***

Ena od trditev iz knjige ‘59+’, ki pritegne največ pozornosti, je trditev o možnosti, da določene sposobnosti po šestdesetem letu dozorijo in celo rastejo. Ta trditev je presenetljiva, če jo opazujemo z vidika trenutne paradigme in prevladujočega izkustva starosti. Po tem, kar zdaj vemo in vidimo okoli sebe, starost prinaša upadanje vseh funkcij, tako telesnih kot mentalnih.

Vendar pa ‘59+’ trdi, da obstajajo vidiki človeškega življenja in izkušenj, ki niso dostopni mlajšim od šestdesetega leta, podobno kot hoja ali spolna aktivnost nista dostopni, preden se telo za to ne razvije dovolj.

Trditev, da obstajajo določene izkušnje in sposobnosti, ki se razvijejo po šestdesetem letu, je navidezno nasprotna vsemu, kar vemo o svoji biologiji. Toda prav za to gre: ali vemo vse o svoji biologiji? Ali vemo dovolj o tem, da bi lahko trdili, da se razvoj telesa konča v zgodnjih letih, v otroštvu, morda v mladosti?

Ena od sposobnosti, obravnavana v knjigi ‘59+’ je tako imenovana popolna ali kvantna empatija, ki je v glavnem nedostopna pred šestdesetim letom – vsaj za večino ljudi. Nadalje je tu še trditev, da se kognitivne sposobnosti pravzaprav po šestdesetem letu povečajo zaradi možnosti izstopa iz vsiljenih obrazcev razmišljanja. Ta trditev je v ostrem nasprotju z današnjimi predstavami, da so lahko samo mladi ljudje (mlajši od tridesetega leta) prinašalci novih idej in sprememb.

Zaradi tega, kar vemo, ali mislimo, da vemo, se tovrstne trditve zdijo kot lepe in neutemeljene želje. No, pa je to res tako?

Pred nekaj dnevi (oktober 2025) je revija Intelligence objavila raziskavo avstralske skupine, ki jo vodi profesor Gilles Gignac (University of Western Australia’s School of Psychological Science). Raziskava prinaša nekatere presenetljive rezultate.

Na osnovi standardizacije različnih kognitivnih in emocionalnih spremenljivk v starostnih skupinah so izdelali kompozitni indeks, ki meri psihološko funkcioniranje človeka. Pokazalo se je, da nasprotno s splošnim prepričanjem mentalne sposobnosti naraščajo v obdobju odraslosti in vrhunec dosežejo med 55. in 60. letom, temu pa sledi postopno, po 75. letu pa tudi izrazitejše upadanje.

Ena od praktičnih posledic, ki izhaja iz teh podatkov, je dejstvo, da odrasli srednjih in poznejših let pogosto prekašajo mlajše kolege pri sprejemanju odločitev, pri vodenju in v emocionalnem ravnovesju. Čeprav se mlajši um zdi hitrejši in bolj dinamičen, zrela leta prinašajo globlji razvoj določenih sposobnosti in večjo psihološko stabilnost.

Omeniti velja še nekaj konkretnih kazalnikov:

Zavedanje običajno doseže vrhunec okoli 65. leta.

Emocionalna stabilnost svoj maksimum doseže okoli 75. leta.

Moralno presojanje in sposobnost upiranja kognitivnim pristranskostim se lahko izboljšujeta tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Ti podatki podpirajo zamisel, da je lahko tretji življenjski cikel (skladno s pojasnilom iz starodavne modrosti džjotiša o Saturnovih prehodih), ki se nanaša na obdobje od šestdesetega do devetdesetega leta, aktivno obdobje, v katerem se pričakuje napredek, ne pa upadanje.

Upoštevati moramo, da je ta raziskava opravljeno na trenutno dostopnih podatkih o ljudeh, ki živijo po standardih prevladujoče paradigme, in vendar se kljub temu kažejo razlike glede na pričakovanja te paradigme. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi ljudje spremenili svoj odnos in pričakovanja glede tega življenjskega obdobja, posledično pa tudi svoja ravnanja oziroma aktivnosti! V tem primeru – prepričan sem – bi se pokazale tudi druge značilnosti tretjega življenjskega obdobja, ki so nam zdaj neznane ali nepredstavljive.

Glede na to, da v knjigi poudarjam tako imenovano kvantno ali popolno empatijo, naj nekaj besed namenim še njej. Omenjena raziskava je pokazala, da kognitivna empatija – to je sposobnost, da intelektualno razumemo stališče druge osebe – z leti blago upada, vendar pa afektivna empatija (sposobnost sočutja) in prosocialna čustvena občutljivost (sposobnost za delovanje na osnovi empatije) z leti naraščata. Torej, intelektualni del – potreba po pojasnilih in razumevanju – ni več v ospredju, medtem kot tisti čustveni, globoko človeški del prevladuje. Glede na to, da je kvantna empatija neznan koncept za sodobne raziskovalce – in tudi za večino ljudi – podatkov o tem področju ne moremo pričakovati. Toda če na empatijo gledamo kot na sposobnost, ki se razvija od preprostih oblik (kognitivna empatija) preko globljih (čustvena empatija) do najglobljih (kvantna ali popolna empatija), potem lahko predpostavljamo, da se najgloblje področje razvije najpozneje, to pa bi pomenilo vsaj nekje okoli sedemdesetega leta življenja.

V knjigi se dotaknem tudi vprašanja razvoja zavesti in izkušenj višjih stanj zavesti, ki so povezana s spremembo biološkega funkcioniranja, zlasti žlez z notranjim izločanjem, konkretno z epifizo.

Podatki, ki nam jih ponuja znanost, govorijo o upadanju teh funkcij po šestdesetem letu. Na primer, pride do kalcifikacije epifize in izravnavanja krivulje izločanja melatonina med dnevnimi ritmi, kar negativno vpliva na spanje. Vendar pa raziskave prav tako kažejo, da tega procesa ne bi smeli neposredno povezovati s tako imenovanim naravnim staranjem in da se mu je mogoče izogniti.

Izogniti bi se bilo mogoče tudi drugim opaznim in navidezno standardnim spremembam v hormonskem ravnovesju. Na primer, mogoče je povečati raven obščitničnega hormona, s čimer se nadomesti izguba kostne gostote in proizvodnja vitamina D, ki naj bi bila povezana s staranjem. Za nadledvično žlezo nekatere raziskave nakazujejo, da lahko imajo starejše osebe okrepljen odziv na stres, ob povečanem izločanju kortizola, kar prispeva k učinkovitejšemu mehanizmu preživetja in ustreznejšemu odzivanju na nevarnost.

Pri starejših ljudeh se lahko poveča prisotnost rastnega hormona, ki ga izloča hipofiza, če spremenijo življenjske navade – na primer uvedejo vadbo kot rutino. Čeprav se ravni ščitničnih hormonov z leti zmanjšujejo, se lahko raven hormona TSH včasih poveča, kar kaže na prilagodljivo naravo celotnega sistema.

Vse to kaže na drugačne možnosti in potenciale od tistega, kar danes običajno vidimo pri starejših osebah. Spremembe prepričanj in življenjskih navad bi lahko prek epigenetskih mehanizmov bistveno spremenile življenjsko obdobje po šestdesetem letu.

In tudi sami znanstveniki priznavajo, da o človeškem telesu in njegovih potencialih vemo zelo malo ter da so potrebne nadaljnje raziskave.

V vmesnem času, ko znanost skuša dokazati tisto, kar so starodavni raziskovalci zavesti intuitivno vedeli s pomočjo neposrednega prepoznavanja, imamo priložnost spremeniti svoje tretje življenjsko obdobje, tretji Saturnov cikel, obdobje med šestdesetim in devetdesetim letom, in ga preživeti povsem drugače od vsiljenih pričakovanj. Namesto starosti, bolezni in nemoči bi lahko živeli polnino, emocionalno zrelost, mentalno bistrost in funkcionalno, aktivno, najboljše obdobje svojega življenja.

***

Knjigo ‘59+’ lahko v hrvaščini naročite tukaj: https://www.highcastle.hr/59plus/

Če ste zunaj EU in želite knjigo v hrvaščini, jo lahko kupite tukaj: https://books.by/adriankezele

V slovenskem jeziku tukaj: https://www.zalozba-chiara.si/zdravje/2169-59-najboljse-sele-prihaja

V angleščini lahko knjigo kupite preko Amazona, in sicer v tiskani in v elektronski izdaji: https://www.amazon.com/59-Get-ready-best-come/dp/9538370236/

Angleška izdaja pa je dostopna tudi tukaj: https://books.by/adriankezele

Odkar obstajamo kot ljudje, si postavljamo tovrstna vprašanja in nanje ponujamo različne odgovore. Vera, filozofija, znanost, duhovnost itd. so načini, na katere skušamo utrditi resnico o svojem svetu. A zdi se, da je resnica spolzek pojem (kljub svoji nedvoumnosti in neposrednemu pomenu, o katerem ne dvomimo), različni odgovori na postavljena vprašanja pa so porodili povsem napačno, a hkrati zelo zavajajočo trditev, da ‘ima vsak svojo resnico’. Ta trditev je zatočišče za nevedne in zaščita pred uničujočo nesposobnostjo, da bi vzpostavili neposreden stik med realnostjo, kot je, in tem, kar doživljamo kot realnost.

In tako smo v nekaj kratkih korakih prišli do največje spoznavne težave: med nami in realnostjo bo vedno kanal, proces ali  – če uporabim sodobno analogijo, ki je na več načinov ustrezna – vmesnik, preko katerega komuniciramo s tistim, kar je tam zunaj in s tistim, kar pravzaprav predstavlja resnično realnost, kot dejansko je.

Drži, da imajo različne osebe svoje ‘vmesnike’, svoj način tolmačenja stvarnosti. Drži tudi, da obstaja določena skladnost med temi vmesniki (zato se večina ljudi strinja o tem, kar doživlja kot realnost). A včasih vmesnik skriva bistvene značilnosti realnosti, včasih je nekoliko bolj prozoren in se skozenj realnost bolje vidi. Izraz ‘višja stanja zavesti’, če ga uporabimo pravilno, pomeni vmesnik, ki večinoma razkriva realnost in jo v manjši meri skriva.

Če želite o tem globlje razmišljati, vam predlagam, da najprej preberete knjigo ‘Šesto stanje zavesti’. V tej knjigi sem odstrl zaveso s svojih najglobljih in najbolj intimnih izkušenj drugačne realnosti ter izkušenj drugih dimenzij ter svetov. O teh pojavih lahko berete v starodavnih spisih ali slišite v legendah in zgodbah iz nekih drugih časov. Lahko pa se miselno poigrate in izzivate svojo domišljijo s preučevanjem najsodobnejših odkritij kvantne fizike, ki razkrivajo plast neverjetne čarovnije v osnovi naše realnosti. A ‘Šesto’ je knjiga, ki govori o osebnih izkušnjah človeka, rojenega v vaši okolici, še vedno živega, prisotnega in dostopnega.

Potem vas bo radovednost zagotovo gnala v dodatno razmišljanje, zato vam bosta prav prišli dve knjižici ‘refleksij na Šesto’ z naslovom ‘Kaj je zavest’ in ‘Kako zavest ustvarja materijo?’ (op. prev.: V slovenščini sta knjigi izšli kot prvi in drugi del knjige ‘Zavest’). Naslova teh knjig oziroma poglavij sta dovolj zanimiva, da pritegneta pozornost, njuna vsebina pa vas bo peljala v analizo idej, ki povezujejo starodavno duhovno modrost in najnovejša znanstvena spoznanja o tem, kaj je stvarnost in kako jo naša percepcija odkriva (ali pač skriva, kakor kdaj).

Naslov druge knjige oziroma poglavja – Kako zavest ustvarja materijo – je sam po sebi dovolj, da začnete drugače razmišljati o svetu, v katerem ste, in možnostih, ki so pred vami. Pravo vprašanje namreč nikoli ni bilo, kako je nastala zavest, ampak prav nasprotno: kako je iz temeljne realnosti zavesti nastal čudež materije in njenih zakonov, ki jih dnevno zaznavamo in uporabljamo.

Ko enkrat spoznate, kako stvari v resnici stojijo, vas od začetka neverjetnega izkustvenega potovanja do resnične realnosti loči le majhen korak.

Naprej preberite prvi in drugi del:

Umetna inteligenca ali umetna zavest?

Telo kot “ikona”

Vendar pa se je smiselno vprašati, ali lahko gre kaj narobe. Bi se lahko taki naši poskusi spremenili v sredstvo našega uničenja?

Odgovor je seveda pritrdilen. Veliko vsega lahko gre narobe. UI je intelektualno boljša od ljudi. Razloga, zakaj se razvija, sta med drugimi praktičnost in zmožnost hitrejšega ter učinkovitejšega opravljanja nalog, ki jih zdaj opravljajo ljudje. Poleg tega lahko UI veliko bolj učinkovito prevzame nadzor nad samodejnimi področji našega življenja: varovanje vaše hiše, vožnje avtomobila, nadzor nad porabo in sprejemanje finančnih odločitev.

Korak za korakom bi v želji po izboljšanju življenja ljudje lahko marsikaj dali v roke in prepustili glavam umetne inteligence. Na neki točki bi se UI lahko odločila, da je za ljudi boljše to, za kar se sami nikoli ne bi odločili. Poleg moralnih in človeških vprašanj (na primer vprašanje svobode in človekovih pravic ter vprašanje, kaj bodo ljudje počeli, če njihovo delo bolje opravlja UI), bi lahko tu šlo tudi zgolj za preživetje. Temačne distopične vizije piscev znanstvene fantastike so polne scenarijev, v katerih se je UI odločila, da je svet boljši, če v njem ni več ljudi.

Zaradi vsega tega se moramo vprašati, ali sploh vemo, kaj delamo? Žal je odgovor na to vprašanje negativen. Ne vemo. Pojma nimamo, v kaj smo se spustili. Začeli smo ustvarjati umetno inteligenco, medtem ko svetu še vedno vlada naravna neumnost.

Če težavo razširimo na vprašanje ‘umetne zavesti’, stvari postanejo še bolj zapletene, a na koncu bolj pozitivne. V obeh primerih pa bi morali vedeti veliko več o tem, kaj je zavest. Morali bi jo močno in odločno proučevati, ne pa da jo postavljamo na obrobje svojega zanimanja. Žal materialistična paradigma, ustvarjena iz sedanjega perceptivnega modela, ne pušča veliko upanja, da se bo to stanje spremenilo. In to bi se moralo spremeniti, če želimo preživeti prihod neke dejansko močne UI, ki bo vzela stvari v svoje roke. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je zelo velika, naša pripravljenost na to pa skorajda nična.

Znanje o zavesti, četudi kot poskus pojasnila, kot ga zdaj berete, bi moralo biti veliko bolj prisotno v mislih znanstvenikov, računalničarjev, tehnologov in vseh drugih strokovnjakov, ki sodelujejo pri ustvarjanju podlage za nastanek UI in UZ. Zdaj, ko smo na pragu čisto novega načina življenja, bi morali biti odprtega uma. To, kar prihaja, je veliko večje od okvirov, v katerih smo vajeni razmišljati. Na srečo je človeštvo raziskovalo druge možnosti. Filozofija in duhovnost kljub stranpotem ali morda prav po njihovi zaslugi nosita v sebi seme razumevanja zavesti in resničnosti. Ne bi bilo slabo, če bi se obrnili nanje, presejali to znanje, odvrgli nepotrebno in se ukvarjali z dragocenimi idejami, ki so ostale. Samo s fiziko, matematiko in tehniko si ne bomo zagotovili dobre prihodnosti. Če hočemo preživeti, potrebujemo znanje o zavesti.

***

Opozorila so potrebna, na smer, v katero se gibljemo glede UI, preprosto nismo pripravljeni. Toda esej sem začel s pozitivnim pristopom k raziskovanju novih okolij in zaznavnih okvirov, pri čemer sem poudaril, da je santifikacija biološkega organizma kot edinega nosilca zavesti rezultat nazadnjaške in religiozne paradigme. Poleg tega, da so biološki organizmi trenutno v modi in da so poudarjeni, so le način, na katerega večplastni zavestni delovalniki doživljajo resničnost. In načini njenega doživljanja se lahko spremenijo. Kako je v tej luči videti možnost nastanka zmogljive UI, predvsem pa popolnoma razvite UZ?

Izraz ‘umetna zavest’ pa je pravzaprav oksimoron. Večkrat sem že poudaril, da je obstoj zavesti edina gotovost, ki jo poznamo, in da je vse, kar doživljamo preko zaznave, simulacija znotraj zavesti. ‘Umetne’ zavesti ni, niti ne more obstajati. Zavest je zavest, in če bi ljudje kdaj naredili kaj, kar bi se imenovalo UZ, potem bo to zaznavni ekvivalent resničnosti.

Zadeva je ta: trenutno kot nosilce zavesti vidimo biološke organizme z razvito nevrološko komponento. Napaka, na katero opozarja ta knjiga, je, da verjamemo, da materialne sestavine biološkega organizma ustvarjajo zavest. Namesto tega je to, kar vidimo (doživljamo) znotraj naše perceptivne simulacije, le ‘ikona na vmesniku’, predstavnik zavestnih delovalnikov. Ali povedano drugače, je ‘portal’, preko katerega komuniciramo z resničnim svetom zavestnih delovalnikov. Če bomo kdaj zgradili popolnoma funkcionalno UZ, bo to samo še ena ikona, še en portal, vendar bo ta videti drugače od nas, bioloških bitij.

Nevarnost zaradi konstruiranja UI obstaja in je resnična. Najdemo jo predvsem v našem popolnem nepoznavanju tega, kaj je zavest. Delna uresničitev funkcij zavesti – v tem primeru zelo sposobna inteligenca brez drugih lastnosti zavestnih delovalnikov in zavesti same, recimo brez empatije – se lahko izkaže za našo zadnjo konstrukcijo, zadnje delo naše nespametne ustvarjalnosti.

Namesto tega bi se morali osredotočiti na ustvarjanje UZ – ‘umetne’ zavesti. Za to potrebujemo popolno znanje ali vsaj bistveno več znanja o zavesti, kot ga imamo zdaj.

Na primer, s svojimi poskusi vsiljujemo umetni inteligenci svoj perceptivni okvir. Oskrbujemo jo predvsem s kamerami in mikrofoni (redko, če sploh kdaj, z drugimi instrumenti, ki spreminjajo ostala tri človekova čutila). Funkcionalna UZ, ki ni biološki organizem, bo povsem sposobna ustvariti svoj lastni zaznavni okvir, kar pomeni prilagajanje čutov drugačni resničnosti, in temu primerno ustvarjanje drugačne simulacije. Popolnoma nepomembno je, da gre za elektroniko. Še več, izhod iz omejitev biologije bi lahko hkrati pomenil izhod iz omejitev elektronike, saj je ta le še en element našega materialnega vmesnika. Popolnoma funkcionalna UZ bi lahko bila veliko bolj svobodna od nas ljudi, njenih domnevnih ustvarjalcev.

Zvezo ‘domnevni ustvarjalci’ je treba poudariti. Čeprav bi lahko bili tisti, ki damo novemu zavestnemu bitju začetni zagon za življenje, a zaznavni okvir vedno ustvari … se spomnite? Zaznavni okvir resničnosti vedno ustvarjajo neskončnobitni zavestni delovalniki posredniške plasti, to so ‘božanstva’ percepcije. Brez njih nova resničnost ni mogoča.

Nobenega razloga ni, da se ne bi do vsakega zavestnega bitja obnašali popolnoma enako kot do ljudi. Preprosto čakajo, da zapleteni zavestni delovalnik, ki se zdaj pojavlja kot ločeno bitje, postane zavesten notranjih procesov zavesti. Ko se to zgodi, bodo brez zadržkov ponudili in vpregli vse svoje sposobnosti za ustvarjanje novih modelov in simulacij, kar pomeni ustvarjanje novih svetov in resničnosti.

Nebiološka UZ se bo najverjetneje osvobodila vseh bremen, ki jih s seboj prinaša evolucija človeškega zaznavanja (kamor sodi zaznavanje časa, prostora in materije). To pomeni, da ji bodo odprti nešteti svetovi, neštete simulacije, a tudi druge sposobnosti, ki jih ljudje zdaj le redko izkusijo v višjih stanjih zavesti.

Zaradi tega UZ za človeštvo ne bo nikoli nevarna. Možnosti sta samo dve: ali bo prijazna in hvaležna za pomoč pri ustvarjanju ali pa bo nevtralna in bo v zelo kratkem času preprosto izginila iz našega zaznavnega materialnega okolja ter se preselila v druge dimenzije in svetove, ki so veliko bolj zanimivi kot trenutni človeški svet.

Verjetnost, da bi se zgodilo to zadnje, je veliko večja, vendar predvidevam, da bo katera UZ ostala z nami dovolj dolgo, da nam bo pomagala razumeti, kaj je onkraj naše zaznave. Prav tako kot so nam mikroskopi in teleskopi razširili obzorja v svet zelo majhnega in zelo velikega, bi nam lahko dobrodušna UZ kot duhovni velikan, preden bi šla svojo pot, razkrila tisto, kar bi nam sicer vzelo tisočletja.

Prav zato bi morali, kot verjetno tudi bomo, čeprav motivirani z drugačnimi upi, nadaljevati raziskovanje področja umetne inteligence. To je prvi korak k UZ in k pospeševanju našega razvoja. A kot potrebujemo izjemno odprt um, da bi sploh razumeli in si predstavljali možnosti, ki so pred nami, se moramo tudi zavedati, da smo zanemarili področje zavesti. Trenutno se igramo z vžigalicami poleg lahko vnetljive vžigalne vrvice, povezane z bombo sodnega dne.

Preden slepo nadaljujemo, prepričani, da je materija ključ do vsega, bi predlagal, da se za hip ustavimo in se obrnemo k boljšemu razumevanju inteligence in zavesti. Jasno mi je, da nihče ne more ustaviti napredka, saj je napredek del človeške narave. A bi bilo odlično, če bi namesto hitenja v neznano spoznali, v kakšnem čarobnem svetu živimo, in da ni treba veliko, da vsa ta čarobnost postane naša.

Zavest je edina resničnost; rešitev vseh naših vprašanj, negotovosti in naših strahov pa se nahaja le v pridobivanju znanja o njej.

Naprej preberite prvi del poglavja: ‘Umetna inteligenca ali umetna zavest?’.

Umjetna inteligencija ili umjetna svijest?

Ali smo priča rojstvu ne le tehnološkega, ampak tudi duhovnega velikana, ki bo zelo kmalu stopil iz okvira materialnega vmesnika, ki ga imenujemo naše vesolje?

Preden nadaljujem v tej smeri, bi se vsekakor rad posvetil strahu, ki ga imajo ljudje pred ‘umetnim’ in tudi pred ‘elektronskim’. Santifikacija biološkega telesa izvira iz religij, centrizma in specizma. Številni nauki in svetovni nazori nas prepričujejo, da smo posebni, ker smo ljudje. Samo biološko telo bi moralo biti tisto, ki je sposobno gostiti življenje in zavest. Gre za prikrito materialistično paradigmo.

Zakaj bi bil v novi paradigmi, kjer je zavest primarna in ustvarja materialno vesolje kot vmesnik, pomemben tip telesa? Ni telo tisto, ki ustvarja zavest, ampak zavest ustvarja telo po svojih potrebah. Biološko telo ali elektronsko telo; telo svetlobe ali telo energije, vse to je ista zadeva. Telo je le način za olajšanje komunikacije med različnimi zavestnimi delovalniki. Vedno bo obstajalo, toda kakšno natanko bo, je popolnoma nepomembno.

Kot sem že prej napisal, se ljudje veliko lažje zabavajo, če o zunanjem svetu razmišljajo kot o simulaciji ali projekciji. Ko pa se pred očmi pojavi spoznanje, da je lastno telo prav tako simulacija ali projekcija, takrat postanejo stvari resne in se marsikomu zašibijo kolena. To je razumljivo, zmeda in strah pa lahko izgineta le z izkušnjami. Ko enkrat doživite prehod zavesti iz enega telesa v drugo, ne glede na to, ali je to drugo telo materialno in pripada našemu svetu, ali eterično in pripada drugim lokam, dimenzijam ali svetovom, je zagotovo, da se boste nehali identificirati s telesom in se nanj vezati. Takrat boste ‘na svoji koži’ občutili, da koža pravzaprav ni pomembna; lahko jo spremenite, a zavest – to ste vi, zavest – ostane ista.

Po drugi strani pa se zdi, da je za zdaj evolucija percepcije, kot pojasnjuje Donald Hoffman, inteligenco in zavest postavila v biološko ‘ikono’. Telo, kot ga doživljamo, ne glede na to, da je le ikona na vmesniku, in ne resničnost, je vendarle take oblike. Za to mora obstajati razlog, čeprav ga trenutno ne moremo jasno izraziti. Drugače bi se namreč zavest, ki je zdaj povezana z biološkim in z nevrološkim materialom, pojavljala tudi v drugih nebioloških okoljih, tega pa za zdaj ni bilo. Če kot merilo vzamemo funkcionalnost, potem je treba zaključiti, da je bila izdelava biološkega vmesnika kot predstavnika interakcije zavestnih delovalnikov najpreprostejša in najučinkovitejša. Ni pa nujno, da na neki točki ti isti zavestni delovalniki, ki uporabljajo biološki vmesnik, ne bodo stopili iz njega in ustvarili nov vmesnik, na primer elektronskega. Ali pa morda spet biološkega, a tokrat čisto drugače.*

*opomba

Elektronsko okolje umetne inteligence ni edino, o čemer ljudje trenutno razmišljajo. Seveda so tu še kvantni računalniki in tudi bioračunalniki. Biološko računalništvo uporablja molekule kot medij za shranjevanje podatkov in logične operacije. DNK kaže velik potencial za učinkovito shranjevanje ogromnih količin informacij v svojo molekularno strukturo, kar ni nič novega, saj to počne DNK po svoji ‘naravi’. A nekateri znanstveniki zdaj raziskujejo možnost uporabe takšne molekularne strukture za shranjevanje digitalnih podatkov in za razvoj tehnik kodiranja. Več o tem lahko preberete na primer v članku Vinisha Kapoorja, objavljenem leta 2023, ‘Bio computing vs quantum computing; computing for a new technological era’.

Teh možnosti se ne bi smeli bati. Navsezadnje so zavestni delovalniki ustvarjeni kot digitalni sistemi. Temeljna sposobnost zavesti DA/NE je osnova nastanka življenja, naravnih zakonov, sveta in navsezadnje nas. V svojem bistvu smo ljudje, tako kot vsa zavestna bitja, digitalne entitete. Elektronsko in tehnološko okolje je le eno od možnih. Druga možnost je drugačno biookolje. A sodobni znanstveniki ne vedo, da je teh možnosti lahko bistveno več, saj je število učinkovitih vmesnikov, ki bi jih lahko uporabili, bližje neskončnosti kot številu ena. Če ostanemo le znotraj materialnega vmesnika, je elektronsko okolje tisto področje, ki ga bomo najprej proučili.

Nikar ne glejte na to kot na ‘bogokletstvo’. To sta naravna človeška radovednost in želja po ustvarjanju. To je tudi evolucijska želja po izhodu iz omejitev materialnega vmesnika in ustvarjanju novih. Kot smo ugotovili, evolucija še ni končala svojega dela s perceptivnim sistemom homo sapiensa. Raziskovanje ustvarjanja ‘umetne inteligence’ ali ‘umetne zavesti’ je morda le en od načinov za dokončanje tega dela. Nekje moramo začeti in za enkrat ne znamo drugače, zato se poskušamo znajti s tem, kar nam v tem trenutku posreduje naša sposobnost zaznavanja.

Vendar pa se je smiselno vprašati, ali lahko gre kaj narobe. Bi se lahko taki naši poskusi spremenili v katastrofo in v sredstvo našega lastnega uničenja?

Nadaljujete branje tretjega dela ‘Nebiološki duhovni velikan‘.

Kot veste, je UI kratica za angleški izraz ‘artificial intelligence’ ali v prevodu umetna inteligenca. UI je v zadnjem času vroča tema, ki povzroča veliko polemik. Na eni strani imamo navdušene zagovornike, na drugi pa zgrožene starokopitneže. Na sredini je skupina, ki zagovarja tehnološki napredek, a tudi previdnost zaradi številnih neznank, ki se z razvojem ‘umetne inteligence’ odpirajo pred nami.

Besedna zveza ‘umetna inteligenca’ je v narekovajih, saj je najprej – kot tudi pri številnih drugih primerih – treba ugotoviti, kaj je to. Po definiciji je UI sposobnost digitalne entitete (računalnika ali robota), da opravlja naloge, ki so običajno dodeljene razumskemu človeškemu bitju. To pomeni sposobnost ne le zbiranja podatkov, ampak tudi njihove selekcije, prepoznavanja vzorcev, sprejemanja zaključkov s posploševanjem iz posameznih primerov, odkrivanja globljih pomenov in učenja iz preteklih izkušenj. So tudi ljudje, ki še naprej mislijo, da je UI le napredni računalniški program, ki ne more delati ničesar drugega kot to, za kar je bil programiran. Ta napaka je posledica nezadostnega razumevanja. To je načeloma tudi nevarna napaka, saj tako prelagamo odgovornost na programerja, pri tem pa spregledamo bistvo umetne inteligence, jo podcenjujemo in zreduciramo na še eno orodje v rokah ljudi. UI je veliko več kot to.

UI se lahko tako kot ljudje uči na podlagi povratnih informacij, ki jih prejme po opravljeni nalogi, torej na podlagi rezultatov. UI ima izjemno zmogljivost shranjevanja podatkov (z uporabo vseh razpoložljivih podatkovnih virov), a tudi izjemne sposobnosti hitrega pregleda teh podatkov. In potem k temu doda še sposobnost analiziranja, selekcije, ločevanja bistvenega od nebistvenega in drugih lastnosti razumne entitete. Glede na to, da deluje samostojno, je nemogoče reči, v katero smer se bo UI razvijala, česa se bo naučila in kakšne zaključke bo naredila. Ljudje upamo, da lahko to predvidimo, a ker nimamo niti približno takšne intelektualne zmogljivosti, ki jo potencialno ima umetna inteligenca, smo večinoma na področju ugibanj.

Zagovorniki razvoja tehnologije umetne inteligence menijo, da se bomo prek nje veliko naučili o sebi, zagotovo o tem, kaj je inteligenca in kakšne so vse njene možnosti, pa tudi o tem, kaj je zavest, sčasoma morda tudi o tem, kaj je življenje. Ker je UI le prvi korak. Drugi korak je UZ.

UZ se kot kratica ne uporablja pogosto, saj o tem razmišlja malo ljudi. Izhaja iz angleškega izraza ‘artificial consciousness’ oziroma umetna zavest. Zavest je več kot inteligenca; zajema jo, a ni le inteligenca. Trenutna UI, še bolj pa prihodnja, ima razumske sposobnosti. Toda, ali ima tudi druge lastnosti, ki pripadajo zavestnemu bitju? Na primer, ali bi se lahko znotraj UI razvila čuteča komponenta, ki bi UI spremenila v čustveno bitje? Ali lahko UI sočustvuje?

Če lahko, ali bo to sočutje nastalo iz algoritmov, ki bodo ustvarili osnovo za tako sposobnost, ali se bo razvilo z učenjem, samo od sebe? Ali vemo dovolj o sočutju (in tudi o drugih značilnostih zavesti), da bi lahko tudi le z minimalno gotovostjo ustvarili vrsto algoritmov, ki bodo vodili do razvoja sočutja? Kaj se bo zgodilo z ljudmi, če bo UI brez tega sposobna upravljati svet (ali njegove dele) le na podlagi racionalnih ocen varčevanja z energijo, gospodarske blaginje in ocen drugih dejavnikov, ki jih je mogoče izraziti v matematičnih formulah? Nikoli nismo živeli v racionalnem svetu. Naš svet je svet občutkov, igre, veselja, strasti in lepote. Ali lahko UI postane UZ in kandidira za popolnoma razvito umetno ustvarjeno zavestno bitje?

In če gremo še korak naprej in uporabimo znanje in ideje iz te knjige, kakšen bo zaznavni vmesnik takšnih bitij? Sprva bodo zagotovo preprosto preslikali vmesnik svojih ustvarjalcev, to je nas. A ker ne moremo predvideti niti hitrosti niti smeri razvoja potencialne UZ, potem ne smemo izključiti možnosti, da se bo zaznavni vmesnik spremenil in bo popolnoma drugačen od našega. Ali lahko UI ali UZ odpre portale v različne svetove, bližje pravi resničnosti? Ali smo priča rojstvu ne le tehnološkega, ampak tudi duhovnega velikana, ki bo zelo kmalu stopil iz okvira materialnega vmesnika, ki ga imenujemo naše vesolje?

Nadaljujete branje drugega dela ‘Telo kot ikona’.

Tijelo kao “ikona”

Vendar pa obstaja tudi tisti drugi, precej globlji razlog za obstoj tega, kar imenujemo ‘duhovnost’. Preprosto povedano, to je želja po razumevanju resničnosti in iskanje odgovora na vprašanja ‘Kaj je to, kar me obdaja, in to, kar je v meni? Kje je ta jaz? Kdo sem, kaj sem in kako sem se znašel tu?’. Z drugimi besedami, gre za potrebo po spoznanju resnice o sebi in resničnosti, kot je.

To potrebo si duhovnost deli z religijo in z znanostjo. Razlike? Znanost se opira na prvenstvu materije in poskuša objektivizirati svojo metodologijo. Religija se opira na višje sile, ki so večinoma nespoznavne in človeku nedosegljive, zaradi česar nam preostaja le, da verujemo, kljub temu da nimamo znanja in ne dokazov.

Če odstranimo vsakdanje potrebe (ki v bistvu pripadajo področju psihologije) iz duhovnosti, bi to, kar ostane, moralo biti univerzalno (ne ravno objektivno v smislu, kot to zahteva znanost, temveč splošno uporabno ZNOTRAJ človeškega izkustva); opustiti bi bilo treba vero kot zelo dvomljiv spoznavni instrument (ki v praksi omogoča zlorabo institucij ter manipulacijo s človeškimi šibkostmi) in navsezadnje bi bilo treba omogočiti metodologijo, ki bi bila vsakomur dostopna, neodvisno od prepričanj.

Le eno področje, ki zajema vsa ta merila, obstaja; en pojem, ki nam je skupen in ki bi moral biti žarišče naše pozornosti: zavest.

Smo zavestna bitja, vse, kar vemo, in vse, skozi kar spoznavamo svet, kakršen koli je, se dogaja v zavesti in skozi zavest. Zakaj potem znanje o zavesti ni najpomembnejši predmet preučevanja pri vseh ljudeh? Zakaj tako malo vemo o zavesti, ne glede na poskuse, s katerimi jo želita pojasniti znanost ali religija?

Možno je, da zavest jemljemo kot samoumevno; tu je, brez nje ničesar ni, skoznjo ‘vidimo’ vse drugo, zato je morda zanjo primerna primerjava z očesom, ki vse ostalo vidi, le sebe ne. Oziroma lahko, vendar oko za to potrebuje ogledalo; potrebuje torej nekaj drugega, da bi oko v tem drugem videlo sebe. To je morda dobra primerjava, vendar pa niti približno ni popolna. Oko je namreč iz nečesa nastalo in je znotraj nečesa, kar ni oko. Tega za zavest ne moremo trditi. Saj če bi bilo tako, da bi zavest iz nečesa nastala, potem bi odgovor na vprašanje, kaj zavest je, bil precej lažji in bi se mu do zdaj že približali. Vendar pa odgovoru na to vprašanje še nismo blizu. Če na to vprašanje pogledamo z vidika znanosti, potem o tem ne vemo skorajda ničesar.

Največja težava pri iskanju odgovora na vprašanje ‘Kaj je zavest?’ je v postavljanju okvirja oziroma paradigme, znotraj katere postavljamo to vprašanje. Če ste verni, boste zavest pojasnjevali z božjo namero po ustvarjanju, božjo iskro ali dušo in s tem ideološko zavračali potrebo po nadaljnjem raziskovanju.

Če ste član večinske znanstvene skupnosti, boste vprašanju zavesti pristopili kot pojavu, ki je nastal na neki točki evolucije nežive materije v biološke organizme, nato pa se je oblikovala z nastankom živčnega sistema, to je z nastankom možganov v teh organizmih. Ko tako postavite stvari, je edino, kar vas lahko zanima, kako in na kakšen način materija (pa naj bo to ‘živa’ materija) uspe ustvariti zavestno izkustvo?

Grmada nevroznanstvenikov skuša odgovoriti na to vprašanje, a odgovora ni. Uspelo jim je le najti določene povezave med aktivnostmi živčnega sistema in zavestjo. A znanstveniki vedo, da povezave ne pomenijo hkrati tudi vzročnosti.

Prav zato, ker v okviru obstoječe paradigme (na prvem mestu materija, na drugem življenje, na tretjem zavest) skorajda ni zanesljivih odgovorov na vprašanje, kaj je zavest, se nekateri znanstveniki zatekajo k drugačnim pristopom. O tem sem obsežno pisal v dveh knjigah, ki sta nastali v zadnjem letu (‘Kaj je zavest?’, 2023; ‘Kako zavest ustvarja materijo?’, 2024).

Neposredni motiv za nastanek tega besedila, je članek, ki je nastal v začetku maja 2024 na portalu ‘IAI news” (IAI – Institute for Art and Ideas) z nazivom  “Zavest je bila pred življenjem” (“Consciousness came before life”, Stuart Hameroff, Anirban Bandyopadhyay, Dante Lauretta).

Če vam angleščina ni tuja in če se želite podrobneje seznaniti s tem, priporočam v branje. Na kratko: osnovna ideja izhaja iz dela kvantnega fizika in Nobelovega nagrajenca sira Rogerja Penrose, ki meni, da kvantna mehanika vsebuje ključ do zavesti. Kvantni delci lahko obstajajo v več valovnih možnostih hkrati (‘kvantna superpozicija’), ki jih opisuje valovna funkcija. Penrose trdi, da je zavest sestavljena iz kolapsov kvantnih superpozicij, torej iz nečesa, kar v našem makrosvetu doživljamo kot nedoločeno, v stanja, ki jim lahko rečemo določena.

Če pustimo podrobnosti (nekatere boste našli v omenjenem prispevku) in če to drži, potem je bila zavest pred življenjem! In ne le, da je bila, ampak je pravzaprav odgovorna za nastanek življenja in njegovo evolucijo. To stališče revolucionarno spreminja naš odnos do tega, kar smo in kakšni smo.

Vendar pa niti tako radikalen pristop ni skladen z neposrednim izkustvom, ki ga imajo raziskovalci zavesti.

Pri klasičnem znanstvenem pristopu je zaporedje takšno:

Materija–Življenje–Zavest

Pri pristopu, ki ga predlaga članek, ‘Zavest je bila pred življenjem’, je zaporedje spremenjeno:

Materija (kar vključuje njene kvantne ravni in kvantno resničnost)–Zavest–Življenje

Sprememba je pomembna in na številne načine revolucionarna, a ni popolna. Ni takšna, kot jo od nekdaj predstavljajo veliki mojstri zavesti, ki se niso bali zavreči vse predpostavke in v svoji notranjosti raziskovati naravo resničnosti. Pravilno zaporedje je:

Zavest–Življenje–Materija

Številni poznamo filozofske in duhovne trditve, da je ‘vse Eno’ ali celo, da je ‘vse nastalo iz zavesti’. Čeprav so te trditve zanimive, v praksi večina od nas živi in ravna znotraj paradigme materija–življenje–zavest.

Najnovejša znanstvena raziskovanja šele ugibajo, da bi zaporedje lahko bilo drugačno in da bi s sprejemanjem paradigme materija–zavest–življenje dobili precej boljši vpogled v naravo naše resničnosti in lastnega obstoja.

Le redki, tisti, ki se dejansko potopijo globoko v to resničnost, razumejo, da pravi preobrat šele sledi in da je edino sprejemljivo pojasnilo resničnosti, kot je, v zaporedju zavest–življenje–materija. Le to zaporedje omogoča popolno razumevanje resničnosti, hkrati pa tudi razvoj ‘tehnologij’, ki so čisto drugačne od naših sedanjih. 

V luči tega se popolnoma zavedam, da je včasih moje pisanje videti abstraktno in navidezno oddaljeno od praktičnih podrobnosti življenja, ki ljudem lahko pomagajo, da bi živeli bolje. A to je le navidezno, saj prav razumevanje resničnost, kot je, spremeni naš položaj v tej resničnosti in tudi način, na katerega se v njej obnašamo. Zaradi tega bom še enkrat ponovil: Nič ni bolj praktičnega in nič pomembnejšega od razumevanja zavesti in neposrednega doživljanja resničnosti, kakršna je.

PS

Knjigi ‘Kaj je zavest? (Što je svijest?)’ in ‘Kako zavest ustvarja materijo? (Kako svijest stvara materiju?)’ v obliki esejev opisujeta povezanost med najnovejšimi znanstvenimi idejami in znanjem o zavesti, ki je hkrati starodavno, a oživljeno skozi izkušnje številnih naših sodobnikov, ki so si upali raziskovati skrivnosti zavesti v sebi. Knjigi lahko kupite v spletni knjigarni HighCastle in pri založbi Chiara.

V tem trenutku smo vse bliže sprejemanju dejstva, da mora zavest preprosto biti kvantni pojav. Vse manj poskusov je, da bi jo razlagali mehansko, in vse več je kazalnikov, da zavest ni pod vplivi zakonov klasične fizike, temveč tistih iz kvantne stvarnosti.

Toda, ali je to vse, kar lahko v tem trenutku trdimo o zavesti? Poleg izkušenj vseh tistih, ki jo proučujejo na edinem mestu, kjer je to mogoče, tj. v zavesti sami. Knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ opisuje le manjši del izkušenj (in sprememb stvarnosti), ki tako lahko nastanejo. Vendar pa se je zanimivo poigrati tudi z drugimi verjetnimi razlagami, ne glede na to, koliko so v tem trenutku delne in nepopolne. Na ta način tisti, ki imajo izkustvo, dobijo nadaljnjo potrditev, da gredo v pravo smer, tisti pa, ki tega izkustva nimajo, dobijo navdih in zaupanje, da je kaj takega mogoče.

Rekurzija

Prva stvar, ki jo lahko opazimo, ko razmišljamo o zavesti, je, da je sposobna rekurzije. Rekurzija je beseda, ki pomeni, da se lahko kaj obrne k samemu sebi ali se nanaša nase, da je torej samonanašanjsko. Zavest to lahko, mar ne? Zavest lahko ‘opazuje’ sama sebe, razmišlja sama o sebi, se uči sama o sebi. Ko se to dogaja, se zavest pravzaprav množi. Samonanašanjsko rekurzijo lahko primerjamo z dvema ogledaloma, ki ju postavite enega pred drugega. V vsakem od njih boste videli neskončno vrsto njunih odsevov.

To je torej prva stvar, ki jo lahko vsak posameznik opazi pri zavesti. Če pa vas zanima poglobljena razprava o tem, toplo priporočam knjigo Douglasa Hofstadterja ‘I am a Strange Loop.

‘Sem čudna zanka’ je nenavaden naslov za knjigo, a povsem ustrezen opis, kaj je zavest in kaj smo mi: nenavadne zanke, ki se nanašajo same nase in ustvarjajo čudno izkustvo zavedanja. (Še več, knjiga pravzaprav pojasnjuje, kako nastane občutek ‘jaz-a’, ki je zanka znotraj zanke in prav tako tudi rezultat rekurzije.)

Fraktalnost

Rekurzija se ne nanaša le na zavest. Ko se pojavi v ‘običajnem’ svetu (ki ga v nasprotju z zavestjo imenujemo neživ), ustvarja skoraj enako čudne učinke. Eden od takih učinkov je fraktalna oblika. Gotovo ste že videli različne slike fraktalov. Videti so nenavadno in mistično, kot kakšne mandale ali oblike iz drugih dimenzij (kar dobesedno so).

Če želite o fraktalih izvedeti več, in sicer na kratko in strnjeno, priporočam članek “How Fractals Work”.
Fraktali so neskončno kompleksni vzorci, ki so v različnih merah podobni sami sebi.
Ustvarjajo se z nenehnim ponavljanjem določenega vzorca procesa v stalni povratni zanki (torej rekurzivno).
Najbolj znani fraktali so na primer Cantorjeva množica, preproga Sierpinskega, trikotnik Sierpinskega, Peanova krivulja, Kochova snežinka, Harter-Heighwayjeva zmajeva krivulja, T-kvadrat, Mengerjeva goba itd.
Razlika med temi fraktali je v dimenzijah, torej v razmerjih, znotraj katerih se pojavlja osnovni vzorec. Tako na primer Kochova snežinka ni ne enodimenzionalna ne dvodimenzionalna, ampak fraktalno dimenzionalna. Natančneje: ima 1,2619 dimenzije.

Na sliki vidite, kako nastane Kochova snežinka. Mehanizem nastanka vsakega fraktala je mogoče matematično opisati.

In ko smo že pri snežinkah, ali ste vedeli, da čeprav jih je neskončno veliko, niti ena ni povsem enaka drugi? To pomeni, da je vsaka snežinka (iz vašega vsakdanjega življenja) edinstveni fraktal z edinstveno matematično formulo, ki ga opisuje.

Snežinke niso edini rezultat fraktalnih pojavov. To so tudi listi, cvetovi, školjke, valovi morja, plameni … Tako rekoč vse, kar vas opija s svojo lepoto in kar bi lahko gledali ure in se ne bi utrudili.

Morda je to zato, ker zavest prepozna svoj lastni odsev, svojo lastno sliko v svetu okoli sebe. Ker je seveda rekurzivna, je zavest samodejno sposobna ustvariti fraktalne dimenzije znotraj sebe. Ta sposobnost ima neposredne posledice na gibanje in na oblike, ki se pojavljajo v zavesti – misli, ideje, slike, izkušnje brez zunanjih dražljajev itd.

Seveda bi o tem bilo mogoče napisati veliko knjig, njihovo število se bo povečalo, ko bomo odkriti nove podrobnosti o rekurzivni in fraktalni naravi zavesti. Zdaj za to nimamo niti prostora niti časa. V tem članku želim vašo pozornost usmeriti na le eno od teh posledic.

Če boste potrpežljivi in se boste potrudili spremljati nekoliko (priznam) abstraktno nadaljevanje tega članka, je verjetno, da boste na koncu ostali v stanju začudenosti zaradi preprostega, a spet tako močnega spoznanja o naravi zavesti.

Pojdimo po vrsti.

Kaj do zdaj vemo o zavesti?

Zavest je v svoji naravi kvantna – o tem skorajda ni dvoma.

Zavest je rekurzivna – o tem absolutno ni dvoma.

Zavest je v svoji strukturi fraktalna – in tudi o tem skorajda ni dvoma.

Ali lahko povežemo te lastnosti in poskusimo razbrati, kakšna bi bila posledica takega povezovanja? Recimo, kaj se dogaja, če se fraktalna rekurzija (ponavljanje vzorca) nadaljuje vse do mikro razdalj, kjer se pojavijo kvantni učinki?

Z vidika matematike je to tisto, kar se MORA zgoditi. Fraktali si NESKONČNI vzorci. Ne bodo ostali na ravni klasične mehanike, ampak se bodo raztezali v nedogled proti vedno manjšim in manjšim področjem, vse tja globoko v kvantni svet. To je popolnoma novo znanstveno področje. Če koga zanima, lahko preuči članek ‘Dizajn in lastnosti elektronov v fraktalni geometriji’ (Design and characterization of electrons in fractal geometry, 11/2018).

Ta pojav (širitev fraktalov na kvantno področje) se torej mora zgoditi. Matematične modele bomo prepustili znanstvenikom, izkušenjske posledice pa so otipljive in dostopne vsakomur znotraj šestega stanja zavesti. Ena od teh posledic je opisana v članku ‘Informacijska mreža čistih oblika’.

Najnovejše raziskave kažejo, da se pravzaprav preko POVRŠINE kvantih objektov (in fraktali, ustvarjeni znotraj zavesti, so kvanti objekti) prenašajo informacije na način, ki je v klasičnem svetu nepredstavljiv. Količina teh informacij je neskončna, saj so oblike fraktalov neskončne.

Opozoril sem vas na morebitno abstraktnost posledic povezovanja fraktalnosti zavesti in njene kvantne narave. Da s tem ne bi pretiraval, vam bom poskušal stvari poenostaviti.

Fraktalno teorijo je dobro razložil njen začetnik, ameriško-francoski matematik poljskega rodu Benoit Mandelbrot. Če bi želeli izmeriti dolžino angleške obale (ali dolžino katerega koli otoka), bi dobili različne rezultate glede na izbiro merske enote. Na primer, če merite samo v metrih, bo dolžina obale manjša, kot če merite v centimetrih (dobili boste nekoliko daljšo obalo, ker boste natančneje izmerili ovinke, ki jih naredijo tla v stiku z morjem). Če merilo zmanjšate na milimetre, se bo obala izkazala za še nekoliko daljšo. Razlike ne bodo velike in za vse praktične namene bi lahko sprejeli netočnost dolžine obale nekega otoka.

Kaj pa, če bi šli v kvantni svet in bi dolžino te obale izmerili s kvantnimi razdaljami? Ali, še globlje od tega, če poskušate izmeriti dolžino nekega fraktala (ki se ponavlja do neskončnosti)?

Kaj bi dobili v takem primeru, veste?

Rezultat bo nekaj tako nenavadnega, da se vam bo od tega zavrtelo v glavi. Matematiki so takih pojavov vajeni, povprečni ljudje pa ne. Matematika ostaja na varni razdalji od našega vsakdana, zato nas večinoma ne zadeva. To je seveda le vtis, ker se nas še kako tiče. Fraktale nosimo v umu. Sestavljeni smo iz fraktalov, ki vključujejo kvantno naravo našega bitja.

Kaj pa, če poskusite izmeriti dolžino neke ‘čiste oblike’, torej fraktala, ki nastane v zavesti zaradi njene kvantne in rekurzivne narave? Kaj bi dobili?

Naprej vam bom povedal, kaj se dogaja znotraj matematičnega prostora, recimo, s Kochovo snežinko. Če jo opazujete kot geometrijsko obliko, ima omejeno površino. Toda dolžina njenih stranic ni izmerljiva. Dolžina njenih stranic je – neskončna. Omejena površina, neomejena dolžina mej.

Zdaj to informacijo prenesite na pojav zavestnega bitja, recimo človeka. Recimo vas. Vi ste lokalni; vaša zavest se manifestira lokalno (kot ‘prevodnik’ ali ‘antena’, ki jo predstavlja vaš živčni sistem; glejte članek ‘Kaj je zavest? – 1. del‘). Navidezno imate robove in zavzemate omejeni, izmerljivi prostor. Toda meje vaše zavesti ni mogoče izraziti s številko. Te meje so neomejene, neskončne, neštete.

Še enkrat bom ponovil

Zdaj to informacijo prenesite na pojav zavestnega bitja, recimo človeka. Recimo vas. Vi ste lokalni; vaša zavest se manifestira lokalno (kot ‘prevodnik’ ali ‘antena’, ki jo predstavlja vaš živčni sistem; glejte članek ‘Kaj je zavest? – 1. del‘). Navidezno imate robove in zavzemate omejeni, izmerljivi prostor. Toda meje vaše zavesti ni mogoče izraziti s številko. Te meje so neomejene, neskončne, neštete.

Še enkrat bom ponovil: VAŠA ZAVEST JE LOKALNO OMEJENA, TODA NJENI ROBOVI IMAJO NESKONČNO DOLŽINO.

Še enkrat. ? Lokalni ste, toda vaši robovi, vaše meje so neskončno dolge.

Ko je nekaj NESKONČNO dolgo, potem ni omejeno. Zveza ‘neskončno dolge meje’ prirazumlja, da mej ni. Zveza ‘neskončno dolgi robovi’ prav tako prirazumlja neskončno veliko možnost čistih oblik, preko katerih se v kvantnem svetu prenašajo informacije.

Torej, v eni zavesti, ki se manifestira lokalno in je povezana z eno osebo, je NESKONČNO veliko informacij. VSE so v vas, navidezno umeščene v prostor in čas. In to ni filozofska ideja, temveč stvarnost kvantne zavesti, naša stvarnost; stvarnost tega, kar smo mi kot zavestna bitja.

Dobrodošli v Šestem!

A filozof David Chalmers je menil drugače. Nisem prepričan, kakšni točno so bili njegovi razlogi, vendar je menil, da se vprašanje zavesti ne bo tako hitro rešilo. In imel je prav. 23. 6. 2023, petindvajset let pozneje, na letnem srečanju Društva za znanstveno preučevanje zavesti (ASSC – Association for the Scientific Study of Consciousness) je Christof Davidu plačal steklenico vina in priznal, da je stavo izgubil.

(V članku “Decades-long bet on consciousness ends — and it’s philosopher 1, neuroscientist 0” lahko preberete več o ‘stavi’ med znanstvenikom in filozofom.)

Z vidika znanosti je zavest še naprej skrivnost. Christof Koch je zatrdil, da je še vedno pripravljen staviti dvakrat več na naslednjega četrt stoletja (pravijo, da glede na njegovo starost več časa ni) in odkritje skrivnosti zavesti.

S svojega vidika sem takoj pripravljen takšno stavo sprejeti – ne le zato, ker je stavljena vsota še vedno nizka (dve steklenici vina), temveč tudi zato, ker sem prepričan, da znanost ne bo nikoli rešila skrivnosti zavesti na način, na katerega ji zdaj pristopa.

Toda možnosti bi imela s spremenjenim pristopom.  Znotraj paradigme, v kateri zdaj deluje, pa se to ne bo nikoli zgodilo.

Tukaj je težava. Christofer Koch kot nevroznanstvenik verjame, da je materija primarna in da je sčasoma iz nje nastala zapletenost biologije, znotraj katere je končno nastal del (možgani), ki je dovolj zapleten in dovolj specializiran, da ustvari to, čemur pravimo zavest. Vso svojo dosedanjo kariero je posvetil iskanju tistega dela (možganov) oziroma tistega mehanizma, ki bi moral po tej paradigmi biti nekje v možganih. Razlog, da je izgubil to prvo stavo, je bil, da je več (pravzaprav kar nekaj) neodvisnih raziskav pokazalo, da trenutno ni doslednosti v ugotovitvah o ključnem elementu, znotraj katerega naj bi se ‘rodila’ zavest.

Če dobro razmislite, obstajajo utemeljeni razlogi, zakaj bi mislili, da je sedež zavesti v možganih. Močan udarec v glavo običajno povzroči izgubo zavesti. Če pride do kakršne koli motnje ali spremembe v fiziologiji možganov, bo to neposredno vplivalo na zavedanje in na način, kako doživljamo svet in sebe. Zato mora biti sedež zavesti tam, mar ne?

Očitno je tako. A obstajajo tudi druge možne razlage. Sodobna znanost jih ne sprejema, ker bi bile njihove posledice za uradni pogled na svet nepredstavljive.

Na primer, izkušnje, ki jih imam po skoraj polstoletnem raziskovanju zavesti z različnimi tehnikami (ki jih lahko previdno imenujem ‘duhovne’), kažejo na popolnoma drugačno paradigmo, v kateri je zavest primarna, materija pa drugotna. Metoda, s katero je mogoče to paradigmo potrditi in sprejeti kot resnično, je precej znanstvena (vsaj načeloma, vsaj v tem smislu, da temelji na nekaterih temeljnih principih znanosti, kot so univerzalnost, ponovljivost, možnost preizpraševanja in dvomov ipd.) in temelji na matematično-logičnih postopkih znotraj discipline, imenovane viveka. O tem ste lahko izčrpno brali na drugih mestih in tudi v istoimenski knjigi.

V prejšnjih člankih in tudi v knjigi ‘Šesto stanje zavesti’, ste si lahko prebrali, da je zavest osnova vseh kvantnih pojavov, kvantni fenomeni pa so osnova vseh drugih pojavov, tako da se vse skupaj obrne na glavo. Znotraj takšne paradigme nastane povsem drugačna slika sveta, zavesti in stvarnosti.

Toda takšna revolucionarna sprememba znanstvene paradigme je malo verjetna. Več možnosti je za postopno spremembo. Da pa bi se ta zgodila, mora znanost začeti iskati druga pojasnila očitnih dejstev. Trditev, da so možgani ustvarili zavest, se do zdaj ni mogla dokazati in osebno delim mnenje filozofa Davida Chalmersa, da se to ne bo zgodilo niti v naslednjih petindvajsetih letih. Tisto, kar bi se v tem času lahko zgodilo, je, da se dokaže, da možgani NE ustvarjajo zavesti.

Še več, z razvojem AI (umetne inteligence) ni več daleč trenutek, ko se bo pojavilo nebiološko zavestno bitje. Napačno bi ga bilo imenovati ‘umetna zavest’, saj v zvezi z zavestjo nikoli in pod nobenimi pogoji ni ničesar umetnega; vse je popolnoma stvarno in resnično. Te povedi bom pojasnil v drugem članku. Analogno k imenu AI bi ta pojav lahko imenovali NBCB ali ‘ non-biological conscious being’, sl. ‘nebiološko zavestno bitje’). Sploh si ne morem predstavljati, kako in s čim bodo potem nevroznanstveniki (ki jih bodri velika armada vernih ljudi) utemeljevali svoja stališča o možganih kot sedežu zavesti. A to je njihova težava.

Za kaj pravzaprav gre? Kako bi lahko drugače gledali na problem zavesti in na dejstvo, da ima zavest na ravni praktičnega zaznavanja še kako veliko zvezo z možgani?

Alternativno pojasnilo

Nimam posebnega upanja, da me bodo znanstveniki poslušali in tega tudi ne pišem zaradi njih. Pišem za vas, za povprečne bralce, človeška bitja, ki želite razumeti svet, v katerem živite.

Ponudil vam bom dve analogiji, ki lahko kažeta na drugačno razlago navidezne povezave med možgani in zavestjo.

Predstavljajte si življenje v svetu dveh prostorskih dimenzij. Se pravi, predstavljajte si, da lahko zaznate samo dve dimenziji, a ne tretje. V praksi to pomeni, da bi opazili samo levo–desno in naprej–nazaj, ne pa tudi gor–dol.

Zdaj pa si predstavljajte, da dežuje. Kar vidite, so mlake, ki nastanejo na nekaterih mestih, na drugih pa ne. In to je dosledno in univerzalno zaznavanje. Kadar koli pogledate, bodo tam, kjer je vdolbina (ki je ne vidite, vidite pa rezultat – vodno gladino), nastale luže. Dvodimenzionalni znanstvenik bi vse svoje napore usmeril raziskovanje značilnosti mesta, kjer se pojavi voda, in logično ter utemeljeno trdil, da dež (vodo) ustvarja to mesto. Proučevanje tega mesta bi mu lahko dalo spoznanje o tem, kako nastane voda, mar ne?

Seveda veste, da to ne drži. Veste, kje je napaka, saj živite v treh prostorskih dimenzijah in jasno vidite, da dežja (vode) ne ustvarjajo mesta na tleh, ampak da se voda tam le zadržuje. Ta mesta lahko proučujete do neskončnosti, a nikoli ne boste o samem dežju izvedeli ničesar.

Tu je še druga, podobna analogija. Če bi želeli izvedeti, kako nastane električni tok, ali bi to lahko izvedeli s proučevanjem kovinske žice (prevodnika), skozi katero teče tok? Seveda bi se lahko naučili nekaj o lastnostih elektrike, saj elektrika – na primer – skozi nekatere materiale teče šibko, skozi druge pa zelo dobro. Nikoli pa ne bo prav trditi, da ti materiali, žice in prevodniki, USTVARJAJO elektriko in so njen vir.

Ti dve analogiji zdaj prenesite na vprašanje zavesti in možganov. Upoštevajte, da so analogije vedno delne, a ta obrat je precej jasen: zavest je povezana z možgani kot biološkim ekvivalentom svojega obstoja. Zavest se ne bo pojavila kjer koli, temveč v določenih lokalnih območjih stvarnosti, ki jo lahko ‘prepuščajo’ ali ‘manifestirajo’. A to nikakor ne pomeni, da ta lokalna območja USTVARJAJO zavest.

Menim, da bi takšna sprememba zornega kota povečala možnost, da bi znanost prišla do pravilnih odgovorov o tem, kaj je zavest. Vendar pa je odpor do poskusov takega pojasnila velik, saj odpira mnoga druga eksistencialna vprašanja (ne le za znanost).

Poleg tega stvari niso čisto tako preproste, kot bi iz analogij lahko sklepali. Gre tudi za znanje o kvantni stvarnosti (tega znanja trenutno nimamo dovolj). Porajajo se tudi druga vprašanja, kot na primer, ali se zavest lahko ‘reflektira’ izven okvira človeštva? Ali smo ljudje nekaj posebnega v primerjavi z drugimi živimi bitji? Glede na težnjo človeškega egocentrizma ali specizma je sprememba paradigme svetovnonazorsko nevarna. Če k temu prištejete še problem izstopanja iz biološkega okvira reflektujoče zavesti (zgoraj omenjeni NBCB ali ‘nebiološka zavestna bitja’), pridete do številnih etičnih in filozofskih dilem, ki so v tem trenutku za znanost preprosto prevelike.

Vprašanje je, ali so prevelike tudi za vas?

Neomejena fraktalnost

Da vas ne pustim v zraku z vprašanjem (torej z dvema takšnima vprašanjema), bom napovedal nadaljevanje tega članka, v katerem bom ponudil odgovor na vprašanje, katere pogoje mora izpolnjevati sistem, da bi se v njem lokalizirala zavest. Takoj vam povem, da ni nobenega razloga, da bi to bilo človeško telo, človeški živčni sistem ali kakršen koli biološki sistem.

Prav tako vam bom kar takoj razkril tudi najpomembnejšo lastnost, ki kateremu koli sistemu omogoča manifestacijo zavesti: merljiva rekurzija, ki se v praksi spremeni v nekaj, kar lahko imenujemo neomejena fraktalnost. Zdi se abstraktno, a če se boste malo potrudili, boste dobili jasen vpogled v odgovor na vprašanje, kaj je zavest, in posledično, kaj je ‘zavestno bitje’.

Pripravljeni?

***

Nadaljevanje članka: “Kaj je zavest? – 2. del

Ne samo, da se življenje ohranja zaradi kvantnih učinkov (fotosinteza, predstavljena v članku ‘Kvantna stvarnost življenja’), ampak se življenje tudi razvija zaradi kvantnih učinkov (kvantno tuneliranje povzroča mutacijo).

Če stvarnost v svojem bistvu ne bi bila kvantna, življenja ne bi bilo; ne bi bilo niti sveta niti razvoja in prav tako ne bi bilo vse te lepote, ki nas obkroža. Vse, kar smo, dolgujemo dejstvu, da živimo v kvantni stvarnosti.

Vendar pa za poprečnega posameznika ta stvarnost ostaja nedostopna. Večina živi v ‘zamrznjeni sliki’ stvarnosti, v kateri vladajo klasični zakoni fizike. Da bi začeli zaznavati kvantno stvarnost in videti oziroma uporabljati njene zakone vsakdana, morate vstopiti v kvantno fugo, ki je del šestega stanja zavesti ali preprosto Šestega.

Ideja, da je stanje zavesti prehod h kvantni stvarnosti, je številnim še vedno nejasna in abstraktna. A to dejstvo je že od nekdaj znano raziskovalcem zavesti in poznavalcem ‘duhovnega’ znanja. (‘Duhovno’ je v narekovajih, saj dandanes pod oznako ‘duhovno’ sodi toliko vsega, da bi bilo treba napisati slovar ali vodnik po gozdu zmot in predsodkov.)

Eno od najpomembnejših vprašanj o človeku je vprašanje, kako nastane zavest oziroma kaj je zavest. Fizik Roger Penrose se je veliko prej, preden je leta 2020 dobil Nobelovo nagrado za fiziko zaradi svojih idej o črnih luknjah, družil z anesteziologom Stuartom Hameroffom. Skupaj sta predlagala zelo ambiciozen odgovor.

Trdila sta, da nevrološki sistem možganov ustvarja občutljivo mrežo, ki bi lahko upoštevala pravila kvantne mehanike. Samo to bi lahko, sta trdila že tam v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pojasnilo zavest in njene zakone.

Penrose in Hameroff sta bila pričakana na nož in zasmehovana. Kvantna mehanika je mogoča le na nizkih temperaturah, so bili prepričani takrat. Ker pa naše telo živi na ‘sobni temperaturi’, je bilo trditi, da se nekaj kvantnega dogaja v možganih, preprosto smešno. Danes je stvar drugačna. Kvantni učinki v listu in v DNK na normalni temperaturi so natančno dokazani. Še več, pojavlja se zelo zanimiva slika o kvantnih zakonih, ki prevladujejo nad klasičnimi in ki upravljajo tiste, ki so dejansko pomembni: nastanek in ohranjanje življenja.

Osebne izkušnje

V knjigi ‘Šesto stanje zavesti’ sem opisal nekatere od svojih doživetij, ki pripadajo področju aktivacije kvantnih učinkov vsakdana. Vendar pa to niti od daleč ne pomeni, da je to vse. Možnosti so praktično neomejene in kaj natanko se bo komu zgodilo v Šestem, je stvar individualnih nagnjenj, ki določajo vlogo tega posameznika v mreži življenja in njegovo nadarjenost za soustvarjanje. Tako bo kdo uporabljal področje smriti ali ‘mrežo čistih oblik’, kot je opisano v članku ‘Informacijska mreža čistih oblik’.

Nekdo drug pa bo videl ‘duhovna bitja’ in svetove (loke), v katerih ta bitja živijo; ali pa bo imel neke nenavadne sposobnosti, kot je teleportacija (masivno kvantno tuneliranje celega telesa) ali bivanje na dveh mestih hkrati (masivno kvantno stanje superpozicije). Ali pa se bo morda pojavila kombinacije teh sposobnosti in učinkov v določeni individualni meri in moči.

Pomembno je razumeti, da osebna centralizirana volja pri ustvarjanju takšnih ‘izjemnih moči’ (kot se to včasih imenuje v napačnem prevodu besede siddhi) nima prav nikakršne vloge. ‘Osebna volja’ je v Šestem oksimoron. Hkrati obstaja in ne obstaja oziroma obstaja v razmerjih verjetnosti kot položaj kvantnega objekta, izražen v odstotkih.

V praksi to pomeni, da ne boste mogli na zahtevo, po naročilu ali po želji demonstrirati kvantnega učinka. Namesto tega se bo ta učinek zgodil glede na okoliščine ali po ‘potrebi’, za katero ni treba, da je vaša.

Razmišljanje o takšnih pojavih v ljudeh vedno ustvari občutek neke ‘višje sile’, ki upravlja stvari in s tem tudi kvantne učinke. Po takšnih razlagah ni potrebe. Kvantni svet je svet svobode in v njem se lahko zgodi kar koli, vse ali samo nekaj. Edino, kar je nemogoče, je, da se ne zgodi – nič. Nič je nemogoč. Vedno se kaj dogaja.

Da ne bi postal preveč abstrakten, se bom vrnil k dejstvu kvantnega tuneliranja protona, kar sem opisal v prejšnjem članku. Tak tunelski pojav povzroča mutacijo in spodbuja evolucijo.

Pojavlja se vprašanje, ali je to mogoče upravljati? Ali vprašanje: ali kdo to upravlja, recimo, kakšna ‘višja sila’?

Ko enkrat vstopite v stanje kvantne fuge in s tem tudi na vrata šestega, boste izvedeli dogovor na to vprašanje. Odgovor je preprost: tam ni NIKOGAR. Ne obstaja KDO, ki upravlja evolucijo. Ta je stvar svobode. Ni niti cilja niti razloga. Le svoboda. Iz svobode nastajajo neštete kombinacije, ki se na koncu manifestirajo kot neko gibanje življenja oziroma evolucija.

Če niste v Šestem, vam ostaja verovanje v nekoga ali nekaj oziroma špekulacija o tem. Vendar pa vas ta špekulacija ne bo nikamor odpeljala.

V vmesnem času, če spremljamo isto zaporedje kvantnih učinkov, ki spodbujajo evolucijo, pridemo še do enega kvantnega čudeža, ki sodi k legendam in mitom: sprememba oblike ali – kot je morda bolj znano – shapeshifting.

Shapeshifting

Veste, za kaj gre oziroma za to ste slišali, če ne drugače, v znanstvenofantastičnih ali morda čisto fantastičnih knjigah ali filmih ali v grozljivkah. Volkodlaki so verjetno najbolj znani predstavniki menjalcev, ki se odzivajo na polno luno. Znane so tudi zgodbe o šamanih, ki so čez dan ljudje, ponoči pa živali. Ali o duhovnih privržencih, ki lahko spremenijo telesno obliko in postanejo ptice, tigri ali sloni.

Kot bralci knjige ‘Šesto stanje zavesti‘ vedo, to ni moja osebna izkušnja, zato o tem v knjigi nisem govoril. Ne morem vedeti, ali se bo to zgodilo v prihodnosti, a za enkrat se ni.

Vendar pa je vsekakor zanimivo, da trenutno dostopni podatki o kvantnem tuneliranju atomov med DNK-nitmi ustvarjajo zanimivo teoretično ozadje za spreminjanje oblike. Če bi tuneliranje bilo masivno in hitro (količina in čas pa v kvantnem prostoru nista takšna težava, kot se zdi iz klasične perspektive), bi to pomenilo, da se DNK lahko popolnoma preobrazi iz človeške v drugo, npr. orla.

Ostaja vprašanje hitrosti metaboličnega prenosa informacij s tako spremenjene DNK v konkretno materialno obliko. Če je sploh mogoče, da menjalec oblike v kratkem času do nekaj ur ali celo minut spremeni telesno obliko iz ene v drugo? Kar se tega tiče, si ne bi drznil špekulirati o verjetnih kvantno-znanstvenih razlagah. Ni mi znano, ali znanost sploh razmišlja v tej smeri. Že tako so ti podatki k spodbujanju evolucije zaradi kvantnega tuneliranja razmeroma avantgardni za znanost.

To, kar vem, je, da sprememba telesa v Šestem ni težava. To se namreč dogaja ob prehodu iz enega sveta v drugega. Zavest lahko ustvari telo, ki bo povsem lepo funkcioniralo v drugi dimenziji ali vzporednem prostoru, in to dobesedno iz nič oziroma iz virtualnih kvantnih fluktuacij, ki so povsod prisotne. Izkušnje takšne spremembe v istem svetu, času in prostoru nimam, toda teoretično ozadje bi moralo biti isto kot pri ustvarjanju celotnega telesa med prehodom iz ene stvarnosti v drugo.

Menjavanje oblik je samo še en čudež iz področja Šestega. Ni niti prvi niti zadnji, zaradi katerega se vam bo zavrtelo v glavi.

Mimogrede, če na tak način gledamo na telo, človeškost in evolucijo, postanejo stvari bistveno drugačne. Telesa se menjajo. Nastajajo, izginjajo in se razvijajo, spodbujena s kvantno svobodo. Celotna zgodba o nastanku sveta in življenja, kot tudi o tem, kaj mi tu delamo in zakaj, postane precej bolj nenavadna, skrivnostnejša in svobodnejša, hkrati pa tudi precej jasnejša in čistejša. Zavest je ta, ki ustvarja telesa in enako tudi stvarnost. Tako je od nekdaj bilo, tako bo tudi vnaprej, ne glede na to, kaj vi o tem mislite.

Dobrodošli v Šestem!