Zakaj (ni)sem večljubna oseba?

Situacija, v kateri se je znašla, jo je vznemirila in zaželela si je slišati nasvet nekoga »izkušenega«.

Poskušal sem ji pojasniti, da nisem v položaju, da bi ji lahko svetoval iz prve roke. Za razliko od nje sem s svojimi partnerji vedno lahko govoril o občutkih, željah in dogajanjih z drugimi ljudmi. Niti predstavljati se ne znam, kako je biti v odnosu s partnerjem, ki je tako ljubosumen, da bi le pogovor o večljubju lahko ogrozil odnos.

»Zakaj bi to naredila?« je vprašala. »Čemu naj se prepustim tvegani, morda nevarni ljubezenski aferi? Je to mar vredno vsega?«

V mislih je seveda imela svojo vlogo soproge, svojega dobrega moža in njun zakon, načrte za prihodnost in vse prijetne stvari, v katerih skupaj uživata. Nova »ljubezen« (narekovaje je sama dodala; dvomila je, da lahko privlačnost, emocionalno zadovoljstvo in druge znake potencialnega novega odnosa z drugim moškim imenuje ljubezen) jo je ustrahovala in ogrožala vse, kar si je prej predstavljala.

»Ne vem,« sem previdno odgovoril. »O ljubezni ne razmišljam v terminih vzporednih vrednosti.
Očitno zmedena me je pogledala. »Ampak, tako moram gledati. Moram premisliti posledice svojih dejanj.«

»Seveda, morate. Toda v trenutku, ko to naredite, ne govorimo več o ljubezni, mar ne? V bistvu vas tisto, kar čutite, ne zanima več. Izkušnja je nejasna, vi pa se o njej izogibate preizpraševati, saj pozornost usmerjate na svoje potrebe in tisto, kar se bo z njimi zgodilo, če boste sledili občutkom.«

Nisem bil prepričan, ali me razume ali ne, zato sem nadaljeval. »Ljudje pogosto zamenjajo ljubezen za potrebo. Privlačnost, ki jo čutite do drugega moškega, bi lahko bila samo potreba. V tem primeru bi lahko občutili nezadovoljeno potrebo in se o tem pogovorili s svojim možem. Oba bi morala temu problemu nameniti dovolj pozornosti in problem rešiti. Po drugi strani pa bi tudi vaša predanost ideji zakona prav tako lahko bila potreba, temelječa na pogojeni navadi, občutki večljubja, ki se pojavljajo do drugih, pa bi lahko bili stvarni in resnični. V tem primeru bi morali dobro razmisliti o svojem življenju in o tem, kako ga želite preživeti, in se o tem pogovoriti s svojim soprogom, da bi videli, ali imata skupno prihodnost.«

Namenila mi je dolg pogled. Moji odgovori ji verjetno niso bili všeč. Želela je kaj preprostega; nekaj kot recept za »karmično pravilno delovanje«. Ljudje pogosto ne razumejo, da »karmično pravilno« ni vklesano v kamen. Karma ni le medsebojno delovanje danih pravil in željenega cilja. Vedno so tudi drugi dejavniki. Recimo, tu je vedno širša slika – dharma: kaj oseba je, ali še pomembneje, kaj bi oseba lahko postala.

Če skušate najti odgovor na vprašanje, zakaj koga ljubite, ste se lotili misije nemogoče. Ljubezen na taka vprašanja ne odgovarja. V ljubezni ne obstaja »zakaj«. Toda »zakaj« obstaja pri potrebah. Nekaj (ali nekoga) potrebujete iz nekega razloga. Nekaj (ali nekoga) ljubite brez razloga. Če imate za ljubezen razlog, potem to ni ljubezen, temveč potreba.

Tako imenovani »strokovnjaki za ljubezen« (ki se razglašajo za enoljubne in so trdo prepričani v popolnost preprostega emocionalnega odnosa eden do enega), vztrajajo pri trditvah, da se takrat, ko partner občuti privlačnost do nekoga drugega zunaj para, to dogaja zato, ker nekaj s primarnim odnosom ni v redu. Menijo, da je vedno razlog za večanje ljubezni. Z vpeljavo razloga pravzaprav nasprotujejo temu, kar se dogaja, in zmanjšujejo pomen izkušnje ljubezni glede na izkušnjo potrebe.

V nekaterih primerih imajo prav, a v večini primerov se motijo. Ljubezni razlog ni potreben. Ljubezen se pojavi iz jasnega neba, brez pogoja, vprašanja ali dodatnih zahtev. Tako človeška bitja – zavestna bitja – doživljajo ljubezen. Ne moremo je ožigosati; ne moremo ji niti določiti vrednosti niti je s čim primerjati.

A, seveda, prav to počnemo! Sprašujemo se, ali je koga vredno ljubiti; ali je vredno ravnati skladno z občutenjem. Tovrstna vprašanja človeku sploh niso naravna, a so še kako družbena. Zato se mučimo z ohranjanjem ravnotežja med tem, kar smo, in tem, kar družba misli, da bi morali biti.

»To pomeni, da sem večljubna, mar ne?« me je gledala prestrašena. »Zakaj sem takšna?« »Zakaj ne morem biti zadovoljna z eno osebo?« Ali ni bolje biti zvesta, predana in preprosta?«

Iz izkušenj vem, da je večina ljudi večljubna. Nekateri imajo ves čas čustva do več kot ene osebe; nekateri občasno. Nekateri tem občutkom sledijo in vstopajo v odnose z več ljudmi, nekateri pa ne. Ne istite zvestobe, predanosti in preprostosti z enoljubjem. Te vrline so v enaki meri del vsakega odnosa, tistega z eno osebo ali z več osebami. V vsakem odnosu je vendarle najpomembnejša iskrenost. Tako je lažje. To, česar soprog ne ve, ga ne more prizadeti, mar ne?«

Prikimala je, a ni bila videti posebej srečna.

Nadaljeval sem: »Tako misli večina ljudi, ki varajo in ne povedo. Toda če prisluhnite svojemu srcu, boste čutili, da je to napačno. V takšnem življenju ni ljubezni. Po drugi strani pa …, če ste iskreni … Da, težko bo in morda boste prisiljeni spremeniti svoja pričakovanja in predstave o tem, kakšno mora biti življenje, a vsaj rekli boste lahko, da ste bili iskreni do svojega soproga, sebe in ljubezni.«

***
Ne vem, kaj se je zgodilo potem, ko sva se razšla, in kako se je zaključila njena zgodba, tako podobna na stotine drugim, ki sem jih slišal. Verjetno so ji na misel še naprej prihajala vprašanja kot »zakaj«, »je mar vredno« in »kaj naj naredim«. Če se boste kadarkoli znašli v takem položaju, ne bodite prestrogi do sebe.

Če vas ljubezen najde, to ni niti vaša napaka niti vaša nagrada. Za ljubezen ni razloga, ga niti ni treba biti. Ljubezni ne morete izzvati ali zaslužiti, niti je ne morete zadržati, če se kdaj konča.

Na žalost pa ji lahko preprečite, da bi v popolnosti zacvetela, in celo uničite jo lahko, če ste prevelik suženj potreb.

Zapomnite si, ljubezen se pojavlja v neštetih oblikah in je ni mogoče omejevati z vašimi predstavami o njej. Vi ste človeško bitje, zavestno bitje, zato ste sposobni za ljubezen. Sposobni ste za različne vrste ljubezni.

Zakaj? Ne obstaja razlog, zato tudi vprašanja »zakaj« ne bi smelo biti.
Ne skušajte odgovoriti na vprašanje iz naslova tega članka. Zakaj ljubite, kako ljubite in koliko jih ljubite … Pa dajte no, to bo za vedno ostalo zunaj vašega dojemanja.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina