Dajmo, da vam povem nekaj o prihodnosti.
Nič mističnega ne bo, ravno nasprotno, ta zgodba je eklatantno tehnološka (začinjena le s kančkom filozofije). Morda vam sploh ne bo všeč, kar je tudi popolnoma v redu. A se ji boste težko izognili. Še več, če ste stari okoli trideset, je velika verjetnost, da bodo vaši otroci živeli v njej in da bodo, hočeš nočeš, tudi vas potegnili s seboj. Tudi če ste starejši, nimate ravno veliko izbire. Lahko se upirate, a to je tudi vse. Upor bo sčasoma oslabel, vi pa boste v tem času ali odšli s tega sveta ali pa se mu prilagodili.
A v prihodnosti, ki prihaja, ni vse črno. Oziroma če sem natančnejši, ni treba, da je, lahko bi bilo svetlo, a pod določenimi pogoji. Recimo, pod pogojem, da se na to prihodnost pripravimo in da pravočasno razumemo vse njene dobre in slabe strani. To velja za posameznika in za skupnost. Če menite, da so nas družabna omrežja ujela nepripravljene in v zadnjih desetih letih vplivale na družbeno dogajanje bolj, kot bi smela, in vsekakor bolj, kot bi bilo treba, bodite pripravljeni na še večji in še bolj neizogibni vpliv tega, kar prihaja. Sodeč po okorelosti, prilagodljivosti, površnosti in predvidljivosti dosedanjih izbir je malo verjetno, da bo povprečen prebivalec tega planeta pripravljen na to prihodnost.
Toda vi niste povprečni prebivalec tega planeta, mar ne? Vi razmišljate s svojo glavo, ste informirani, agilni, radovedni in pripravljeni na spremembe, ki prihajajo. To rad slišim, saj s tistimi drugimi ravno ne želim govoriti.
Toda prav razgovor je spodbudil ta članek, v katerem – to vam moram takoj povedati – ne boste izvedeli vsega o pripravah na prihodnost. V njem ni podrobnosti, predvidevanj ali nasvetov o tem, kaj bi morali narediti. Namesto tega boste tu – upam – našli preprosto pojasnilo tega, kar se dogaja v svetu tehnologije in kar bo, neizogibno, oblikovalo vašo prihodnost. To, kar se dogaja, je predstavljeno v naslovu tega članka. Mirno ga preberite še enkrat: sprememba virtualne resničnosti v metavesolje.
Veste, kaj to pomeni? Imate kakšno četudi le nejasno predstavo o tem, kakšna je razlika med tema dvema pojmoma in zakaj bi ta sprememba sploh bila pomembna za prihodnost sveta?
Pred nekaj dnevi sem se pogovarjal z znancem, ki zagotovo sodi v skupino radovednih, odprtih in pripravljenih na spremembo. Kmalu bo star petdeset let, računalniško je pismen in uporablja vse prednosti tehnologije, čeprav mu gre nenehno piskanje telefona na živce, zato je pametno izklopil zvočna sporočilo o prispeli pošti, SMS-jih in drugih elektronskih motilcev. Je na FB in ima celo svoj profil na Instagramu. Dlje od tega ni prišel, in kot pravi, mu tudi ni treba. A ta znanec mi je iskreno priznal, da nima pojma o razliki, po kateri sprašujem. O metavesolju je slišal zaradi Zuckerbergovega rebrandinga FB v Meto. In to je približno vse.
V tem pogovoru sem predrzno izjavil, da vem, za kakšno spremembo gre, ker sem … hja seveda nekoliko bolj radoveden kot on! S tega položaja sem se spustil v nehvaležno pojasnjevanje nečesa, o čemer strokovno in tehnološko nimam pojma, a vse v upanju, da me bo moja nadarjenost za dojemanje bistvenega in posredovanja zapletenih idej na preprost način rešila pred popolnim polomom. Izcimilo se je dobro, vsaj v tem smislu, da je ta oseba dejala, da zdaj precej bolje razume spremembo, ki se dogaja v svetu tehnologij in komunikacije in ki bo imela daljnosežni vpliv na nas. Ta vpliv bo tako velik, da z razmeroma veliko verjetnostjo lahko trdimo, da gre za tehnološko inovacijo, ki bo spremenila družbo podobno kot odkritje ognja, kolesa ali električne energije.
In če je že tako, kako naj se torej uprem impulzu, da tega ne bi delil z vami? Tudi vi boste tam, zato je prav, da se kolikor toliko pripravite na to življenje.
Pred nadaljevanjem se moram nekoliko distancirati od besedila, ki sledi. Kot sem napisal, lastnost, na katero se zanašam, ni tehnološko znanje, temveč splošno razumevanje procesa, o katerem je govora. Poleg tega je tu določena spretnost, ki sem jo sčasoma razvil v neštetih poskusih posredovanja zapletenih idej, tako da jih lahko vsak razume. To dvoje bom poskušal uporabiti v tem članku. Dajte, ne zamerite mi, če naredim kaj narobe! Če ne drugega, bo to zagotovo dobra hrana za možgane.
Zgodba o virtualni resničnosti
Začel bom s sličico, ki naj služi kot ilustracija tega članka (in ki ste jo takoj opazili, mar ne?). Tu je vsa.
Pred nekaj sekundami je bila to edinstvena slika, ki je ni nikjer drugje na svetu kot pri meni, na mojem zaslonu. To vem, ker sem jo ravnokar naredil. Nihče je pred tem ni videl, in če je zdaj ne bi delil z vami, je tudi vi ne bi videli. A delil sem jo. Zdaj je tudi na vašem zaslonu popolnoma enaka kot ta pred menoj. Tako zelo enaka je, da ji lahko rečemo ista. To je ista slika, prav ta, niti malo drugačna.
Zaradi računalnika in spleta je naše življenje v veliki meri digitalizirano. Ustvarjamo in posedujemo digitalne »predmete«, ki jih lahko izmenjujemo in delimo, ne da bi kakor koli ogrozili izvirni digitalni »predmet« ki smo ga naredili, ne glede na to, ali je to besedilo, zvok ali slika. Zveni odlično, zlasti za komunikacijo, izmenjavo informaciji in drugih različnih vsebin. Rekli bi lahko celo, da je takšno stanje podobno nekaterim oblikam »duhovnih načel«. Deljenje digitalnih vsebin je primerljivo s prižgano svečo, ki širi svoj ogenj na druge sveče, njen ogenj pa pri tem ni niti najmanj ogrožen.
Lepo in plemenito, mar ne? Recimo, a je pravzaprav precej neintuitivno in v nasprotju z večino naših notranjih vrednostnih sistemov. Še več, v nasprotju je tudi z nekaterimi osnovami, na katerih temelji naše doživljanje resničnosti.
Na tem mestu se ne mislim preveč poglabljati na področje epistemologije (znanje, kaj je v resnici okoli nas in kaj ne, ali znanje o tem, kako smo lahko prepričani, da je tisto, kar vemo, dejansko resnično), ampak eno od meril, ki ga povprečen človek intuitivno uporablja za razlikovanje resničnega od neresničnega, je edinstvenost izkušnje, ki jo ima, torej njegova povezanost z natančno določenimi prostorskimi parametri.Predstavljajte si, da je ta moj vzorčna slika narisana s čopičem na materialno platno. Spet bi z vami lahko delil le njen digitalni zapis (recimo fotografijo), ne pa same slike. Tista materialna slika na platnu pa bi ostala pri meni v ateljeju in bi jo lahko videli le, če bi jo razstavil v prostoru, kamor lahko pridete in si jo ogledate na lastne oči.
Najdemo lahko pozitivne vidike digitalnih zapisov. Te zapise je mogoče preprosto reproducirati, a naš notranji občutek za resničnost in vrednost bo vedno nedvoumen: bolj resnično in dragoceno je edinstveno, neponovljivo in v tem primeru tudi materialno. Digitalno je v redu, vendar nima tiste kakovosti resničnosti, ki jo imajo izvirni predmeti, ki jih ni mogoče reproducirati. Reproducirani predmeti, digitalni ali materialni, so le kopije in zato manj vredni. Digitalnim zapisom pa lahko kar lepo rečemo virtualni. Digitalna resničnost ni prava resničnost, ampak virtualna. Ker je digitalna, je tudi ta moja edinstvena vizualna kreacija del virtualne resničnosti, ne pa prave, neponovljive resničnosti, ki edina šteje.
Upam, da mi sledite in da vidite, kaj vam želim reči, kajti od tega trenutka dalje bodo stvari postale nekoliko zapletene.
Poleg dejstva, da je mogoče predmete virtualne resničnosti deliti in sprejemati iz “prostora”, v katerem so (moja virtualna slika je bila prvotno locirana na strežniku, ki gosti moje osebno spletno mesto), jih je mogoče preprosto prenesti v drugi »prostor«.« To sliko lahko prenesete na svoj računalnik, jo naložite na strežnik in jo od tam delite dalje. Digitalnih predmetov virtualne resničnosti ni mogoče le množiti, ampak je mogoče množiti (ali spremeniti) tudi prostor, v katerem je ta predmet in iz katerega je bil deljen. Čeprav povprečen človek o tem ne razmišlja, že površno poznavanje tega dodaja še en vprašaj nad obravnavano »resničnostjo« in jo vse bolj potiska v smer umetnega, namišljenega, neresničnega ali virtualnega.
Čeprav pravimo temu nerealno in virtualno, je vpliv na naše »resnično« življenje zelo velik. Poglejte trideset let nazaj, na trenutek, ko smo se začeli »digitalizirati«, še posebej petnajst let nazaj, na trenutek, ko smo začeli vse bolj živeti v virtualni resničnosti družbenih omrežij. Poglejte otroke in mladostnike, ki odraščajo s to virtualno resničnostjo in v njej preživljajo vedno več časa. (Da bi se izognili zmedi, se izraz VR ali »virtualna resničnost« tehnično uporablja za primer, v katerem je pri ustvarjanju virtualne izkušnje vključenih več čutov ali v kateri se uporabljajo različni tehnološki pripomočki – za zdaj očala, slušalke itd., kasneje pa morda tudi medsebojne nevronske povezave. V tem članku ta izraz uporabljam v njegovem prvotnem pomenu, torej tudi le za gledanje, branje, pisanje in kakršno koli sodelovanje pri ustvarjanju »digitalnih izkušenj«.)
Poglejte starše, ki včasih v obupu skušajo svojim otrokom odreči ta način virtualnega druženja, a nanj včasih v obupu ne le privolijo, ampak ga tudi uporabijo kot dobrodošlo odvračanje pozornosti, ker nimajo časa, da bi se toliko ukvarjati z otroki, kot bi morali.
Poglejte vpliv, ki ga je imela virtualna komunikacija prek družbenih medijev na politiko, medije in znanost. Nihče ne more zanikati, da je ta vpliv ogromen, v dobro ali zlo. In nihče ne more zanikati, da smo kot ljudje in kot družba šele zdaj ozavestili to, kar se dogaja, in da se zato prepozno odzivamo tako, da skušamo vsiliti zakonodajo ali da si kot zdravorazumski posamezniki skušamo »popraviti« življenje in ga vrniti v ravnovesje (če smo to ravnovesje zaradi virtualne resničnosti izgubili).
Vsega tega ne pišem, ker bi bil nasprotnik tehnološkega napredka. Kdor me vsaj malo pozna, ve, da je ravno nasprotno: tovrstne možnosti napredka me zelo zanimajo in na misel mi ne pride, da bi zagovarjal to, da bi se napredku odrekli. A dejstvo je, da so ljudje pogosto nerazumni, v glavnem vodljivi in večinoma nepripravljeni na prihajajoče spremembe.
In to, kar prihaja, se imenuje metavesolje in sega veliko globlje v strukturo resničnosti, in to čutne in spoznavne, o kateri malokdo zavestno razmišlja, čeprav ta predstavlja temelj našega obstajanja kot zavestnih bitij. Zato so metavesolja potencialno bolj uničujoča za življenje, kot ga poznamo danes. Če je virtualna resničnost škatla vžigalic, s katero se otroci ne bi smeli igrati, je metavesolje rdeči gumb, ki izstreli raketo na jedrski pogon.
V praksi je metavesolje od nas oddaljeno nekaj let.
Vi pa – predvidevam – (brez zamere prosim, nič osebnega, to je samo posledica opazovanja povprečnega človeka) ne veste, kaj to je in v čem se razlikuje od precej neškodljive virtualne resničnosti, ki nam je že do zdaj dala veliko težave, mar ne?
Zgodba o metavesolju
Pred nadaljevanjem naj še enkrat spomnim, da moj odnos do metavesolja ni odklonilen. Še več, nanj gledam kot neizbežen napredek ne samo tehnologije, ampak tudi človekovega raziskovanja sebe samega kot zavestnega bitja. Toda če v obzir vzamemo trenutno stanje človeškega življenja, je več kot jasno, da bo imel ta korak naprej tudi negativne posledice. Edini način, da se te zmanjšajo (izogniti se jim žal ne moremo), je razumevanje tega, kar se dogaja, in dobra priprava posameznika in skupnosti. In ena in druga se začne z znanjem. Tu je temelj tega znanja.
Sprememba virtualne resničnosti v metavesolje se je začela z nastankom kriptovalut. Te so nastale kot odziv na nepravični finančni sistem. Pritegnile so pozornost (in še vedno jo) zaradi svojega naložbenega potenciala, a njihovo bistvo je nekaj povsem drugega. Povedano na kratko: kriptotehnologija je omogočila nastanek EDINSTVENEGA, NEPONOVLJIVEGA, NEPOMNOŽLJIVEGA digitalnega zapisa.
Če o denarju razmišljate kot o številki na svojem zaslonu (ker to tudi je, četudi ga navidezno imate tudi na banki), potem vam je razumljivo, da prednosti izmenjave digitalnih »predmetov« v tem primeru postanejo nesprejemljive slabosti. Denar bi izgubil svojo vrednost, če bi se digitaliziral na način, na katerega so se digitalizirali besedilo, zvok ali slika.
Kriptotehnologija je to težavo rešila in omogočila obstoj digitalnih zapisov, ki jih ni mogoče kopirati, spremeniti in množiti. Predstavitev načina, kako je to naredila, je zunaj obsega tega članka, čeprav vsakemu priporočam, da se potopi na to področje, ker – kot sem že napisal: prihodnost trka na vrata in je ni mogoče ustaviti.
Prva kriptovaluta se je pojavila 2009, njeno ime poznate (Bitcoin), v dvanajstih letih je razvoj šel (in še vedno gre) tako hitro, da mu je težko slediti, tudi če vsak dan o tem berete članke. To vse bomo tu preskočili in se vrnili na mojo sliko.
Predstavljajte si, da obstaja način, da ta slika postane vezana na »prostorske« in druge parametre znotraj digitalnega sveta, podobno kot bi materialna slika na platnu bila vezana na moj atelje ali galerijo, v kateri je razstavljena. Nihče je ne more kopirati niti je brez mojega dovoljenja iz tega prostora ne more vzeti. Seveda, kdo bi lahko vlomil v galerijo in sliko ukradel. To je v materialnem svetu mogoče, zato boste pomislili, da bi to bilo mogoče tudi v tem novem vesolju. A trenutno se to niti teoretično ne da izvesti oziroma možnost, da bi se dalo takšno sliko v metavesolju ukrasti iz njenega »prostora«, je milijardokrat manjša od možnosti, da bi spreten tat vdrl v Louvre in ukradel sliko Mone Lise. Kot sem že napisal, so strokovna pojasnila zunaj obsega tega članka, zato mi morate verjeti na besedo, ki pa jo boste zelo lahko preverili v pogovoru s kriptoprogramerjem. Da boste imeli osnovo za tak pogovor (ali preverjanje z iskanjem), vam povem le, da se ta tehnologija imenuje NFT (non-fungible token). NFT je enkraten in neponovljiv digitalni zapis, katerega nastanek pravzaprav omogoča spremembo virtualne resničnosti v metavesolje.
Naj ponovim: predstavljajte si, da je moja slika neponovljiv in enkraten digitalni zapis, ki ga lahko vidite le pri meni »doma«, a to ni več materialni dom, temveč elektronski, digitalni. Še več, ni le slika neponovljiva in enkratna, temveč je tudi prostor, v katerem je slika, prav tako takšen. Spomnite se zgodbe o virtualni resničnosti, kako preprosto je mogoče predmet prenesti iz njegovega prostora (serverja) in ga postaviti v drugi digitalni prostor (tako server kot programsko opremo) ter ga deliti. V metavesolju postane tudi prostor neponovljiv! Z drugimi besedami pomeni to, da lahko tvorimo okolje, ki ga ni mogoče množiti, je edinstveno, je le na enem mestu in je – potencialno – od nekoga.
Morda se sprašujete, kakšna je razlika med zdaj “klasično” virtualno resničnostjo in novim metavesoljem? Na površini je razlika v lastništvu. Kot lahko imate kriptovalute, lahko imate ne le predmete, ampak tudi prostor v metavesolju. Vendar je to pravzaprav manjši del novih lastnosti. Tisti pomembnejši, globlji, vstopa v naše doživljanje resničnosti. Ponovno vas bom spomnil na dejavnike, ki v nas ustvarjajo intuitiven občutek, da je nekaj resnično. Eden od teh dejavnikov je tudi edinstvenost pojava ali izkušnje. Potem dejstvo, da predmeta ni mogoče množiti, potem so tu še prostorski parametri (predmet je NEKJE in ne povsod). In ne zadnje, a ne najmanj pomembno, možnost pripadanja, ki ustvarja občutek vrednosti.
Metavesolje ni virtualna resničnost. Metavesolje ima vse lastnosti pristne resničnosti.
Temu lahko nasprotujete s trditvijo, da bo metavesolje vedno ostalo nekje v elektronskem okolju. Toda to trditev je mogoče zelo hitro postaviti pod vprašaj. Med drugim, kako veste, da se to, kar zdaj doživljate, ne dogaja znotraj elektronskega okolja? Poskušajte odgovoriti na to vprašanje in videli boste, da čisto vsa merila, ki jih boste navedli, veljajo tudi za metavesolje. Sicer med fiziki, ki so svobodomiselnega uma, ni neobičajno naleteti na trditev, da je verjetnost nastanka materialnega vesolja, kot je naše, manjša od verjetnosti, da smo znotraj umetno ustvarjenega –hja – metavesolja!
Pripomba, da boste na ravni izkušnje vedno razlikovali med liki iz metavesolja in liki iz sveta, v katerem živite zdaj, bo morda držala prvih nekaj let. Kasneje – le poglejte, kako so videti današnje videoigre ali virtualni liki v filmih. Stvari se bodo zelo hitro spremenile, videza digitalnih predmetov in pojavov pa ne bo več mogoče razlikovati od tistih materialnih. K temu dodajte še verjetni prehod na veččutna izkustva ali s posebno opremo ali bolj agresivno in neposredno prek nevrokonektorjev, pa – dobrodošli v metavesolju!
Kaj vse to pomeni?
Ali še bolje: kaj naj bi glede tega storili?
Iskreno rečeno – ne vem. Preprečevanje in odpor se mi zdita nesmiselna. Radovednega človeškega duha ni mogoče zaustaviti, čeprav so nevarnosti očitne. Po drugi strani vstopamo v novo obdobje človeške in družbene evolucije, na katero očitno nismo pripravljeni. Kot pri družbenih omrežjih bomo verjetno, ko bomo gledali za nazaj, skušali ugotoviti, kaj se je zgodilo.
Negativnih posledic ni težko predvideti: še večja možnost širjenja dezinformacij, manipulacija in ločevanje ljudi. Povsem mogoče je, da »razdvajanje svetov«, o katerem sem pisal pred desetimi leti, ne da bi poznal tehnologijo, ki se zdaj razvija, dejansko predstavlja življenje v ločenih resničnostih metavesolja.
Pozitivno je, da lahko to spodbudi globlji razmislek o naravi resničnosti in naravi zavesti. Nekje v metavesoljih bi se lahko skrivali odgovori na vprašanja, kaj je zavest in ali mora biti vedno povezana s telesom, ali pa lahko živi v drugi “posodi”?
Kot vedno do zdaj je tudi to novo tehnologijo mogoče uporabljati za dobro in zlo. Glede na zgodovino bi moral biti pesimist. A imam kljub temu upanje, da smo se iz vzorcev, ki jih ponavljamo, nekaj naučili.
Čas bo pokazal, a o nečem sem prepričan: znanje in razumevanje sta imperativ! Le z razumevanjem in uporabo teh novih tehnologij si lahko zagotovimo: da se stvari ne bodo dogajale naključno ali – kar je še slabše – pod vplivom maloštevilnih bogatašev.
Vsak od nas nekaj dolguje prihodnosti, v tem smislu pa obstajata le dve možnosti: ali bomo v njej živeli na način, kot si ga je zamislil nekdo drugi, ali bomo sodelovali pri oblikovanju prihodnosti.
Metavesolje je izziv, ne le tehnološki, temveč tudi osebni in družbeni. Upam, da se nanj pripravljate.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Dodaj komentar