DAO – poskusi in ideje

DAO – decentralizirana avtonomna organizacija

Prvi del: POSKUSI IN IDEJE

Ena največjih evolucijskih prednosti ljudi je sposobnost sodelovanja. Zaradi sodelovanja številnih posameznikov, ki so delovali kot eden, smo preživeli svoje biološko otroštvo. Zaradi istega sodelovanja smo se obranili pred naravnimi nevarnostmi, se razvili kot družbena bitja in ustvarili kulturo ter civilizacijo. Ali smo pri tem delali napake? Seveda. Sodelovanje lahko ima različne oblike: vse od preprostega dogovora znotraj skupine ljudi do zapletenega upravljanja države. Na vsaki od teh ravni se neizbežno pojavljajo zlorabe. Celo v najmanjši skupnosti nekdo vedno želi biti »glavni«. Države vedno nekako končajo v odkritem ali prikritem vsiljevanju svoje volje drugim. Zaradi vsega tega nekaterim oblikam organiziranosti niti ne pritiče naziv »sodelovanje«; bolje bi jih bilo imenovati izkoriščanje.

Toda, saj nimamo druge možnosti, mar ne? Bolje bi bilo sodelovati kot »sodelovati«, a življenje zahteva svoje, pa naj bo to organizacija lokalne skupnosti, podjetja ali države. V odsotnosti sodelovanja sprejemamo “sodelovanje”.

Ne bi smelo biti potrebe po prevelikem pojasnjevanju, zakaj je pomembno, kako sodelujemo, kako smo organizirani. Vendar o tem večina ljudi ne razmišlja preveč. Kot prvo, vse oblike sodelovanja so že določene z družbenimi pravili oziroma zakoni. Ljudje živijo v družinah, delajo v podjetjih, pripadajo veri in narodu oziroma državi. Če smo tako živeli že nekaj tisočletja, morda niti ni mogoče medsebojnih odnosov organizirati drugače in bolje.

Saj ni, kot ne bi poskušali. Le v zadnjih nekaj sto letih smo preživeli na desetine različnih političnih ureditev: od fevdalnih, kapitalističnih do socialističnih in komunističnih, če ne omenjam vseh njihovih različic. Z ekonomskega vidika je bilo veliko manj »eksperimentov«, pa še ti so bili vezani predvsem na politično ozadje. Kolektivno upravljanje se ni ravno izkazalo kot učinkovit način ustvarjanja novih vrednot. Očitno je bolje, da odločitve sprejema ena glava, ki prevzema odgovornost za dobičke ali izgube.

Tudi na družbeni ravni prevladuje centralistično razmišljanje. Demokracija (ki vedno bolj kaže pomanjkljivosti, še posebej v smislu, da je z njo mogoče manipulirati) redko pomeni, da ljudje sprejemajo odločitve in kaj upravljajo. Ljudje, ki se zavedajo ali pa se ne zavedajo posledic svojih odločitev, večinoma izbirajo med eno ali več možnostmi, na to pa izbrani prevzame vodenje.

Skorajda vse oblike našega današnjega »sodelovanja« so izjemno CENTRALIZIRANE. V resnici niti ne vemo niti si ne moremo predstavljati DECENTRALIZIRANE oblike organiziranja sodelovanja med ljudmi.

Vse okoli nas je centralizirano – od družinske dinamike in rekreacijskih skupin, od gospodarske strukture do organizacije države. Zadnje je še posebej pomembno, ker centralizirana uprava zagotavlja avtoriteto, ki ohranja družbena pravila. Ta avtoriteta vključuje ohranjanje reda, prava in zakonov ter tako tudi represivnega aparata, s katerim to dosega.

Le kako bi lahko bilo drugače, kajne? Če ne bi bilo tega, kako bi ohranili varnost naših sporazumov, pogodb, obveznosti? Bil bi kaos, mar ne?

Verjetno, tj. skoraj zagotovo – da.

Razen če … ne bi določili neke druge oblike sodelovanja in organizacije medsebojnih odnosov. Ampak kakšna organizacija bi to lahko bila? Je sploh priložnost za DECENTRALIZIRANO obliko upravljanja … česar koli?

Zgodovina, še bolj pa filozofija in literatura beležita številne poskuse ustvarjanja utopične družbe, ki temelji na človeškosti, empatiji, razumevanju, vrlinah, idealih ali skupni veri. Vsi ti poskusi, če so prerasli iz ideje ali strani v knjigi v dejanski svet, so se večinoma končali neuspešno. Sence, ki so potopile te idealov polne ladje, so bile nerazvitost ali preprosto raznolikost človeških bitij, ki so pri tem sodelovala (seveda, če bi bili vsi ljudje takšni oziroma drugačni, potem bi lahko …), pogosto pa tudi gospodarske in družbene danosti sveta okoli tako nastajajočih majhnih oaz idealizma. Tisti projekti, ki jim je uspelo preživeti, so usmerjeni večinoma v preteklost (da ne bi izpadlo kot nazadnjaški, bom raje uporabil tradicionalni) ali pa so zasnovani na fanatični religioznosti. Zato nisem prepričan, da jih lahko jemljemo kot primere uspešne spremembe družbene paradigme.

Vedno so me navduševale ideje in predvsem konkretni projekti o spremembah načina življenja. Ni mi bilo všeč – niti mi ni všeč – kako ljudje živijo. Nekako sem vedno čutil, da se da živeti bolje, zato sem nekajkrat poskusil s tem, za kar sem mislil, da je bolje. V 80. letih prejšnjega stoletja sem sodeloval pri organizaciji več skupnosti ljudi, ki jih je povezovala skupna duhovna ideja. Rezultat mi ni bil všeč: preveč enoumnih idej zmanjšuje ustvarjalnost. Zgolj dejstvo, da ljudje povezujejo skupna prepričanja, naredi tako skupnost posebno in jo odpravi kot primernega kandidata za vsesplošno uporabo.

Nato sem na začetku novega tisočletja poskušal oblikovati samozadostno skupnost, imenovano “Neokultura”. Neokulturne skupnosti naj bi bile oblikovane po vzoru neolitskih skupnosti Stare Evrope (to je tisto, kar je o njej znanega). V nasprotju s sodobnimi civilizacijami ta starodavna kultura ni bila organizirana centralistično, avtoritativno ali celo vojaško. Kljub temu je preteklo skoraj sedem tisoč let, preden je padla pod napadom bojevitih severnih plemen (naših prednikov).

Neokutura je bil zanimiv poskus. Najprej je bilo izjemno veliko interesentov. Ko pa je bilo treba sprejemati življenjske odločitve (v smislu vlaganja sredstev, selitve in dejanske spremembe), nas je ostalo le nekaj. Na teoretični ravni smo naredili veliko (še vedno hranim veliko besedilnega gradiva, med drugim tudi nekakšen “manifest neokulture”, v katerem je podrobno opisana struktura skupnosti v obliki “plemen”, od katerih ima vsaka svojo vlogo in dolžnost pri ohranjanju celotne skupnosti, in o načinu sprejemanja odločitev in izogibanju centralizirane manipulacije katere koli vrste), toda v praksi nismo preživeli. Po nekaj letih so posamezniki začeli skupnost razpuščati in sčasoma (po desetih letih) je bila s težkim srcem sprejeta odločitev, da se poskus konča.

Če gledam nazaj, smo naredili več pomembnih napak, nekatere od njih pa lahko pripišemo le sebi. Toda največja ovira za uspeh je pravzaprav bil – napačen čas. Zdaj lahko jasno vidim, da tudi če bi naredili vse popolno in kot je treba, torej brez napak, je malo verjetno, da nam bi uspelo. Takšno skupnost je nemogoče izolirati od zunanjega sveta. Gospodarska izolacija je zelo težko izvedljiva, ker je samozadostnost le deloma mogoča. In družbena izolacija (ki se nujno zgodi, saj malo ljudi živi v nekem svojem »oblaku«) prej ali slej vzame svoj davek, zato se skupnost konča in posamezniki se razidejo.

Po tem sem za nekaj let opustil idejo o spremembi družbene paradigme in načinu, kako naj bi potekalo sodelovanje med ljudmi. Žal je neokulturni eksperiment za seboj pustil finančne repe (dolgove), ki jih je bilo treba odpraviti, pa tudi nekakšno miselno utrujenost in razočaranje.

Toda sčasoma se je notranja težnja začela znova pojavljati, pridobljene izkušnje pa so se izkazale za zelo dragocene. Na napakah se seveda naučimo, zato sem zbral več pomembnih lekcij iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih, ki so se trudili ali pa se še vedno trudijo “spremeniti svet”.

Sledi povzetek teh spoznanj in nekaj misli o tem, kaj naj bi imel vsak nadaljnji poskus spremembe paradigme, in misli o tem, česa ne sme biti. Čeprav za temi povedmi stojijo že nekaj desetletij stara razmišljanja, branja, pogovori in praktični poskusi, menim, da to ni končen seznam. Sem pa skoraj prepričan, da ko bo oblikovan dokončni seznam, bodo ti elementi njegova osnova.

1. Skupnost (organizacijo) bi moral povezati skupni interes in ne ideologija. Povedano drugače, ideologija ne more biti skupni interes.
2. Vodenje organizacije ne sme biti centralizirano, pravila vodenja pa se določijo na začetku dela in se lahko kadarkoli spremenijo (skladno s pravilom, določenim prav tako že ob začetku dela).
3. Do izolacije organizacije glede na dogajanja v dejanskem svetu ne sme priti. Prav nasprotno, organizacija kot taka mora v ključnih dejavnikih biti uspešnejša kot obstoječe organizacije in služiti mora kot zgled uspešne alternative pri sodelovanju.
4. Čeprav je lahko vezana na neko lokacijo, mora notranja struktura tovrstne organizacije omogočati povezovanje na globalni ravni. Z drugimi besedami, ni nujno, da živimo skupaj na/v enem mestu.
5. Članstvo v organizaciji mora biti prilagodljivo in pretočno, oblikovano tako, da prenehanje ali povečanje članstva ne ovira niti delovanja organizacije niti ne ogroža njenega preživetja.
6. Skupnost (organizacija) mora biti usmerjena v prihodnost. To pomeni, da je treba uporabljati nove tehnologije. Zavračanje tehnologije in nazadnjaški pogledi na življenje se neizbežno končajo v izolaciji.
7. Organizacija mora najti svoj notranji mehanizem zagotavljanja in izvajanja zastavljenih ciljev, zlasti v smislu gospodarstva, skupnih podvigov in razdelitve vrednosti.

Za vsako od teh točk lahko dobro izkušenjsko utemeljim in razložim. Kršitev teh točk se je namreč izkazala za uničujočo za ravnotežje in v nekaterih primerih tudi za obstoj nove skupnosti. A bolj kot sem opazoval ta seznam, jasneje mi je postajalo, da sem pred zidom in da ne vem, kaj je za njim, če sploh je kaj. Očitno ne gre več za idejo o ljudeh, ki bi živeli na enem mestu, proizvajali hrano in energijo ali uresničevali svoje sanje v neki idilični vasi v naravi. To se nekaterim lahko zgodi, a ne vsem. In ko bo šlo s svetom navzdol, bo navzdol s svetom šla tudi ta vas. Ali pa se bo svet razvijal dalje, vas pa bo ostala v preteklosti. Nobena od teh različic nima srečnega konca.

Gre za nekaj globljega in osnovnejšega; gre za način organiziranja, ki naj nadomesti VSE dosedanje načine organiziranja, ne glede na vrsto skupnosti (organizacije).

Toda, kako to izvesti? Kako, na primer, doseči sedmo točko? “Lastni mehanizem zagotavljanja in izvajanja zastavljenih ciljev”? Če morda ne veste, kaj je s tem mišljeno, tukaj je pojasnilo. Ljudje pozabijo, kaj so rekli in obljubili. Ali pa pač narobe razumejo drug drugega. In ko nastopijo težave, je problem tu. Nekateri niti pogodb nočejo podpisati pod pretvezo, da je njihova beseda dovolj. In če gre za kaj novega, potem želimo biti ljudje in zaupati drug drugemu. O, ja. Si lahko mislite, ljudje ob prvem znaku težav spremenijo stališče, ker so … ljudje.

In zagotoviti delo organizacije po obstoječem pravnem sistemu pomeni, da smo bili poraženi, še preden smo delo začeli.

Ali točki dva in štiri. Če organizacija ni centralizirana in je hkrati nelokalna in pretočna, potem je v nasprotju z obstoječimi mejami centralizirane ureditve (na primer državne meje). Posledica tega je –svet brez državnih meja. Ne recite mi takoj globalist (čeprav menim, da je precej slabše imeti sto majhnih centraliziranih storitev kot eno veliko – v tej veliki je decentralizacija lažje izvedljiva kot v majhnih zaprtih centralističnih “imperijih”), saj vsaka primerjava s sedanjimi ureditvami nujno pade v vodo.

Ob pogledu na sedem lekcij o ustvarjanju nove organizacijske paradigme sem spoznal, da glede tega ne morem storiti ničesar. Kako sploh pojasniti ljudem, za kaj gre? Kako jih prepričati, da je to boljše od tega, kar imamo zdaj? Kako začeti? Kako doseči kaj takega? Preprosto … nič od tega. Misija nemogoče.

Minili bosta še dve leti, preden se bo moja perspektiva popolnoma spremenila. Zaradi ene same stvari je vse napisano postalo mogoče. Vsaka od mojih idealnih sedmih točk se vendarle lahko uporabi, in to brez revolucije, krvi na ulicah in nove diktature v imenu plemenitih idealov.

Kaj se je zgodilo? V tem trenutku – nič, razen tega, da sem na vsem lepem ozavestil, da se na skrivaj pred mojimi očmi dogaja največja tehnološka revolucija od odkritja ognja in kolesa, tj. kriptorevolucija.

Pojavila se je ideja drugačnega denarja, denar pa je osnova vsake organizacije ne glede na to, ali je organizacija finančno ali nefinančno usmerjena. Kriptovalute so – presenetljivo! – decentraliziran denar. Ta ideja do pred kratkim ni niti obstajala v naši miselni univerzalni trgovini idej, kaj šele, da bi jo nekdo ustvaril. Ker je nekaj tako osnovnega, kot je denar, do zdaj bilo znano in uporabljeno le v centralizirani obliki, zdaj pa je postalo razsrediščeno, so se odprle tudi druge možnosti.

Konkretno, vse predstavljene točke, s katerimi sem predstavil nastala razmišljanja in praktične poskuse spremembe načina, na katerega ljudje sodelujejo znotraj katere koli organizacije (od podjetja do države), so postale izvedljive.

Ključni izraz in ideja, ki to omogoča, se imenuje DAO ali decentralizirana avtonomna organizacija.

Kaj je DAO in kakšno vezo ima s spremembo paradigme v organizaciji sodelovanja med ljudmi – o tem v nadaljevanju.

Drugi del: Zgledi in vizije.

Ilustracija na začetku članka: Vanja Peršolja

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški