Če mislite, da je meditacija kot pojem nekakšen uvoz z Vzhoda, posebej iz Indije, se motite. Čeprav danes z Vzhoda prihaja veliko praks, je bila meditacija že od nekdaj znana tudi na Zahodu. Še več, rečemo lahko, da se je meditacija v tej ali oni obliki prakticirala vsaj zadnjih dva tisoč let in pol, verjetno pa še veliko dlje. Prav tako jo lahko najdemo v številnih različnih kulturah. Zanimivo je opaziti podobnosti, pa tudi razlike med različnimi, včasih zelo zapletenimi pogoji, ki so obkrožali pojem meditacije. Ameriški Indijanci so prakticirali obliko meditacije, ki je zelo podobna japonskemu zazenu. Številna afriška plemena ob obrednem plesu prakticirajo meditacijo, za katero pravijo, da aktivira energijo na dnu hrbtenice in ustvarja ekstatično razpoloženje. Filozofija joge govori o podobnih postopkih in podobni energiji, ki jo imenuje kundalini.
Številni šamani in zdravilci starih tradicij po vsem svetu so ohranili takšno ali drugačno obliko prakse, ki bi jo lahko imenovali meditacija. Skoraj vedno so se ti postopki povezali z verskimi ali z obrednimi običaji teh ljudstev. Prav zato je izraz meditacija povezan z mističnimi izkušnjami in s posebnim, eksotičnim svetovnim nazorom.
A meditativne tehnike niso omejene zgolj na vzhodno kulturo in samo na starodavna ljudstva in njihove tradicije. Meditacija je bila in je še dandanes razširjena tudi v krščanskem svetu. Že sveti Avguštin je zapisal, da z meditacijo »človek preseže celo tisto moč v sebi, ki ji pravimo spomin; jo obide, da se lahko približa … božanski luči«.
Znani krščanski mistiki, kot sta sveti Frančišek Asiški ali Hildegard von Bingen, so vernikom toplo priporočali, da se poleg molitve zazrejo in poglobijo vase. Z drugimi besedami, priporočali so meditacijo.
Ena najbolj znanih krščanskih meditativnih tehnik je nastala v štirinajstem stoletju. Gre za spis neznanega avtorja z naslovom Oblak nevednosti. Ta spis opisuje tehniko doseganja »nespoznavnega« stanja zavesti, ki ga avtor enači z neosebnim Bogom. A meditacija je bila priporočena že prej. Recimo, »Puščavski očetje«, eden najstarejših krščanskih redov, so jo uporabljali, da bi dosegli stanje počitka, v katerem »neobstajanje in nerazmišljanje očistita dušo«. V petem stoletju je krščanski mislec Hizihij priporočil posebno »molitev srca«, za katero je trdil, da omogoča »zanesljivo spoznanje vseobsegajočega Boga«. V sodobnem krščanskem svetu je to meditacijo leta 1982 oživil Basil Pennington pod imenom »usrediščena molitev«. Danes številne krščanske cerkve poleg molitvenih skupin organizirajo tudi meditacijske.
Če k vsemu temu dodamo še splošno povečanje zanimanja za meditacijo in druge prakse osebnega razvoja, pridemo do situacije, ki si ne zasluži, da ostane na obrobju naše kulture. Meditacija je danes globoko zakoreninjena v življenju ljudi. Novo je le to, da so jo v zadnjih nekaj desetletjih ponovno ‘odkrili’ prek množičnih medijev.
Trenutno je meditacija skoraj vseprisotna. Istega dne, morda celo v istem mestu, se bo meditaciji posvetil budistični duhovnik, da bi dosegel notranji mir, ki mu bo omogočil čistost čutnega in mentalnega spoznanja. Prav tako se bo na koncu svojega težkega dne meditaciji posvetil direktor uspešne banke, da bi našel notranji mir, ki ga tako zelo potrebuje po vseh stresnih situacijah. Meditirala bo tudi njegova soproga, uspešna umetnica, in tudi njun sin, študent prvega letnika prava. Je to enak pojav? Enaka praksa? Ali budistični duhovnik ali njegov krščanski kolega meditirata na enak način kot poslovnež ali njegov mladi sin? Morda. Ali pa tudi ne. Namreč, tudi če vsi izvajajo enake postopke, ki jih imenujejo meditacija, so njihovi motivi povsem različni.
Če obstaja kaj, kar sodobni pojem meditacije razlikuje od tradicionalnega, je to motivacija za vadbo. Očitno je, da so se meditativne tehnike razvile v duhovnem in verskem okolju. S pomočjo meditacije so se ljudje sprva približali Bogu. Seveda to počnejo še danes. Vendar pa sta sodobna družba in, priznati je treba, tudi znanstveni pogled na svet meditacijo ugledala v povsem drugačni luči. Če je rezultat meditacije umirjeni um, potem je prav to tisto, kar potrebujemo! Ali ni naše življenje polno stresa in napetosti, skrbi in težav? Ali ni notranji mir zdravilo za takšno stanje? Prav gotovo je. Toda, kako doseči notranji mir? Odgovor bi lahko biti: z meditacijo!
Od sredstva, ki je nekoč pripadalo izključno verskemu načinu življenja, je meditacija postala sodobno sredstvo za boj proti stresu. Ortodoksnim predstavnikom posameznih tradicij to ni bilo všeč. Številni učitelji meditacije, ki so prišli z Vzhoda, so imeli težave s predstavniki svojih tradicij. Obtoževali so jih, da ‘prodajajo’ znanje, ki je vzvišeno in čisto. Tako se je, na primer, zelo slabo pisalo Oshu Rajneeshu, ki so se mu njegovi Indijci odrekli, zahodnjaki pa so ga slavili. Podobno se je zgodilo Maheshu Yogiju, ki je na Zahod prinesel danes zelo znano transcendentalno meditacijo. Čeprav mu je uspelo na Zahodu ustvariti veliko organizacijo, tradicionalno usmerjeni predstavniki njegove lastne šole nanj gledajo z neodobravanjem.
Če vprašanje, v kolikšni meri je bilo delovanje takšnih učiteljev v resnici korumpirano s finančnimi razlogi, pustimo ob strani, je dejstvo, da so si ‘greh’ nakopali, ker so iz celotne tradicije izluščili praktične metode, ki so jih lahko ponudili vsem, ne le tistim, ki so se rodili v njihovi kulturi. To je bila morda izguba za tradicijo, a zagotovo pridobitev za človeštvo kot celoto. Dejstvo je namreč, da so vzhodne kulture, pa tudi stara ljudstva nasploh, o človeškem duhu vedele več, kot vemo danes. Tako kot je zahodna civilizacija svojo pozornost usmerila navzven, jo je vzhodna v veliki meri navznoter. Znanost je odkrila naravne zakonitosti in ponudila tehnologijo, ki jo enako uspešno uporabljajo verniki in ateisti. Duhovne tradicije so odkrile zakonitosti človeškega duha in zavesti, ki jih lahko prav tako uspešno uporabljajo verniki in ateisti.
Konec koncev to ni bilo prvič, da je običaj določene kulture zaradi njegove koristi sprejela tudi druga kultura. V srednjem veku so med razsajanjem kuge nekateri zdravniki, kot sta Paracelsus in Nostradamus, ljudem priporočali vzdrževanje osebne higiene. To je pomenilo redno umivanje rok pred jedjo in kopanje vsaj enkrat tedensko. Takrat je bil tak pristop k higieni nepredstavljiv. V zahodnem svetu je bila namreč čistoča skoraj neznana. A to ni veljalo za vzhodne kulture. Številni vzhodni verski obredi so vključevali tudi obredno kopanje oziroma umivanje. Paracelsus, Nostradamus in drugim niti na kraj pameti ni padlo, da bi spreminjali krščanske običaje in ‘uvozili’ vzhodno religijo. A prav tega so jih obtožili! Cerkev je njihova priporočila o telesni higieni označila za krivoverska in jih zaradi njih razglasila za heretike.
Šlo je le za napačno dojemanje tistega, kar predstavlja bistvo določene religije. Kopanje in umivanje nista verski dejanji. Pa vendar ju je mogoče izvajati tudi med obredom. Danes se nam zdi smešno in nepredstavljivo, da bi telesno higieno zavračali samo zato, ker izvira iz vzhodnih kultur. Jasno nam je, da nima ničesar z religijo ali svetovnim nazorom.
Ko pa se dotaknemo meditacije, ki se je prav tako v največji meri razvita na Vzhodu oziroma znotraj verskega ali duhovnega okolja, se ji izogibamo, ker menimo, da bomo morali z njo sprejeti tudi svetovni nazor.
Desetletja, ki so minila, so pokazala, da to ne drži. Meditacija je postala univerzalno sredstvo sproščanja in osvobajanja stresa ter ima danes zelo malo skupnega z vero. To seveda ne pomeni, da ne morejo verniki še naprej meditirati v okviru svoje verske prakse. A, če to delajo, jih najbrž vsaj malo motivira tudi dejstvo, da tudi zanje, tako kot za ateisti ali agnostiki, stres predstavlja veliko grožnjo.
***
Poglavje iz knjige ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.
Prejšnje poglavje: ‘Osvobajajoča izkušnja brezčasnosti’.
Preberite tudi naslednje poglavje: ‘Kaj je meditacija?’
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar