Pogovori o Viveki, 9. vaja.
Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!
Stvari, ki jih je treba upoštevati
Če podrobneje opazujete akademsko vzdušje starodavne Indije, boste ugotovili, da je bilo večinoma namenjeno epistemološkim vprašanjem. Znanje samo – vidja – je vedno resnično. Neresnično je neznanje – avidja. Kako boste prepoznali znanje in ga razlikovali od neznanja?
Preprost nasvet bi bil: nikar česa ne predpostavljajte.
Zahodni znanstveniki se tega ne držijo vedno. Recimo, čeprav vedo, da neke predpostavke ne morejo potrditi, jo sprejmejo na ključnem mestu in nato iz tega mesta izhajajo, kot da se ni nič zgodilo. Gre za predpostavko o neodvisnem obstoju zunanjega, materialnega sveta.
Morda se vam zdi nenavadno, a če boste o tem razmislili, boste ugotovili, da se neodvisni obstoj zunanjega, materialnega sveta nikakor ne da dokazati.
Descartes in njegova ideja “hudobnega demona” je skladna Šankarovo idejo Maye. Descartes pravi:
Moral bi upoštevati, da nimam ne rok ne oči ne mesa, krvi ali čutil in da se motim, ko verjamem, da vse to imam.
Opazite nekaj pomembnega: ko Descartes ali Šankara trdi, da je nekaj iluzija, to ne pomeni, da to ne obstaja!
Navajeni smo napačno razumeti to, kar slišimo ali smo prebrali. Preprosto je zamenjati idejo utvare z idejo neobstoja. Če je nekaj utvara, potem to ne obstaja, mar ne?
Ne. Ni tako. Obstaja. Zagotovo obstaja. A obstaja v iluzorni stvarnosti te utvare. Ne obstaja pa v resničnosti, kakršna je, a v tej posebni, subjektivni in najverjetneje lažni resničnosti še kako obstaja.
Ko boste razumeli napisano, nikoli več ne boste ponovili sodobne duhovne mantre, ki trdi, da “ima vsak svojo resnico ” in da je “njegova resnica zanj pomembna”.
Spomnite se na temeljni zaključek viveke: resnica o čem je le ena. Torej, o naravi resničnosti je ena sama resnica.
Če to razumete, bi si zdaj lahko postavili temeljno filozofsko vprašanje: kako je videti resničnost, kot je? To bi želeli vedeti, mar ne? Lepo. Toda kako?
Kako veste to, kar veste? Ali še bolje: kako veste to, kar mislite, da veste? Pa smo se znašli tam, kjer se začne epistemologija!
Za povprečnega posameznika je odgovor: „telesna“ izkušnja. „Telesna“ je v narekovajih, saj gre za tolmačenje. V sami izkušnji ni ničesar, kar bi kazalo na njeno materialnost.
Za zahodnjaškega znanstvenika je odgovor t. i. zaznavi dogovor (perceptivni konsenz). Znanje je potrjeno, če nekaj vedno znova in znova opažamo in se to zaznavanje od opazovalca do opazovalca ne spremeni.
Za študenta viveke sta oba pristopa nesprejemljiva. Prvi, ideja, da je nekaj telesno le zato, ker se nam zdi, da je tako, je nesprejemljiv, saj kakršno koli tolmačenje brez neposrednega uvida ne more biti temelj nadaljnjega raziskovanja.
Kar se tiče zaznavnega dogovora (perceptivnega konsenza) … no, ta je bil do nedavnega trd oreh in utrdba znanstvene dogme. Stari mojstri advaite (in drugi, ki so jim podobni, npr. Zhuangzi in njegov dvom o sanjah, v katerih sanja, da je metulj, na koncu pa se sprašuje, ali ni morda pravzaprav metulj, ki sanja, da je človek) so se ubadali z analogijo sanj.
Platon je poskusil pojasniti, kaj se dogaja z zidom v votlini s sencami, ki jih meče Sonce od zunaj; Šankara je priklical Mayo, mojstrico iluzije, Descartes pa se je pritoževal čez hudobnega demona. A nihče od njih ni tako zelo podvomil o „pravi“ resničnosti, kot so to naredili računalniki in virtualna resničnost (VR).
Če to primerjavo še razširimo: kako vemo, da je um, ki je glede na trenutno znanstveno paradigmo rezultat možganskih aktivnosti, pravzaprav v možganih? Če bi bil kje drugje, recimo v elektronskem okolju (ali v super umu nekoga drugega), se um ne bi mogel odločiti, kje pravzaprav je.
Kakršen koli že je dejanski položaj, se mora um odločati o stvarnosti. To dela s tolmačenjem izkušenj in ustvarjanjem predpostavk o njihovi naravi. Če se torej pri tem pojavi kakšna napaka, jo je zakrivil um.
Pri poskusih reševanja problema neposrednega spoznanja so zahodni filozofi in znanstveni filozofi sprejeli idejo o “upravičenem resničnem verovanju“. Ne vemo, ali je upravičeno, da to verjamemo. Če pa je nekaj verovanje, potem je to konstrukcija. V nasprotju s tem Šankara trdi, da je vidja, znanje brez konstrukcij in da z njimi (konstrukcijami) nikakor ni zapolnjeno.
Kako dobiti to znanje?
Zdaj se približujemo temeljni metodologiji viveke. Opazovali jo bomo v naslednjem poglavju, ki ima naslov “Arhimedova točka”.
Vprašanja za razmislek
- Kako razumete idejo, da je neodvisni obstoj zunanjega, materialnega sveta le predpostavka?
- Kaj mislite, ali je mogoče, da je to, kar imenujemo stvarnost, le konstrukcija uma?
- Ali razumete, da do napake o stvarnosti ne prihaja na ravni IZKUSTVA, temveč v umu, ki to izkustvo tolmači?
- Če razumete odgovor na tretje vprašanje, ali razumete, da različna izkustva NE BODO spremenila tolmačenja uma, temveč da je napako mogoče odpraviti le V UMU?
Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar