Nekdo mi je podaril knjigo Metulji so svobodni leteti – nov drastični pristop k duhovni evoluciji, ki jo je napisal Stephen Davis. Najprej je nisem želel prebrati. Podnaslov je preveč spominjal na novodobna new-age-self-help slepila. A oseba je vztrajala, saj me je slišala govoriti o razsvetljenju in je mislila, da Stephen poje isto pesem.
Dobro, dal mu bom priložnost; sem konec koncev pristal. In sem mu jo dal med enim svojih dolgih sprehodov po kosilu.
Stephen me je s trditvijo, da so njegovi dosežki vredni vsakega truda in napora, izgubil že na začetku. »Prišel sem do ravni spoznanja, na kateri so sprejemanje, radost, mir in umirjenost obstajanja bistveno večji, kot sem pričakoval,« ugotavlja Stephen in tako potrdil, da ni prišel nikamor. Pravzaprav tudi sam pravi, da še ni »tam«, kar mu pomeni »na vrhu«, in od njega je to – to moram priznati – pošteno.
Če je oseba res »tam«, ne na vrhu, ampak tam, kjer koli že to je, in bere Stephenovo knjigo, potem ne more, da ne bi opazila, da znotraj naučenih besed in izrazov obstajajo znaki »hotenja« ali vsaj dajanja prednosti enim pred drugimi. (Ena od takih malenkosti je, da Stephen ne želi, da bi kdor koli služil denar z njegovo knjigo. Toda, Stephen, zakaj ne? Da bi vse bilo videti plemenito in veličastno? Drage knjige dosežejo bistveno več ljudi kot brezplačne, če je to cilj, ki ga želiš doseči.)
A Stephen me je pritegnil s svojo izkušnjo. Veliko je videl in doživel. Poskušal je in se učil. V mladosti so ga pritegnila duhovna gibanja, ki so zagovarjala spremembo sveta kot gibanje Moral Re-Armanet ali scientologija. Z omenjenima sicer nisem imel kakšne zveze, a mi je ta njegova simpatija bila blizu. Moji »duhovi« so imeli drugačna oblačila, a obsedali so me na isti način.
Priznati moram tudi, da je drugo poglavje z naslovom Združitev napisano zelo dobro. Je zanimivo in prinaša pomembno sporočilo. Govori o celotni duhovni sceni in pri tem uporablja terminologijo Jeda McKennea o človeški zrelosti (Human Adulthood). Če boste prebrali to poglavje, boste verjetno bolje razumeli to idejo, kot če bi le prebrali Jedove knjige. Mimogrede, gre za iste ideje, o katerih sem pisal tudi sam v člankih kot Mayino jajce (Jaje Maye) ali v knjigah kot Izničenje faktorja karme, v kateri pišem o »duhovni zrelosti«.
Tako torej, Stephen, po začetni nejeveri so se stvari obrnile v dobro smer. Pa poglejmo, v katero smer bo šel s svojo knjigo!
Fizika. Hmmmmm …
Pritegnitev fizike v zgodbo o duhovnosti ni le priljubljeno dejanje, ampak se zdi, kot da je samoumevno. V redu. To nič ne škodi. Dovoljeno je vse, če funkcionira. In če drži, vsaj na nivoju analogije.
Morda sem dlakocepski, a Davisova fizika je nedorečena, kljub temu da jo ima zelo rad in ji je namenil veliko truda tudi po knjigi še v posebni delavnici. Nekateri deli knjige, ki se nanašajo na fiziko, so dobro napisani, celo zelo zanimivo, če upoštevamo, da je večina dejstev o kvantni fiziki prisotna že v preveč knjigah o duhovnosti. Vsakdanja ideja holograma je pravilno pojasnjena, kar mi je všeč, saj lahko marsikje drugje najdete poskuse analogij, ki se končajo z razočaranjem, saj avtor pravzaprav ne pozna tega, o čemer piše. A del, ki govori o zvezi med kvantno fiziko in hologramom, ni jasen.
Zmoti uporaba termina hologramsko načelo. Stephen želi povedati, da je naša »stvarnost« hologram, in to imenuje hologramsko načelo. Čeprav pri tem vztraja, ne pokaže na vidno zvezo med sodobno fiziko (kvantno ali katero drugo) in idejo, da je naše vesolje hologram.
A v sodobni fiziki dejansko obstaja hologramsko načelo! Toda to načelo nima nobene zveze s tem, o čemer piše Stephen. To načelo je rezultat dela nekega drugega Stephena in se nanaša na črne luknje in entropijo. Seveda, to je bil Stephen Hawking.
Pravo hologramsko načelo (preprosto in jedrnato) pravi, da je fizika znotraj n-razsežnostnega prostora enaka fiziki n-1 razsežnostne površine tega prostora.
Ne sprašujte, kaj to pomeni. V tem trenutku tega verjetno nihče ne ve, verjetno pojasnilo bi lahko bilo tako:
Naše vesolje ima navidezno tri razsežnosti (pravzaprav 11, kot trdi teorija strun, a le tri prostorske razsežnosti so »ravne«, druge pa so »zvite“), njegova površina mora biti n-1 razsežnostna, kar v tem primeru pomeni dvorazsežnostna (3-1=2). V takem dvorazsežnostnem vesolju bi bili kvantni učinki mogoči na makroravni, in ne le na mikroravni kot v našem vesolju, saj v dvorazsežnostnem vesolju ne bi bilo gravitacije, ki učinkuje na kvantne dogodke. Takšna »čarobna« fizika površine našega vesolja bi do popolnosti natančno opisala vse, kar se dogaja znotraj takega vesolja!
Kot posledica vsega tega se vsiljuje zaključek, da je naš »dejanski« svet pravzaprav dvorazsežnostni, mi pa le sanjamo, da smo trirazsežnostna bitja (ali pač število, ki ga že želite uporabiti). Toda, bilo bi lahko tudi obratno. Prav tako bi lahko bilo, da sta obe vrsti fizike enako dejanski ali nedejanski. In navsezadnje, tu je še vprašanje povezave med »površinsko« fiziko in »notranjo«.
Obstoja pravzaprav več vprašanj, a fiziki še niso pripravljeni na te odgovore.
Stephen Davis pa je ta vprašanja, na žalost, povsem spregledal. Napačno uporablja izraz hologramsko načelo, da bi pojasnil običajni hologram in to pojasnilo prenesel na dobro znano, a ne ravno uporabno čarovnijo kvantne fizike.
Zato so njegove analogije, temelječe na fiziki, nedorečene in verjetno napačne.
Res sem dlakocepski, mar ne?
V redu, pa nadaljujmo.
Preden se dotaknem tistih delov knjige, ki so žal res razočarali in potrdili moj prvi vtis, moram priznati, da sedmo poglavje bralčevo pozornost usmerja na zelo zanimive raziskave nevrologije.
Te raziskave govore o nenavadnih pojavih, vezanih na procese sprejemanja odločitev. Recimo, če se odločate o tem, katero tipko pritisniti, modro ali rdečo, vaši možgani že vnaprej vedo – še preden se vi tega zavedate – katero odločitev boste sprejeli. Stephen pojasnjuje: »… možgani tudi do šest sekund vnaprej jasno kažejo, katero tipko bo vprašani pritisnil. Gre za šest sekund pred tem, da se »zavestna odločitev« pojavi v umu. Možganska aktivnost je tako jasna in precizna, da so tehniki le glede na posnetek možganske aktivnosti stoodstotno prepričani v pravilnost svojega predvidevanja o odločitvi vprašanega.«
Wow! Dobremu staremu U. G. Krishnamurtiju bi to bilo nadvse všeč. Možgani kot prejemnik. V njih ni misli, so le antena za nekaj drugega. In očitno tudi očitno napačen občutek, da o čem »odločam jaz«.
Želel bi si, da bi Stephen Davis upošteval ta raziskovanja, ko je pisal nadaljevanje knjige.
***
In nadaljevanje knjige je razlog, zaradi katerega sovražim vse te pisarije o razsvetljenju! Vse to so nesmisli. Neuporabne stvari. Polresnice in laži, begajoče in moteče. Tišina je precej boljša. Povsem neznano mi je, od kod impulz za »ubesedenje resnice«. Seveda govorim zdaj tudi o sebi in svoji člankih in knjigah.
Do tega, kar piše Stephen Davis, pravzaprav niti nisem toliko kritičen, saj je član povsem druge skupine. Stephen verjame, kar piše. Verjame, da je pravilno posredoval, kar se je naučil. S takim prepričanjem ne morem tekmovati. V primerjavi z njegovo vero v pot, po kateri hodi, sem jaz le senca, ki izgovarja senčne besede v svojem jeziku, ki ne obstaja.
Vem, da poti ni, zato tudi nisem nikoli hodil po njej. V Stephenovi sliki sveta mene ni mogoče najti, čeprav me tudi zunaj te slike ni.
Razsvetljen sem.
Stephen ni.
Pravzaprav – to bi lahko bil najbolj nori del zgodbe – tudi vi lahko razumete, zakaj je temu tako. Slediti morate le očitnemu; ne odnehati, ampak zasledovati to sledi do neizbežnega konca. Ne obrnite hrbta zaključku, ko na vrsto pride vaš vrat, kot je to pri pisanju knjige naredil Stephen Davis.
Na začetku uporablja prave besede. Izposodil si je Platonovo in McKenneovo analogijo jame, ki je pravzaprav kinodvorana. Trdi, da to, kar doživljamo, ni stvarni svet in da besede ne morejo opisati tega, kako je ta svet dejansko videti. Naš um za to spoznanje ni opremljen. Stephen omenja tudi, da morate vi (jaz) umreti in da bo prav tako umrla napačna stvarnost – iluzija.
A nekako vedno uspe ubežati končnosti tega zaključka. Vztrajno poskuša pobegniti smrtonosnemu objemu končnega spoznanja.
Recimo tako pravi: »Nihče, ki je človeško zrel, ne bi našel trajnega in resničnega veselja, obilja, moči in ljubezni tako dolgo, dokler bo sedel na sedežih v kinodvorani. To tako ne funkcionira.«
Ti izjavi sta kot nekaj, kar bi zapisal McKenna, čeprav ni. »Tako dolgo, dokler sedite na sedežih kinodvorane« pomeni, da boste, če se boste premaknili s tega mesta, NAŠLI, »trajno in resnično veselje, obilje, moč in ljubezen«.
Da, Stephen! Želim si tega! Povej mi, kako naj se premaknem? Kam naj grem? Naredil bom to, ker si tega želim. To je vse, kar sem si kadar koli želel!
Ali vidite napako?
Če je ne vidite, poskusite s tem: »Tudi ti moraš umreti – to pomeni, ‘takšen ti’, kakršen misliš, da ‘ti’ si, moraš umreti. Le ob taki smrti lahko odkriješ, kdo pravzaprav si.«
Ah, kakšno pojasnilo! Pravzaprav mora umreti le lažni jaz. Jaz, torej pravi jaz, ne bom izginil, mar ne? Umrlo bo le tisto, kar jaz mislim, da sem, in nekaj drugega – PRAVI JAZ – se bo pojavilo namesto tega!
Odlično! To mi dajte! Vedno sem si želel najti svojo pravo vrednost in svoj pravi jaz. Ves čas vem, da mora biti nekaj višjega v življenju in to želim najti. Želim vedeti, kdo pravzaprav jaz sem!
O, Bog!
Mar ni nekdo omenil umiranja? Na koliko načinov in kako zelo lahko človek izkrivi svoje lastne besede? Umiranje pomeni umiranje. Smrt. Ni več. To ne pomeni, da boš preživel in našel neko boljše prihodnje življenje. Umiranje je enako dokončno, kot se sliši.
Ljudje si tega ne želijo. Stephen Davis si tega prav tako ne želi. Zaradi tega je začel z navidezno »razsvetljensko držo« zavračanja starih idej o smislu, naporu, posebnem mestu v Božjih očeh, spremembi sveta, samega sebe itd. A namesto da bi dejansko raztreščil to neumnost na koščke, je na koncu ustvaril čudovito zgodbo o tem, kaj vas tam naprej čaka.
Recimo, dejal vam bo, da vam ni treba kaj delati, da bi končali svojo »vožnjo« (ki si jo je zamislil »Neskončni JAZ«), nato pa vas bo zasul s šopkom poglavij z navodili, kaj je treba narediti, da bi to vožnjo vendarle končali. (S tega vidika je poglavje PROTI sodbi posebej smešno.
Dejal vam bo, da nič, kar ste se naučili na svoji predhodni duhovni poti, ni pomembno v »bubi« (tako poimenuje stanje pred razsvetljenjem), potem pa vas bo zasul z nauki o tem, kako shajati s svojimi občutki, kaj ti pomenijo in česa se moramo iz njih naučiti – kar je natančno to, kar ste ves čas počeli na dosedanji duhovni poti. Ne glede na to očitno istost, pa Stephen zatrjuje, da je to drugačno ob česar koli, kar ste počeli prej.
V tem kontekstu zvenijo citati iz McKennaovih knjig še posebej nenavadno. Tako zgrešeni so, da se mi je zavrtelo v glavi, ko sem jih bral sredi vsega tega miš-maša. To je mučen prikaz dejstva, da pravzaprav nikomur ne moreč povedati ničesar, ne glede na to, kako zelo dobro si to povedal. (Kar me, neizbežno, pripelje do vprašanja, zakaj pravzaprav to pišem?)
McKennaov citat pravi, da je nenavezanost spremljevalni pojav osvobajanja. Davis ga navede in potem nadaljuje z UČENJEM, kako postani nenavezan na izpolnjevanje želja. Hej, Stephen, ali ne veš, kaj pomeni »spremljevalni pojav«? Pomeni, da se zgodi samo po sebi ob osvoboditvi in pomeni, da za to ni treba delati. Kot si napisal tudi sam (a nisi dojel) – ničesar ti ni treba delati.
McKennaov citat razloga, da avtoliza (poseben postopek »prebavljanja samega sebe« nista le pisanje dnevnika in soočanje s čustvi. Davis ga navede in nato uči, kako delati prav to (pisati dnevnik in se soočiti s čustvi).
McKenna govori o tem, kako vas bo avtoliza zmanjšala do niča. Davis se srečen s tem strinja in prepričano nadaljuje: »ničesar … razen veselja in sprejemanja umirjenega obstajanja«.
Očitno je, kaj Davis dela. Nikamor ni odšel. Še vedno je tudi, natanko tam, kjer je tudi bil in kjer je začel. Kar ni očitno, je, čemu bi kdor koli IZPUSTIL videti, da je temu tako? Prepričan sem namreč, da bodo številni zapeljani in si bodo mislili, da so McKennaove besede in nekatere druge, ki dejansko govorijo o razsvetljenju, enake besedam, ki jih piše Stephen Davis.
Niso. Pika.
***
Metafore, analogije in zgodbe, ki so navedene v knjigi, so mi všeč. Prav tako mi je všeč znanstvena fantastika, fantasy, in druge duhovne ter religiozne zgodbe. To vse je presenetljivo! Včasih se sprašujem, kako si ljudje vse to izmislijo – to je pravi čudež!
Stephen Davis je povedal zgodbo, v kateri je razsvetljenje pot do duhovnega Mount Everesta. Če želite to doživeti, morate delati naslednje:
- Zbuditi se iz hipnotičnih kino sanj vsakdanje stvarnosti. (Duhovno usmerjeni ljudje so to že naredili, sicer tega ne bi brali.)
- Dojeti, da duhovne smeri, ki želijo spremeniti človeka ali svet, ne delujejo. (Ta del duhovno usmerjeni ljudje težje sprejmejo, saj je to prav tisto, kar si želijo narediti. A naj bo, skušajmo slediti miselnemu toku knjige.)
- Dojeti, da mi nismo tisti, ki imajo nadzor. ( V redu, to ni težko. Številni duhovno usmerjeni ljudje to razumejo. Ni težko uvideti, da nimamo nadzora – svet ni takšen, kot bi si mi želeli, da bi bil.)
- Sprostiti se in uživati v ‘vožnji’, ki jo je Neskončni JAZ ustvaril za nas. (Tudi to številni duhovno usmerjeni ljudje počnejo, še posebej, ko sprejemajo Božjo voljo, se predajajo Vesolju in podobno. Hm, ali mar znova in znova počenjamo isto stvar? Kaj se je zgodilo z »novim, drastičnim pristopom k duhovni evoluciji«?)
- Če boste počeli vse to, boste vstopili v »duhovno bubo«, v kateri boste preživeli nekaj let, da boste dejansko sprejeli zgoraj omenjeno. (Ta del je podoben »temni noči duše«, ki jo preživljajo številni duhovni iskalci. Nekateri večkrat.)
- Vztrajno delajte na svojem egu, na nenavezanosti, neobsojanju itd., pri tem uporabljate stare, preizkušene metode newagevskega emocionalnega čiščenja (kar vključuje tudi napačno razumevanje McKennaove avtolize in hkrati s tem iznajti vse mogoče izgovore, da ne bi uvideli, da je vse to, kar delate, v nasprotju z napotki 2. in 4. točke).
- In ob koncu, Neskončni JAZ vas bo osvobodil bube. In takrat boste, kar dejansko ste – metulj, ki je svoboden za letanje. (In vsi duhovno usmerjeni ljudje verjamejo, da jih po vseh nevšečnostih čakajo neke vrste ‘nebesa’. Sicer pa, zakaj bi vse to počeli?).
Kot lahko vidite, ničesar novega pod Soncem. Zagotovo ni niti sledu o razsvetljenju! Le stari in zagotovo neznosni smrad velikega ega, ki ne želi zapustiti svojega bednega obstoja.
Kar koli se dogaja po razsvetljenju, tega ne doživlja ego. Vsa Davisova zgodba je še en Mayin ugriz. Namesto umiranja si ego izmišlja novo, lepšo prihodnost zase. V tem primeru je ego dragocen igralec, ki ga je ustvaril Neskončni JAZ z namenom preizkušanja omejitev. Po vseh mogočih nevšečnostih, ki jim je bil izpostavljen (zaradi kapric Neskončnega JAZA), bo ego osvobojen in nekako prenesen v pravo stvarnost le, če razume svojo vlogo in se ji ne zoperstavlja.
Ne, ne bo umrl. Preobrazil se bo v nekaj boljšega. Iz bube bo postal metulj.
Da, Stephen, zelo verjetno je, da bo izmišljen lik videoigre končno po volji svojega stvarnika izšel iz igralne konzole in postal stvaren. Lara Croft je to naredila. Res. Najprej je bila v videoigri. Potem v filmu. Čemu se ne bi mogla povzdigniti do naše, precej višje, materialne ravni obstajanja? In če je to mogoče, potem je mogoče tudi, da bomo mi osvobojeni in povzdignjeni v pravo stvarnost.
Najboljši del te zgodbe, ki predstavlja Mayin življenjski sok, osrednjega uma izza iluzije, se glasi: ko Stephen Davis končno izstopi iz svoje bube (kar se še ni zgodilo, kot sam pravi), veste, kaj se bo zgodilo z njim?
Natanko tako bo, kot je opisal; natanko tako, kot si je predstavljal. Postal bo metulj in svoboden bo leteti.
O tem je torej njegove knjiga. In sploh ne o razsvetljenju.
***
Upam, da nisem bil do Stephena Davisa preoster. Njegova knjiga in misli v njej so iskrene in na številnih mestih uporabne (prosim vas, nikar pa ne poslušaje nasveta – praviloma utemeljevanem s tem, da strah ne obstaja – da se v avtomobilu ni treba pripasati ali na motorju nositi čelade). Našli boste, recimo, uporabne nasvete o tem, kako biti srečen, miren in kako verjeti življenju. Kljub njegovemu vztrajanju, da to ni enako razmišljanjem »znotraj kinodvorane«, je to prav to: je popolnoma enako.
Če knjigo sprejmete na tem nivoju, odlično.
Če pa v njej skušate najti tudi le »r« od razsvetljenja, lahko kar takoj odnehate; tega tam preprosto ni.
***
Ta esej je napisan kot primer. Stephen Davis je razmeroma neznan pisec in zdelo bi se lahko, da sem se prav zaradi tega znesel nanj. A gre za dogodke iz življenja, ne za namero. Zgodilo se je, da me je nekdo vztrajno skušal prepričati, da tudi drugi pisci in učitelji govorijo o razsvetljenju, ko govorijo o »razsvetljenju«, in se je zgodilo, da je iskreni Stephen »nasrkal«. Verjetno bi bil precej ostrejši do bolj znanih duhovnih učiteljev, ki nesmiselno govore o nečem, o čemer ne vedo ničesar. Večina jih govori o svoji veri, o vesolju tolažbe in upanja, ki so si ga ustvarili in ga zdaj skušajo prenesti na druge. Seveda, za to imajo vso pravico, a z razsvetljenem to pač nima kakšne zveze.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Dodaj komentar