Minilo je dvajset mesecev, od kar smo začeli z zelo zanimivim projektom End7ess SoulSport kluba na Stravi.
Trenutno nas je štiriinpetdeset članov, dosedanje izkušnje pa kažejo na vrednost medsebojne podpore in motivacije pri ohranjanju redne ‘vadbe za dušo’. V prejšnjih člankih (Kako postati ‘športnik za dušo’, prvi in drugi del), lahko preberete več o prvih dveh fazah tega zelo specifičnega pristopa k rekreaciji in vzdrževanju telesne pripravljenosti. Za podrobno pojasnilo cone ali toka si oglejte in poslušajte posnetek ‘Življenje v toku’.
Ne grede na podrobna navodila, sem popazil, da ljudje pogosto postavljalo zelo pomembno vprašanje: »Kaj je bistvena razlika med klasičnim treningom, osredotočenim na rezultat, in treningom za izkušnjo ‘cone’ ali ‘toka’?« V tem članku bom poskusil dati čim bolj preprost in neposreden odgovor.
Najprej morate vedeti, kaj in kako med vadbo dela vaše srce. Konkretno, poznati morate svoj srčni utrip (HR) ali ‘heart rate’, ki se meri v številu utripov na minuto. Izvrstno objektivno merilo tega so športne ure, ki vse po vrsti, tudi tiste najbolj preproste in najcenejše, merijo, kako hitro ali počasi utripa srce, ko kaj delate. Zato je za kakršen koli resni pristop k ‘vadbi za dušo’ treba imeti športno uro. Nekateri to neupravičeno zavračajo, saj trdijo, da »tudi brez ure vedo, kako se počutijo«. Pozabite na to, subjektivni občutek je zelo zavajajoč, posebej, ko s treningom šele začenjate. Da bi se zanašali na tipanje utripa in štetje sekund, pa je nepraktično in nepripravno. Sodobna tehnologija je lahko zelo uporabna, izkoristite jo; danes so športne in pametne ure cenovno dostopne in vsaka bo povsem dobro izmerila vaš HR neposredno na zapestju, brez dodatnih senzorjev.
Torej, zanašamo se na HR, vendar pa to ni nič novega – vsak resni rekreativec in še posebej resni športnik, to dela. V boljši kot ste kondiciji, dalj časa bo vaše srce sposobno utripati višje število utripov (cilj klasičnega treninga) oziroma sposobno bo utripati vse bolj počasi med isto aktivnostjo (cilj treninga za dosego stanja cone).
Prejšnjo poved preberite še enkrat, saj je v njej odgovor na vprašanje o ključni razliki v pristopu, iz katere izhajajo tudi konkretni postopki.
Tukaj je nekaj poenostavljenih zgledov.
Klasični pristop k vadbi
Skočite v svoja športna oblačila in greste teč. Lahkotno, ne preveč intenzivno in tudi ne predolgo. Recimo, kakšnih 15 minut. V tem času boste pretekli nekoliko manj kot 2 kilometra oziroma tekli boste s tempom do 8 min/km. To je vaše izhodišče, iz katerega začnete pri klasičnem programu vadbe. Vaš cilje je, da po določenem času tempo pospešite in pridete recimo do 6 min/km. Ali z drugimi besedami, da v teh 15 minutah ne pretečete dveh, ampak dva in pol kilometra, kasneje pa morda tri. Ob tem vam srčni ritem ni preveč pomemben – oziroma pomemben vam je samo v tem smislu, da ste po prvem teku ostali brez sape, brez sape pa ste ostali tudi pri kasnejših tekih, le da ste zdaj tekli hitreje in dlje kot na začetku. Pravzaprav vam srčnega ritma za namene rekreativne klasične vadbe niti ni treba meriti – srčni ritem bo verjetno blizu največje vrednosti tako na začetku vadbe kot po šestih mesecih treninga (le da boste ob tem maksimumu srčnega ritma pretekli dlje in več kot prej).
Trening za doseganje stanja ‘cone’ oziroma za stanje ‘toka’
Začnete enako: pretečete toliko, kot lahko, a zaradi usklajenosti primerjave naj bo tudi zdaj 15 minut teka s tempom 8 min/km. A v tem primeru je najpomembnejši parameter HR – srčni ritem. Merili ste ga in uspelo vam je, da je v teh 15 minutah vaše srce utripalo z ritmom 160 utripov na minuto. To je izhodišče, iz katerega začnete program ‘treninga za stanje cone’ ali ‘vadbe za dušo’.
V nasprotju s klasičnim treningom vaš cilj ni, da bi po nekaj mesecih vadbe zabeležili višji tempo – torej, da bi tekli hitreje in dlje v teh 15 minutah. Vaš cilj je, da pretečete istih 15 minut, z istim tempom do 8 min/km, vendar pa pri tem znižate HR vsaj za 25 % oziroma, da vam srce pri tem utripa 120-krat na minuto.
Razlike, podobnosti in dodatna pojasnila
Opazite drastično razliko pri osredotočenosti. Pri klasičnem treningu in vadbi ste osredotočeni na rezultate; povečujete raven obremenitve, nenehno ste pod pritiskom, delate trdno in naporno in seveda pričakujete izboljšanje hitrosti ter vzdržljivosti.
Pri ‘vadbi za dušo’ ste osredotočeni na notranjo izkušnjo, ki ni le subjektivno (obremenitev se sčasoma znižuje, zato je rezultat občutek lahkotnosti), ampak je tudi objektivno potrjena s sposobnostjo vašega srca in telesa, da delujeta z manjšo porabo energije.
Seveda ste bili v obeh primerih aktivni – nič se ne zgodi samo po sebi. Vaditi je treba, vadbe pa so včasih podobne (recimo, raznolikost treninga in ritem obremenitve). Cilj pa je zelo različen. Če se telo nauči, kako biti aktivno ob nižjem številu utripov, bo občutek lahkotnosti sčasoma prešel v navado, s tega mesta pa se skorajda avtomatsko zdrsne v neverjetno izkušnjo cone, v kateri se spremeni resničnost tistega, kar telo zmore in kar um doživlja.
Z drugimi besedami, nikar ne pomešajte ‘običajnega’ klasičnega treninga ali rekreacije z vadbo za dušo! Čeprav klasični športnik in športnik za dušo navidezno delata isto, gre za povsem različna pristopa z različnimi rezultati.
Tukaj je pomembna podrobnost, ki kaže na to razliko. Aktivni rekreativci in športniki bi lahko na idejo o zmanjšanju srčnega utripa kot ključnem dejavniku dali naslednji komentar: »Če s treningom navadim telo, da lahko teče hitreje in dlje ob enako visokem srčnem utripu, bo, ko upočasnim, tudi moje srce začelo utripati počasneje, zato je rezultat pravzaprav enak.«
Ta komentar le navidezno drži, saj praksa potrjuje, da to ni tako. Naše telo je zelo prilagodljivo, hkrati pa je tudi suženj navad. V tem konkretnem primeru to pomeni, da če ste telo navadili, da utripa srce 160 na minuto, ko tečete, potem bo to naredilo vsakič, ko vadite. Lahko bi prišlo do manjšega znižanja, a klasični športnik to znižanje praviloma izkoristi za pospešitev ali podaljšanje teka, kar ga ponovno vodi do tega, da je HR 160 (v našem primeru), rezultati pa so boljši. Prav tako zaradi navade, da porabljamo veliko količino energije med vadbo, bo redko prišlo do občutka lahkotnosti, še redkeje pa do spontanega zdrsa v stanje cone. Prav zaradi tega je to stanje redko tudi pri vrhunskih športnikih, čeprav tisti najboljši včasih vstopijo v to stanje. Osredotočenost na rezultate in naporni trening daje prav to, na kar ste osredotočeni – rezultate. Če je SAMO to vaš cilj, je klasični trening povsem dovolj.
Napisal sem ‘povsem dovolj’, saj pristop vadbe za dušo v teoriji omogoča, da se po vstopu v cono, če to želite, podate za rezultati, ki tokrat ne bodo le dobri, ampak osupljivi. Opazite lahko, da obratno ni mogoče: če lovite rezultate, ne pa cone, ne morete preprosto kar reprogramirati telesa za izkušnjo toka. Če to želite, boste morali pristopiti k rekondicioniranju telesa, načinom treninga, vajam dihanja in drugim postopkom, ki bodo sčasoma znižali vaše rezultate. Mimogrede, to je tudi razlog, zakaj John Douillard, avtor knjige ‘Telo, duh in šport’, olimpijski triatlonec, ni imel veliko uspeha pri vrhunskih športnikih, čeprav je šel z nekaterimi v to smer (recimo z Martino Navratilovo). Predvidevam, da je večini športnikom nepredstavljivo, da bi zaradi reprogramiranja telesa na nov način delovanja za šest do dvanajst mesecev tako rekoč prekinili svojo kariero športnika.
A pri rekreativcih je zgodba povsem drugačna. Nam se nikamor ne mudi, rezultati nas ne zanimajo, večinoma ne tekmujemo, če pa to delamo, gre za prijateljsko tekmovanje in podporo, v kateri še naprej živi olimpijski duh in slogan ‘pomembno je sodelovati’. Zanima nas zdravje, dobra pripravljenost telesa in izkušnje med vadbo – to je zmaga, h kateri težimo.
Pravzaprav so rekreativci v precej boljšem položaju za vstop v tok kot aktivni, zlasti profesionalni športniki.
Ljudje si predstavljajo, da je izkušnja cone ‘neulovljiva’ in dostopna samo vrhunskim športnikom, resnica pa je ravno obratna: veliko lažje boste stopili v tok na telesni ravni, če ste rekreativec, kot če ste tekmovalec. Najbolje pri vsem je, da raven vaše telesne pripravljenosti in vaše sposobnosti sploh niso pomembne. V primeru zgoraj sem omenil tek in HR 160. A to lahko znižate in prilagodite sebi. Če, recimo, niste posebej športni tip človeka, radi pa imate sprehode, bi vaša vaja lahko bila polurna hitra hoja s tempom od 10 min/km. To je dober tempo, spet pa ne prehiter – skorajda vsak to zmore. Če izmerite svoj HR pri taki vadbi, bi lahko bil nekje med 100 in 120. Začnite s tega mesta in si cilj določite tako, da po nekaj mesecih vaš HR pade na 80–90 utripov na minuto pri enaki vaji (30 minut hitre hoje s tempom od 10 min/km).
In to je to. Če vam to uspe, so vam vrata cone ali toka odprta! Postali ste športnik za dušo!
Torej, ni treba, da bi imeli super rezultate, ni se treba mučiti in prekomerno naprezati. Morate pa začeti vaditi na določen način. Več podrobnosti pri tej vadbi je, od dihanja do miselne osredotočenosti (izkušnja toka se dogaja v vaši zavesti, v umu, in je odvisna od tega, kam je usmerjena vaša pozornost).
Tako vaditi je preprosto, lahkotno in varno. Prav tako je zelo zabavno in ustvarja občutek zadovoljstva – ne samo zato, ker ste izboljšali stanje svojega telesa, ampak zato, ker boste neizogibno, prej ali slej zdrsnili v neverjetno izkušnjo toka med telesno aktivnostjo.
Kupite si športno uro, pridružite se skupini End7ess SoulSport, naučite se osnov vadbe za dušo in – začnite. Vaše telo, um in duša vam bodo hvaležni.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar