Druga vaja se nanaša na drugi citat iz članka “Uvid ujetosti”. John Locke in njegovi dve povedi o volji, izbiranju in svobodi:
Volja v resnici ne pomeni nič drugega kot moč ali zmožnost izbirati, odločati. In ko voljo vzamemo tako, kot je, kot zmožnost delovanja, se trditev, da je lahko svobodna ali nesvobodna, kaj hitro izkaže za absurdno.
V filozofiji je pogosto vprašanje “svobodne volje”, in celo če gojite odpor do čudovitih umotvorov različnih mislecev, ste zagotovo tudi sami kontemplirali o svoji svobodi. Ste ali niste? Ali lahko ali ne morete? Ta vaja je zamišljena kot korak, ki vas bo ponesel bliže k odgovoru. Preden pa vam postavim zagonetko, vedite, da Lock tu ne trdi niti eno niti drugo, temveč pravi le, da je sama izjava o (ne)svobodni volji absurdna. V bistvu razglasi kontekst celotnega vprašanja “svobodne volje” za napačno zastavljenega. Podobno, kot če bi iskali odgovor na vprašanje, ali kamen hitro ali počasi reagira na sunek?
Medtem ko boste pri tako postavljenem vprašanju takoj privzdignili obrvi in si nadeli zmeden izraz na obraz ter ga morda podkrepili s “Kaj? O čem ti to govoriš?”, bo večina ljudi na vprašanje “svobodne volje” – če ne že zamahnila z roko, ker ima pomembnejše delo kot razmišljanje o globokih življenjskih vprašanjih – poskušala resno pojasniti svoje mišljenje, stališče ali verovanje. Še tako številne razprave o hitrosti reagiranja kamna seveda ne bodo spremenile dejstva, da kamen sploh ne reagira. Prav tako tudi še tako številne razprave ali prepričanja ne bodo spremenila dejstva, da izraz volja in pojem svoboda preprosto ne gresta skupaj.
Zaradi tega nekoliko obsežnejšega pojasnila misli Johna Locka o “svobodni volji” je vprašanje, ki sledi, na videz že dobilo svoj odgovor. A to je resnično le na videz, saj tako dolgo, dokler le berete misli nekoga drugega, pa je temu drugemu ime John ali Adrian, vse ostaja le na površini vašega uma. Veliko bolje bi bilo, da bi SAMI uvideli, zakaj je Locke napisal trditev o absurdnosti vprašanja svobodne volje. Ne pravim, da vas bo ta vaja pripeljala do samostojnega uvida, a lahko bi pomagala kot še ena sestavina tonika za uničenje miselnih zajedavcev, ki vladajo svetu ljudi.
Vprašanje se glasi: ali obstaja razlog, zaradi katerega sprejemate odločitve? Ali nekoliko drugače: ali obstaja razlog, da je vaša volja takšna, kot je?
In spet je odgovor večine v večini primerov nedvomen – da, seveda obstaja. Želim si to in to, odločil sem se tako in tako, delam to in ono, zato ker …
In, evo, v tem grmu tiči ta nadležni zajec o absurdnosti pridevnika “svobodna”, ki stoji ob besedi “volja”.
Dopolnite pojasnilo svojih želja, namer in odločitev (po “zato ker …”) s čimer koli želite, a kakor hitro boste to naredili, boste svojo voljo razglasili za pogojevano – volja je tako rezultat razlogov, tudi v tistih primerih, ko se teh razlogov ne zavedate.
Toda če je to tako, kakšen smisel ima k besedi volja (velja tudi za željo ali odločitev) dodajati pridevnik “svobodna”?
Pogoje, zaradi katerih sprejemate odločitve, imate takšne želje, se gibljete v to in to smer, ne postavljate vi, o njih niste niti odločali niti se o njih niste kakor koli “svobodno” opredelili. Prav nasprotno, vaše odločitve in vi ste rezultat teh pogojev. Ko jih enkrat sprejmete, se z njimi poistovetite in pravite: to je moje, to sem jaz, takšen sem.
Če o prebranem dvomite, poskusite spremeniti katero koli svojo značilnost. Recimo, če ste ljubitelj klasične glasbe in sovražite nogomet, poskusite to spremeniti (če vam je primer tuj, zamenjajte “klasično glasbo” s čim, kar imate radi, “nogomet” pa z nečim, česar izrazito ne marate). Če pustimo ob strani neizogibno vprašanje, zakaj naj bi to naredili (v tem primeru zaradi eksperimenta), bi nekaterim del nogometne zgodbe postal všeč (nečesa, česar zdaj izrazito ne marajo), zagotovo pa ne bo delovalo pri vseh. Razlogi, zakaj je temu tako (zakaj se nekateri ljudje včasih spremenijo, nekateri pa ne), spet vse skupaj naredijo pogojevano z dejavniki, ki niso v dosegu našega izbora.
Ali ste opazili, da ljudje pogosto zavzamejo neko stališče o nekem vprašanju, vendar še tako veliko razuma, dokazov ali razlogov ne more vplivati nanje, da bi spremenili svoje mnenje? Najprej se navidezno zdi, da gre za svobodno izbiro. Razmišljamo o nekem vprašanju in “svobodni” smo pri zavzemanju stališča, mnenja. Dokler to delamo (izbiramo med ponujenimi možnostmi) od sebe uspešno odganjamo spoznanje, da so razlogi, zakaj je naše mnenje takšno, kot je, prisotni. Zdi se, da se kaj odvija “svobodno”, čeprav to ni tako.
Toda če kaj ni tako, kot se zdi, da je, kako se to imenuje? Iluzija, seveda.
Tretji citat iz članka “Uvid ujetosti” je citat Khalila Gibrana in se nanaša prav na tovrstno zaslepljujočo iluzijo, ki je tako pomembna za povprečnega posameznika. Več o tem v tretji vaji.
Preden končam z drugo, pa navajam globalni primer svobodne volje, ki to ni. Svet se je glede vprašanja cepiva zoper COVID-19 razdelil. Polovica misli tako, druga polovica drugače. Pristojni iz obeh taborov ne morejo razumeti, kako vsi drugi ne vidijo tistega, kar vidijo sami. Dokazi so tako očitni, da moraš biti ali slep ali pa izrazito neinteligenten, da dokazov ne vidiš. A tisti drugi (večinoma) niso niti eno niti drugo. Nam vsem so dostopne iste (dez)informacije, vendar pa smo se lepo razdelili v dva nasprotujoča si tabora. Svobodna volja? Niti slučajno. Resda ima vmes prste volja, toda sprožena z določenimi dejavniki, ki niso popolnoma očitni, kakor tudi črta razdvajanja ni popolnoma očitna. Ena in druga stran skušata najti razloge, pojasnila, vzroke in posledice. Cilj je spremeniti voljo drugih v smer, v katero je šla naša. Tu ni nobene svobode in vsako sklicevanje nanjo je čista iluzija.
Za konec te provokativne vaje se je dobro spomniti, da gre za urjenje svobode. Vsi jo navidezno iščemo, toda skorajda nihče je ne razume (Walt Whitman, Urjenje svobode 1). Razumevanje med drugim pomeni najti preostanek razlikovalne lastnosti, nečesa, kar viveka imenuje lakshana (Viveka – glas notranjega učitelja). Pri kočljivih pojmih kot svoboda pot do tega, kar svoboda je, običajno poteka prek odstranitve tistega, kar svoboda ni. V prvi vaji smo se naučili, da svoboda ni in ne more biti vezana na materialne omejitve telesa (čeprav bi to lahko razširili na vse omejitve, a to bomo pustili za drugo, naprednejšo vajo). Če bi bilo tako, bi vsaka zgodba o svobodi postala nesmiselna. Pojem svoboda vsekakor pripada področju duha ali uma.
V drugi vaji zgodbe o svobodi smo odstranili pojem volje. Volja nikakor ne prispeva k razumevanju svobode. Še več, rekli bi lahko, da tam, kjer je volja, so tudi razlogi zanjo. Volja je le sposobnost “gibanja” ali “delovanja” v smer manifestacije teh razlogov. Kako so se ti razlogi oblikovali ali nastali, torej svobodno ali nesvobodno, ne vpliva na funkcijo volje kot hotenje ali namera. Če torej iščemo svobodo, se bomo morali potopiti globlje in najti mesto, kjer nastajajo razlogi, ki oblikujejo naše želje in sprožajo mehanizem njihovega ustvarjanja. Temu mehanizmu pravimo volja.
Besedna zveza “svobodna volja” je neke vrste oksimoron. V sebi nosi nasprotje, ki jo dela absurdno. Kljub temu je ta oksimoron glavno vodilo številnih, ki z besedo svoboda poimenujejo suženjstvo svojim lastnim pogojevanostim.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar