Kvantne vibracije zavesti

Pojasnilo nekonceptualnih jezikovnih oblik (NLF) kot ‘kvantnih vibracij zavesti’ ”

To ni navadna knjiga.

Zdi se, da bi za njeno vsebino lahko rekli, da je navdihujoča, morda poetska, a je zagotovo nenavadna. Gre za nize povedi, ki – spet navidezno – tvorijo smiselne celote. Toda ti nizi so sestavljeni po določenih ritmih in vsebinsko povezani z nepovezanimi povedmi, ki jih bralci (ali poslušalci – prvotno so ‘vibracije zavesti’ namenjene poslušanju) popeljejo v povsem posebno stanje ‘prepoznavanja’ ali ‘usklajevanja’ z globokimi valovi ustvarjanja, ki so – kako nenavadno – v njihovi lastni zavesti.

Moj namen ni, da bi na tem mestu pojasnil celotno teorijo; tak tudi ni namen knjige “Kvantnih vibracija zavesti”. Knjigo lahko umestimo v posebno nišo redkih idej, do katerih imajo dostop pripravljeni. Če jo boste vzeli v roke zaradi radovednosti, le toliko, da bi videli, za kaj gre, boste zelo verjetno hitro odnehali z branjem. Dejansko, to ni navadna knjiga, ni je mogoče brati kot druge knjige, zato je bolje, da tega niti ne poskušate.

Pojasnilo se je moralo začeti s tem opozorilom, da bi se izognili zmedenosti in nesporazumom. Vendar pa to ne pomeni, da ta knjiga ni namenjena vsakemu. Je. Prav zares. Vsakdo jo lahko bere (ali posluša) in bo imel od nje veliko koristi. Bistvo je, da te koristi niso takšne, kot bi jih imeli od drugih knjig. Recimo, tukaj ni zgodb z zanimivimi zapleti, ki bi vas zabavali. Ni niti informacij, ki bi jih uporabili v praksi in vam bi olajšale vsakdanje življenje, izboljšale zdravje ali samozavest. A vendar lahko od nje dobite vse to in še veliko, veliko več. Le da to ne bo na običajen način, po običajnih kanalih. Zgodilo se bo drugače, veliko bolj neposredno, saj besede te knjige segajo globoko in daleč ter prodirajo vse do izvira. Delujejo v ozadju zapletenih vzorcev vašega uma in čustvenih dram vašega srca. Spuščajo se v globine, ki jih vaše razmišljanje ne doseže. Še več, spustijo se dlje od dosega katerega koli kognitivnega procesa, pa naj bo to zaznavanje s čutili, utripanje občutka ali ostrina razuma.

Ta knjiga je čudo, podobno kvantnim čudežem, ki vznemirjajo znanstvenike. Prebija vse ovire in krši vse spoznavne zakone branja ali poslušanja. No, to pomeni le, da uporablja določene druge zakone, globlje, temeljitejše, bolj smiselne in obsežnejše.

V tem smislu ta knjiga sama po sebi predstavlja orodje za hitro – v nekaterih primerih morda le trenutno – spremembo zavesti iz tiste vsakdanje v tisto kozmično, absolutno, decentralizirano, vseprisotno, edinstveno in resnično.

Seveda, zavedam se, da so te besede slišati pogumno in ambiciozno. Možno je, da vas bo knjiga prav zaradi tega pritegnila, verjeten pa je tudi ravno obraten učinek. Kakorkoli že, prepričan sem, da bo vsebina knjige našla pot do tistih, ki so jo pripravljeni sprejeti. 

Ko smo že pri pripravljenosti, tu so knjige, ki bi lahko ponudile dodatna pojasnila tega, kar je v tej, nenavadni, kot je. Najprej je to knjiga ‘Preboj – zoperstavite se avtoriteti iluzije’ (Chiara, Ljubljana; HighCastle, Zagreb, 2020). V knjigi boste našli podrobna pojasnila tako imenovanih ‘nekonceptualnih jezikovnih oblik’ (NLF) in tudi deset prvih branj NLF, ki so v tej knjigi ponovno objavljena.

Po tem dobro pripravo predstavlja tudi knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ (Chiara, Ljubljana 2023, HighCastle, Zagreb, 2023). Pozornost usmerite na poglavje ‘Šruti– prepoznavanje čistih oblik’. To poglavje je na koncu knjige, zato bo branje prejšnjih poglavij ustvarilo pravi kontekst za razumevanje šruti.

In na koncu priporočam še dve manj obsežni knjigi iz serije ‘Razmišljanja o Šestem (Refleksije na Šesto)’. Prva ima naslov ‘Kaj je zavest (Što je svijest?)’ (Chiara, Ljubljana; HighCastle, Zagreb, 2023), druga pa ‘Kako zavest ustvarja materijo (Kako svijest stvara materiju)’ (Chiara, Ljubljana, HighCastle, Zagreb, 2024). Ti knjigi sta ‘satelita’ knjige ‘Šesto stanje zavesti’, ki sta nastali zaradi potrebe po dodatnih pojasnilih idej, ki so v njej predstavljene. Ta pojasnila temeljijo na sodobni znanosti, recimo na kvantni fiziki (v knjigi ‘Kaj je zavest?’) ter na epistemologiji, kognitivni psihologiji in nevroznanosti (v knjigi ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). Upam, da bo to dovolj za poglobljeno razumevanje smisla in vsebine te knjige.

In da ne bo zmede tudi glede tega: ta knjiga JE nastala kot rezultat znanstvenih raziskovanj. Vendar to niso raziskovanja našeznanosti, temveč drugačne znanosti – tiste, ki ne sklepa kompromisov z znanstveno metodologijo. Gledano po površini, bo to povprečen posameznik (in znanstvenik) poimenoval izkustveno raziskovanje ali raziskovanje zavesti. Ta isti povprečni posameznik (še posebej pa znanstvenik) bo potem zamahnil z roko in vse skupaj označil za subjektivno. Knjige, ki sem jih predlagal kot pripravljalno branje za razumevanje tega, bi morale zadostovati za zadovoljitev uma, ki je nagnjen k razpravljanju in ki želi vedeti, kako je lahko vsebina, ustvarjena z raziskovanjem zavesti, rezultat brezkompromisne znanstvene metodologije. Tukaj nimam namena ponavljati argumentov, ampak bom predstavil orise ‘zgodovine’ tovrstnega raziskovanja v resničnosti. Predstavljeno bo z zelo hitrimi in kratkimi potezami, zato ne pričakujte detajlov, ampak splošno sliko in okvir za to, kar sledi.

V mislih se vrnite v čas pred razvojem tehnologije. Lahko si predstavljate kulturo, za katero ste že slišali ali jo celo poznate, recimo predvedsko kulturo Indije. Lahko pa si predstavljate nekaj, česar v naši zgodovini ni bilo, ali pa tega vsaj ne vemo; neko kulturo, ki obstaja le kot ideja. Recimo, da je ljudi nekoč zanimalo – tako kot jih zdaj in tukaj zanima – odkrivanje skrivnosti sveta, v katerem živijo. Za lažjo predstavo in za odstranitev motenj, ki bi vam lahko prišle na misel, odstranite vse družbene težave, s katerimi se soočamo danes. Hrane je dovolj, civilizacija je miroljubna, ni čezmernega ogrožanja življenja z nasiljem, ljudje imajo dovolj časa za razmislek o sebi in resničnosti. Utopija, bi pomislili, vendar bi imeli le deloma prav. Ne glede na to, o čemer nas hoče prepričati uradna različica zgodovine, so bila takšna obdobja v življenju človeštva, na primer v neolitiku, med deset tisoč in tri tisoč leti pred našim štetjem. A za nas zdaj ni pomembno, ali je to obdobje bilo ali ga ni bilo v zgodovini naši družbe. Pomembno je le, da se v mislih postavimo v ta možni položaj, saj – navsezadnje so nekateri ljudje v določenih obdobjih bili v tem položaju, četudi vsa civilizacija ne. In navsezadnje bi to lahko rekli tudi za našo sedanjost. Eksistenčnih groženj je več, kot bi si želeli, a za nekatere posameznike, celo za številne, je tudi dovolj prostora za razmišljanje o smislu, namenu in znanju. A v tem trenutku ne bomo ostali v sedanjosti, ker bi imel tak postopek eno veliko napako: indoktrinirani smo z znanstveno paradigmo, iz katere je zrasla naša tehnologija. Zaradi te indoktrinacije se moramo vsaj v mislih postaviti v drugačen položaj. Tehnologije torej ni, obstaja pa človeški um, bister in radoveden, kakršen je zdaj.

Obdarjeni s temi lastnostmi uma, pod pogojem, da so bili pošteni in so imeli dovolj časa, so nekateri ljudje prišli do zaključka, da mora obstajati zanesljiv način pridobivanja znanja. Seveda to niso bili vsi ljudje. Morda niti ne večina, saj je bila večina še vedno pod vplivom strahu, ki jih je vodil v kraljestvo vraževerja ali morda malo bolj napredne – vere. Takšno večino bomo pustili ob strani in se osredotočili na manjše število modrih posameznikov, ki so odkrili to, kar se imenuje – znanstvena metodologija.

Eno od prvih načel tega odkritja je bilo spoznanje, da je treba znanstveno vprašanje zastaviti tako, da ga je mogoče ovreči. Če so odgovori ponujeni v obliki celot, jih imenujemo znanstveni izreki ali teorije. Biti morajo takšni, da jih je mogoče ovreči. Kajti če to ni mogoče, če ni načina, da bi dokazali, da se motijo, potem niso znanstveni, ampak spadajo na področje vere. In o veri se ne razpravlja, čeprav ljudje to obožujejo in si izmišljujejo zelo razvejane mentalne konstrukte, ki jim pravijo teologija, ki temeljijo na … hm, pravzaprav na ničemer.

Če bomo govorili o znanosti – torej o znanju – potem mora biti vse, kar počnemo, takšno, da omogoča vsem drugim, da dokažejo, da nekaj drži ali ne drži. Ko imamo takšno metodologijo, ji lahko rečemo znanstvena.

S takšnim odnosom so tisti modri možje iz pradavnine (ali modreci iz naše domišljije) gledali na svet okoli sebe. Ker se niso okužili z virusom materializma (niti z našo tehnologijo, ki je produkt takega pogleda na svet), so ugotovili, da karkoli vidijo, slišijo ali kakorkoli doživljajo, dejansko doživljajo to v zavesti. Nekateri med njimi so šli tako daleč, da so rekli, da ko ni njihovezavesti, tudi ničesar drugega ni. In to je sprožilo razprave med skrajnimi solipsisti, ki so trdili, da ni ničesar razen njih samih, in tistimi bolj previdnimi, ki so trdili, da ne morejo vedeti, ali obstaja karkoli zunaj zavesti. Njihove razprave so se končale v korist zadnjih, čeprav prepričani solipsisti tudi te razprave obravnavajo kot svoj lastni notranji dialog. Kakor koli že, glede ene stvari so se strinjali: vprašanje obstoja česar koli zunaj zavesti ni znanstveno vprašanje! Tega se ne da dokazati, ne ovreči in zato o njem ni vredno razmišljati. Trditev, da materialni svet obstaja neodvisno od zavesti, je na isti ravni kot teologija. Temelji na veri, ne na znanstveni metodologiji.

Na tej točki se naša namišljena akademska kultura brez današnje tehnologije in nedotaknjena z indoktrinacijo prevladujoče paradigme, ki zagovarja neodvisen obstoj materije (čeprav tega ne more dokazati), giblje v zelo drugo smer kot naša sedanja akademija in to, kar imenujemo znanost. Pozor, znanstvena metodologija je še vedno ista, vendar si že na samem začetku niso dovolili, da bi si zatiskali oči pred njenim kršenjem. Predstavljajmo si, da je tako. Recimo, da je. V katero smer bi lahko šla takšna znanost?

