Pred dvajsetimi leti sem preživljal eno duhovno najintenzivnejših obdobij svojega življenja. Utapljal sem se v občutkih povezanosti z višjo inteligenco, s tistim nedotakljivim in neprepoznavnim. Kljub temu je prav to in takšno abstraktno »nekaj« na enkrat postalo osebno in zelo zelo blizu. Z vsako celico svojega telesa sem čutil le tisto, o čemer so peli starodavni mojstri božanske ljubezni, kot sta Tagore ali Rumi.
Soočen z neskončnostjo zavesti, nedojemljivo in nedosegljivo ljubeznijo, ki nenehno teče proti meni, sem se spraševal, ali je v redu, da le prejemam? Ali ne bi moral prav tako tudi dajati?
Toda kaj? Kaj lahko dam, da tega ne bi bil že prejel? Kaj lahko ponudim svoji Božanski ljubezni? S čim ji lahko pokažem, da sem vreden vsega, kar mi je dano?
In takrat, v trenutku zmedenosti, negotovosti, nezadostnosti in popolne predanosti je prišla … pesem. Preproste besede, ki so kasneje postale del Trojedne (knjige pesmi, natisnjene v 1008 oštevilčenih izvodih, ki še dandanes potujejo po svetu) in ki so mi razkrile, kaj je tisto, kar imam ali lahko imam in kar mojo Ljubezen dela srečno ter izpolnjeno.
Svoboda. Le in samo iz tega lahko nastane nekaj, česar nisem prejel. Svoboda je tako dragocena, da celo božanska ljubezen trepetaje drhti ob mogoči izgubi, izpolnjena s sladko skrbjo za nežnim obstojem najpomembnejše človeške lastnosti.
Tu je ta pesem.
ČE …
Če se obrneš proč,
bo srce moje zajela žalost.
Če si pokriješ ušesa, da ne bi slišal mojih besed,
bom tiho jokala v samoti.
Če me odrineš in zaobideš,
če me prekolneš in zavržeš,
še vedno … podala Ti bom roko,
kadarkoli boš to poželel.
Celo če povsem pozabiš name,
če bodo vse tvoje misli drugje in daleč proč,
ljubezen moja ne bo umrla.
No, a vendar pazi!
Četudi je večna in trdna kot zemlja in nebo,
ji je potrebna hrana – tvoja svoboda.
To moraš negovati, za njo skrbeti.
Nikoli ne žrtvuj svoje svobode,
niti v imenu moje ljubezni ne.
Kajti če to bi storil,
ne vem, ali bi jokala.
Vem pa, da bi moja ljubezen lahko umrla.
Danes, dvajset let kasneje, so negotovi drhtljaji prenehali. Razumel sem še takrat, a danes je moje razumevanje precej globlje in celovitejše. Končno sem pripravljen govoriti o svobodi; o tistem edinem, vrednem živeti.
Drhtljaji so danes drugačni. Toliko vsega je, kar želim deliti, prenesti, pojasniti … Toda, ali bo kaj takih, ki bodo poslušali? In še pomembneje, ali bo kaj takih, ki bodo slišali?
Bo, vem, da bo. Veliko je tistih, ki nekje v srcu slišijo iste besede, a pogosto niti ne verjamejo, da je popolna osvoboditev mogoča. Pozaba je globoka. Hrup duhovnih nesmislov pa preglasen.
A nič za to. Svoboda je še naprej tisto najdragocenejše, kar imamo; tisto, kar res smo. Vredno je poskušati.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar