Dve motivaciji upravljata ‘duhovno’ raziskovanje. Prva je izboljšati sebe in svet, v katerem živimo, druga pa je dojeti, kakšna je resničnost po sebi in živeti v njej (in ne v prividu, v iluziji).

Večina ljudi sledi prvi, saj je druga … Pravzaprav malokdo sploh razmišlja o razliki med tema dvema motivacijama. Poskusite zdaj razmisliti o tej razliki.

Kaj mi bo resnica, če nisem srečen!?

Kaj mi bo sreča, če živim v iluziji!?

Katera od teh dveh povedi izraža vašo motivacijo?

Najbolje bi bilo imeti obe, mar ne? Morda se na koncu tako tudi zgodi, a tega vam nihče ne more obljubiti. Medtem pa vaša izhodiščna motivacija določa tudi smer vašega gibanja. Ena od njiju vodi do konca duhovne poti, druga pa do vedno novih začetkov in večnega kroženja.

Veste, katera je katera?

2.

Če je vaša izhodiščna duhovna motivacija iskanje sreče, je verjetnost, da boste našli resnico o sebi in svetu, enaka ničli. Če pa je vaša izhodiščna motivacija iskanje resnice, je mogoče, da boste na poti našli tudi srečo. Ni zanesljivo, da bo tako, a mogoče je.

Analiza verjetnosti enega ali drugega rezultata bi morala zadostovati za pravilni izbor. A ljudje so biološko pogojeni, da iščejo stanje ugodja; od homeostaze na celični ravni do abstraktnih in zelo posebnih dražljajev ali stanj, ki jih osrečujejo, nekatere pa ne ravno. Zaradi tega številni zavračajo idejo o resnici in o resničnosti, kot je, ker je navsezadnje vse, kar si želimo, sreča.

In tu je skrita past, ker sreča ni povsem definirano stanje. Ne le, da so nianse, ampak so tudi razlike pri tem, kaj jo bo spodbudilo, še posebej pa pri tem, kaj jo bo ohranjalo.

Nekateri bodo v zanikanju resnice šli zelo daleč in trdili, da resničnosti same po sebi ni, da je vse posledica projekcije našega uma, zato je iskanje resnice zaman. Vse, kar vam preostane, je iskanje zadovoljstva, uspeha, zdravja in sreče. Resnica je manj pomembna, če sploh.

Kako je to pri vas? Kje ste glede tega vprašanja vi?

3.

Za trenutek si predstavljamo, da je resničnost, kot je, in da je v njej resnica in prav tako tudi iluzija (resničnost, kot se zdi, da je, čeprav ni). V tem primeru vas predajanje le in izključno iskanju sreče, nikoli ne bo pripeljalo do resnice. Razlog je isti, kot ga nekateri zagovorniki domnevne ‘duhovnosti’ pojasnjujejo z močjo uma. Če se na nekaj osredotočite in temu posvetite svojo energijo, voljo in željo, bo to nekaj postalo vaša resničnost. In če je tako – in je, saj ima um moč projekcije ali ustvarjanja – boste dobili točno to, kar želite; vsaj začasno.

Ni treba, da ima vaša predstava ugodja, zadovoljstva, sreče in miru kakšno zvezo z resnico, najpogosteje je nima. Z drugimi besedami; če sledite tej poti, boste razvili zavidanja vredno sposobnost ustvarjanja in ohranjanja iluzije. Mogoče je, da vas bo to pritegnilo in nekaj časa zadržalo na tej poti, a iluzija ima neko neprijetno lastnost: nikoli ne traja večno; je ‘smrtna’. To pomeni, da je, ne glede na svojo vsebino, prav tako minljiva tudi vaša pridobljena sreča.

Tej poti ni konca, le večno kroženje v mrzličnem iskanju sreče, ki se vedno izmuzne. To je pot nenehnih vzponov in padcev: pot nenehnih novih začetkov, brez možnosti konca. Na koncu, po dovolj ponovitvah, sam občutek sreče, dosežen na ta način, zbledi in se spremeni v praznino.

4.

Zdaj pa si predstavljajte, da vaše duhovno iskanje usmerja moto ‘resnica za vsako ceno’. Najprej morate vedeti, da to pravzaprav ni stvar odločitve, temveč zrelosti. Človek preprosto mora nekaj časa preživeti na poti iskanja sreče, izpopolnjevanju sebe in poskusih spreminjanja sveta. Šele ko se cikli doseganja in izgubljanja dovoljkrat ponovijo, šele takrat se pojavi želja po nečem drugem. Iskreno povedano, to pravzaprav ni toliko želja ‘po’ nečem, ampak bolj odpor do starega, tisočkrat doživetega.

Iskanje resnice ni biološko pogojeno. Biološki organizem resnice ne potrebuje, da bi preživel; potrebuje funkcionalnost. To pomeni, da se motivacija dejansko rodi na drugem mestu. To mesto je svobodnejše, manj pogojevano kot biologija. In prav zaradi tega bolj abstraktno in včasih – to je treba priznati – kot da nas bi potiskalo stran od naših lastnih interesov. V poznejših fazah, ko se želja po resnici toliko okrepi, da preide v neke vrste monomanijo, te motivacije ne morejo več preglasiti niti nagoni in tudi potreba po ohranjanju življenja ne. Dobesedno, iskanje resnice postane edina stvar, ki je pomembna; pomembnejše celo od preživetja.

Kaj je lahko tako močno, da premaga vrojeno potrebo po ugodju, sreči in morda tudi po življenju? Tako močan je lahko samo naš stari sopotnik, orodje, s katerim oblikujemo resničnost in svoje življenje ter v duhovnosti pogosto omalovaževan del zavestnega bitja – um.

5.

Um ima veliko moč, za dobro in za slabo, to je za resnico ali laž. V njem nastajajo iluzije in le tam se lahko tudi končajo. Kljub skorajda popolnemu zavračanju pomena uma na področju današnje duhovnosti nisem prvi, in upam, da tudi ne zadnji, ki izpostavlja njegovo edinstveno sposobnost, da kot skalpel natančno loči plasti iluzije in razkrije resnico.

Za trenutek si predstavljajte, da se je to že zgodilo. Kakšne so možnosti, da to, kar ste odkrili – resnica – v vas ustvari občutek sreče? Torej, kakšne so možnosti, da skupaj z resnico hkrati dobite tudi drugo glavno nagrado nenehnega iskanja v človekovem življenju?

Da, mogoče je, da vam resnica ne bo všeč in da z njo ne boste ravno srečni. Toda mogoče je tudi, da vas bo resnica razveselila nad vsemi vašimi pričakovanji. Ali pa boste morda ravnodušni, vseeno. Ne veste, kaj se bo zgodilo, zato je pošteno reči, da so možnosti, da bi hkrati našli tudi srečo v trenutku, ko boste dojeli resnico, vsaj pol-pol.

Glede na ničelno verjetnost, da bi našli resnico, medtem ko z vsemi silami iščete srečo, bi odločitev vsaj v teoriji morala biti popolnoma jasna – najprej resnica, o sreči pa kasneje.

6.

Ljudje so tudi pred vami iskali odgovore na vprašanja o resničnosti, kot je, in nekateri so jih dejansko tudi našli.  V tej luči bi bilo morda dobro zgodbo o duhovni motivaciji nekoliko ‘posladkati’.

Obstajata dve vrsti sreče. Ena je pogojevana, druga ni. Pogojevana sreča je tista, ki jo pričakujete, ko pravite: »Samo da uresničim to in to, pa bom srečen!« ‘To in to’ je lahko finančni cilj, lahko je rojstvo otroka, uspeh v karieri ali pot okoli sveta. Takšna sreča se ustvarja, pride in odide.

Obstaja pa tudi tista druga, nepogojevana sreča, ki jo ljudje včasih občutijo, čeprav pogosto ne cenijo dovolj. To je sreča, za katero nimate ravno nekega razloga, ne morete reči, da ste srečni zaradi nečesa, ampak samo tako –srečni ste. Veste, o čem pišem, mar ne? Upam, da so bili v vašem življenju trenutki, ko ste bili srečni brez razloga, brez posebnega motiva, morda takrat, ko ste stali na vrhu nekega hriba in gledali v daljavo. Če ta občutek poznate, potem mi bo lažje obljubiti, da ga boste imeli v trenutku, ko bo vaš um ločil iluzijo od resnice.

Ta trenutek bi se lahko z mesta, kjer ste zdaj, zdel zastrašujoč (kdo ve, kaj je v vašem življenju iluzija in kaj ni, kaj bo odšlo in kaj ostalo), ko pa se boste ozrli nazaj, boste razumeli, da je prav takrat minljiva, pogojevanja sreča zapustila vaše življenje in naredila prostor za tisto drugo, globljo, nepogojevano in večno.

7.

O resnici morate vedeti tri stvari, preden krenete v njeno smer.

Prvič, resnica nikomur ne pripada. Izjave kot ‘moja resnica in ‘tvoja resnica’ so izgovori za izgubljene v megli.

Drugič, resnica ne ustvarja ujetnikov; nikogar ne zasužnjuje niti ne omejuje. To pomeni, da vas nihče v nič ne more sili (celo sami sebe ne), in prav tako vam nihče ne more vsiliti resnice. Z drugimi besedami, resnica in svoboda sta pojma, ki pogosto prideta skupaj.

In tretjič, nihče vam ne more razkriti (povedati, pokazati) resnice o resničnosti, ampak jo morate videti sami. Ko vam kdo govori o resnični resničnosti tako, da vam opisuje, kakšna je, v nasprotju od tega, kar vi mislite ali vidite, lahko mirno zamahnete z roko in mu obrnete hrbet. Ta oseba ne le, da ne govori tega, kar je resnica, ampak vas vleče v eno od najbolj neprijetnih pasti na duhovni poti: občutek, da veste; občutek, da ste prispeli, a niste niti začeli.

Edina pot do resnice je dobra metodološka pomoč, s katero boste ločili resničnost od neresničnosti. Če se boste naučili metodologije, imate možnosti, da z njeno pomočjo sami pridete do resničnosti. Če se o tem, kakšna naj bi bila videti resničnost, učite iz tujih oči (celo če se o tem samo informirate), ne boste nikamor prišli, ampak boste ustvarili le še en sloj megle med seboj in resničnostjo.

8.

Um ustvarja iluzijo, zato lahko iluzija samo na tem mestu tudi izgine. Pri metodologiji dekonstrukcije iluzije gre za čiščenje uma. Lahko bi rekli tudi ‘krepitev uma’ ali morda ‘razjasnitev uma’, a je očiščenje vendarle najboljši opis.

Um po svoji naravi opravlja nalogo prepoznavanja, razlikovanja in razčlenjevanja. Ni ga treba naučiti česa novega, je pa treba razbiti vzorce, ki jih um uporablja, da bi se znašel v velikem številu konceptov, ki jih uporablja vsak dan.

Recimo, ko posameznik pomisli (ali reče) ‘prijateljstvo’, čeprav ga drugi razume, ni gotovo, da mislita na prav točno iste postopke in občutke. Prijateljstvo je zapleten pojem in njegovo razumevanje ter raba sta odvisna od številnih dejavnikov, od vzgoje, običajev do različnih situacij. A ne bomo veliko razmišljali o tem pojmu, ampak ga bomo uporabljali samodejno.

Večina pojmov, ki jih uporabljamo, da bi mislili (in govorili, torej uporabljali jezik), je pravzaprav samodejna pri rokovanju s konstrukcijami. Ne zavedamo se, kako so te konstrukcije nastale niti, zakaj so take. Zavedamo se le njihovega končnega pomena, ki se lahko nekoliko ali celo bistveno razlikuje od pomena, ki ga ima isti pojem za druge ljudi.

‘Čiščenje uma’ je metoda ozaveščanja načina, kako nastajajo konstrukcije. Ko se tega načina začnete zavedati, bo um sam, po svoji naravi, ločil resničnost od iluzije.

9.

Vsi ljudje mislijo, a malokdo razume, ‘kako’ misli potekajo, od kod prihajajo in zakaj so ravno takšne in ne drugačne. Kljub temu večina ljudi misli, da so misli ‘njihove’, da so se jih oni domislili, medtem ko se njihovo ‘razmišljanje’ zreducira na niz avtomatizmov in naučenih konstrukcij. To je razlog, zakaj večina ljudi vsak dan misli 99,9 % istih misli kot prejšnji dan, kar pomeni, da je zelo malo avtentičnih, izvirnih in kreativnih misli.

A ostaja dejstvo, da vsi ljudje še naprej mislijo, saj imajo um. To dejstvo vzbuja upanje, da je konstrukcije mogoče razbiti, avtomatizme razčleniti in umu vrniti njegovo prvotno nalogo, to je videti resničnosti, kot je.

Možnost za to obstaja in – to je pomembno poudariti – ni odvisna od inteligence ali določenih drugih sposobnosti. Za uresničitev te možnosti sta potrebni dve stvari: iskrena želja, osnovana na razumevanju tega, kar se želi doseči, in preprost, čist zdravi razum, ki ga ima vsako misleče bitje, ne glede na izobrazbo in interese.

‘Čiščenje uma’ je neka vrsta treninga razmišljanja s pomočjo metodologije, ki so ji nekoč rekli ‘viveka’, danes pa je skorajda popolnoma neznana.

10.

Vsi ljudje ne bodo čutili privlačnosti do treninga uma in njegovega čiščenja. Kot prvo, večina ljudi je prepričana, da zna pravilno misliti, ideja, da je to treba vaditi, se nekaterim si kot žaljivka.

Dalje, celo če čutijo željo po čem takem, nekateri ljudje ne bodo mogli slediti treningom viveke. Približno 10 % ljudi bo odpadlo pri prvih korakih, še toliko pri kasnejših. Torej, čiščenje uma je možnost za večino, a ni ravno za vsakogar.

Trening zahteva štiri do šest mesecev vsakodnevnega dela. Najprej je naporen in se je treba navaditi na poseben način dela, kasneje pa, če kandidat ‘ujame ritem’ vsi navidezno nepovezani delci dobijo svoj smisel in proces postane zelo zanimiv. Po uspešnem zaključku bodo številni trdili, da so to bili najboljši, najbolj produktivni in najbolj vznemirljivi meseci njihovega življenja.

11.

Nihče nikomur ne more posredovati resnice, a vsak jo lahko ‘vidi’ sam. Kot zavestna bitja imamo sposobnost dekonstrukcije iluzije. Vgrajena je v naš um kot ‘razlikovalna sposobnost’ ali ‘viveka’.

Naš um je prav tako spodoben ustvarjati zapletene konstrukcije in pojme, ki jih uporabljamo samodejno. Ti zasenčijo resnico in onemogočajo uvid v resničnost, kot je.

Temu uvidu (ki je pravzaprav trajno stanje) so nekoč rekli razsvetljenje, danes pa je, kot velja za številne druge duhovne izraze, dobil različne pomene za različne ljudi.

In kljub možnosti nerazumevanja bom napisal, da trening čiščenja uma vodi do samega roba razsvetljenja in tako predstavlja najbolj neposredno pot do njega. To je naravno stanje zavestnega bitja, v katerem je resničnost opazovana takšna, kot je, brez iluzije in brez privida.

Ni nujno, da vam bo to stanje všeč. Še več, lahko bi se zgodilo, da bi spotoma izgubili veliko, kar vam je zdaj ljubo in na kar se zanašate. Ljudje se namreč pogosto zanašajo na iluzijo. Njeno izginotje je lahko zastrašujoče.

Vendar pa se iskanje resnice nikoli ne bo končalo. Vsako zavestno misleče bitje bo na koncu odvrglo vse drugo in šlo po poti odkrivanja resničnosti, kot je. To je tudi vaša neizbežna usoda.

Vprašanje ni, ali hočete ali nočete, ampak samo – kdaj boste.

Pravzaprav je ravno to, čemur pravite svoboda, najmočnejša vseh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in slepijo tvoje oči.

Začeli smo z Whitmanovo trditvijo, da zagotovo nihče ne razume pojma svoboda, čeprav se vsi nanjo sklicujejo. Kot dodatek k razlagi prve vaje bom navedel razloge po viveki, zakaj je to tako. Po viveki je pojem svoboda kategorijska konstrukcija, kar pomeni, da ni elementaren, ni nedeljiv, temveč je skupek, ki ga sestavljajo manjši pojmi, recimo svoboda gibanja, svoboda govora, svoboda izbiranja. Težava nerazumevanja nastane zaradi poskusa redukcije samega pojma svoboda na te manjše pojme. Vsak posameznik (ali skupina posameznikov) to redukcijo naredi skladno s svojimi pravili in potrebami, pri tem pa iz vida izgubi poln pomen pojma svobode in posledično vstopi v morebiten “konflikt nazora ” z drugim posameznikom ali s skupino. Viveka kot veščina teži k izogibanju takšnih odvečnosti, saj trdi, da so v strukturo zavesti, in to pomeni tudi v strukturo uma, vtkani pomeni pojmov. Napačnemu razumevanju pojma svobode, o katerem je govoril Whitman, bi se lahko izognili z jasno dekonstrukcijo narejenih napak. Ta proces je dolgotrajen, a ko je enkrat končan, ima globoke posledice na doživljanje sveta ter na postopke, ki jih uporabljamo za interakcijo z njim.

Prvi dve vaji sta nežen okus takšne, pogosto dolgotrajne dekonstrukcije, ki v bistvu predstavlja eliminacijo tistega, kar pojem, ki nas zanima, NI. Tako smo v prvi vaji iz (trenutno še neznane) razlikovalne lastnosti (lakshane) svobode izločili njeno povezanost z materialnimi ali telesnimi omejitvami. V drugi vaji smo izločili pojem volje, skupaj z njim še pojme namera, želja ali hotenje.

Popolnoma se zavedam, da se tak pristop številnim zdi suhoparen in nekoliko odmaknjen od vsakdana. A tak je le vtis. Ko enkrat pojem svoboda olupite iluzornih olupkov, se nikoli več ne boste zmotili in zamenjali nepomembno od pomembnega. Vse do takrat boste zaradi posledic te pomote trpeli. V polnem smislu te besede boste žrtev miselnega zajedavca, ki vas je prepričal, da je iluzija pomembnejša kot stvarnost.

Točno to trdi Khalil Gibran: to, kar ljudje imenujejo svoboda, je blesteča in privlačna veriga, ki ovira njihove korake.

Moje vprašanje za vas: kaj je tako privlačnega v napačnem pojmovanju svobode? Zakaj je Khalil Gibran napisal tako zmedeno poved, ki (napačno) razumevanje svobode razglaša za največje breme pri njenem doseganju, čeprav je to breme hkrati “blesteče” in “slepi oči”?

Odgovor je očiten, če ste polno navzoči in z razumevanjem šli skozi prvi dve vaji. Ljudje živijo v iluziji svobode. Želijo izbirati, a se ne zavedajo, da je njihov izbor podrejen že prisotnim obrazcem in zato nesvoboden. Nezavedanje te podrejenosti omogoča neke vrste zadovoljstvo in mir. Šele ko nekatere zunanje okoliščine ogrozijo lažno homeostazo, se pojavi občutek pritiska, omejevanja in nesvobode. Seveda imajo različni ljudje prag tolerance na zunanje pritiske na različnih mestih. V glavnem pa ljudje želijo obdržati OBČUTEK, da imajo svobodo izbiranja, govorjenja, gibanja, delovanja. Te svobode seveda nimajo (prva vaja), a je pomembno obdržati ta občutek. Volji do česa, ki je pogojevana z željami in potrebami, se pripisuje pridevnik “svobodna” (druga vaja), čeprav volja nikoli ni svobodna.

Kakor koli že, imamo vtis svobode, čeprav svobode ni. In kako imenujemo položaj, ko se nam zdi kaj takšno, a je pravzaprav drugačno? Iluzija, seveda.

Ta močna želja po izbiranju, po vtisu, da smo svobodni, čeprav to pravzaprav nismo, je zelo privlačna. Se blešči in slepi oči, pravi Gibran, in je največja ovira, najmočnejša veriga, ki nam spotika noge. Naravno je, da je tako, saj zadovoljitev te potrebe ustvarja občutek svobode in prekinja notranji nemir zaradi uvida v suženjstvo ter tako učinkovito preprečuje kakršen koli korak v smeri resnične svobode.

Če me vprašate, katera smer je to, vam bom odgovoril le, da je to smer, v katero do zdaj (večinoma) niste gledali. To je smer, ki je nasprotna vsemu znanju in naukom, ki pripadajo duhovni zrelosti. Smer, ki ji vsak razumen človek, pravi, da je nerazumna. Smer, v kateri ni meril, ni dvojnosti, vse je resnično in brez dvoma enako vredno.

Navedel bom dva primera Gibranovih verig, ki ju sestavlja lažno pojmovanje svobode. Prvega boste zlahka razumeli, drugega morda manj, a je vsekakor vreden razmisleka, saj se pravzaprav nanaša na popolnoma isti položaj.

Predstavljate si posameznika, ki je odvisen od sladkorja, ogljikovih hidratov in mastne hrane (za to ne potrebujete veliko domišljije – takšni ljudje so povsod okoli vas). Dokler lahko tak posameznik gre “svobodno” v restavracijo, kjer strežejo take jedi, ali jih lahko kupi v trgovini, se počuti svobodnega. Prepoved kakršne koli vrste ustvarja občutek nesvobode, pojavita se nezadovoljstvo in odpor. Nič dosti ni vredno spoznanje, da je vedênje, h kateremu ta posameznik teži, popolnoma nesvobodno in da je omejitev spodbuda in morda pogoj za spremembo. Vrnite mu “svobodo” in zaslepili mu boste oči ter na noge nadeli bleščeče verige.

Trenutno se podobna situacija dogaja na ravni celotnega planeta. Številni vzdihujejo za svobodo, ki naj bi jo izgubili. Ne vedo, da svoboda sploh ni niti odvisna niti kakor koli vezana na zunanje omejitve. Še več, svoboda pomeni, da ne obstaja določena vrsta reakcije, pravilnika ali načrta, pravilnega ali nepravilnega. A ljudje zahtevajo nazaj svojo “normalnost”, v kateri so imeli občutek svobode. To, kar imenujejo “svoboda”, jim le preprečuje, da bi se obrnili v njeno smer. Namesto da bi zunanja okoliščina postala spodbuda za spremembo, sklicevanje na lažno svobodo postane bleščeča veriga, ki ljudem učinkovito preprečuje, da bi o tem dejansko razmislili. Nesvobodni, kakršni so, vpijejo “svoboda!” in težijo k vrnitvi v njim znano suženjstvo.

Če si vse to ogledamo s stališča viveke (Viveka – glas notranjega učitelja), sta nam Whitman in Locke pokazala dve eliminaciji, ki sta nujno za pravilno razumevanje svobode: svoboda je neodvisna od zunanjih omejitev (Whitman) in k volji kot sposobnosti za delovanje v smeri uresničevanja namer in želja ne sodi pridevnik “svobodna” (Locke). Za zdaj to ni veliko, a za dober začetek popolnoma zadostuje.

Ali nam tudi Gibran nudi razumljivo eliminacijo, zaradi katere bomo nekoliko bliže resničnemu razumevanju svobode?

Da, v tretji vaji se skriva pomembno in zanimivo spoznanje. Ni tako očitno, kot sta bili prvi dve, a je zato globlje in povzroča bolj daljnosežne posledice.

Ljudje pristanejo na “vtis svobode”, če so njihove potrebe zadovoljene. Kakršne koli že so te potrebe, so pravzaprav merilo tega vtisa. Ker pa obstaja merilo, obstaja tudi omejitev. Če obstaja omejitev, ni svobode. Za razliko od zunanjih, telesnih in materialnih omejitev so potrebe, o katerih govorimo, zlasti notranje, miselne, emocionalne, morda tudi duhovne.

Poleg zadovoljevanja potreb je končno merilo o navidezni svobodi, to je o lažni svobodi, za katero ljudje vzdihujejo, to: ali je kaj zanje dobro ali ne? Ne glede na način, kako utemeljujemo to “dobro” (razum, intuicija ali kaj tretjega), je že samo dejstvo, da obstaja to merilo, nasprotno svobodi. Z drugimi besedami – zapomnite si to, ne glede na to, kako šokantno je – delitev pojmov (sveta, dogajanja, obnašanja) na dobro in slabo, ne sodi k svobodi. Svoboda je zunaj tega, neodvisna od tega, ti “razlogi” se je ne dotikajo. Toda ker je “dobro zame” skrajni in končni razlog za človekovo delovanje v običajnem človeškem stanju, tu svobode sploh ni.

Tako, to so “ bleščeče verige”, ki jim pravimo “svoboda”. Čeprav nas pravzaprav zaslepljujejo in preprečujejo, da bi do svobode prišli. Redki so tisti, ki to vidijo, in še redkejši tisti, ki (kot Gibran) to lahko povedo na način, ki nas sili k razmisleku.

Jasno je – pot do svobode je ozka in spolzka. Malokdo je dovolj pogumen, da se obrne v to smer. Pa vendar se ta pot začne z razumevanjem in te tri kratke vaje – upam – so vam prav to omogočile.

Povzetek treh eliminacij pri analizi pojma svoboda po viveki:

Svoboda je neodvisna od zunanjih omejitev (Walt Whitman, Vaja števila 1)

Svobode ni mogoče povezati z voljo, namero ali željami (John Locke, Vaja številka 2)

Svoboda ne dopušča delitve niti ji ni mar za delitev na dobro ali slabo, pravilno ali nepravilno (Khalil Gibran, Vaja številka 3)

Volja v resnici ne pomeni nič drugega kot moč ali zmožnost izbirati, odločati. In ko voljo vzamemo tako, kot je, kot zmožnost delovanja, se trditev, da je lahko svobodna ali nesvobodna, kaj hitro izkaže za absurdno.

V filozofiji je pogosto vprašanje “svobodne volje”, in celo če gojite odpor do čudovitih umotvorov različnih mislecev, ste zagotovo tudi sami kontemplirali o svoji svobodi. Ste ali niste? Ali lahko ali ne morete? Ta vaja je zamišljena kot korak, ki vas bo ponesel bliže k odgovoru. Preden pa vam postavim zagonetko, vedite, da Lock tu ne trdi niti eno niti drugo, temveč pravi le, da je sama izjava o (ne)svobodni volji absurdna. V bistvu razglasi kontekst celotnega vprašanja “svobodne volje” za napačno zastavljenega. Podobno, kot če bi iskali odgovor na vprašanje, ali kamen hitro ali počasi reagira na sunek?

Medtem ko boste pri tako postavljenem vprašanju takoj privzdignili obrvi in si nadeli zmeden izraz na obraz ter ga morda podkrepili s “Kaj? O čem ti to govoriš?”, bo večina ljudi na vprašanje “svobodne volje” – če ne že zamahnila z roko, ker ima pomembnejše delo kot razmišljanje o globokih življenjskih vprašanjih – poskušala resno pojasniti svoje mišljenje, stališče ali verovanje. Še tako številne razprave o hitrosti reagiranja kamna seveda ne bodo spremenile dejstva, da kamen sploh ne reagira. Prav tako tudi še tako številne razprave ali prepričanja ne bodo spremenila dejstva, da izraz volja in pojem svoboda preprosto ne gresta skupaj.

Zaradi tega nekoliko obsežnejšega pojasnila misli Johna Locka o “svobodni volji” je vprašanje, ki sledi, na videz že dobilo svoj odgovor. A to je resnično le na videz, saj tako dolgo, dokler le berete misli nekoga drugega, pa je temu drugemu ime John ali Adrian, vse ostaja le na površini vašega uma. Veliko bolje bi bilo, da bi SAMI uvideli, zakaj je Locke napisal trditev o absurdnosti vprašanja svobodne volje. Ne pravim, da vas bo ta vaja pripeljala do samostojnega uvida, a lahko bi pomagala kot še ena sestavina tonika za uničenje miselnih zajedavcev, ki vladajo svetu ljudi.

Vprašanje se glasi: ali obstaja razlog, zaradi katerega sprejemate odločitve? Ali nekoliko drugače: ali obstaja razlog, da je vaša volja takšna, kot je?

In spet je odgovor večine v večini primerov nedvomen – da, seveda obstaja. Želim si to in to, odločil sem se tako in tako, delam to in ono, zato ker …

In, evo, v tem grmu tiči ta nadležni zajec o absurdnosti pridevnika “svobodna”, ki stoji ob besedi “volja”.

Dopolnite pojasnilo svojih želja, namer in odločitev (po “zato ker …”) s čimer koli želite, a kakor hitro boste to naredili, boste svojo voljo razglasili za pogojevano – volja je tako rezultat razlogov, tudi v tistih primerih, ko se teh razlogov ne zavedate.

Toda če je to tako, kakšen smisel ima k besedi volja (velja tudi za željo ali odločitev) dodajati pridevnik “svobodna”?

Pogoje, zaradi katerih sprejemate odločitve, imate takšne želje, se gibljete v to in to smer, ne postavljate vi, o njih niste niti odločali niti se o njih niste kakor koli “svobodno” opredelili. Prav nasprotno, vaše odločitve in vi ste rezultat teh pogojev. Ko jih enkrat sprejmete, se z njimi poistovetite in pravite: to je moje, to sem jaz, takšen sem.

Če o prebranem dvomite, poskusite spremeniti katero koli svojo značilnost. Recimo, če ste ljubitelj klasične glasbe in sovražite nogomet, poskusite to spremeniti (če vam je primer tuj, zamenjajte “klasično glasbo” s čim, kar imate radi, “nogomet” pa z nečim, česar izrazito ne marate). Če pustimo ob strani neizogibno vprašanje, zakaj naj bi to naredili (v tem primeru zaradi eksperimenta), bi nekaterim del nogometne zgodbe postal všeč (nečesa, česar zdaj izrazito ne marajo), zagotovo pa ne bo delovalo pri vseh. Razlogi, zakaj je temu tako (zakaj se nekateri ljudje včasih spremenijo, nekateri pa ne), spet vse skupaj naredijo pogojevano z dejavniki, ki niso v dosegu našega izbora.

Ali ste opazili, da ljudje pogosto zavzamejo neko stališče o nekem vprašanju, vendar še tako veliko razuma, dokazov ali razlogov ne more vplivati nanje, da bi spremenili svoje mnenje? Najprej se navidezno zdi, da gre za svobodno izbiro. Razmišljamo o nekem vprašanju in “svobodni” smo pri zavzemanju stališča, mnenja. Dokler to delamo (izbiramo med ponujenimi možnostmi) od sebe uspešno odganjamo spoznanje, da so razlogi, zakaj je naše mnenje takšno, kot je, prisotni. Zdi se, da se kaj odvija “svobodno”, čeprav to ni tako.

Toda če kaj ni tako, kot se zdi, da je, kako se to imenuje? Iluzija, seveda.

Tretji citat iz članka “Uvid ujetosti” je citat Khalila Gibrana in se nanaša prav na tovrstno zaslepljujočo iluzijo, ki je tako pomembna za povprečnega posameznika. Več o tem v tretji vaji.

Preden končam z drugo, pa navajam globalni primer svobodne volje, ki to ni. Svet se je glede vprašanja cepiva zoper COVID-19 razdelil. Polovica misli tako, druga polovica drugače. Pristojni iz obeh taborov ne morejo razumeti, kako vsi drugi ne vidijo tistega, kar vidijo sami. Dokazi so tako očitni, da moraš biti ali slep ali pa izrazito neinteligenten, da dokazov ne vidiš. A tisti drugi (večinoma) niso niti eno niti drugo. Nam vsem so dostopne iste (dez)informacije, vendar pa smo se lepo razdelili v dva nasprotujoča si tabora. Svobodna volja? Niti slučajno. Resda ima vmes prste volja, toda sprožena z določenimi dejavniki, ki niso popolnoma očitni, kakor tudi črta razdvajanja ni popolnoma očitna. Ena in druga stran skušata najti razloge, pojasnila, vzroke in posledice. Cilj je spremeniti voljo drugih v smer, v katero je šla naša. Tu ni nobene svobode in vsako sklicevanje nanjo je čista iluzija.

Za konec te provokativne vaje se je dobro spomniti, da gre za urjenje svobode. Vsi jo navidezno iščemo, toda skorajda nihče je ne razume (Walt Whitman, Urjenje svobode 1). Razumevanje med drugim pomeni najti preostanek razlikovalne lastnosti, nečesa, kar viveka imenuje lakshana (Viveka – glas notranjega učitelja). Pri kočljivih pojmih kot svoboda pot do tega, kar svoboda je, običajno poteka prek odstranitve tistega, kar svoboda ni. V prvi vaji smo se naučili, da svoboda ni in ne more biti vezana na materialne omejitve telesa (čeprav bi to lahko razširili na vse omejitve, a to bomo pustili za drugo, naprednejšo vajo). Če bi bilo tako, bi vsaka zgodba o svobodi postala nesmiselna. Pojem svoboda vsekakor pripada področju duha ali uma.

V drugi vaji zgodbe o svobodi smo odstranili pojem volje. Volja nikakor ne prispeva k razumevanju svobode. Še več, rekli bi lahko, da tam, kjer je volja, so tudi razlogi zanjo. Volja je le sposobnost “gibanja” ali “delovanja” v smer manifestacije teh razlogov. Kako so se ti razlogi oblikovali ali nastali, torej svobodno ali nesvobodno, ne vpliva na funkcijo volje kot hotenje ali namera. Če torej iščemo svobodo, se bomo morali potopiti globlje in najti mesto, kjer nastajajo razlogi, ki oblikujejo naše želje in sprožajo mehanizem njihovega ustvarjanja. Temu mehanizmu pravimo volja.

Besedna zveza “svobodna volja” je neke vrste oksimoron. V sebi nosi nasprotje, ki jo dela absurdno. Kljub temu je ta oksimoron glavno vodilo številnih, ki z besedo svoboda poimenujejo suženjstvo svojim lastnim pogojevanostim.

Ne le, da večina ljudi popolnoma narobe razume svobodo, včasih se mi zdi, da še nisem spoznal človeka, ki bi jo razumel prav.

Takšno izključevalnost bi lahko postavili pod vprašaj, saj je – kot je danes priljubljeno trditi – vsakdo upravičen do svojega mnenja, in tako si lahko vsakdo misli, kar hoče tudi o svobodi. To bi bilo celo skladno s samim pojmom svobode, kajne?

A – ne! Strinjam se z Whitmanom (vsaj glede tega): pojmi imajo svoje pomene in če jih uporabljamo, kot nam je všeč, ne le da izgine vsaka možnost za sporazumevanje, tudi naš notranji svet polnijo samovoljne in prazne ideje, ki so skladne le same s seboj, vendar ne s stvarnostjo, kot jo ti pojmi predstavljajo. (Za več informacij o vrednosti pojmov in njihovi moči ter »osvobajajočem« potencialu v branje priporočam knjigo “Viveka – glas notranjega učitelja”.

Dajmo, razmislimo o svobodi, kaj ta pojem pravzaprav pomeni in na kaj se nanaša. Jasno vam je, da bi se o tem pojmu lahko pisale filozofske razprave (popravek: so že napisane), toda ne verjamem, da bi vas branje česa takega pripeljalo kaj bliže k razumevanju samega pojma, še posebej pa ne do izkušnje, na katero se nanaša. Namesto tega vam priporočam preprosto miselno vajo, neke vrste zanimivo vprašanje, ki vas lahko popelje daleč v smeri svobode, če le vztrajno sledite kažipotom, ki iz tega vprašanja izhajajo.

Vprašanje se glasi: “Ali je človek v zaporu lahko svoboden?”

Verjetna prva reakcija je – ne, ne more biti. Zapor po definiciji svobodo jemlje. Človek v zaporu ni svoboden.

Dobro, pa dajmo, izhajajmo torej iz te prve reakcije in poskušajmo raziskovati, kaj se zanjo skriva – zakaj je pravzaprav takšna. V bistvu se bomo poigrali z miselnim obrazcem – bolje rečeno z miselnim zajedavcem, ki biva v umih večine ljudi, in vse dokler je živ, nepopravljivo kvari pojem svobode. Prav zaradi njega je Whitman trdil, da ljudje preprosto ne razumejo, kaj svoboda pomeni in da – kot se mu zdi – ni nikoli srečal koga, ki bi jo razumel. No, morda Whitman ni imel sreče. V nasprotju z njim sem srečal nekaj posameznikov, ki jo razumejo, nekatere pa sem dobesedno prisilil k razumevanju. Drži pa, da gre za majhno manjšino.

Miselne zajedavce ubija miselni tonik. Kar bom napisal, je možna začetna priprava takega tonika, v nobenem primeru končna. Za pravo pripravo tudi tokrat priporočam “Viveko” (knjigo in vse, kar sledi).

Dobro, pa poglejmo, zakaj je človek v zaporu lahko svoboden kljub prvi reakciji, da tam ne more biti svoboden.

Kot sem napisal – in to je izhodiščna postavka viveke – pojmi imajo svoje pomene, tisto, na kar se nanašajo. Včasih je to široko področje, ki dovoljuje raznolika tolmačenja, toda obstajajo določene lastnosti vsakega pojma, ki ga naredijo takega, kot je. Viveka te lastnost – ali lastnost, če je ena – imenuje lakshana. Pojem lahko tolmačite široko, vendar je črta, ki je ne smete prestopiti, ker boste sicer zašli na pomensko polje drugega pojma in ustvarili nered naprej v svojem umu in s tem posledično v svojem življenju. O lakshanah bi vam lahko marsikaj povedal (ali napisal), številne podrobnosti, ki so vredne spoznavanja, a to je članek, zato se moram držati lakshane za članek, ki trdi, da je članek zapis relativno kratkega obsega.

Kateri miselni zajedavec je torej zamočil in vas prisilil, da ste takoj “stanovalca zapora ” razglasili za nesvobodnega? Očitno je, boste dejali, človek nima svobode gibanja.

Morda je večini ljudi očitno, a je pravzaprav netočno! Zapornik se lahko giblje od enega do drugega zidu v svoji celici. Stoji lahko dve uri v enem kotu in potem tri v drugem. Če vam to ni v redu, je to zato, ker je vaš pojem “svoboda gibanja” umeščen v druge “zidove”. Ker niste obsojeni zapornik, se lahko gibljete znotraj meja države ali jih celo prehajate, če imate potrdilo, ki vsebuje o vas nekatere podatke (v mislih imam potni list, bognedaj, kakšna drugo potrdila). Če tega nimate, so državne meje zidovi vašega zapora. V končni fazi celo, če imate potrdilo, ne morete prestopiti meje planeta Zemlja. Teoretično se lahko “svobodno” gibljete, toda znotraj določenih okvirov.

Kakšna je razlika med zaporom in planetom Zemlja? Le v velikosti, vendar ne v zvezi z dejanskim pomenom pojma svoboda. Morda bi se vam lahko zdelo, da dlakocepim, vsekakor pa je nedvomno, kaj bi izbrali, če bi izbirali med zaporom ali planetom. Toda spomnite se, da smo želeli najti razumevanje pojma svoboda; kaj svoboda je in kakšna je.

Ta mala vaja bi vas morala pripeljati do spoznanja, da če svobodo iščete znotraj materialnih omejitev, je vse, kar lahko najdete, VTIS svobode. Zdi se vam, da ste na planetu svobodni, a pravzaprav niste. In če je kaj videti, kot da je, dejansko pa ni, kako se že to imenuje? Iluzija, seveda.

Naš miselni zajedavec se vztrajno hrani z našim vtisom svobode, ki je – glej ga zlomka – pri vsakem nekoliko drugačen. Nekdo je zadovoljen s svojim dvoriščem, komu drugemu pa niti celina ni dovolj. Nekdo misli, da je svoboden, če lahko sedi v baru, čeprav ga k temu silijo naučeni obrazci, nad katerimi nima nikakršnega nadzora.

Prva stvar torej, pri kateri so ljudje v zmoti glede svobode, je mešanje vtisa svobode z resnično svobodo, ki jo, če gre verjetni Whitmanu, meni in še nekaterim, sploh ne poznajo. Tu moram poudariti, da za večino ljudi resnična svoboda ni pomembna. Večino zanima “občutek”, da so svobodni, in jih pravzaprav sploh ne briga, ali gre za iluzijo ali ne.

Če mislite, da vi niste takšni, lahko nadaljujete razmišljanje o svobodi. Kaj ste dobili s prejšnjim uvidom? Brez podajanja v podrobnosti o viveki ste dobili negativno lakshano svobode. Dobili ste znanje o majhnem področju ali pomenu, za katerega z gotovostjo lahko rečete, da NI svoboda.

Preprosto povedano: svoboda nima zveze z materialnimi omejitvami. Pomen, ki jo določa, NI vsebovan v materialnih danostih, kot recimo dejstvo, da se lahko (ali ne morete) gibati znotraj desetih kvadratov, deset tisoč kvadratov ali po celem planetu.

Morda se vam zdi, da je to majhno ali celo nepomembno spoznanje. Pravzaprav je ravno obratno. Vsaka pot se začne s prvim korakom, negativnih lastnosti nekega pojma je nešteto. Ko utrdite, da nekaj (v tem primeru svoboda) NI določeno s prvim, z drugim, s tretjim, petim ali morda z dvajsetim pojmom, boste na koncu, po določenem številu takšnih pojmov lahko rekli, da je svoboda to, kar preostane, ko odstranite tisto, kar s svobodo nima zveze.

Zaradi tega so starodavni mojstri viveke in tudi tisti, ki se tako niso imenovali, imeli pa so močan in razločujoč um, ki jim je odkril resnico o svobodi, na svobodo gledali povsem drugače kot današnji povprečni posameznik. To so imenovali drugače – recimo moksha – da bi poudarili, da svoboda nima zveze z iluzornim vtisom, ki ga večina ljudi ima o lastni svobodi.

Če se vrnemo k našemu zaporniku z začetka vaje: ali je lahko svoboden v zaporu? Brez dvoma: lahko je.

Prejšnje stoletje. Sredina sedemdesetih. Imel sem trinajst let in sem doživel svoj prvi uvid ujetosti. Bilo je grozljivo in srhljivo, a hkrati na neki način vznemirljivo in spodbudno. Kako uro sem neutolažljivo jokal, skrivajoč se na livadi za babičino hišo. Še danes težko razložim, zakaj. Za začetek: nič se mi ni zgodilo. Nikogar nisem izgubil. Imel sem vse, kar fant potrebuje za srečo. Moje ocene so bile sijajne in veselil sem se svobode dolgega poletja.

Ah, poglejte jo – spet ta beseda: Svoboda. Morda je ravno ona sprožila ta nepričakovani naval nenavadnosti. Da, zdaj se spomnim: le trenutek pred tem sem še razmišljal, kako prijetno je biti razrešen vseh nadležnih šolskih nalog (s katerimi sicer nisem imel nikakršnih težav), in kar čutil sem pretakanje mladostnih sokov po žilah. Vdal sem se tej fantovski vznesenosti in stekel skozi koruzno polje, da bi ga pretekel prej kot … no, prej kot prejšnjič. Sopeč sem si zamišljal dva meseca, ki sta bila pred mano, in ugotavljal, kako naj ju napolnim z zabavo.

Plavanje v jezeru – zagotovo. Velikokrat. Knjige. Da, knjige! Tiste zanimive. Nekaj pustolovskih. Znanstvena fantastika. Vesoljci in potovanje v vesolju. Ohoho, jutri bom znova prebrskal skrite police lokalne knjižnice in morda našel celo kakšno knjigo o potovanju v času – moj najljubši prostočasni posladek! In seveda kanček čarovnije; domišljijska zgodba (ravno sem odkrival temačni svet pripovedk danes znamenitega Tolkiena in rasel v enega njegovih prvih navdušencev) – to je obvezno.

V redu, kaj še? Dopustovanje s starši? Super, dva tedna vročega, sončnega, slanega zraka na enem od jadranskih otokov. Všečno. Dekleta … Oh, takrat še nisem razmišljal o njih. No, sem, a ne tako zavzeto. Niso bila všteta v sliko, ki sem si jo tistega popoldneva slikal v mislih. Prej prijatelji. Kakšne igre, večerno zbijanje šal ob ognju, kratki izleti v bližnje hribe … Nič posebnega ni bilo v tej mešanici sanjarij. Le mladenič na lahkotnem miselnem potepu, ki se sprašuje, kakšno bo njegovo poletje.

Nenadoma me je zadel nepričakovani izstrelek. Sredi skoka sem zaledenel, pogrnil na kolena in z obrazom treščil na suha, rumena tla. V trenutku sem bil umazan s prašnimi solzami.

Nič telesnega ni bilo. Nisem se nenadoma spomnil, da so me sinoči ugrabili vesoljci ali kaj takega. Nisem po nesreči pohodil strupene kače ali zaslišal glasov iz pekla. Le nadvse jasno in živo se mi je posvetilo, da je moje razmišljanje ne le podobno, temveč skoraj enako kot lanskoletno.

Še tistih nekaj razlik je kazalo na ponavljajoči se vzorec ali – bolje rečeno – nastajajoči vzorec. Korak za korakom rasem in moje misli, želje in stremljenja rasejo z mano. A tako so … predvidljivi! Nobena uganka ni bila, kaj si bom naslednjič zaželel. Če bi imel več časa in prostora ter željo to storiti, bi lahko takrat, v tistem davno minulem trenutku na pamet naštel svoje želje za naslednje poletje; in še eno za tem; pa še naslednje; in tako naprej.

Ne le, da večina ljudi popolnoma narobe razume Svobodo; včasih se mi zdi, da še nisem spoznal človeka, ki bi jo razumel prav. Walt Whitman

Vse je bilo vnaprej določeno!

Zgolj hodil sem po poti, ki se je vila pred menoj. Razmišljal, počel, skakal, bral, smehljal, želel, upal … sem natanko tako, kot se je od mene pričakovalo. Ne zato, ker je razumljivo, da mladi fantje počno take reči, temveč zato, ker naj bi jih počel jaz, poseben in edinstven jaz. Ta fant,

Adrian, JAZ, je bil tako predvidljiv, da je bilo nevzdržno.

In tako sem klecnil in planil v jok. Nekaj trenutkov sem jokal tiho, kmalu pa sem začel ihteti. Razlog: Tudi v joku sem prepoznal predvidljivost. Imel se je zgoditi, zato je šlo le za naslednjo stopnjo v neskončni temini črvine brez vidnega izhoda.

Kako uro sem izgubljeno taval v tisti temi, spet in spet prežvečen med čeljustmi grozljivega demona predvidljivosti, ki mi je, povsem nepovabljen, pokazal bedo človeškega stanja. Seveda ni šlo le zame. Ko sem naposled dvignil glavo, sem začutil tudi druge ljudi. “Začutil” pomeni, da sem jih “videl” v mislih. “Slišal” sem njihove misli, kot bi bile moje. Kasneje se bom na takšne reči navadil. Postal bom zmožen “zavohati” misli kot telesni vonj. Zelo neprijetna in sum vzbujajoča “sposobnost”. Veselim se trenutkov, ko me nima v krempljih. To so blaženi trenutki miru, ki jih želim karseda podaljšati.

A takrat sem prvič lahko pokukal v misli drugih ljudi. Kar sem videl, mi ni bilo všeč.

Na koruznem polju sem bil sam. Opazoval sem vaške hiše, bele, zelene in rumene, varno pokrite z rdečimi strehami. V njih so bili ljudje in opravljali vsakodnevne reči. Sedeli so, stali, kuhali. Nekateri so bili v postelji, počivali ali okrevali po bolezni, drugi so molčali, tretji so govorili, kričali, se celo prepirali. Matere so dojile dojenčke, mlajši od mene so se igrali z igračami, možje, veliko starejši od mene, pa so se igrali s svojimi igračami.

Tako poteka življenje, da. Tako pač je. Lahko bi rekli, da bi že drobcena sprememba zornega kota temu prizoru pričarala radosten občutek živahnosti. Ljudje so živi. Živijo. Tega bi se moral veseliti, kajne?

Nisem se! Bil je najhujši občutek, kar sem jih kdaj doživel. “Videl” sem dvaindvajsetletno dekle in lahko sem natančno napovedal, kakšna bo njena naslednja misel; kako se želi zabavati ob koncu tedna in sanjariti o romanci, ki se ji bo zgodila. Čutil sem sedemintridesetletnega moža, ki je prešteval svoje bogastvo in hrepenel po novem avtomobilu v svoji garaži. Tam je bila tudi šestinštiridesetletna ženska, ki je možu zamerila prešuštvo in razmišljala o ločitvi, sprašujoč se, kako bi to sprejeli otroci. Pa še petinpetdesetletni mož, ki je ugotavljal, kako upoštevati zdravnikove nasvete, da bi se obvaroval naslednje kapi, ter tu in tam še vedno uživati v pivskem večeru s prijatelji. Par v poznih šestdesetih je skrbel čas pokoja in kako bosta obdelovala svojo zemljo, ko sta vse šibkejša, otroci pa so odšli živet v mesto. Oseminsedemdesetletno žensko so pestile boleče kosti, ne veliko starejši moški pa je postajal veren, ker je slutil, da se bliža njegov čas.

V vsaki misli, v vsakem srcu, tudi v svojem, sem zaznal nevidni vzorec. Predvidljivo, razumljivo, sprejemljivo pot našega življenja. Sledimo ji, presenetljivo ne zavedajoči se njenega obstoja.

O čem sem razmišljal še trenutek pred tem?

O svobodi. V redu. Kako preživeti svoje prosto poletje. Svobodno.

Tega je bilo konec. Natanko tam, okrog mojega trinajstega rojstnega dne. Od tistega trenutka vrsto let nisem pomislil nase, ali če smo že pri tem, na koga drugega, kot na svobodno osebo.

Vsi smo jetniki. Ujeti smo.

Odkrito rečeno, lahko od takih misli znoriš, mlad človek pa je zaradi njih pobit. Tudi na to sem pomislil, da je, če je vsaka naša misel le nekakšno sledenje vzorcu, samomor pravzaprav edina svobodna izbira, ki jo imamo. Pa vendar je bila to edina misel v tem ultra hitrem preobratu v mojem mladem življenju, nad katero sem se nasmehnil. Nasmehnil in jo nedvoumno zavrnil. Samomor je ravno tako “svobodna izbira” kot nakup avtomobila, nastop službe, imeti otroke, uživanje hitre hrane, vožnja s kolesom ali naročanje kepice čokoladnega sladoleda. Torej – ni.

Volja v resnici ne pomeni nič drugega kot moč ali zmožnost izbirati, odločati. In ko voljo vzamemo tako, kot je, kot zmožnost delovanja, se trditev, da je lahko svobodna ali nesvobodna, kaj hitro izkaže za absurdno. John Locke

Le za vzorec starejši sem nato bral, kaj imajo o samomoru povedati Camus, Sartre, Hume ali celo Jean Amery. Noben pogled nanj ni bil boljši od ostalih. Vse je bilo ZNOTRAJ mojega dojetega vzorca. In začuda sem to takrat videl; razumel sem, ne da bi preveč razmišljal o tem.

Navkljub šoku se nisem skril pred precej strašljivim svetom umskega suženjstva, ki sem ga videl z miselnim očesom. Nekako sem za vsem tem videl tudi vrzel; nepravilnost v tapiseriji iluzije. Tam je bila, ravno sredi vsega vnaprej določenega in predvidljivega vrtiljaka človeških življenj.

Ni bilo otipljivo; prej možnost nečesa. Leta bodo minila, preden bom lahko sploh začel opisovati, kaj to je. A že od samega začetka sem vedel – na koncu se bom tega dotaknil, ga okusil, spoznal in živel.

Da, proti svoji volji sem se bil prisiljen zazreti v resnične verige človeških duš, veliko prej, kot bi kdor koli pričakoval, in veliko globlje, zdaj to vem, kot večina sploh kdaj stori. Celo danes, ko skušam izraziti stanje situacije, ki sem ga videl in razumel kot deček, to le redki razumejo. Izmuzljiva resnica je, potrjujem. Velikokrat jo je treba ponoviti, preden vas globočina njenega pomena zadene z vso silo. Ko pa vas enkrat zadene, vas bo za vselej spremenila.

Kako lahko človek živi z zavedanjem, da je vse, kar je storil, kar počne in bo počel, le posledica preprosto predvidljivega vrsta vzrokov in razlogov? In kako lahko človek še razmišlja o sebi kot o svobodni osebi?

In če ni svoboden, kaj potem sploh je?

To poletno popoldne z nenavadnim zasukom je bilo moj prvi korak na dolgem popotovanju proti resnični svobodi. Ta prvi korak velja za vse in je pri vseh enak. Lahko se drugače odvije, včasih pozneje v življenju, včasih prej, včasih je posledica tragedije, bolezni ali izgube, včasih prevelike radosti. A zgodi se številnim, kot se je tudi meni. To je doživljanje uvida ujetosti.

V enem trenutku se imaš za svobodnega, že v naslednjem pa se tvoja dragocena svoboda razleti na tisoč zlaganih kosov.

Pravzaprav je ravno to, čemur pravite svoboda, najmočnejša vseh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in slepijo vaše oči. Khalil Gibran

Uvidi ujetosti niso tako redki. Tu in tam nastopijo. Lažna svoboda ima škrbine, ni popolna, ker tudi pravljica o svobodi ni popolna. Zato se od časa do časa zruši. Ljudje uzrejo razpoke, nedoslednosti, ponovitve, povratnosti, znake vseh sort, ki kažejo, da je z njihovo predstavo o svobodi nekaj hudo narobe.

Pravzaprav se to dogaja pogosteje, kot se zdi. Kljub temu jih le redki ljudje vzamejo resno, navadno po doživetju niza pogostejših uvidov ujetosti. Živimo v svetu, ki iz takega ali drugačnega razloga ne podpira svobode. Prevladujejo hlapčevstvo, omejitve, nadzor in mišljenje, da “pod soncem ni ničesar novega”. Če doživite uvid ujetosti, o tem bržkone ne boste mogli z nikomer govoriti. Če že najdete koga, s katerim bi ga delili, pa bo vašo izkušnjo prikrito ali odkrito zanikal in ji nasprotoval. “Narobe razmišljaš,” bodo rekli. “Le preutrujen/-na in preobremenjen/-na. Osredotoči se na dobre stvari, vzemi si kak dan počitka, oddahni si, poišči si psihiatra, meditiraj … Vse to bo minilo in boš spet srečen/-na. V resnici smo svobodni, a včasih, saj veš, se zdi, kot da nismo. Take trenutke preprosto spreglej. Prezri jih in zbledeli bodo kot hude sanje. Ne obupaj in vse bo spet lepo in prav.”

In tudi bo, zagotovo. Nekaj časa. Do novega uvida ujetosti.

Vaše popotovanje se bo začelo, ko ujetost priznate. Če vztrajate v zanikanju nesvobodne situacije, se ne morete premakniti naprej. Šele ko razumete, sprejmete in vzdržite udar uvida “mislimo, da smo svobodni, a nismo”, ste pripravljeni stopiti na pot do pravega prebujenja. Do tedaj so zidovi vaše ječe trdno zasidrani z vašim nerazumevanjem lastne situacije.

Knjiga “Izničenje faktorja karme” na volju pri Založbi Chiara.

Za napredne: Urjenje svobode 1

Spletni tečaji, ki so potekali v tem mesecu, so prinesli nekatera nepričakovana spoznanja. Poleg dejstva, da so učinkoviti, sem pogosteje imel občutek, da me ljudje dejansko slišijo. Čeprav že leta pripovedujem in pojasnjujem o tem, je postavljanje duhovnosti »na glavo« včasih tako zelo radikalno in drugačno od vsega, kar je trenutno mogoče najti na tem pisanem področju, da me številni preprosto ne slišijo – do njih sporočilo ne pride. Blokade in obrazci so preprosto preveliki. No, stvari so se tu in tam spremenile in nastopi bistrina jasnega uvida. To so zelo dragoceni trenutki.

Po spletnem tečaju NLF Debox je KM napisala: »V svetu duhovnosti se od pamtiveka poudarja spoznavanje samega sebe. ‘Spoznaj sam sebe in spoznal boš svet’ itd. Hm, morda drži ravno obratno. Po vsem, kar sem slišala na Deboxu, se mi zdi, da je to pravzaprav nemogoče oziroma da po tem pravzaprav sploh ni potrebe. Kajti človek, če je svoboden, pravzaprav ne more vedeti, kako bo ravnal v neki situaciji; ne ve, v kakšnem stanju ali kakšne sposobnosti bo imel. Ker smo vsi vse in vsi v sebi nosimo vse, je dejansko VSE mogoče. Tisti, ki trdi, da se pozna, pravzaprav pozna le svoje obrazce, mar ne? In vse to me, na koncu, pripelje do zaključka, da nam preostaja le nenehno IZKUŠANJE IN ČUDENJE. Čudenje zaradi ljudi, narave, dogodkov, pojavov … ter zaradi nas samih. In uživanje, seveda. Konec zgodbe.«

Kaj o tem mislite vi?

Kdo je tisti, ki presoja?
Ali je notranjega tolmača moč zaobiti?
Kako branja NLF učinkujejo na notranjega tolmača?
Komentar izjave »Resnice ni, vsakdo ima svojo«.
Iluzija je del stvarnosti, del obstajanja, a ne del resnice.
Motivacija za izhod iz iluzije je vtkana v strukturo zavesti in ne v potrebe, želje človeškega stanja.

Če nas presojajo kot drugačne, ima to običajno negativne posledice za naše družabno življenje. Obstajajo številni razlogi, zakaj se želimo vključiti, a zelo redki so razlogi, če sploh so, zakaj naj bi se želeli razlikovati od tistega, kar se razume kot običajno ali normalno. Kljub temu je to natanko to, kar se zgodi, če se odzovete klicu svobode.