Smer je očitna: raziskovanje zavesti. Vse naše izkušnje, celotno doživljanje sveta in morda ves svet kot tak (ta del je treba še dokazati, vendar je možno) obstaja v zavesti. Ali je vsaj od nje odvisen, in to do te mere, da se lahko spremeni v trenutku, če se spremeni vsebina zavesti. Ali stanje zavesti, a to so že podrobnosti, o katerih tukaj ne bomo govorili.

S to očitno smerjo se je takoj pojavila očitna težava: v zavesti je veliko subjektivnega in zelo, zelo spremenljivega. Še več, subjektivne vsebine zavesti – kaj se komu zdi, kako se kdo počuti, kaj si kdo želi in podobno – povsem očitno ustrezajo merilomneznanstvenih vprašanj. Kljub temu je zavest tu kot osnova našega življenja, o tem ni dvoma. In kaj zdaj?

Rešitev ni tako zapletena, kot se nam zdi (saj takoj pomislimo na instrumente, objektivnost in podobne izraze, ki, če dobro spremljate to zgodbo, nimajo mesta v pravi znanstveni paradigmi). Preučiti je treba tisti del zavesti, ki ni spremenljiv. V vsakdanjih okoliščinah je to zelo težko, saj je prav vse spremenljivo – od občutkov, prek misli in spominov do čustev. Tako ni mogoče znanstveno preučevati zavesti. Za to potrebujemo posebne okoliščine – nekaj, kar je kot laboratorij, v katerem bomo lahko najprej izolirali zavest ali njene dele, nato pa opazovali spremenljivke, ki se v njej pojavljajo glede na učinek, ki ga imajo na izkušnjo resničnosti.

Laboratorij se imenuje meditacija, ta beseda pa označuje postopek umirjanja miselne dejavnosti vse, dokler se ta ne popolnoma umiri in ostane le osnovni medij, v katerem se odvija dejavnost uma. Ta medij lahko imenujemo čista zavest. Čista zavest je ‘laboratorijski rezultat’ meditacije, pojavlja se v izoliranih pogojih (zunaj običajnih dejavnosti) in predstavlja prvi korak k znanstveni analizi resničnosti, kot je.

Za ta prvi korak ste verjetno že slišali, a o njem tako verjetno niste razmišljali. Zaradi popolne zmede glede izraza “meditacija”, ki ima za različne ljudi različne pomene, se je prav tako izgubila možnost, da na ta proces pogledamo skozi prizmo spoznavanja resničnosti. Toda za naše namišljene modre znanstvenike sta meditacija in umirjanje miselne dejavnosti prav to, nič manj in nič več.

Razvoj drugačne znanosti od te točke naprej postane kompleksen in manj razumljiv, a hkrati zelo zanimiv. Dal bom vse od sebe, da vam jo predstavim na preprost način, saj se tu končno začne skoraj neverjetno potovanje h ‘kvantnim fluktuacijam zavesti’, ki so vsebina te knjige.

Ena prvih ugotovitev pravih raziskovalcev zavesti in resničnosti je, da izolirana čista zavest ne predstavlja niča in praznine. Vedno je nekaj v njej. Ne samo, da predstavlja obstoj ali bivanje – v obliki občutka prisotnosti zavesti brez dejavnosti –, ampak zavest dejansko ni prazna in ploščata. Raziskovalci zavesti do tega zaključka niso prišli takoj, ampak sčasoma, ko so se krepile njihove izkušnje in stik s čisto zavestjo. Nazadnje so prišli do nenavadnega zaključka, da čista zavest ne omogoča dolgoročnega obstoja česar koli. Nič se vedno spremeni v nekaj. Še več, ta mehanizem pretvorbe je pravzaprav mehanizem ustvarjanja … vsega. Znotraj tega mehanizma obstajajo zakoni, ki urejajo ustvarjanje, in poznavanje teh zakonov je možno na enak ali vsaj podoben način, kot je možna laboratorijska izolacija čiste zavesti. In končno, uporaba teh zakonov omogoča nastanek tehnologije – precej drugačne od naše – ki ima skoraj neomejen doseg.

***

Pretiravam? Sem prehiter?

Razumljivo je, da vsaka od zgoraj zapisanih povedi zahteva dodatna pojasnila, a zanje v tem trenutku ni prostora (to je le okvirno uvodno pojasnilo vsebine zelo nenavadne in posebne knjige). Naj še enkrat ponovim, da so vsi ti zaključki tvorjeni na osnovi brezkompromisne znanstvene metodologije dokazovanja in ovrženja in da so ti zaključki v vsakem praktičnem smislu ponovljivi.

To, kar bi sodobnemu bralcu lahko bilo zanimivo, je primerjava z določenimi deli naše znanosti, zlasti s kvantno fiziko. Prav tej primerjavi je med drugim namenjen naslov knjige ‘kvantne vibracije zavesti’.

Vakuum kot izraz, ki opisuje prostor, v katerem ni ničesar, prazen prostor, poznate. No, to je poenostavljeno pojasnilo, saj popolnega vakuuma, torej popolnoma praznega prostora brez kakršnih koli delcev, pravzaprav ni. Kvantna fizika v tem smislu govori o ‘osnovnem kvantnem stanju’, ki je ustreznica neobstajanju delcev ali valov. Vendar pa po Heisenbergovem načelu nedoločenosti celo takšno navidezno prazno stanje, nikoli ni popolnoma prazno. V njem nastajajo tako imenovane kvantne fluktuacije, ki predstavljajo določeno vrsto naključnih (ali se vsaj tako zdi) sprememb v količini energije v določeni točki prostora. Z drugimi besedami, kvantna fizika ne dovoljuje obstoja niča. Ne obstaja nič, saj se zaradi načela nedoločenosti vedno in povsod pojavljajo takšne oscilacije ali fluktuacije, ki na koncu ustvarjajo najprej virtualne kvante (recimo fotone), nato pa v določenih primerih tudi dejanske fotone. Še več, ta pojav je verjetni vzrok nastanka našega vesolja in pojasnjuje njegovo širjenje vse tja od velikega poka.

Vse to sem zapisal zaradi istovetnosti zaključkov kvantne fizike in raziskovalcev zavesti (tokrat ne tistih namišljenih). Ta istovetnost (kot tudi nekatere druge) je nekatere pogumne fizike spodbudila k trditvi, da ima zavest lastnosti kvantnega polja.

V tem trenutku smo prišli do drugega velikega razpotja v orisovanju zaporedja znanstvenega raziskovanja zavesti. Za tem opuščamo primerjavo z današnjo znanostjo, to je s kvantno fiziko (ki še nima dovolj podatkov, da bi o tem govorila).

Napisal sem, da je večinoma sprejeto stališče, da so kvantne fluktuacije naključne. Kaj pa, če niso? Kaj pa, če jih upravljajo določeni zakoni, četudi so ti verjetnostni in ne deterministični?

Naslednje spoznanje na poti odkrivanja zakonitosti resničnosti, do katerega pride raziskovalec zavesti, je nadaljnje zbliževanje s fluktuacijami znotraj čiste zavesti. Ta del procesa je človeku brez izkustva težko opisati, lahko pa si ga predstavlja kot natančnejše preučevanje (seveda znotraj zavesti, kot nadaljevanje ‘laboratorijske’ izolacije čiste zavesti) ločnice med čisto in prebujeno zavestjo, oziroma točk znotraj zavesti, kjer nastajajo fluktuacije. Brez poglabljanja v podrobnosti si predstavljajte, da ste takšen raziskovalec in da začnete opažati pravilnosti pri nastanku fluktuacij. Prav tako začnete opažati, da imajo nekatere od teh fluktuacij sposobnost ustvarjanja zelo osupljivih izkustev na površini zavesti. Še več, sčasoma začenjate opažati, da lahko majhni premiki na tej ravni obstoja ponovijo ‘veliki pok’ našega materialnega sveta in da – kakorkoli se že sliši fantastično – lahko opazujete ali celo sprožite rojstvo novega vesolja.

Kot sem napisal, naša trenutna znanost je še daleč od tega. Vendar pa so celo v naši resnični zgodovini določeni modri ljudje iz starodavne Indije prišli do te ravni spoznavanja sveta. Novim in drugačnim vesoljem so rekli loke, ves proces prepoznavanja naravnih zakonov znotraj zavesti pa so poimenovali šruti. (Zdaj veste, zakaj sem vam na začetku tega uvoda priporočil branje istoimenskega poglavja v knjigi ‘Šesto stanje zavesti’.)

Kako pa bi, poleg morebitnih vzporednic z našo zgodovino, tak raziskovalec lahko ubesedil to, kar ‘vidi’ na meji med obstajanjem in neobstajanjem, v zibelki svetov, na izviru resničnosti? Današnji znanstveniki bodo vedno posegli po matematiki, kar je v redu, a dejali smo, da si zdaj predstavljamo drugačno pot, morda celo precej preprostejšo od te, pa kateri hodi današnje človeštvo in njegova tehnologija.

Kako bi znotraj človeškega brez posebnih abstraktnih metod ali tehnologije ubesedili izkustvo pravilnosti fluktuacij, ki ustvarjajo zavestne izkušnje in s tem tudi svetove? Fluktuacije se pojavljajo v določenih rednih intervalih, se pravi, tudi če intervali niso redni, še vedno obstaja določena struktura, ritem pojavljanja.

Včasih se ponavlja, včasih je dalj časa enaka, včasih pa popolnoma edinstvena. Včasih je preprosta, včasih pa ima zapleteno strukturo, v kateri se dva ali več ritmov prekriva v eno celoto. A karkoli že da je, vedno gre za nekaj – za ritem.

Predstavljajte si, da ste tam spodaj, na izviru resničnosti in opazujete ta ritem. Kako ga boste izrazili, ko se boste vrnili na površino, v svet, v katerem živite? Nimate tehnologije, nimate nobenih posebnih sredstev, morda nimate niti znanja, da bi ritem pretvorili v matematične funkcije. Kaj pa imate?

Imate um, ki dela s pojmi. Imate človeški glas, ki izraža te pojme z besedami. To imate in to boste – brez dvoma – uporabili.

Spregovorili boste. Zakone, ki ste jih prepoznali, boste ubesedili v obliki, ki vam je blizu. Uporabili boste besede, njihovo zaporedje, njihovo melodijo … a ne tudi njihovega pomena. Kajti pomen je nastal na površini, vi pa ubesedujete globoke, univerzalne zakone, ki se lahko manifestirajo v katerem koli pomenu, saj ti zakoni enako veljajo za ljudi kot za zvezde.

In tako smo prišli do točke, ko lahko razumemo, kako je nastala vsebina te knjige. Kvantne vibracije zavesti niso naključni poetski izrazi niti opisi določenih izkustev. Njihov pomenski del je le kanal, s katerim se notranji ritem ustvarjanja preliva na površino. V naslednjih nekaj letih so branja NLF prihajala eno za drugim kot posledica prepoznavanja ravni šruti, ustvarjalne ravni zavesti. Nisem niti prvi niti zadnji, ki je to naredil. Recimo, starodavni vedski rišiji so naredili enako, ko so ‘izpeli’ Vede. Ta knjiga je nadaljevanje njihovega dela na sodoben način (in prihodnji način, saj ima oznako Vol. 1, če mi bo čas, ki mi je dodeljen na tem svetu, dopuščal, bo nastal še Vol. 2 in morda še kateri).

Kot boste videli, imajo ustvarjalni ritmi ali kvantne fluktuacije zavesti svoje matematične – morda je bolje reči numerološke – lastnosti. Določeno število je tako ‘verzov’ kot celote. A o tem boste nekaj več izvedeli v naslednjem poglavju pred samo vsebino, to je v poglavju z naslovom ‘Številčni odnosi’.

Ta uvodni del ima na koncu še eno poglavje s praktičnimi navodili, kako uporabljati kvantne vibracije zavesti. Njihov glavni namen je prebujanje iste ravni spoznavanja v zavesti bralca ali poslušalca. Upoštevajte, da gre za univerzalne zakone, ki so v zavesti, to pa pomeni tudi v vas kot zavestnem bitju. Torej, ne gre le za to, da raziskovalec zavesti izrazi to, kar je prepoznal, ampak tudi za to, da se drugim ljudem omogoči, da hitreje in lažje pridejo do te ravni.

Za konec se vrnimo še nekoliko k vprašanju znanstvene metodologije. Eno od njenih pravil je tudi ponovljivost rezultatov. Če je določen zakon ‘odkrit’ ali v tem primeru ‘prepoznan’, to pomeni, da se takšno odkrivanje ali prepoznavanje lahko ponovi.

Ali so vedska besedila (to je primer prepoznavanja šruti) ponovljiva? Ali so kvantne fluktuacije zavesti v obliki branj NLF v tej knjigi ponovljive? Ali bo kdo, ki bo dosegel to mesto pri raziskovanju resničnosti, občutil, slišal, videl in zapisal isto?

Del odgovora je, da ne bo. Prepoznavanje šruti v sebi nosi ustvarjalno komponento. A preden vzkliknete: »Aha! To potem ovrže trditev o znanstvenosti!«, prisluhnite drugemu delu odgovora, ki pravi – da, bo!

Besedila, ki v sebi nosijo kode naravnih zakonov (temu bi lahko rekli tudi tako), so vsebinsko različna. Odvisna so recimo od kulture, iz katere prihaja raziskovalec. Tako so vedski rišiji na vsebinski ravni pisali o pašnikih, živini, dežju in vetrovih. Danes bi lahko pisali o povsem drugih temah, seveda ob precejšni pomoči ustvarjalnosti. Bistvo je v odnosih, v ritmih, ne v vsebini. 

Če bi nematematično, to je opisno želeli izraziti določeno formulo, bi to lahko naredili tako: »Neznanec je prinesel dve jabolki in ju položil na mizo ob moji dve. Zdaj so na mizi štiri jabolka.« Povedali ste, da je dve in dve štiri, in to ste povedali na način, da ste uporabili prizor iz svojega okolja.

Seveda, to je zelo, zelo poenostavljeno pojasnilo. Pri NLF-jih gre za globinske odnose in ritme (recimo, za ritem, s katerim nekonceptualna poved preseka glavni kontekst zgodbe, pa tudi pomensko razmerje med glavnimi izrazi in nekonceptualnimi izrazi, ki jih eden od vedskih učenjakov, Patanjali, imenuje dharmanupati), a tudi za pojmovne pomene, tako imenovane lakšanedoločenih izrazov. Tega dela ne boste razumeli, če niste prebrali vsaj nekaterih od prej predlaganih knjig.*

 

*Opomba

Recimo, analiza lakšan, kot jih opisuje indijskih logik Adi Shankara, in primerjave z ‘zavestnimi agenti’, kot jih je predlagal sodobni nevroznanstvenik Donald Hoffman (knjiga ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). 

Skratka, kode, ki predstavljajo osnovne zakone ustvarjanja, so vtkane v besede in koncepte, ki tečejo skozi branja NLF in predstavljajo kvantne fluktuacije zavesti. Kot že rečeno, do njih ne boste prišli z razumom, temveč z izkušnjami. Lahko bi uživali v možnem pomenu povedi, v njihovem zaporedju in v vtisu, ki ga pustijo na vas. Toda njihov pravi namen je, da vas odprejo za tisto isto raven, na kateri so bili prepoznani.

Kot sem že povedal, ta knjiga ni navadna knjiga. To je knjiga, ki prerašča, razbija in krši vse dosedanje zakone branja in poslušanja tako, da vašo zavest popelje globoko, vse do skritega izvira vašega obstoja in obstoja vsega, čemur pravite resničnost.

***

Knjigo “KVANTNE VIBRACIJE SVIJESTI” lahko kupite preko spletne založbe HighCastle. Ali preko založbe Chiara.

 

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški