Osvobajajoča izkušnja brezčasnosti

Osvobajajoča izkušnja brezčasnosti je “posebna izkušnja brez vsebine, izkušnja zavesti, ki ni omejena s časom” in je ena od glavnih razlikovalni značilnosti med nižjima in višjima vzorcema doživljanja sveta. Žrtev in Nadzornik je večinoma ne poznata, ko pa jo okusita, se spontano dvigneta vsaj do nekaterih elementov duhovne zrelosti, sprejemanja in ustvarjalne duhovnosti.

Ko se počutimo kot žrtev in skušamo z nadzoroma obvladati težave, to počnemo, ker svet doživljamo kot grožnjo. Ločeni smo od njega, počutimo se osamljene, majhne in nepomembne. Vsak zaskrbljeni človek doživlja takšno ločenost med seboj in svetom. Primarni občutek je strah. ‘Tistega drugega’, sveta, ki je zunaj nas, ne poznamo. Grozi nam, po naravi je nepredvidljiv, njegovi zakoni pa tako raznoliki, da se včasih zdijo nelogični. Na to se odzivamo z nemočjo ali jalovimi poskusi nadzorovanja ‘tistega drugega’. Zaznavanje, da smo ločeni od sveta, in primarni občutek dualnosti sta vzroka za nižje vzorce delovanja. Toda, ali je naše zaznavanje res pravilno? Ali prenaša resničnost, kot je?

Že dolgo je znan izrek Tomaža Akvinskega: »Quidquid recipitur, ad modum recipientis recipitur.« Ali v prevodu: »Kar je prejeto, je prejeto na način prejemnika.« Svet sprejemamo prek svojega zaznavanja. Če se nam zdi razdeljen na nas in tisto, kar je zunaj nas, ali se ta delitev ne pojavi najprej v nas samih? Prejemnikov način, ne glede na resničnost, kot je, določa prejemnikovo realnost. Ista ideja je izražena še prej v vedskih spisih. Rig Veda (1:164:39) pravi: »Ričo akšare parame vjoman”, v prostem prevodu: »Znanje je različno v različnih stanjih zavesti.«

Toda, kakšen je ta ‘prejemnikov način’ oziroma, kakšno je to ‘stanje zavesti’, ki nam prinaša sporočilo o ločenosti sveta od nas in ustvarja občutka strahu in grožnje?

Proces spoznavanja (sprejemanja in doživljanja sveta) poteka zaradi obstajanja treh ločenih dejavnikov. Najprej, biti mora subjekt, ki sprejema. Potem mora biti objekt, ki je prejet, in prav tako mora obstajati še proces, s katerim subjekt prejema objekt. Jaz (subjekt) zaznavam (proces) svet (objekt). Te tri elemente lahko določimo v vsakem procesu zaznavanja oziroma doživljanja.

Tomaž Akvinski nam, tako kot starodavne Vede, pove, da »prejemnik sprejema na svoj način«. Kateri so načini, na katere subjekt lahko doživlja objekt?

Vprašanje se nanaša na procese zaznavanja, ne le na to, kar bo subjekt ob objektu doživel. Recimo, subjekt (človek) lahko cvet (objekt) opazuje (proces vključuje vidni dražljaj), povonja (vohalni dražljaj), ali se ga dotakne (tipni dražljaj). Gre za različne procese zaznavanja in kot taki ustvarjajo raznolika doživetja v subjektu. Temu doživljaju, ustvarjenemu v subjektu, bi lahko rekli znanje. A, ko rečemo, da prejemnik sprejema na svoj način, ne mislimo na raznolikost procesov, s katerimi prejemnik sprejema, temveč ravno na raznolikost znanja, ki bo rezultat tega istega procesa!

V središču pozornosti je torej prejemnik, subjekt. Če dve različni osebi vonjata vrtnico, se bosta ustvarili dve različni izkušnji, dvoje različnih znanj. Ena oseba bo čutila zadovoljstvo, druga pa bo morda jokala, ker jo vonj spominja na nekaj žalostnega. Prav tukaj, na ravni prejemnika, se skriva razlog, zakaj nekateri ljudje svet doživljajo kot grožnjo in skladno s to izkušnjo oblikujejo svoj odziv.

Zakaj torej objekte svojih zaznavanj doživljamo kot grožnjo subjektu, kot grožnjo nam samim?

Odgovor na to vprašanje ne bo vključeval le površinskih razlik, nastalih zaradi pogojenosti našega doživljanja z izkušnjami. Zdaj za nas ni pomembna razlika, ki v razumevanju sveta nastane, na primer, zaradi otroške travme, slabih izkušenj in podobnega, temveč proces, ki poteka v sami osnovi doživljanja in na katerega je imuna le peščica ljudi. Gre za preprosto dejstvo, da med procesom doživljanja objekt ‘prekriva’ subjekt. Skriva ga ali se vanj ‘vtisne’.

Če te trditve ne razumete, se vprašajte, kje in kdaj ste doživeli subjekt po sebi? Na to vprašanje se večina ljudi odzove zmedeno. Kaj pomeni ‘doživeti subjekt sam po sebi’? To se zdi skorajda nemogoče. A ni! Prav nasprotno, doživeti subjekt sam po sebi ali zavest samo po sebi (subjekt je zavest, ne more biti kaj drugega) je zelo preprosto. Toda na žalost sta tako postopek kot izkušnja za večino ljudi še vedno neznanka.

A ni treba, da je tako. Še posebej ne za Odhajajoče žrtve in Nadzornike tik pred odpovedjo. Ustvarjanje izkušnje brezčasnosti je nenadomestljiv postopek, ki ga preprosto ne smete preskočiti. Zavest po sebi, čista in nezasenčena, ustvarja občutek brezčasnosti, saj ni omejitev, ki bi jih objekt ustvarjal. Če zavest napolni vsebina, jo ta vsebina omejuje. Na nekaj se namreč nanaša, na kak predmet ali doživetje, ki je omejeno s časom in ima določene lastnosti. Vsaka običajna izkušnja je takšna. Poglejte okrog sebe in vaša zavest se bo napolnila z vsebino, ki jo prenašajo čutila. Začnite o tem razmišljati in vaša zavest se bo spet napolnila z vsebino, a tokrat s tisto, ki prihaja iz vašega spomina ali jo v tem trenutku ustvarja um. Hočeš nočeš morate takšno vsebino uvrstiti v določene časovne in prostorske okvire.

Zdaj pa si zamislite, da vsebine ni ali da ostane budnost zavesti. Sámo obstajanje, čista zavest. Si lahko to zamišljate?

Teoretično najbrž lahko, a tisto pravo je – izkusiti to stanje. In to je to, kar morate narediti, da boste sklenili pripravo na sinhronicitetno komunikacijo s Celoto. Seveda vam bo osvobajajoča izkušnja brezčasnosti podarila še druge koristi. Najlepša pri vsem pa je pravzaprav preprostost, s katero se ta izkušnja doseže. Doseže pa se s pravilno tehniko tihe meditacije. Beseda ‘meditacija’ je danes zelo razširjena, zato bomo zasluženo pozornost namenili razumevanju tega pojma. Pri tem bom opisal nekatere subtilne podrobnosti samega procesa. Čeprav se pravilne meditacije učimo v osebnem stiku (razložil bom, zakaj je tako), je brez razumevanja samega procesa, pa tudi izkušnje, ki jo z njim dosežemo, resnično nemogoče izkoreniniti občutek, da nas sovražno vesolje ogroža. Lahko spremenite stališče ali poskušate spremeniti prepričanje, ki upravlja vaše življenje, toda šele, ko začutite. Da nič, prav nič ne ogroža obstoja zavesti, ki vas določa, šele takrat se boste zares odprli in omogočili sinhronicitetno povezanost s Celoto.

***
Poglavje iz knjige ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.

Preberite tudi naslednje poglavje: ‘Vzhod in Zahod: izvor meditativnih tehnik’.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina