologije. Prav tako je očitno, da sta na prvem mestu filozofija dobička in neselektivni konzumizem, ki svetu, kot je, ne obetata ničesar dobrega. Po drugi strani tudi ni treba biti posebej pronicljiv, da se opazi niz licemernih postavk, ki jih zagovarjajo religiozne institucije, recimo ogromno bogastvo, s katerim razpolagajo in upravljajo TA svet, hkrati pa poveličujejo skromnost in siromaštvo ter masam ljudi obljubljajo nagrado na ONEM svetu. Ljubezen in sprejemanje, že, a le, če od nas niste drugačni. Bratstvo in enotnost, seveda, a zakoni morajo biti oblikovani po našem svetovnem nazoru, in ne taki, ki bi vključevali tudi vašega. O razhajanju med obljubljenim in dejanskim na ravni izkušnje ni treba izgubljati preveč besed. Institucionalizirane religije so družbeni dejavniki, a ne duhovni.
Razlogi za spremembo pogleda na stvarnost, ki nas obdaja, so prvenstveno osebni, spodbujeni s potrebo po sprejemanju sebe, sveta in svojega mesta ter vloge v svetu. A so hkrati tudi eksistencialni (na globalni ravni) in celo politični (na lokalni ravni).
Potreba po smislu in duhovni razlagi sveta, v katerem živimo, je globoka in neizbežna. Vsak družbeni dejavnik, ki to zanemarja, je obsojen na propad. Po drugi strani pa je institucionalizirana religija NAJSLABŠE mesto za tovrstna pojasnila, ker je po svoji naravi skorumpirana z obstojem v materialnem okolju, enostransko povezanostjo s točno določenimi družbenimi dejavniki in bremeni preteklosti.
Pogled naprej mora nujno zajemati znanje o zavesti, odgovore na globoka duhovna vprašanja, ki temeljijo na IZKUŠNJI stvarnosti, a ne ideologiji ali instituciji. Le tak pristop lahko ponudi reševanje globokih življenjskih kriz, tako osebnih kot družbenih.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar