Pravijo, da pravi mojster razsvetljenja poučuje s tišino. Zakaj ta trditev? So besede tako neskladne z resnico in se jim je treba ogniti? Deloma. Um je podvržen tolmačenjem in besede so njegovo vozilo. Precej prepričani ste lahko, da bo beseda, ki jo izreče razsvetljeni, imela drugačen pomen za tistega, ki to ni.
Toda, če je kdo mojster, zakaj potem ne tvori kombinacije besed in pomenov tako, da bi se željnemu poslušalcu razkrila resnica? Pravzaprav tudi sam tako razmišljam. Znova in znova ustvarjam kombinacije pomenov v upanju, da bodo v umu tistega, ki posluša, nekako naredile dovolj velik prostor za resnico. Zdelo bi se vam lahko, da navkljub jasnemu zavedanju, da je tako početje jalovo, tudi v tem trenutku počenjam prav to. A temu ni tako. Nekaj drugega imam v mislih.
Nekaj je gotovo: mojster ali ne, besede nikoli ne bodo nosilke resnice tistemu, ki resnice ne pozna. To žalostno dejstvo je ustvarilo institut muni – tihi razsvetljeni mojster. Očitno nisem muni. To stanje se mi zdi nadležno, čeprav cenim njegove prednosti. Recimo, v tišini ni možnosti, da bi vas kdo napačno ali sploh ne razumel. Nadalje iz vašega molka lahko vsak izvleče tisto, kar mu ustreza, in pri tem ceni vašo modrost, čeprav je morda nimate. Tišina onemogoča kontradikcije, nesporazume, nestrinjanja, prepire in druge raznovrstne neprijetne situacije. Lepo, a kot sem napisal, nadležno.
Življenje želi, da govorim (in pišem), zato to tudi delam. Na žalost je tema, ki mi je najbolj zanimiva, prav Resnica. Kot vidite, je to nemogoča situacija. Kaj naj vendar človek dela kaj drugega, kot to, zaradi česar je človek?
Želim vam povedati resnico.
A je ne morem.
Kakor koli poskušam, ne morem.
Resnice ni mogoče izreči.
Naj vam to pojasnim.
Naj naprej povem, da zdaj ne govorimo o definiciji resnice. Saj zelo dobro veste, kaj pomeni resnica. Že iz otroštva to veste, od tistega trenutka dalje, ko se vam je nekdo prvič zlagal. Prav takrat ste iz globin uma povlekli razumevanje pojma »resnica«. Tega trenutka se morda ne spomnite, a se je zagotovo zgodil. Nihče vas ni učil resnice. Vedeli ste, kaj je, ker ste bili zavestno bitje. Otrok, a vendar zavestno bitje.
Kaj je torej ta skrivnost resnice, ki ste jo vedeli takrat in ki jo poznate tudi danes? Pravzaprav ni skrivnosti. Preprosto je, da preprosteje biti ne more. Resnica je to, kar je, in ne tisto, česar ni, saj je to, česar ni, laž. Resnica je tako, kot je, in ne tako, kot se zdi, da je, saj tako, kot se zdi, da je, je laž.
Preprosto. Pomen resnice je preprost. In vi ga poznate. Vedno ste ga poznali. Ko torej od mene želite, da vam povem, kaj je resnica, imate v mislih nekaj drugega, ne razlago resnice. Čeprav veste, kaj je resnica, pravzaprav niste prepričani, kako to znanje uporabiti v svetu, ki vas obdaja. Okoli sebe vidite stvari; so dejanske? Se lahko zanesete na svoje zaznave? Besede slišite, pa lahko verjamete temu, kar sporočajo. Kdo vam laže, kdo vam govori resnico? Kaj je in česa ni?
Nimate težav z resnico, ampak s sposobnostjo razlikovanja resničnega od neresničnega. To je tisto, kar vam manjka. In ker je to tako, vprašate tistega, ki po vašem prepričanju to sposobnost ima.
Včasih vprašate mene. Ker govorim (in pišem) o iluziji, resnični stvarnosti, osvoboditvi laži in napačnih prepričanj, naj bi vedel, kaj resnica je, mar ne? No, pa mi povej potem, Adrian, je karma iluzija? Kaj je z ljubeznijo? Je ljubezen iluzija? Svet, v katerem živimo – je to mar samo megla, oblak misli, hologram? Kdo je pravi vladar našega življenja? Finančna zarota, duhovna mafija, demonska hierarhija? Cvet, ptica, otrok, občutek … je mar vse to nič; tresljaj zavesti, ki sanja in ki niti naša ni?
Seveda imate pravico, da vprašate, karkoli vam pade na pamet, jaz pa vam lahko odgovorim, kar meni pade na pamet (to je moja pravica). A tu je spolzek odsek te zgodbe. Ker sami ne veste, se boste morali odločiti, ali je to, kar ste pri meni (ali komerkoli drugem) slišali, resnica. Mar ne? Slišali boste moj odgovor (ali odgovor kogarkoli drugega) na svoje vprašanje in morali se boste odločiti, ali gre za resnico ali laž.
Kako za vraga boste pa to naredili!? Spomnite se, nimate sposobnosti razlikovanja resnice od laži. Zato ste tudi začeli spraševati. Ko bi imeli to sposobnost, preverili bi sami in bi vedeli, kar želite vedeti. Ne bi bilo potrebe, da bi spraševali druge (niti mene ne). Torej, v kakšnem položaju ste pravzaprav?
Izbirate lahko med a) verjeti mojemu odgovoru in b) ne verjeti mojemu odgovoru. Verjeti in ne verjeti je ista stvar. (Ne) verjeti NI vedeti.
Lahko bi verjeli (ali ne verjeli) mojemu odgovoru, ker vam je všeč (ali pa ne), kakšen sem, kako govorim ali kako si lase češem za uho. Lahko bi verjeli (ali ne verjeli) mojemu odgovoru, ker nasprotuje vsemu, čemur ste verjeli ali česar niste verjeli vse življenje. Skratka, vaše verovanje je za resnico popolnoma nebistveno! Še huje je, verovanje je v vsakem primeru laž. (V angleščini lahko opazite zanimivo igro znotraj besede BELIEVE – verjeti. Beseda se začenja z BE LIE – biti laž.)
In tu dalje stvari postanejo še bolj neugodne. Ko čemu verjamete, ustvarjate laž. Človeški um ima nenavadno sposobnost projiciranja stvarnosti glede na lastne želje ali glede na to, kar meni, da je pravilno. Zaradi te sposobnosti (ki jo filozofija advaita imenuje maya) se lahko prepričamo v karkoli, in to nekaj postane naša stvarnost. Ko verjamemo, postanemo laž, naše življenje pa se spremeni v iluzijo.
Muni ne želi, da bi živeli v iluziji. Zato je tiho in ne govori. Ve, da mu boste, karkoli bo rekel, ali verjeli ali ne. V obeh primerih boste ustvarili laž. Muni si misli: ne, hvala. Tišina je boljša. V tišini obstaja vsaj možnost, da stvari ne pomešate grozovito, ampak le čisto malo.
Lahko bi tako. Biti tiho. V številnih primerih tudi sem. Če me vprašate, ali je neka ideja, dogodek ali izjava resnična ali iluzorna, bom večinoma tiho. Čemu bi hranil vašo potrebo po ustvarjanju nove in nove iluzije, v katero lahko (ne) verjamete? Tišina je precej boljša. Če pa me boste kdaj vprašali, KAKO razviti sposobnost razlikovanja resnice od iluzije, da bi tako uvideli, kaj je in česa ni, takrat bomo zagotovo prekinili tišino in se začeli o tem pogovarjati.
»Resnica« je pomislila, »strašna kot smrt, a težje najdljiva.«
Philip K. Dick: Človek v visokem dvorcu
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar