Pogovori o Viveki, 13. vaja.
Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!
Stvari, ki jih je treba upoštevati
“Votlina uma” je eno najpomembnejših poglavij knjige. Ne nanaša se neposredno na viveko, temveč pojasnjuje, kako je vse to nastalo. “Vse to” se dobesedno nanaša na ves svet izkušenj, vse, kar zaznavate, mislite in veste. Pojasnjeno je tudi, kako in zakaj točka v zavesti naredi napako in pozabi na svoje mesto znotraj celote. Pravzaprav je pravilni način, da se vse to ubesedil, ta: ta točka od prvega trenutka pozabe znova in znova dela isto napako, vsakič, ko se kaj zgodi v odnosu do te točke, v njej ali okoli nje.
Ta določena točka ste – vi. Gre za občutek ločenega obstoja “nekoga”, subjekta, ki obstaja neodvisno od ostalega vse-mirja. Ta občutek je seveda napačen, ker nič v zavesti ni ločeno od česa drugega. Toda kot to razume viveka in zdrav razum, je VSE v zavesti, vse je povezano v eno celoto. Občutek ločenosti je napačen. Gre za iluzijo ustvarjenega zaradi določene točke gledanja, ki (zavestna sebe) dobi napačen vtis, da je v središču vsega. To središče postane pomembnejše od vsega drugega. Okoli njega se vse drugo vrti.
A v stvarnosti je zavest decentralizirana. Niti en njen del ni pomembnejši od katerega drugega dela. Vsak dogodek v zavesti naj si bo misel, občutek zaznavanja ali katero koli drugo izkustvo ima isto vrednost. Ta vrednost izhaja iz resničnosti obstoja. Vsaka točka v zavesti je resnična.
To, kar ni resnično, je občutek, da vse te točke, vsi dogodki v zavesti nekomu pripadajo. Iluzija središča (jaz-semstva) ustvarja občutek pripadanja. Občutek pripadanja ustvarja nadaljnje napačne vtise, da se iluzija nadaljuje v nedogled.
Pravzaprav se nadaljuje vse, dokler se ne pojavi določena značilnost zavesti, ki postane orodje za upočasnitev in končno zaustavitev začaranega kroga iluzije.
Tu je citati iz trinajstega poglavja:
“Eden od teh elementov, ena od teh točk zavesti, je točka, ki jo priročno, a napačno imenujete jaz. Šankara in Vivekachudamani jo imenujeta atman, Sebstvo. To niste ravno vi, ampak je to tisto, kar je onstran vas, nad vami – morda bi bil primeren izraz za poimenovanje tega duša. Kakor koli že, notranja struktura zavesti omogoča neštete izhodiščne točke, s katerih zavest opazuje zabavno dejavnost, ki se sproži z ozaveščanjem lastnega obstoja.
Ne da bi se podali v podrobnosti (in teh je veliko!), je vsaka točka gledišča, atman, sebstvo ali duša, imenujte to, kot želite, obdana z orodji za doživljanje subtilnih podrobnosti ustvarjenega. Eno od teh orodij se imenuje budhi. Ta izraz je včasih preveden kot intelekt, včasih le kot um. Prvi prevod je boljši, čeprav lahko zveni elitistično. Budhi, sposobnost razločevanja, prihaja v paru s čito, sposobnostjo ozaveščanja. Budhi je del uma, saj sam ne bi mogel uporabljati viveke (razločevanje), če ne bi bilo misli. Manomajakoša je votlina uma, v njej je budhi, sposoben, da uporabi viveko. V ozadju vsega tega je točka gledišča, atman (funkcionalni element zavesti), ki se pravzaprav ne razlikuje od brahmana (ene zavesti kot celote).”
Zapleteno? Tako se lahko zdi, sploh če poskušate slediti naravnim izrazom enosti zavesti. Nastale bodo številne plasti znotraj plasti, preden pride do pojava napake in pozaba postane ‘vaša’ stvarnost.
Priporočam vam, da trinajsto poglavje večkrat pazljivo preberete. Vredno je truda. Ko ga enkrat razumete, bo vse precej bolj jasno.
Upoštevajte, da je ta celotni proces naraven. Celo strašna pozaba predstavlja naravno posledico odsevanja zavesti znotraj sebe same.
Enako naravno je tudi spominjanje. Votlina uma ima v sebi vse, kar je potrebno, da se celota obnovi, celo takrat, ko je vse videti izgubljeno v črni luknji jazsemstva.
***
Ves proces nastanka je samonanašalen. Dogaja se v zavesti zaradi njene lastnosti zavestnosti.
Razdelili bi ga lahko na nekaj stopenj. Prva stopnja je prvobitni samonanašalni proces, v katerem zavest opazuje sebe in se ‘deli’ na tri dele (subjekt, objekt in proces med njima). To stopnjo bi lahko imenovali “božanska”. Ta stopnja se nadaljuje vse, dokler ne nastanejo vsi “naravni zakoni”, ki ustvarjajo oder za še nadaljnje delitve v obliki različnih izkušenj. Vse je dobro in veselo, dokler je ta delitev “božanska”. Težava se začne na mestu (citat):
“Drugi val samonanašalnih procesov nastane, ko posebna točka gledišča svojo pozornost usmeri nase. Teoretično bi se takrat moralo zgoditi isto, kar se je zgodilo v izvirni delitvi zavesti na tri „dele“ ali funkcije. Toda ustvarjanje nove „večnosti“ znotraj že obstoječe je ponavljanje že navzočih interakcij in kot takšno predstavlja odvečnost, ki ni več edinstvena in zato tudi ne zabavna. A ne glede na to je zavest zavestna in zaradi tega se ne more zaustaviti. Še naprej želi ustvarjati nove izkušnje (se zabavati). Edina rešitev težave ponavljanja že ustvarjene mreže notranje strukture je ločevanje te določene točke gledišča od celote ene zavesti. Ta točka gledišča mora POZABITI, da je del celote. In pozablja.
Tako ste rojeni vi! Tako je nastal jaz-občutek.”
Prvotni samonanašalni proces množenja zavesti je podoben temu, kar se zgodi, ko postavite ogledalo pred drugo ogledalo. Dobili boste neskončno odsevov. Če pa bi znotraj ogledala že bilo ogledalo in bi ga postavili pred drugo ogledalo z ogledalom znotraj sebe, bi dobili skrajno zapleteno sliko, ki bi ji bilo nemogoče slediti. Tako se je zgodila prva pozaba. Povzročil jo je drugi val samonanašalnih procesov znotraj zavesti. Zaradi narave zavesti je bilo to neizbežno. Prvič je nastala iluzija ločenosti, ki je postala zibelka Mayi, nerojeni, v božanskem zakoreninjeni Mayi, ki je del resničnosti že od začetkov.
***
Preostali del ustvarjalnega procesa je zgodovina. Sledi nastanek različnih “teles”, tudi manomajakoše. Sledi poistovetenje. Ločenost se poglablja. Nastaja vesolje izkušenj.
V središču te gneče se poraja še ena lastnost, ki bo pripeljala do sposobnosti spominjanja. A pred tem bo ta lastnost morala ustvariti svoje lastno igrišče: jezik.
Na igrišču jezika se bo rodila viveka, Mayin smrtni sovražnik. Tam, na tem istem mestu, se bo oblikovala, izurila in kultivirala viveka.
Vprašanja za razmislek
Tokrat nimam vprašanj, temveč predloge za mentalne vaje.
- Predstavljate si ogledalo pred ogledalom. Vsako ogledalo ima sposobnost odsevanja, kot tisto prvotno. Podobno se dogaja, ko se ena točka v zavesti obrne k drugi (misli, občutki, doživetja). S to sliko v mislih si postavite klasično vprašanje: “Kdo sem jaz?” Opazujte, kako na to vprašanje skuša odgovoriti um. V teh položajih dobesedno ustvari ‘jaz’.
- Upoštevajte, da pred poskusom odgovarjanja na vprašanje “kdo sem jaz”, ni bilo določenega “jaza”, ki bi zahteval pojasnilo. Bile so izkušnje, a ko je bilo vprašanje postavljeno, je bil iz teh izkušenj oblikovan odgovor “to, kar mislite, da ste vi”.
- Razmislite o “božanski mreži” samonanašalnih “dogodkov” in “stvari” znotraj zavesti. Ti predstavljajo naravne zakone. Lahko jih odkrijete, a jih ne morete spremeniti. So v zavesti, pripravljeni na odkrivanje. Vendarle eno vprašanje: ali razumete, da je zaznavni dogovor (dejstvo, da vsako zavestno bitje naravne zakone doživlja na isti način) pravzaprav zaznavanje “božanske mreže”, ki predstavlja zgodnje stopnje v zgodbi nastanka?
- Maya je le naravni zakon. S čutili zaznavate njene rezultate. Z umom jo lahko zaznate neposredno. Usedite se pred ogledalo in se nekaj časa opazujte. Kar vidite, je iluzija, a iluzija ni vaš sovražnik. Spremenite svoj odnos do Maye. Je problematična, a ne zaradi tega, kar predstavlja. Težava je v pozabljanju in “vašem” nastanku.
Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Dodaj komentar