Integralna meditacija

Svojo pot preučevanja meditativnih tehnik bi vam lahko razložil do podrobnosti. Tudi ta pot je dolga štirideset let, v tem obdobju pa sem preizkusil vse, kar se je na tem področju ponujalo. Ne čutim potrebe, da bi opisoval razlike, podobnosti, slabosti in prednosti vsake do metod. Namesto tega bom iskren in bom rekel, da sem se po vsem odločil za tehniko, ki se mi zdi najučinkovitejša. Temelji na načelih tihe neposredne meditacije, prinaša pa tudi izvirne uvide v tisto, kar je pomembno, in tisto, kar ni, ter je izjemno podrobno prilagoditev tehnike vsakemu posamezniku. Tehniko imenujem Integralna meditacija, izvajam jo sam, že dolga leta pa jo tudi učim. Počutil bi se, kot da mi je spodletelo, če po vsem vloženem trudu, energiji in času ne bi mogel s prstom pokazati na eno stvar in reči: »Tako, od vsega ponujenega menim, da je to najboljše!«

Prav zaradi prilagoditve posamezniku, pa tudi zaradi delikatnosti same prakse, je edini način za obvladovanje Integralne meditacije osebni stik na tečaju, ki traja nekaj dni. Sledijo osnovne informacije, ki jih je dobro vedeti o njej.

Načelo, ki je bistvo Integralne meditacije, je najbolje opisano v spisu Joga sutre, ki se pripisuje modrecu Patanjdžaliju. Na začetku besedila Patanjdžali govori o »stanju joge«, ki ga opisuje kot »zavest brez prebujanja« – brez »vrtincev«, kot se slikovito izrazi. Zanj je torej joga pojem, ki ustreza »čisti zavesti« ali »zavesti po sebi«, kot smo jo opisali.

Na vprašanje, kako doseči to stanje, Patanjdžali odgovarja: »S prepuščanjem naravnemu ustvarjalnemu procesu« (1:23). Čeprav zveni abstraktno, gre pravzaprav za to, da ničesar ne naredimo sami, temveč pustimo, da narava dela za nas. Bodite pozorni na to, da je »prepuščanje« zasidrano v samih temeljih dobre tehnike meditacije. Izurjen meditant ne bo imel težav s prenosom istih načel vsakdanje življenje.

Ali »prepuščanje« pomeni, da moramo biti pri meditaciji pasivni? Samo sedeti in ničesar ne delati? Na neki način res. A meditativne prakse, pri katerih ne počnete ničesar, temveč duhu, na primer, zgolj pustite, da tava, kjer hoče, imajo resne pomanjkljivosti.

Prvič, v ljudeh so nagnjeni k spontanemu opazovanju svojih misli. Tako razdvojijo svojo pozornost in na mestu joge (mimogrede, v prevodu ta izraz pomeni »povezovanje« ali »sodelovanje« dobijo razdvajanje in ločevanje. Opazovanje lastnih misli in notranjih doživetij je precej shizofreničen proces, ki ga ne priporočam. Vsaj ne v povezavi z meditacijo. Z vidika introspekcije (torej zaradi kontemplacije!) morda še ima nekaj smisla, pri meditaciji pa je nesmiseln, saj ne bo pripeljal do umirjanja mentalnih procesov.

Drugič, naša zavest je izjemno močan generator energije in ustvarjanja, posebej v svoji globini. Njeno moč Patanjdžali opisuje v tretji knjigi Joga suter, kjer opozori na sposobnosti, ki se skrivajo v nas, in na to, kako jih lahko prebudimo. Proces tega prebujanja je tudi tehnično mogoč (in vtkan v kopico naprednih vaj v programu Integralne meditacije). V resnici se v nas odvija neprestano. Odgovoren je za naše ustvarjalne ideje, nove zamisli in intuicijo. Odgovoren je za naše ustvarjalne ideje, nove zamisli in intuicijo. Po svoji naravi je podoben programiranju računalnikov. Računalnik bo izvajal določene funkcije, skladno s programsko opremo, ki jo boste uporabljali. Če veste, kaj delate, odlično. Če se vam ne sanja in zgolj poskušate na slepo srečo, v svoj »računalnik« vnašate kup neznanih ukazov. Najboljše pri miru se ne bo zgodilo nič, razen snega na zaslonu. V najhujšem primeru se lahko zgodi karkoli.

Ljudje, ki prakticirajo pasivno opazovanje ali prepuščanje mislim, nevede sprožajo procese, ki so lahko zelo močni. Ne duh ne telo običajno nanje nista pripravljena, zato takšno početje ni priporočljivo.

Namesto tega Patanjdžali priporoča uporabo »nihaja misli« ali »pranave«, kot jo imenuje v sutri 1: 27. Prepuščanje naravnemu toku zavesti je zgolj del tega postopka. Drugi del je pranava določenega zvoka (besede ali misli). Izraz pranava je na zahodu precej neznan. Običajno se povezuje z besedo OM ali AUM, nato pa z nekim nenavadnim, toda očitno splošno sprejetim zaporedjem misli, imenovanim mantra.

Večina ljudi je že slišala, da se v meditaciji ali v drugih mentalnih vajah uporablja mantra. Večinoma se predvideva, da gre za neke neznane besede v sanskrtu, indijskih molitvah ali v kakšnih drugih podobnih mističnih abrakadabrah. Ena od največjih predsodkov o neposredni meditaciji je tisti, ki pravi, da je meditacija ‘mantranje’.

‘Mantranje’ bi pomenilo nekaj v smislu neskončnega ponavljanja mantre (ali določeno število njenih ponovitev). Se vam zdi to recept za umirjanje miselne aktivnosti? Se bo miselno aktivnost res umirila, če morate mantro neskončnokrat ponoviti? Seveda ne, vsaj to je jasno. Miselna aktivnost bo večja – ustvarjala pa jo bo mantra, ki jo intenzivno ponavljate.

Prišli smo torej do še enega prepričanega sklepa: mantranje ni meditacija!

Zato in tudi zaradi dejstva, da je izraz mantra precej zlorabljeni in ima skoraj vsakdo svojo razlago, kaj mantra predstavlja, kaj pomeni in čemu je namenjena, se pri svojem pristopu držim izvirnega izraza – pranava. Patanjdžali ga jasno definira in pojasnjuje, kako in zakaj poteka proces meditacije.

Pranava ima v meditaciji pomembno vlogo pod pogojem, da je tehnika »prepuščanja naravnemu ustvarjalnemu načelu« osvojena, kot je treba. Skupaj z učenjem pravilne meditacije se boste naučili tudi pranavo, prilagojeno samo vam. »Vibracije« vsakega človeka je posebna, edinstvena. Kot pranavo – obliko zvoka – je v meditaciji najbolje uporabljati zvok, ki v nas že obstaja in nam je zato naraven.

Različne šole in tehnike meditacije – celo v primeru, da so skladne z izvirnimi smernicami za doseganje stanja umirjene zavesti, torej joge – za meditacijo uporabljajo različna sredstva. Nekatera med njimi so univerzalna, spet druga pa imajo na žalost določen pomen (in posledično predstavljajo odklon od pomembnega Patanjdžalijevega napotka o »obliki brez vsebine«), zato lahko rečemo, da uporabljajo mantro, a ne pranave. Tehnike, ki sicer razumejo osnovno načelo gibanja duha navznoter, a uporabljajo univerzalne mantre (recimo OM ali SO HAM), niso v celoti prilagojene posamezniku. Nekatere sodobne različice (na primer Benstonov relaksacijski odziv) Dopuščajo uporabo kateregakoli zvoka torej besede po izbiri od izmišljenih zlogov do besed s kakšnim lepim pomenom na primer ljubezen ali celo božjih imen skladno s pripadnostjo določeni veri Enako velja tudi za tehnično brezhibno zahodnjaško metodo krščanskega izvora, imenovano ‘Oblak neznanja’, ki prav tako spodleti pri vprašanju uporabe sredstev za meditacijo, saj dovoljuje, da imajo le-ta določen pomen.

Nekateri šole in učitelji meditacije, posebej tisti, katerih prakse temeljijo na tradiciji, iz slednje preprosto vzamejo »sveta imena«, običajno imena božanstev. Včasih nas prepričujejo, da to ne drži, a se na koncu vendarle izkaže, da je res. Zahodnjaki besed ne poznajo, s čimer je merilu pranave (vsaj za zahodnjake) zadoščeno, zanemarjen pa je vidik individualne prilagoditve ter odprto vprašanje kulturološke in celo verske manipulacije.

Kaj nam je to res storiti? O pravilnih sredstvih za meditacijo, torej pranavah, ne vemo ničesar, očitno so torej med različnimi praksami precejšnje razlike. Celo Patanjdžali v svojem spisu ne navaja podatkov, ki bi nam lahko pomagali, temveč samo predstavi splošno načelo (uporaba oblik oziroma energije besed in ne vsebine, ki jih nosijo).

Videti je, da smo se znašli na neznanem področju in v nezavidljivem položaju. Nekaj možnih rešitev pa se vendarle ponuja. Prva je, da preprosto odmahnemo z roko in celotno zgodbo o pranavah razglasimo za nepotrebno. Druga je, da določeno tradicionalnost smer sprejmemo kot pravilno, toda potem se moramo na podlagi svojega pomanjkljivega znanja odločiti, katera med stotinami obstoječih, to pravzaprav bo. Tretja je, da skušamo znanstveno potrditi ali ovreči idejo o potrebi pravilne pranave v meditaciji. Četrta pa je … skušati odkriti znanje o pranavah z lastnim pogledom, oditi na področje, s katerega to znanje izvira.

Ni težko ugotoviti, katero pot sem izbral pred več kot dvema desetletjema. Tega seveda ne bi mogel storiti, če ne bi imel predhodnih izkušenj. Vendar pa se je ta podvig izkazal za lažjega, kot se zdi na prvi pogled. Njegov rezultat pa je Integralna meditacija – moja osebna izbira »najboljšega« med ponujenim. Z vsem spoštovanjem do mogočih drugačnih izbir mi dovolite, da vam na kratko predstavim osnovne zamisli za izbiro pravilne pravnave in tudi sam postopek poučevanja.

Ker želimo svojemu analitičnemu zagotoviti svobodna sporočila in na široko odpreti vrata do vsakega znanja, včasih radi pozabimo na zakone duha. Vprašanje načina usvajanje meditacije lahko v znanstvenem razumevanju tega postopka predstavlja kamen spotike. Navajeni smo znanstvene metodologije, pri kateri prosto spreminjamo spremenljivke in preverjamo rezultate svojih raziskovanj. A se zavedamo, da je tovrstni postopek težko uporabiti v družbenih znanostih, v psihologiji ali medicini pa bi lahko imel pogubne posledice. Človeka ne moremo izpraševati kot stroja in ga ma tak način tudi ne smemo obravnavati.

Pri psiholoških prijemih, kakršen je tudi meditacija, so igri različni dejavniki, ne zgolj mehaničen proces uporabe določene tehnike. V takšnih primerih je lahko ključnega pomena za uspeh pristop osebe, ki se uči meditacije, še bolj pa pristop osebe, ki tehniko poučuje.

Zaradi vsega tega v pogledu znanstvenih raziskav na meditacijo obstajajo določene težave. Ena izmed njih je tudi ta, da različne tehnike meditacije v svojem pristopu niso usklajene. Še manj je raziskav, ki bi dokazale, kakšen učinek imajo na uspeh meditacije različni načini poučevanja. Ena izmed redkih takšnih poskusov je raziskava Patricie Carrington (1978), psihologinje, ki je skušala ugotoviti, katera standardizirana oblika klinične prakse meditacije bi izničila napake in redundanco, nastale zaradi različnih pristopov psihologov oziroma inštruktorjev. Tako je na primer dokazala, da lahko na uspeh meditacije vplivajo različni dejavniki, med drugim pričakovanja kandidatov, vpliv skupine, ki se uči meditacije, ritualiziran način poučevanja, karizmatičen učitelj in celo to, ali je udeležba na tečaju brezplačna ali ne.

Veliko vprašanje je, v kolikšni meri je v znanstvenem smislu mogoče izločiti spremenljivke, ki so odločilne. Tudi če bi nam to uspelo, ne bi dobili prave slike, saj meditacije ne moremo primerjati s tabelo ali kakšnim drugim materialnim dejavnikom. Spremembe v sistemu duh/telo so lahko obsežne in lahko ob zmanjšanju količine stresa postopno spremenijo sistem prepričanj praktikanta. Verjetno je, da bo dolgotrajnejša praksa spodbudila tudi spremembe v navadah in bolj zdrav način življenja. Znanstvenik se bo upravičeno vprašal, kako močan vpliv imajo vsi ti dejavniki na začetni uspeh meditacij. Bo meditacija na primer bolj uspešno, če bo poučevana znotraj določenega sistema prepričanj ali zgolj kot tehnika samopomoči? Je za posameznika bolje, da ima podporno skupino in kako razmejiti učinek te skupine od učinka same meditacije? Takšna in podobna vprašanja še vedno čakajo na odgovore.

Carringtonova je prišla do določenih zaključkov, ki jih je pretopila v Priročnik za inštruktorje klinično standardizirane meditacije (1979). Ta podatek omenjam zaradi zanimivega dejstva, da so predstavniki številnih starih tradicij, ki so poučevali meditacijo, prav tako vztrajali pri standardnih in preverjenih načinih poučevanja. A ker v tistih časih znanstvena misel v današnjem smislu ni obstajala, so se standardizirani postopki izvajali v okviru strogih, celo ortodoksnih tradicij. Da bi zaščitile pravilnost postopkov poučevanja, so številne šole znanje o meditaciji skrivale. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je ta način v nasprotju z znanstvenim ravnanjem, sta cilj in namen tajnosti ter strogosti pri spoštovanju določenih standardov poučevanja povsem enaki sklepom, do katerih je prišla P. Carrington! Če se namreč preveč spremenljivk prepusti naključjem ali individualnim prijemom inštruktorjev, to lahko občutno okrni učinkovitost same meditacije.

Ne glede na to, ali nam je všeč ta malce mistična skrivnostnost učiteljev starega kova ali pa se vendarle ravnamo po novejših raziskavah, ki opozarjajo na potrebo standardiziranega postopka, ki zagotavlja uspešnost prakse, je zaključek enak: način poučevanja je prav tako pomemben kot sam postopek meditacije!

V tem sklepu se skriva odgovor na vprašanje, zakaj se meditacije ne moremo naučiti iz knjig. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da obstajajo individualne razlike, ki jih mora inštruktor upoštevati. Ena izmed takšnih individualnih razlik, je izjemno pomembna tudi pri Integralni meditaciji, je izbor »sredstva« za meditacijo oziroma pranave.

Nekateri raziskovalci, na primer Benston (1975, 1984), so skušali dokazati, da je samo sredstvo za meditacijo (v njihovi terminologiji je šlo za mantro) nepomembno, zato so svojim izpraševancem nudili meditacijo s pomočjo naključno izbranih nesmiselnih zlogov. Očitno so bili ugodni učinki meditacije celo v tem primeru prisotni. Vendar pa je šlo za kratkoročne učinke, saj izprašanci po opravljeni raziskavi niso nadaljevali s takšnim početjem. Vprašanje je, ali bi uporaba katerekoli besede ali zvoka tudi dolgoročno gledano obrodila pozitivne učinke.

Znanje o zvokih in njihovem učinkovanju na ljudi je zahodni civilizaciji povsem neznano. Na drugi strani pa so vzhodne tradicije, na primer indijska, imele ali pa so vsaj trdile, da imajo, obsežno in globoko znanje o zvokih človeškega glasu in povezanosti pomenov ter oblik v besedah človeškega jezika. Ker menim, da je izbor pranave izjemno pomemben, dovolite, da na kratko opišem ideje, ki stojijo za to izbiro.

Prva ideja je zelo splošna, a pomembna, in je v celoti skladna z našo glavno temo o sinhroniciteti: vesolje se odraža samo v sebi. Vsak, celo najmanjši delček vesolja vsebuje informacije o vsem, kot hologram.

Druga ideja trdi, da obstaja en vir vsega, kar obstaja. To lahko zveni filozofsko (če vir imenujemo eksistenca) ali versko (če mu rečemo Bog), vendar je usklajeno celo s težnjami sodobne znanosti (ki bo vir vsega, kar obstaja, morda imenovala enotno polje).

Če hitro povežemo prvo in drugo osnovno idejo, pridemo do zaključka, da je vir povsod, torej tudi v nas.

A pojdimo dalje.

Tretja ideja pravi, da so vse spremenljive oblike, dostopne v vesolju okrog nas, vrsta tresljaja tega istega izvora – kot žica, ki vibrira, ali morje, ki ustvarja valove. Pojavne oblike so tresljaji ali valovi, tisto, kar vibrira, pa je izvor vsega obstoja. Znanstveniki vam bodo danes v večini pritrdili, da je sodobna slika vesolja zelo blizu opisani – vse v vesolju je tresljaj osnovnega polja, kakršnokoli ime mu že nadenemo.

Subatomski »delci« niso delci, temveč energetska polja – tresljaji in frekvence. Tudi atomi so tresljaji, enako velja za molekule, ki nastajajo z njihovim spajanjem. Vsi predmeti, ki jih vidimo okoli sebe, so v svoji temeljni obliki tresljaji. To velja tudi za živi svet, za rastline in živali. In, ja, seveda – tudi za ljudi! Ko se soočite s svetom, ki ni svet trdnih predmetov, temveč svet tresljajev, lahko v vsem tem vidite abstraktne matematične oblike (kar je povsem ustrezen opis tistega, kar nas obkroža) ali glasbo, polno harmonije in kontrapunktov (kar je prav tako povsem ustrezen opis vsega, kar nas obkroža).

Torej sva vi in jaz zgolj tresljaj v veličastni in nedoumljivi simfoniji vesolja! Samo majhen zbir števil in simbolov v nerazumljivi enačbi, imenovani življenje!

(Opomba: Pri poučevanju Integralne meditacije uporabljam izjemno veliko število različnih kombinacij zvokov, to je pranav: 8,1 x10²³! Ja, to je 8,1-krat triindvajset ničel. Danes na našem planetu živi približno 7 x 10⁹ ljudi. Milijon milijonov in še več je skupno število mogočih zvokov, tj. uporabnikov pranav. To poudarjam zaradi splošnega uvida v globino znanja o osebni prilagoditvi pri poučevanju Integralne meditacije.)

Preden vas ta misel odpelje predaleč, vas moram potegniti nazaj k naši stari temi, torej k meditaciji. Spomnite se še, da smo jo definirali kot »proces umirjanja mentalne aktivnosti«. Zdaj smo ugotovili, da smo tresljaj. Umirjanje aktivnosti je umirjanje in prenehanje tresljajev. Katerega tresljaja? Vašega, tistega, kar ste.

Za najboljši pristop k neposredni meditaciji morate torej začeti pri tresljaju, ki vas predstavlja. Predstavlja sredstvo za umirjanje. Sredstvo za umirjanje aktivnosti ne more biti nič drugega kot to. Če se zdaj spomnimo vsega, kar smo povedali o pranavi, je zaključek jasen: pranava je zvok, tresljaj, ki nas izraža, tisto, kar smo, in je za meditacijo najprimernejši.

Predstavljajte si takole: če bi vse vaše zvoke, vse tresljaje vseh atomov in vseh električnih impulzov, ki krožijo po vašem sistemu duh/telo, slišali kot en zvok, bi slišali svojo pranavo – obliko, zvok, besedo brez pomena, ki je najprimernejša za pravilen proces meditacije! Kljub temu, razen v izjemnih okoliščinah, večina ljudi ni zmožna slišati zvoka, ki ga sami ustvarjajo. Zato potrebujejo nekoga, ki ga ali sliši ali pa zna s pomočjo drugih metod, na primer matematičnih (to je namreč drugi način, na katerega lahko obravnavamo dejstvo vesolja, ki vibrira), priti do tega zvoka. Skratka, od čisto psiholoških in praktičnih razlogih za prisotnost »učitelja meditacije« oziroma za sodobnejši svet sprejemljivejšega »inštruktorja«, pa vse do dejstva, da je izbor pranave pretanjen in zahteven proces, vse, čisto vse kaže na potrebo po pravilnem poučevanju oziroma učenju na pravilen način.

Upam, da vam bo vse našteto pomagalo pri razumevanju procesa meditacije in tudi pri razumevanju razlogov, zakaj morate biti previdni, ko pristopite k tako močnemu in pomembnemu postopku, kot je pravilna meditacija.

***

Poglavje iz knjige ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.