Ali izbiramo med dobrim in zlim?

Vprašanje razmerja med Saturnovimi nauki (Veličastni Saturn) in trenutno situacijo na svetu, pandemijo, zmedenostjo, (dez)informacijami, teorijami zarote, me je spodbudilo, da sem napisal članek “Eden ali dva?”.

V tem članku pojasnjujem, zakaj je filozofsko-svetovnonazorsko vsemirje, v katerem je nastal Saturn, popolnoma drugačno od dualističnega vztrajanja pri konfliktu med dobrim in zlim. To Saturnovo vsemirje predstavlja močno nasprotje psihološko-spoznavnim temeljem teorij zarot, v katerih so vedno prisotni zunanji sovražniki (nedoločljivi in skrivnostni »oni«).

Članek je seveda spodbudil nova vprašanja, zlasti na skupini FB »Veličastveni Saturn«, zato tu navajam nekaj razmišljanj, ki so nastala kot odziv na vprašanja v tej skupini.

Vprašanje: “A tudi tu se pričakuje, da se izbira dobro. Da se preneha odvisnost od mesa, kot primer. In se najavlja verjetni razcep sveta na več ravneh. Ali uničenje, ker je svet na slabi poti. Samo razmišljam …”

Saturn zagotovo ne pričakuje od ljudi, da bi sploh imeli koncept dobrega ali slabega – celotna zgodba »Veličastni Saturn« je nastala zato, ker je to napako naredil kralj Vikarama.

Kar se tiče mojih nasvetov (in včasih tudi zahtev, čeprav le znotraj naprednih tečajev, katerih cilj je razvoj višjih stanj zavesti), ti niso dani zato, ker je to »dobro«. Gre za veščine. Recimo, da bi vas želel naučiti jadranja na deski. Veste, kaj je prvo vprašanje, ki vam bi ga postavil? To je: »Ali znate plavati?« Če ne znate plavati, nimate kaj početi na tečaju jadranja na deski.

Sem s tem zahteval, da izberete nekaj, kar je »dobro« v nasprotju z nečim, kar ni dobro? Kdo lahko trdi, ali je za vas dobro, da plavate ali da sploh jadrate? Z drugimi besedami: v zahtevi, da znate plavati, preden se učite jadranja, ni koncepta dobrega ali zlega, zato tudi ne svetovnonazorske dvojnosti. Ena spretnost (plavanje) je pogoj za drugo (jadranje). In to je vse. Torej, zapomnite si: če bom kdaj od vas zahteval, da spremenite katero od svojih navad, to ne bo zaradi tega, ker bi to bilo »za vas dobro«, temveč zato, ker je to predpogoj za izkustva, ki jih želite imeti. Ali so ta izkustva za vas »dobra«, ni na meni, da bi o tem sodil. Lahko vam jih opišem, pojasnim in pokažem, kako do njih pridete, a tu za dobro ali slabo ni mesta.

Malo digresije v svet viveke. V knjigi »Viveka – glas notranjega učitelja« izpostavim vlogo jezika (jezikoslovja) pri ustvarjanju mentalnih obrazcev, potrebnih za sporazumevanje, a hkrati tudi odgovornih za spoznavno meglo, v kateri živi večina ljudi.

Če bi vas dejansko učil jadranja na deski, bi lahko v nekem trenutku ob zapiranju jadra reagiral z izjavo: »Dobro je. Dobro si to naredil.« Za vsakdanje sporazumevanje je to povsem v redu, a za viveko je nenatančno. Moral bi reči: »Pravilno. Pravilno si to naredil.« Ali morda: »Tako je. To si naredil točno.«

Upam, da vidite razliko. V tem primeru so izrazi »dobro«, »pravilno« in tudi »točno« sopomenski. A izraz »dobro« se uporablja v precej bolj abstraktnih razsežnostih obstajanja. Na določenem mestu se »dobro«, »pravilno« oziroma »točno« razlikujejo. Lahko bi rekli, da delamo v imenu dobrega, a malo težje bi trdili, da delamo v imenu pravilnega ali točnega. Tudi tisti »slabi« mora delovati pravilno, da bi dosegel cilj. Ker če ne bi delal pravilno, bi kaj hitro izginil, ker bi bil neuspešen.

To pomeni, da se »pravilno« in »točno« kaže pri uspehu (ne glede na namero). Dobro je povsem druga zgodba.

Podobno bi lahko trdili, kako so izkušnje višjih stanj zavesti za vas dobre (konec koncev so to vaše sposobnosti), dejansko pa je to le primer jezikovne pasti. Ali je za reko dobro, da teče proti morju? No, reka bo tja tekla, ker tako določajo naravni zakoni. Če pred reko postavimo oviro ali se naravni zakoni spremenijo (recimo tektonski premiki), bo reka izginila in se premenila v kaj drugega. Enako tako bodo ljudje razvijali svoje sposobnosti in težili k višjim stanjem zavesti, razen če bodo naleteli na ovire in ne bodo več ljudje. Dobro ali slabo? Na to vprašanje ne poskušajte najti odgovora.

V enosti pojma dobro in slabo izgineta, a ostaneta pojma točno in pravilno. Dvojnost predpostavlja obstoj absolutnega dobrega in njegovega prav tako absolutnega nasprotja – zla. Za enost je takšna delitev iluzorna.

Včasih ljudje razmišljajo napak, ko enost doživljajo kot stanje »vse je dobro«. Tudi to je jezikovna past. Vse je takšno, kakršno je, a »dobro« ali »slabo« je le vrednotenje. A to ne pomeni, da je znotraj enosti vseeno, kaj se bo zgodilo. Vsako dejanje ima še vedno svoje posledice. Če želiš ostati na deski in jadrati, obstaja določena serija točnih in pravilnih postopkov, ki to omogočajo. Če želiš razvijati človeško izkustvo, obstaja točno določena serija postopkov, s katerimi se to dosega.

Dvojnost predpostavlja, da je za vsakim postopkom namera, ki je ali dobra ali slaba (Da, to moramo delati, ker Bog tako hoče. Da, razvijati se moramo skladno s kozmičnim načrtom, zamišljenim na začetku časa. Da, boriti se moramo proti Zlu, ker bi sicer bila Božja kreacija uničena … In podobno).

V enosti je namera izraz svobode in ni nobene druge namere kot namera sama po sebi. (Kot jadranje na deski in vse druge aktivnosti, ki jih ljudje preprosto radi delajo – nimajo druge namere kot te, da se dogajajo).

Pa si poglejmo še malo sporni knjigi “Razdvajanje svetov” in “Prije nego odemo predaleko”.

Najprej bi rad poudaril, da ne gre za »napovedovanje« razdvajanja, ampak za pravočasni klic na pomoč, da se to ne bi zgodilo. Gre za željo po preprečitvi še več trpljenja. No, ali ni ta klic v nasprotju z enostjo? Ali ne gre za vrednotenje v smislu »dobro je, da se razdvajanje ne bi zgodilo, slabo je, če se zgodi?«

V mislih imejte prejšnje pojasnilo subtilne razlike med pojmi dobro in recimo pravilno, točno, uspešno. To pomeni, da bi lahko trdili, da je razdvajanje svetov »slabo« v razmerju do kontinuitete in ugodnosti za človeško izkustvo. Zato bi razdvajanje bilo dobro preprečiti (ostati na deski in jadrati).

Upam, da je iz vsega tega jasno, da proces razdvajanja svetov, opisan v omenjenih knjigah, ni razcep na dobro in slabo. Konec koncev, enost je enost in nobena količina iluzorne dvojnosti tega ne more spremeniti.

Dvojnost in vztrajanje pri borbi dobrega in zlega je kot san. San nekoč mine in človek se prebudi. Razdvajanje svetov je pravzaprav črta, ki ločuje budne od uspavanih.

Zanimivo, teoretiki zarot imenujejo tiste, ki jim ne verjamejo, uspavani, sebe pa prebujeni. Ah.

Pravo prebujenje ni, ko le dojameš, temveč tudi ko jasno vidiš, da svet ni nič drugega kot zavest. Uspavani ne izbirajo med dobrim in zlim, ker v stvarnosti tega ne bi bilo, temveč poskušajo izbirati med svojimi percepcijami dobrega in zlega. V tej percepciji so oni sami vedno na strani dobrega, drugi pa na strani zla. Zato svet napolnijo z nižjimi entitetami, demoni, zli plačanci, prodanimi dušami, načrti skrivnostne kabale … Skušajo najti višji smisel, razloge za vse živo, celo za tisto, kar se dogaja spontano in nevzročno.

Od nekdaj so sanje v dvojnosti sveta vznemirjale ljudi, ker so skušali določiti, v katero skupino kdo sodi. Črno-bele sanje vznemirjajo in begajo, ker nekje notri vsi vemo, da je stvarnost pisana. Giblje se v valovih, zdaj v eni, zdaj v drugi barvi. Nekdo ima morda raje zeleno, nekdo drugi pa modro. Delitev glede na neko notranjo pripadnost je mogoča le v snu.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški