Šesto je tako zelo veliko in raznoliko področje, da bi o njem bilo mogoče napisati na tisoče esejev. Ali še bolje: v njem preživeti tisoče življenj. Ko sem v knjigi “Šesto stanje zavesti” opisoval svoja doživetja zadnjih trideset let, sem se omejil le na majhen del Šestega, ki mu je moje osebno izkustvo bilo priča. Prav tako pa sem orisal tudi teoretični okvir za razumevanje številnih drugih čudežev in čarovnij, ki se lahko pojavijo v Šestem.
Večina teh pojavov je v zavesti ljudi omejena na mite in verovanja. Gre za popačenje ali razveljavitev vseh znanih naravnih zakonov, torej ne za nekaj, kar bi lahko ponovili pred drugimi ljudmi, da bi jim dali tako zelo zahtevani ‘dokaz’. Razumevanje narave ‘izjemnih sposobnosti’ je popačeno zaradi napake v prevodu, zato je nekaj, kar bi moralo biti ‘nadarjenost’ ali ‘milosti’ pretvorjeno v vprašanje volje in moči. Subtilna razlika, a zadostna, da celotno zgodbo o izjemnih sposobnostih v Šestem obrne na glavo.
Zanimivo, a rešitev se je pojavila v kotu sodobne znanosti, natančneje kvantne fizike in njene kasnejše uporabe na drugih znanstvenih področjih. Namera, volja in moč so na mentalni ravni ustrezniki postavljanja eksperimentalnih pogojev pri merjenju v laboratorijskem okolju. Opazovalec vpliva na opazovano, stvarnost (fizikalna, znanstvena in tudi tista doživeta, subjektivna) se prilagaja in spreminja v odvisnosti od postavljenih okvirjev.
V kvantni stvarnosti, ki je stvarnost Šestega, teh okvirjev ni. Opazovalec je razblinjen, decentraliziran, dobesedno ne obstaja ali ‘obstaja le začasno’, prava narava stvarnosti pa se razkriva kot slojevita zgodba o hkratnem večkratnem obstajanju različnih variant vseh pojavov. Resda vztrajna, in to do te mere, da jo imamo zaradi tega za obstoječo in trajno.
Recimo, poglejte zdaj zaslon – videli boste zaslon, poglejte ga čez deset sekund, in zaslon bo še naprej tu – isti zaslon. A v kvantnem svetu so na tem istem mestu še polica s knjigami, umivalnik in bicikel. In morda tudi star hrast iz gozda, ki je v neki drugi stvarnosti še naprej na mestu vaše zdajšnje stavbe.
Vendar pa je to za povprečnega človeka to le zgodba, saj bo zaslon ostal tam, kjer ga boste pustili mesece, leta, in kar se vas tiče, se nikoli ne bo spremenil v umivalnik ali bicikel.
Kvantna znanost svojo različico stvarnosti v superpoziciji vsega, ki na grobi ravni postane trajna in stabilna, pojasnjuje preprosto, tj. s statistiko. Povprečje opazovalcev (postavljenih pogojev opazovanja) in tudi povprečje stanja vztrajnosti kvantnih predmetov (ki so zelo majhni), in ko se združijo, njihovo skupno obnašanje ni kvantno, temveč približno zanesljivo.
Kakor koli že, kvantna stvarnost je v glavnem gola teorija brez vidnih praktičnih posledic. Vse, dokler ne vstopite v Šesto.
Ko se to zgodi, ‘gola teorija’ postane edina stvarnosti, ki ima kakršen koli pomen, medtem ko to, kar ste prej imenovali trdno in obstojno, postane zamrznjen kip brez duha in življenja.
Izkušenjsko, to stanje se imenuje ‘kvantna fuga’, je zelo nenavadno (besedo ZELO bi moral napisati desetkrat, da bi poudaril, kako zelo nenavadno je pravzaprav. Praktične posledice tega stanja sem opisal v knjigi na temelju svoje (omejene) izkušnje, v dveh člankih, ki pa sledita, vam bom pokazal na še eno nenavadnost, ki postane možnost v Šestem.
Kvantni pojavi so odgovorni za evolucijo
Začel bom pri znanosti, ki v zadnjem času postopoma odkriva nenavadne pojave okoli nas. V prejšnjem članku ‘Kvantna stvarnost življenja’ sem pisal o odkritju Bose-Einsteinovega kondenzata v listu pri ‘sobni’ temperaturi, torej tam, kjer ga ne bi smelo biti. Gre za kvantni pojav, ki pojasnjuje in omogoča fotosintezo. Preprosto povedano: življenja ne bi bilo, če stvarnost ne bi bila v osnovi kvantna in če se kvantni pojavi ne bi kazali na vsakdanji ravni. To je samo po sebi osupljivo spoznanje. To, ki sledi, pa je na isti ravni osupljivosti!
Za večino znanstvenikov – razen za religiozno usmerjene kreacioniste – je sprejeto dejstvo, da se evolucija dogaja zaradi mutacij. Brez občasnih mutacij (sprememb v strukturi DNK) se vrste nikoli ne bi razvijale; ostale bi takšne, kot so. Toda, zakaj se zgodijo mutacije? Zakaj DNK ne ostane ista?
Klasična biologija je do zdaj odgovornost prelagala na – napake. Napake se zgodijo, mar ne? Nekaj se nekoliko drugače prepiše, gen več ali manj, ena molekula v genu več ali manj, moj bog, ni vsak proces popoln. Če se ‘napaka’ izkaže kot uporabna, imajo njeni nosilci prednost pred drugimi, preživijo, in po določenem času se vrsta kot celota spremeni. Če se ‘napaka’ izkaže kot neuporabna ali škodljiva, bodo posamezniki, ki se jim je napaka zgodila, kmalu izginili, napaka pa se ne bo prenašala dalje. Mehanizem je razmeroma preprost in razumljiv. Zaradi tega mehanizma se dogaja evolucija. Vrste se spreminjajo. Napredujejo. Razvijajo se nove sposobnosti. Zaradi tega mehanizma je od prve celice – morda amebi podobnega preprostega bitja, ki bi ga prvič lahko imenovali ‘živo’ – nastal ves preostali živi svet, vključno z ljudmi.
A pronicljivi znanstveniki se še naprej sprašujejo, zakaj. V redu; napaka je nastala, toda zakaj. Kako?
Pred kratkim je prišel odgovor v delu, objavljenem 29. 1. 2021 v reviji Physical Chemistry Chemical Physics z naslovom »Kvantni in klasični učinki pri točkovnih mutacijah DNK: Watson-Crick tautomerizem v baznih parih AT in GC« (“Quantum and classical effects in DNA point mutations: Watson–Crick tautomerism in AT and GC base pairs” by L. Slocombe, J. S. Al-Khalilib and M. Sacchi in Physical Chemistry Chemical Physics.”).
Vem, težko berljivo, toda delo pokaže na nekaj zelo pomembnega, kar vam bom zdaj poenostavljeno razložil. Protoni so kvantni objekti. Kot takšni se obnašajo kvantno, to pomeni, da so v superpozicijah, tj. lahko so na več mestih hkrati in občasno gredo skozi ‘kvantno tuneliranje’ (t. i. tunelski pojav: protoni so na enem mestu, potem pa se nenadoma pojavijo na nekem drugem mestu).
Raziskovalna skupina je ugotovila, da atomi vodika, ki so zelo lahki, omogočajo zvezo med dvema nitma DNK-ja. Zaradi kvantnega obnašanja njihovega pomembnega dela (protona) ti atomi včasih preidejo v valovno obliko. To pomeni, da niso več kroglice, ki so na točno tem mestu, ampak so valovi, ki so lahko tudi na drugem mestu. Končni rezultat: včasih se atom vodika znajde na napačni strani DNK, kar imenujemo – mutacija.
Dr. Marco Sacchi, vodja projekta, je o tem povedal: “Številni med nami so dolgo predpostavljali, da igra kvantni svet, ki je nenavaden, neintuitiven in čudovit, pomembno vlogo pri nastanku življenja, kot ga poznamo. Ideja, da je kaj lahko hkrati na dveh mestih, zveni absurdno, toda to se ves čas dogaja v kvantnem svetu. Naša raziskava je pokazala in potrdila, da se kvantno tuneliranje dogaja v DNK pri sobni temperaturi.«
Torej ne le, da se življenje ohranja zaradi kvantnih učinkov (fotosinteza), temveč se tudi razvija zaradi kvantnih učinkov (tunelski pojav povzroča mutacije).
Na to se spomnite, ko si boste zaželeli zamahniti z roko o zgodbah o kvantnem svetu in ko vam bo um zdrsnil v obrazce, po katerih zavračate vse, razen klasičnega sveta, ki ga vidite okoli sebe.
Če stvarnost po svoji naravi ne bi bila kvantna, življenja ne bi bilo; ne bi bilo niti sveta niti razvoja, kaj šele vse te lepote, ki nas obkroža. Vse, kar smo, dolgujemo dejstvu, da živimo v kvantni stvarnosti.
Seveda, iz najrazličnejših razlogov naš vsakdan ni videti tako. Uspešno smo ga ločili od kvantnih čudežev, ki nas obdajajo.
Razen, seveda, tistih, ki Šesto imenujejo svoj dom.
Nadaljevanje: Kvantna evolucija 2; kvantna fuga in osnova spremembe telesne oblike (shapeshifting) ter prihodnost evolucije telesa.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar