Ključna bojna linija

Dva meseca sta minila, od kar je knjiga »Viveka – glas notranjega učitelja« dostopna v hrvaščini in slovenščini. Glede na njeno vsebino bi rekel, da je minilo premalo časa za poglobljeno razumevanje njenega sporočila. Sporočila, ki so me v tem času dosegla, so v glavnem v tem smislu: »Uf, to moram pa še enkrat prebrati …«

Da, vsekakor, naredite to – morda ne le enkrat, temveč večkrat. Viveka si to vsekakor zasluži, saj gre za – končno – pravo spremembo paradigme.

Zakaj »končno?« Zato, ker se o spremembi paradigme govori vse tam od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Toda s stališča viveke so se vsi predlogi te spremembe v glavnem zreducirali na obračanje kovanca na drugo stran, ne da bi se spoznalo, da gre vendarle za isti kovanec.

Površno rečeno, na eni strani kovanca je znanstvena paradigma, na njegovi drugi strani pa duhovna. Njuna primerjava poteka nekako tako:

• Znanost je racionalna, analitična, necelovita; duhovnost je intuitivna, sintetična in celovita.
• Znanost je materialistična in poskuša biti objektivna; duhovnost upošteva zavest in človekova notranja doživljanja.
• Znanost je podkupljiva in dela za dobro kapitala; duhovnost je iskrena in dela za dobro človeka.

Takšne in podobne primerjave so pri številnih vzbudile dvom v znanost in jih spodbudile, da so se obrnili k duhovnosti ali nekaterim drugim alternativnim pojasnilom življenja. Spet druge so takšne primerjave spodbudile k iskanju skupne podlage in združevanja obeh polov v enega. Duhovno usmerjeni pogosto iščejo in nudijo »znanstvene dokaze« za svoje trditve prek raziskav, ki bi lahko povprečnega človeka prepričale, da je nekaj na tem. Znanstveniki, zlasti tisti, ki so soočeni z anomalijami pri svojem delu ali ki se ukvarjajo s pionirskim raziskovanjem vesolja, fizike, matematike ali drugih temeljnih znanosti, odpirajo pot drugačnim tolmačenjem že uveljavljenih dejstev.

Zdi se, kot da se na tem področju nekaj dogaja; kot da se gibljemo k nekimi razlagam, ki bi lahko zedinile znanost in duhovnost, objektivnost in subjektivnost. Toda, četudi se to zgodi ali se zgodi le deloma, bo izhodiščni problem, zaradi katerega sem oba ta pristopa predstavil kot dve strani istega kovanca, še naprej prisoten.

V očeh javnosti (tistih, ki na moje delo gledajo od daleč, a tudi tistih, ki berejo moje knjige ali celo tisti, ki z menoj pridejo občasno v stik, tako da se udeležijo delavnic ali seminarjev) prevladuje prepričanje, da vse, kar delam, pripada področju duhovnosti. To razumevanje se ne bo tako zlahka spremenilo, čeprav v zadnjih knjigah (»Izničenje faktorja karme«, »Preboj«, »Viveka«) izrecno povem, da temu ni tako. Že davnaj sem izstopil iz tega področja in vstopil v nekaj povsem drugega. To »nekaj« za zdaj nima imena in morda ga tudi ne potrebuje. Kar je gotovo, je, da kovanec z dvema stranema – znanost in duhovnost – to ni več moje področje.

V začetnih poglavjih knjige »Preboj – zoperstavite se avtoriteti iluzije« sem predstavil količino iluzije v življenju povprečnega človeka in pokazal, da okoli 96 % njegovega življenja pripada iluziji. Morda to ni niti presenečenje, a to, kar je bralce, ki iščejo duhovne rešitve, presenetilo, je trditev, da pri njih količina iluzije v življenju naraste! Tako nekdanji prevladujoči »iluzionist«, ki se prepusti trenutnim informacijam in znanju z duhovnega področja, na enkrat poskoči na 99 % iluzije! Če postane del religije, ima celo možnost, da iz svojega življenja resnico popolnoma izbriše in da živi v 100% iluziji.

Znanost (v smislu prepričanj, ki jih zagovarja) ni nič boljša – umestil sem jo na 98 % iluzornosti.

O postopkih bi lahko debatirali, a tu naj pojasnim rast številk: sprejemanje KATEREGA KOLI prepričanja, vedno še dodatno zamegli stvarnost, kakršna je, in poveča del iluzije v posameznikovem življenju.

Ključni dejavnik ustvarjanja iluzije je prepričanje.

Če pod drobnogled vzamete področje duhovnosti – ne le v teoriji, temveč tudi v praksi, torej to, kar »duhovno usmerjeni« pravzaprav delajo –, je očitno, da je njihovo osrednje metodološko sredstvo prav prepričanje: od vere vase, prek vere v koga drugega in do vere v Boga. Zanje – in to je za večino tistih, ki se danes zanimajo za kakršno koli alternativo, duhovno ali podobno področje – se sprememba paradigme zoži na spremembo prepričanja: ne želijo več verjeti v to, ampak želijo verjeti v nekaj drugega. Sprememba prepričanja bo spremenila mojo stvarnost.

Ali to drži? Se to lahko zgodi? Seveda. Lahko izberete, kar želite verjeti, se prepričate, da je tako, vzdržite preizkušnje vere in začnete živeti na novo, v bistveno lepših … sanjah.

Številni se bodo s tem zadovoljili in dejali: »Ali ni to točno tisto, kar si želimo?«

Hm, kakor kdo. Nekaterim je sanj dovolj in se želijo prebuditi. Ali lahko tistim, ki so željni resničnega prebujenja iz sanj, še vedno rečemo, da so duhovno usmerjeni?

Težko. Ker njihova motivacija ni več izboljšanje svojega položaja v sanjah, temveč izhod iz sanj za vsako ceno.

Kaj pa znanost? Zakaj znanost dviguje raven iluzije? Znanost sama po sebi tega ne dela, če ne bi obstajala osnovna spoznavna napaka, ki je narejena v samih temeljih. Zaradi te napake prihaja do odmika znanstvenega tolmačenja sveta od človeške izkušnje tega istega sveta. Teoretična in praktična posledica tega odmika je necelovitost rezultatov in potreba po novih prepričanjih. V znanosti obstaja potreba po verjetju v znanost, medtem ko nekateri drugi verjamejo v religijo ali duhovnost. Tudi materialisti so prepričani v točnost svojega svetovnega nazora (čeprav ne morejo vedeti, ali je točen ali ni). Kot v primeru duhovnosti in religije, je spoznanje postavljeno v ozadje, na prvem mestu pa je prepričanje.

Osnovna spoznavna napaka, o kateri govorim, je dogma o neodvisnem obstoju materialnega sveta. Za to ni nobenih dokazov niti jih ne more biti, toda znanost je sprejela to dogmo kot izhodišče svojega dela. (Podrobno pojasnilo te izhodiščne napake znanosti lahko najdete v navedenih knjigah »Izničenje faktorja karme«, »Preboj« in »Viveka«.)

Po tej napaki znanost preprosto proučuje to, kar je dano – kar je manifestirano – in pri tem se drži (ali se skuša držati) načel, ki zagotavljajo verodostojnost pridobljenega znanja. V praksi to prinaša rezultate, a je zaradi izhodiščne napake vprašljiva resničnost znanja. To je približno videti tako, kot da bi proučevali virtualni svet, ki ga je ustvaril neznan programer na neznanem računalniku. Sposobni ste zaznati vsa pravila tega virtualnega sveta, proučiti jih in odigrati »igro« življenja na učinkovit način, toda o širši sliki pravzaprav nimate pojma.

Duhovno usmerjeni si po drugi strani širšo sliko dobesedno izmišljujejo. Če si jo izmislijo dovolj prepričljivo in vanjo dovolj močno verjamejo, bo ta slika postala njihova stvarnost. Niso sposobni videti, da je tudi to del programa. In to je vgrajeno kot pravilo ali zakon v svetu, v katerem živijo.

Kaj se je zgodilo s spoznanjem? Kaj se je zgodilo z možnostjo znanja o čem, ne da bi bilo treba v to verjeti? Ali je to sploh mogoče? Ali smo za vedno obsojeni na verjetje?

Od kar so ljudje, so med nami bili takšni, ki so menili, da je spoznanje mogoče. In to spoznanje brez pogojev – neposredno, čisto, jasno. Eden takih je živel v osmem stoletju v Indiji (Adi Šankara), to pa vemo, ker si je ob vseh drugih času primerih »duhovnih« aktivnosti, drznil trditi, da obstaja nekaj, kar je imenoval VIVEKA, in kar se lahko poisti z jasno in zagotovo ekstremno razvitim in prefinjenim zdravim razumom. Viveka je del našega uma in nam lahko omogoči neposredno spoznanje, neodvisno od kakršnih koli prepričanj.

Ne glede na to, kako zelo je lahko takšna trditev nerazumljiva povprečnemu človeku (Ali mar ne verjame vsakdo v nekaj? Morda je tudi v viveko treba verjeti?), jo je mogoče preveriti in uporabiti. Da je to mogoče, jamčim s svojim življenjem, delom, prakso in izkušnjami z ljudmi. Končni rezultat uporabe viveke je končna osvoboditev, razsvetljenje, izhod iz iluzije. O tem sem pisal podrobno in veliko, in verjetno je, da bom o tem pisal še precej. A ta del je individualen – je posledica uporabe viveke v posameznikovem življenju.
Želel bi kaj napisati tudi o verjetnih posledicah na življenje skupnosti oziroma človeštva kot celote. Ni nujno, da bi te posledice bile presenetljive. To je prava sprememba paradigme in ne le sprememba stališča: od objektivnega k subjektivnemu ali od znanstvenega k duhovnemu.

Predstavljajte si, da številni dojamejo omejevalno naravo prepričanj (katerega koli). To bi pomenilo, da številni začnejo z raziskovanjem sveta vse od izhodiščnih spoznavnih napak. Tako bi se lahko oblikovalo povsem novo znanje in tehnologije, osnovane na neposrednih uvidih v naravo zavesti kot osnovnega materiala naše stvarnosti.

Prav, razumem, da se zdi, kot da je zgornja izjava priletela iz neke sodobne knjige o duhovnosti. A razlika je velikanska. Brez popravljanja temeljnih spoznavnih napak in posedovanja razvite viveke se lahko pojmi, kot sta zavest ali tehnologija zavesti, spremenita v prepričanje. Če naj bom še bolj jasen: ko govorim o tehnologiji zavesti, ne govorim o tehnologiji prepričanj. Ne govorim o spremembi stališč, mišljenja, nadzorovanju čustev, projekciji namer, služenju galaktičnim federacijam svetlobe niti ne kakšnim drugim podobnim konstrukcijam sodobne duhovnosti.

Žal, sta znanje in tehnologija, o katerih govorim trenutno še v povojih. Kar je, so več ali manj le osnovne postavke, ki so jih redki dojeli, še malo številnejši pa jih skušajo pojasniti drugim. Eden od teh, za katere vem, in čigar dela so kolikor toliko ohranjena, je bil Adi Šankara. Tisti, ki so za ali pred njim, nekako uspeli slediti duhu teh postavk (ponavljam – najpomembnejše je spoznanje brez prepričanje) so prišli do konca duhovne poti, do konca iskanja nekdaj pomembnih osebnih vprašanj.

Razsvetljeni so ljudje in živijo še naprej in še naprej so ljudje. Kaj počnejo?
Težko je povedati, ker je del tega stanja absolutna svoboda. Težnja za ustvarjanje je del zavesti, in kot taka ne zaobide niti razsvetljenih.

Zdaj si predstavljajte verjetno situacijo, da več ljudi, morda celo večina ljudi, ki so razumeli viveko in obvladajo veščino neposrednega spoznavanja, usmerijo svojo pozornost na kreativno raziskovanje novih možnosti ustvarjanje! Načela raziskovanja bi bila podobna znanstvenim – ponovljivi rezultati, jasni zakoni, ki jih je mogoče ubesediti razumljivo in uporabiti v različnih pogojih, toda področje delovanja bi bila predvsem zavest. To ni nič nenavadnega, saj je zavest naš dom – edini material, ki ga dejansko lahko spoznamo neposredno, brez posrednika. Vendar bi to bilo povsem drugačno raziskovanje od današnjega duhovnega naprezanja, ki ne odstopa od metodologije prepričanj, saj drugega ne pozna.

V tem trenutku je takšna vizija precej težko predstavljiva. Svet je globoko deljen na temelju prepričanj. Na individualnem nivoju ljudje iščejo, komu bodo in čemu bodo verjeli, saj so zmedeni. Ko v nekaj verjamejo, to z vsemi silami in čustveno zavzeto branijo. Kaotično širjenje informacij je ustvarilo dodatno potrebo po verjetnih (kako naj vem, kaj je točno, komu naj verjamem), toda le redki si postavijo vprašanje spoznanja.

Vse skupaj je zelo podobno veliki fermentaciji pred preobrazbo. Upajmo, da je temu tako, a upanje je šibko, malokdo ve, kje se bije prava borba. V glavnem so prepričani, da med dobrim in zlim, med nami in onimi, med omejitvami in svobodo, tehnologijo in naravo, med kabalo in ubogimi izčrpanimi ljudmi, med državo in posameznikom, institucijo in družino, črnim in belim …

No, v dejanskosti je ena samo bojna linija, eno mesto, na katerem se o vsem odloča. To je črta razmejitve med spoznanjem in prepričanjem.

Redki so to vojno dobili na osebni ravni in s sebe sprali vso iluzorno blato, ki je nastalo zaradi suženjstva prepričanjem. Kar se tiče sveta, svet bo še naprej kipel na krvavi kaši človeškega trpljenja in nore bitke za prevlado enega prepričanja nad drugim. Ali je to dobro ali slabo, je prav tako vprašanje iz sna. A ostaja dejstvo, da bi se to nesrečno stanje človeštva lahko prekinilo z resničnim znanjem. Za to je potrebno določeno število tistih, ki bodo viveko prenesli v živo stvarnost uporabne tehnologije.

Želim si, da bi doživel vsaj trenutek rojstva takšnega sveta.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški