Predgovor k prvi slovenski izdaji knjige “Skrivnosti indijske astrologije“
Najpomembnejša ‘skrivnost’ je v tem, da džjotiš, indijska astrologija, pravzaprav sploh ni astrologija. Nekaj tisoč let po nastanku džjotiša bi modri ljudje iz takrat mladega Rima rekli ‘nomen est omen’ in tako namignili na pogosto pozabljeno dejstvo: ime pomeni; ime skriva vsebino; ime je znak.
Indijska kultura je poznala gibanje nebesnih teles, Sonca, Meseca, planetov in zvezd že davno prej, preden so zahodni astronomi v strahu pred preganjanjem heretično zašepetali, da se vrtimo okoli Sonca in da živimo na okroglem planetu. Navkljub grozi in nejeveri sodobnih nazadnjakov, privržencev ravne Zemlje. Mislite, da bi se kdo, ki je poznal zemljepisne širine in dolžine, do sekunde natančno izračunaval Lunine mene ter kompleksni retrogradni ples planetov Sončnega sistema, spreminjal sliko neba v geometrijske sheme, razumljive samo poznavalcem, mislite, da bi se taka oseba zmotila v tako očitni zadevi in dala neprimerno ime svoji lastni veščini in znanju?
Ne ozirajte se na naslov te knjige – služil je svojemu namenu in še mu služi. Saj je preprosto: ljudje imajo določeno predstavo o astrologiji, medtem ko o ‘ustvarjanju svetlobe’ ne vedo veliko, če sploh kaj. Izraz ‘astrologija’ služi dobesedno samo kot sredstvo za premoščanje prepada med dvema povsem različnima pogledoma na svet in resničnost. Če bi bila modrost, o kateri govori ta knjiga, astrologija, bi bil sanskrtski naziv za to nakšatravidja ali grahavidja. A pravi naziv je džjotiš – to pa pomeni svetloba ali stvarnik svetlobe. Nekaj razlogov je, zakaj je tako, nekateri od najpomembnejših so pojasnjeni v knjigi.
Moje prvo srečanje z džjotišem, tam nekje pred petintridesetimi leti, je pravzaprav izzvalo neko vrsto notranjega spopada svetovnih nazorov. Zavest je primarna resničnost, govori džjotiš. Vse se dogaja v zavesti. Vse naše življenje, vse naše misli, občutki in izkušnje, so del plesa predvidljivih vzorcev, ki je presekan z občasnimi iskrami svobode. Zvezde? Planeti? Delovanje vesolja na nas? Ah, pozabite. Nič takega ne obstaja. Obstajajo samo vzorci in globoki ritmi, katerih odmevi oblikujejo človeško življenje. S tem, ko džjotiš razglaša primat zavesti, ne zanika trdnosti zaznavnega konsenza, ki ga imenujemo materialno vesolje. Ja, tam so zvezde. Ja, planeti krožijo okoli Sonca. Ja, kombinacije in odnosi, ki se tako oblikujejo, so edinstveni in neponovljivi kot človeška življenja. A kljub temu se vse odvija v zavesti; na zastrašujoče intimnem mestu tako zelo blizu nas, do katerega lahko pridemo z eno samo potezo pozornosti – z eno mislijo ali z občutkom.
Džjotiš govori o tem gibanju zavesti – o svetlobi v nas. Če boste kadarkoli šli na pravo, avtentično džjotiš svetovanje, to ne bo ‘branje astrološke karte’. To bo notranja preobrazba. Sprožila bo svetlobo v vas in krenili boste v novo smer, zavrgli dotedanje vzorce obnašanja, kot občasno odvržete stara oblačila. Če pa se po kakšnem naključju v vas prebudi želja, da se naučite kaj o tej notranji svetlobi, bodite pozorni, da se ne zmotite in ne sežete po koščkih obarvanega stekla namesto po obljubljenih diamantih. Ni vse, kar se danes imenuje džjotiš, res izpolnjeno z izvornim znanjem in s svetlobo. Nenavadno lahko je namreč spregledati bistvo džjotiša, ki zajema znanje o zavesti, ter ga spremeniti v površno astrološko blebetanje o predvidevanju prihodnosti, dragih zaščitah in obredih, ki jih ne razumemo. Džjotiš je celota – ali ga sploh ni, ali pa se ne bi smel niti tako imenovati. Stari mojster, oče džjotiša po imenu Parashara, je v svojem delu Brihat Parashara Hora Shastra jasno napisal, da se sme znanje o džjotišu prenašati samo v celoti, na pravi način, in to učencem, ki so dovolj zreli, ter lahko enako zrelo sprejmejo to znanje.
Ko je bila pred skoraj petindvajsetimi leti objavljena prva izdaja te knjige v hrvaščini, je v naših krajih redko kdo kaj vedel o džjotišu. To je bilo pionirsko delo, prinašanje svetlobe v skoraj popolno temo. Sčasoma je knjiga doživela nekaj novih izdaj in dopolnitev. Že konec devetdesetih let prejšnjega tisočletja sem začel še študij džjotiša, zasnovan na načelih, ki jih predstavljam v tej knjigi. Sčasoma so nekateri moji učenci nadaljevali moje delo in ohranjali študij v skladu z izvornimi idejami džjotiša. Iskreno upam, da smo tako ohranili notranje bistvo tega veličastnega znanja. Samo in zgolj v tem primeru lahko džjotiš postane resnična svetloba, ki osvetljuje prikrite skrivnosti časa in človeškega življenja.
V toku treh desetletij proučevanja in poučevanja džjotiša sem imel veliko študentov iz Slovenije. Zadnjih ducat let so bila vsa mesta v študijskih letnikih zasedena do zadnjega mesta. Čas je, da je osnovni učbenik za delo dostopen tudi v slovenskem jeziku.
To je knjiga o svetlobi v nas. Vanjo je vloženega veliko truda, časa in energije. Predvsem pa je vanjo vložena prav ta svetloba zavesti, o kateri govori. Upam, da vas bo ta svetloba pritegnila in da boste v njej prepoznali obrise svoje lastne prihodnosti.
Z veliko ljubezni,
Adrian
22. 6. 2020, Orebić, Hrvaška
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Dodaj komentar