Od začetka globoke agonije je minil mesec dni. Vsak krik in vsak jok občutim kot rano na svojem telesu. Duhovna empatija ima svojo ceno –meje med “jaz” in “ti” ni več. To pomeni, da je vsaka izkušnja sveta tudi moja izkušnja. Trenutno je trpljenje tako veliko, da bi naredil vse, samo da se preneha. Žal se vesolje bliža trenutku najgloblje teme, vojna pa se ni ustavila. Možno je, da bo še slabše. Vse, kar si želim, je, da se to neha in te pozivam, da se mi v tej želji pridružiš. Pozivam te, da jo jasno izraziš, najbolje in najglasneje, kar lahko. Reci: DOVOLJ JE VOJNE.
Če se v globini svoje zavesti ne zavedaš notranje povezanosti in tega, kar ti ta vojna dela, če si dopustil, da te zmedejo spletkarski jeziki in ti preprečijo, da bi ukrepal, razmisli vsaj o sledečem: ko vidiš človeka, ki do krvi pretepa drugega na ulici, kaj bi naredil? Bi razmišljal o tem, kdo je komu zakaj kdaj kaj naredil, da se zdaj vse to dogaja? Bi se držal lažne nevtralnosti, ker … se ne želiš vmešavati, saj je tepeni morda sam kriv za svojo usodo? Ali pa bi jasno, glasno in nedvoumno rekel: STOP NASILJU!
Veliko glasnih “modrecev” je, ki prisegajo na svojo dušo, svobodo in seveda na svoje pravice, a so izgubili preprost stik s svojim srcem. S prstom kažejo na temo in trdijo, da poznajo krivca, ki nam hodi po glavi, in vse to zato, da bi opravičili, česar ne delajo – nič.
Ali res želiš vedeti, kdo je za to kriv? To je grenka pilula, a zelo preprosta: KRIVI SMO MI.
Da, mi smo krivi, vsak od nas, ker vsi skupaj nismo naredili dovolj, da bi skupno zavest preželi z “ahimso”, nenasiljem. Mi smo krivi, ker nismo dovolj jasno s prstom pokazali na krivico, diskriminacijo in ozkogledost. Mi smo krivi, ker smo dovolili, da so nas ločili po narodnosti, prepričanju, jeziku, tradicijah in verah. Mi smo krivi, ker smo pozabili, da smo ENO, da smo ljudje na istem planetu in da med nami ne sme biti nikakršnih razlik in ne meja.
A občutek krivde je smiseln le, če te ZDAJ spodbudi k delovanju. Pridruži se mi v nevidnem, a močnem poskusu, da vrnemo nenasilje v temelj naše skupne zavesti. Obrni se k miru, vsak dan, ko le lahko. Bodi mir.
Poskusi. Če pa ne veš, kako, si to neznanje zapomni in se ob prvi priložnosti nauči, kako se ustvarja notranji mir. Med tem se mi pridruži v glasni obsodbi vojne. Glasno reci: USTAVITE VOJNO.
Ne išči opravičila, ne modruj o politiki, ne prepuščaj se kalnim vodam skrivnih zarot. Bodi preprost, neposreden in iskren v svoji nameri: DOVOLJ JE VOJNE.
Reci to jasno in brez pojasnjevanja, saj je to priložnost, da se vrnemo enosti. Ena stvar obstaja, glede katere moramo biti enotni, sicer smo izgubljeni: DOVOLJ JE VOJNE.
Ne oklevaj, ne daj se zmesti ali zbegati. Tudi sam veš, da nas glasovi, ki opravičujejo nasilje in izkrivljajo stvarnost, potiskajo v še globljo temo. Morda meniš, da je v redu vsakemu dovoliti, da pove, kar misli, morda se ne želiš sprti s prijatelji, ki mislijo drugače, morda imaš druge razloge, zakaj si do zdaj molčal. Toda prosim te, da v imenu skupnega nisi več tiho.
Reci glasno: DOVOLJ JE VOJNE.
Reci to v imenu vseh Ukrajincev, ki govorijo to, ko v solzah zapuščajo svoje porušene domove. Oni tega ne morejo narediti, ker rešujejo tisto, kar se rešiti da.
Reci to v njihovem imenu in reci glasno: DOVOLJ JE VOJNE!
Reci to v imenu vseh Rusov, ki umirajo daleč od doma, ne da bi pravzaprav vedeli, zakaj. Reci to v imenu vseh, ki od trpljenja jočejo v Rusiji, a ne morejo in ne smejo povedati, kaj mislijo, ker bi zaradi tega izgubili glavo.
Reci to zaradi vseh njih in zaradi vseh nas. Reci to zaradi sebe, kajti četudi morda ne vidiš, na tvoje hiše padajo bombe in tvoje življenje ugaša zaradi brutalnega vojaškega nasilja. Ne oklevaj. Reci to, dokler še lahko in dokler je že čas: DOVOLJ JE VOJNE!
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški Angleščina
Dodaj komentar