***

Ena od trditev iz knjige ‘59+’, ki pritegne največ pozornosti, je trditev o možnosti, da določene sposobnosti po šestdesetem letu dozorijo in celo rastejo. Ta trditev je presenetljiva, če jo opazujemo z vidika trenutne paradigme in prevladujočega izkustva starosti. Po tem, kar zdaj vemo in vidimo okoli sebe, starost prinaša upadanje vseh funkcij, tako telesnih kot mentalnih.

Vendar pa ‘59+’ trdi, da obstajajo vidiki človeškega življenja in izkušenj, ki niso dostopni mlajšim od šestdesetega leta, podobno kot hoja ali spolna aktivnost nista dostopni, preden se telo za to ne razvije dovolj.

Trditev, da obstajajo določene izkušnje in sposobnosti, ki se razvijejo po šestdesetem letu, je navidezno nasprotna vsemu, kar vemo o svoji biologiji. Toda prav za to gre: ali vemo vse o svoji biologiji? Ali vemo dovolj o tem, da bi lahko trdili, da se razvoj telesa konča v zgodnjih letih, v otroštvu, morda v mladosti?

Ena od sposobnosti, obravnavana v knjigi ‘59+’ je tako imenovana popolna ali kvantna empatija, ki je v glavnem nedostopna pred šestdesetim letom – vsaj za večino ljudi. Nadalje je tu še trditev, da se kognitivne sposobnosti pravzaprav po šestdesetem letu povečajo zaradi možnosti izstopa iz vsiljenih obrazcev razmišljanja. Ta trditev je v ostrem nasprotju z današnjimi predstavami, da so lahko samo mladi ljudje (mlajši od tridesetega leta) prinašalci novih idej in sprememb.

Zaradi tega, kar vemo, ali mislimo, da vemo, se tovrstne trditve zdijo kot lepe in neutemeljene želje. No, pa je to res tako?

Pred nekaj dnevi (oktober 2025) je revija Intelligence objavila raziskavo avstralske skupine, ki jo vodi profesor Gilles Gignac (University of Western Australia’s School of Psychological Science). Raziskava prinaša nekatere presenetljive rezultate.

Na osnovi standardizacije različnih kognitivnih in emocionalnih spremenljivk v starostnih skupinah so izdelali kompozitni indeks, ki meri psihološko funkcioniranje človeka. Pokazalo se je, da nasprotno s splošnim prepričanjem mentalne sposobnosti naraščajo v obdobju odraslosti in vrhunec dosežejo med 55. in 60. letom, temu pa sledi postopno, po 75. letu pa tudi izrazitejše upadanje.

Ena od praktičnih posledic, ki izhaja iz teh podatkov, je dejstvo, da odrasli srednjih in poznejših let pogosto prekašajo mlajše kolege pri sprejemanju odločitev, pri vodenju in v emocionalnem ravnovesju. Čeprav se mlajši um zdi hitrejši in bolj dinamičen, zrela leta prinašajo globlji razvoj določenih sposobnosti in večjo psihološko stabilnost.

Omeniti velja še nekaj konkretnih kazalnikov:

Zavedanje običajno doseže vrhunec okoli 65. leta.

Emocionalna stabilnost svoj maksimum doseže okoli 75. leta.

Moralno presojanje in sposobnost upiranja kognitivnim pristranskostim se lahko izboljšujeta tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Ti podatki podpirajo zamisel, da je lahko tretji življenjski cikel (skladno s pojasnilom iz starodavne modrosti džjotiša o Saturnovih prehodih), ki se nanaša na obdobje od šestdesetega do devetdesetega leta, aktivno obdobje, v katerem se pričakuje napredek, ne pa upadanje.

Upoštevati moramo, da je ta raziskava opravljeno na trenutno dostopnih podatkih o ljudeh, ki živijo po standardih prevladujoče paradigme, in vendar se kljub temu kažejo razlike glede na pričakovanja te paradigme. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi ljudje spremenili svoj odnos in pričakovanja glede tega življenjskega obdobja, posledično pa tudi svoja ravnanja oziroma aktivnosti! V tem primeru – prepričan sem – bi se pokazale tudi druge značilnosti tretjega življenjskega obdobja, ki so nam zdaj neznane ali nepredstavljive.

Glede na to, da v knjigi poudarjam tako imenovano kvantno ali popolno empatijo, naj nekaj besed namenim še njej. Omenjena raziskava je pokazala, da kognitivna empatija – to je sposobnost, da intelektualno razumemo stališče druge osebe – z leti blago upada, vendar pa afektivna empatija (sposobnost sočutja) in prosocialna čustvena občutljivost (sposobnost za delovanje na osnovi empatije) z leti naraščata. Torej, intelektualni del – potreba po pojasnilih in razumevanju – ni več v ospredju, medtem kot tisti čustveni, globoko človeški del prevladuje. Glede na to, da je kvantna empatija neznan koncept za sodobne raziskovalce – in tudi za večino ljudi – podatkov o tem področju ne moremo pričakovati. Toda če na empatijo gledamo kot na sposobnost, ki se razvija od preprostih oblik (kognitivna empatija) preko globljih (čustvena empatija) do najglobljih (kvantna ali popolna empatija), potem lahko predpostavljamo, da se najgloblje področje razvije najpozneje, to pa bi pomenilo vsaj nekje okoli sedemdesetega leta življenja.

V knjigi se dotaknem tudi vprašanja razvoja zavesti in izkušenj višjih stanj zavesti, ki so povezana s spremembo biološkega funkcioniranja, zlasti žlez z notranjim izločanjem, konkretno z epifizo.

Podatki, ki nam jih ponuja znanost, govorijo o upadanju teh funkcij po šestdesetem letu. Na primer, pride do kalcifikacije epifize in izravnavanja krivulje izločanja melatonina med dnevnimi ritmi, kar negativno vpliva na spanje. Vendar pa raziskave prav tako kažejo, da tega procesa ne bi smeli neposredno povezovati s tako imenovanim naravnim staranjem in da se mu je mogoče izogniti.

Izogniti bi se bilo mogoče tudi drugim opaznim in navidezno standardnim spremembam v hormonskem ravnovesju. Na primer, mogoče je povečati raven obščitničnega hormona, s čimer se nadomesti izguba kostne gostote in proizvodnja vitamina D, ki naj bi bila povezana s staranjem. Za nadledvično žlezo nekatere raziskave nakazujejo, da lahko imajo starejše osebe okrepljen odziv na stres, ob povečanem izločanju kortizola, kar prispeva k učinkovitejšemu mehanizmu preživetja in ustreznejšemu odzivanju na nevarnost.

Pri starejših ljudeh se lahko poveča prisotnost rastnega hormona, ki ga izloča hipofiza, če spremenijo življenjske navade – na primer uvedejo vadbo kot rutino. Čeprav se ravni ščitničnih hormonov z leti zmanjšujejo, se lahko raven hormona TSH včasih poveča, kar kaže na prilagodljivo naravo celotnega sistema.

Vse to kaže na drugačne možnosti in potenciale od tistega, kar danes običajno vidimo pri starejših osebah. Spremembe prepričanj in življenjskih navad bi lahko prek epigenetskih mehanizmov bistveno spremenile življenjsko obdobje po šestdesetem letu.

In tudi sami znanstveniki priznavajo, da o človeškem telesu in njegovih potencialih vemo zelo malo ter da so potrebne nadaljnje raziskave.

V vmesnem času, ko znanost skuša dokazati tisto, kar so starodavni raziskovalci zavesti intuitivno vedeli s pomočjo neposrednega prepoznavanja, imamo priložnost spremeniti svoje tretje življenjsko obdobje, tretji Saturnov cikel, obdobje med šestdesetim in devetdesetim letom, in ga preživeti povsem drugače od vsiljenih pričakovanj. Namesto starosti, bolezni in nemoči bi lahko živeli polnino, emocionalno zrelost, mentalno bistrost in funkcionalno, aktivno, najboljše obdobje svojega življenja.

***

Knjigo ‘59+’ lahko v hrvaščini naročite tukaj: https://www.highcastle.hr/59plus/

Če ste zunaj EU in želite knjigo v hrvaščini, jo lahko kupite tukaj: https://books.by/adriankezele

V slovenskem jeziku tukaj: https://www.zalozba-chiara.si/zdravje/2169-59-najboljse-sele-prihaja

V angleščini lahko knjigo kupite preko Amazona, in sicer v tiskani in v elektronski izdaji: https://www.amazon.com/59-Get-ready-best-come/dp/9538370236/

Angleška izdaja pa je dostopna tudi tukaj: https://books.by/adriankezele

Najboljši odgovor na to vprašanje je razlaga razlike med ‘spremenjenimi stanji zavesti’ in ‘višjimi stanji zavesti’. To razliko pojasnim (na osnovi knjige ‘Šesto stanje zavesti’) na posnetku z rednega mesečnega srečanja praktikantov Integralne meditacije.

Povezava na strani Patreon: https://www.patreon.com/cw/AdrianKezele

Prav zaradi prilagoditve posamezniku, pa tudi zaradi delikatnosti same prakse, je edini način za obvladovanje Integralne meditacije osebni stik na tečaju, ki traja nekaj dni. Sledijo osnovne informacije, ki jih je dobro vedeti o njej.

Načelo, ki je bistvo Integralne meditacije, je najbolje opisano v spisu Joga sutre, ki se pripisuje modrecu Patanjdžaliju. Na začetku besedila Patanjdžali govori o »stanju joge«, ki ga opisuje kot »zavest brez prebujanja« – brez »vrtincev«, kot se slikovito izrazi. Zanj je torej joga pojem, ki ustreza »čisti zavesti« ali »zavesti po sebi«, kot smo jo opisali.

Na vprašanje, kako doseči to stanje, Patanjdžali odgovarja: »S prepuščanjem naravnemu ustvarjalnemu procesu« (1:23).  Čeprav zveni abstraktno, gre pravzaprav za to, da ničesar ne naredimo sami, temveč pustimo, da narava dela za nas. Bodite pozorni na to, da je »prepuščanje« zasidrano v samih temeljih dobre tehnike meditacije. Izurjen meditant ne bo imel težav s prenosom istih načel vsakdanje življenje.

Ali »prepuščanje« pomeni, da moramo biti pri meditaciji pasivni? Samo sedeti in ničesar ne delati? Na neki način res. A meditativne prakse, pri katerih ne počnete ničesar, temveč duhu, na primer, zgolj pustite, da tava, kjer hoče, imajo resne pomanjkljivosti.

Prvič, v ljudeh so nagnjeni k spontanemu opazovanju svojih misli. Tako razdvojijo svojo pozornost in na mestu joge (mimogrede, v prevodu ta izraz pomeni »povezovanje« ali »sodelovanje« dobijo razdvajanje in ločevanje. Opazovanje lastnih misli in notranjih doživetij je precej shizofreničen proces, ki ga ne priporočam. Vsaj ne v povezavi z meditacijo. Z vidika introspekcije (torej zaradi kontemplacije!) morda še ima nekaj smisla, pri meditaciji pa je nesmiseln, saj ne bo pripeljal do umirjanja mentalnih procesov.

Drugič, naša zavest je izjemno močan generator energije in ustvarjanja, posebej v svoji globini. Njeno moč Patanjdžali opisuje v tretji knjigi Joga suter, kjer opozori na sposobnosti, ki se skrivajo v nas, in na to, kako jih lahko prebudimo. Proces tega prebujanja je tudi tehnično mogoč (in vtkan v kopico naprednih vaj v programu Integralne meditacije). V resnici se v nas odvija neprestano. Odgovoren je za naše ustvarjalne ideje, nove zamisli in intuicijo. Odgovoren je za naše ustvarjalne ideje, nove zamisli in intuicijo. Po svoji naravi je podoben programiranju računalnikov. Računalnik bo izvajal določene funkcije, skladno s programsko opremo, ki jo boste uporabljali. Če veste, kaj delate, odlično. Če se vam ne sanja in zgolj poskušate na slepo srečo, v svoj »računalnik« vnašate kup neznanih ukazov. Najboljše pri miru se ne bo zgodilo nič, razen snega na zaslonu. V najhujšem primeru se lahko zgodi karkoli.

Ljudje, ki prakticirajo pasivno opazovanje ali prepuščanje mislim, nevede sprožajo procese, ki so lahko zelo močni. Ne duh ne telo običajno nanje nista pripravljena,  zato takšno početje ni priporočljivo.

Namesto tega Patanjdžali priporoča uporabo »nihaja misli« ali »pranave«, kot jo imenuje v sutri 1: 27. Prepuščanje naravnemu toku zavesti je zgolj del tega postopka. Drugi del je pranava določenega zvoka (besede ali misli). Izraz pranava je na zahodu precej neznan. Običajno se povezuje z besedo OM ali AUM, nato pa z nekim nenavadnim, toda očitno splošno sprejetim zaporedjem misli, imenovanim mantra.

Večina ljudi je že slišala, da se v meditaciji ali v drugih mentalnih vajah uporablja mantra. Večinoma se predvideva, da gre za neke neznane besede v sanskrtu, indijskih molitvah ali v kakšnih drugih podobnih mističnih abrakadabrah. Ena od največjih predsodkov o neposredni meditaciji je tisti, ki pravi, da je meditacija ‘mantranje’.

‘Mantranje’ bi pomenilo nekaj v smislu neskončnega ponavljanja mantre (ali določeno število njenih ponovitev).  Se vam zdi to recept za umirjanje miselne aktivnosti? Se bo miselno aktivnost res umirila, če morate mantro neskončnokrat ponoviti? Seveda ne, vsaj to je jasno. Miselna aktivnost bo večja – ustvarjala pa jo bo mantra, ki jo intenzivno ponavljate.

Prišli smo torej do še enega prepričanega sklepa: mantranje ni meditacija!

Zato in tudi zaradi dejstva, da je izraz mantra precej zlorabljeni in ima skoraj vsakdo svojo razlago, kaj mantra predstavlja, kaj pomeni in čemu je namenjena, se pri svojem pristopu držim izvirnega izraza – pranava. Patanjdžali ga jasno definira in pojasnjuje, kako in zakaj poteka proces meditacije.

Pranava ima v meditaciji pomembno vlogo pod pogojem, da je tehnika »prepuščanja naravnemu ustvarjalnemu načelu« osvojena, kot je treba. Skupaj z učenjem pravilne meditacije se boste naučili tudi pranavo, prilagojeno samo vam. »Vibracije« vsakega človeka je posebna, edinstvena. Kot pranavo – obliko zvoka – je v meditaciji najbolje uporabljati zvok, ki v nas že obstaja in nam je zato naraven.

Različne šole in tehnike meditacije – celo v primeru, da so skladne z izvirnimi smernicami za doseganje stanja umirjene zavesti, torej joge – za meditacijo uporabljajo različna sredstva. Nekatera med njimi so univerzalna, spet druga pa imajo na žalost določen pomen (in posledično predstavljajo odklon od pomembnega Patanjdžalijevega napotka o »obliki brez vsebine«), zato lahko rečemo, da uporabljajo mantro, a ne pranave. Tehnike, ki sicer razumejo osnovno načelo gibanja duha navznoter, a uporabljajo univerzalne mantre (recimo OM ali SO HAM), niso v celoti prilagojene posamezniku. Nekatere sodobne različice (na primer Benstonov relaksacijski odziv) Dopuščajo uporabo kateregakoli zvoka torej besede po izbiri od izmišljenih zlogov do besed s kakšnim lepim pomenom na primer ljubezen ali celo božjih imen skladno s pripadnostjo določeni veri Enako velja tudi za tehnično brezhibno zahodnjaško metodo krščanskega izvora, imenovano ‘Oblak neznanja’, ki prav tako spodleti pri vprašanju uporabe sredstev za meditacijo, saj dovoljuje, da imajo le-ta določen pomen.

Nekateri šole in učitelji meditacije, posebej tisti, katerih prakse temeljijo na tradiciji, iz slednje preprosto vzamejo »sveta imena«, običajno imena božanstev. Včasih nas prepričujejo, da to ne drži, a se na koncu vendarle izkaže, da je res. Zahodnjaki besed ne poznajo, s čimer je merilu pranave (vsaj za zahodnjake) zadoščeno, zanemarjen pa je vidik individualne prilagoditve ter odprto vprašanje kulturološke in celo verske manipulacije.

Kaj nam je to res storiti? O pravilnih sredstvih za meditacijo, torej pranavah, ne vemo ničesar, očitno so torej med različnimi praksami precejšnje razlike. Celo Patanjdžali v svojem spisu ne navaja podatkov, ki bi nam lahko pomagali, temveč samo predstavi splošno načelo (uporaba oblik oziroma energije besed in ne vsebine, ki jih nosijo).

Videti je, da smo se znašli na neznanem področju in v nezavidljivem položaju. Nekaj možnih rešitev pa se vendarle ponuja. Prva je, da preprosto odmahnemo z roko in celotno zgodbo o pranavah razglasimo za nepotrebno. Druga je, da določeno tradicionalnost smer sprejmemo kot pravilno, toda potem se moramo na podlagi svojega pomanjkljivega znanja odločiti, katera med stotinami obstoječih, to pravzaprav bo. Tretja je, da skušamo znanstveno potrditi ali ovreči idejo o potrebi pravilne pranave v meditaciji. Četrta pa je … skušati odkriti znanje o pranavah z lastnim pogledom, oditi na področje, s katerega to znanje izvira.

Ni težko ugotoviti, katero pot sem izbral pred več kot dvema desetletjema. Tega seveda ne bi mogel storiti, če ne bi imel predhodnih izkušenj. Vendar pa se je ta podvig izkazal za lažjega, kot se zdi na prvi pogled. Njegov rezultat pa je Integralna meditacija – moja osebna izbira »najboljšega« med ponujenim. Z vsem spoštovanjem do mogočih drugačnih izbir mi dovolite, da vam na kratko predstavim osnovne zamisli za izbiro pravilne pravnave in tudi sam postopek poučevanja.

Ker želimo svojemu analitičnemu zagotoviti svobodna sporočila in na široko odpreti vrata do vsakega znanja, včasih radi pozabimo na zakone duha. Vprašanje načina usvajanje meditacije lahko v znanstvenem razumevanju tega postopka predstavlja kamen spotike. Navajeni smo znanstvene metodologije, pri kateri prosto spreminjamo spremenljivke in preverjamo rezultate svojih raziskovanj. A se zavedamo, da je tovrstni postopek težko uporabiti v družbenih znanostih, v psihologiji ali medicini pa bi lahko imel pogubne posledice. Človeka ne moremo izpraševati kot stroja in ga ma tak način tudi ne smemo obravnavati.

Pri psiholoških prijemih, kakršen je tudi meditacija, so igri različni dejavniki, ne zgolj mehaničen proces uporabe določene tehnike. V takšnih primerih je lahko ključnega pomena za uspeh pristop osebe, ki se uči meditacije, še bolj pa pristop osebe, ki tehniko poučuje.

Zaradi vsega tega v pogledu znanstvenih raziskav na meditacijo obstajajo določene težave. Ena izmed njih je tudi ta, da različne tehnike meditacije v svojem pristopu niso usklajene. Še manj je raziskav, ki bi dokazale, kakšen učinek imajo na uspeh meditacije različni načini poučevanja. Ena izmed redkih takšnih poskusov je raziskava Patricie Carrington (1978),  psihologinje, ki je skušala ugotoviti, katera standardizirana oblika klinične prakse meditacije bi izničila napake in redundanco, nastale zaradi različnih pristopov psihologov oziroma inštruktorjev. Tako je na primer dokazala, da lahko na uspeh meditacije vplivajo različni dejavniki, med drugim pričakovanja kandidatov, vpliv skupine, ki se uči meditacije, ritualiziran način poučevanja, karizmatičen učitelj in celo to, ali je udeležba na tečaju brezplačna ali ne.

Veliko vprašanje je, v kolikšni meri je v znanstvenem smislu mogoče izločiti spremenljivke, ki so odločilne. Tudi če bi nam to uspelo, ne bi dobili prave slike, saj meditacije ne moremo primerjati s tabelo ali kakšnim drugim materialnim dejavnikom. Spremembe v sistemu duh/telo so lahko obsežne in lahko ob zmanjšanju količine stresa postopno spremenijo sistem prepričanj praktikanta. Verjetno je, da bo dolgotrajnejša praksa spodbudila tudi spremembe v navadah in bolj zdrav način življenja. Znanstvenik se bo upravičeno vprašal, kako močan vpliv imajo vsi ti dejavniki na začetni uspeh meditacij. Bo meditacija na primer bolj uspešno, če bo poučevana znotraj določenega sistema prepričanj ali zgolj kot tehnika samopomoči? Je za posameznika bolje, da ima podporno skupino in kako razmejiti učinek te skupine od učinka same meditacije? Takšna in podobna vprašanja še vedno čakajo na odgovore.

Carringtonova je prišla do določenih zaključkov, ki jih je pretopila v Priročnik za inštruktorje klinično standardizirane meditacije (1979). Ta podatek omenjam zaradi zanimivega dejstva, da so predstavniki številnih starih tradicij, ki so poučevali meditacijo, prav tako vztrajali pri standardnih in preverjenih načinih poučevanja. A ker v tistih časih znanstvena misel v današnjem smislu ni obstajala, so se standardizirani postopki izvajali v okviru strogih, celo ortodoksnih tradicij. Da bi zaščitile pravilnost postopkov poučevanja, so številne šole znanje o meditaciji skrivale. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je ta način v nasprotju z znanstvenim ravnanjem, sta cilj in namen tajnosti ter strogosti pri spoštovanju določenih standardov poučevanja povsem enaki sklepom, do katerih je prišla P. Carrington! Če se namreč preveč spremenljivk prepusti naključjem ali individualnim prijemom inštruktorjev, to lahko občutno okrni učinkovitost same meditacije.

Ne glede na to, ali nam je všeč ta malce mistična skrivnostnost učiteljev starega kova ali pa se vendarle ravnamo po novejših raziskavah, ki opozarjajo na potrebo standardiziranega postopka, ki zagotavlja uspešnost prakse, je zaključek enak: način poučevanja je prav tako pomemben kot sam postopek meditacije!

V tem sklepu se skriva odgovor na vprašanje, zakaj se meditacije ne moremo naučiti iz knjig. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da obstajajo individualne razlike, ki jih mora inštruktor upoštevati. Ena izmed takšnih individualnih razlik, je izjemno pomembna tudi pri Integralni meditaciji, je izbor »sredstva« za meditacijo oziroma pranave.

Nekateri raziskovalci, na primer Benston (1975, 1984), so skušali dokazati, da je samo sredstvo za meditacijo (v njihovi terminologiji je šlo za mantro) nepomembno, zato so svojim izpraševancem nudili meditacijo s pomočjo naključno izbranih nesmiselnih zlogov. Očitno so bili ugodni učinki meditacije celo v tem primeru prisotni. Vendar pa je šlo za kratkoročne učinke, saj izprašanci po opravljeni raziskavi niso nadaljevali s takšnim početjem. Vprašanje je, ali bi uporaba katerekoli besede ali zvoka tudi dolgoročno gledano obrodila pozitivne učinke.

Znanje o zvokih in njihovem učinkovanju na ljudi je zahodni civilizaciji povsem neznano. Na drugi strani pa so vzhodne tradicije, na primer indijska, imele ali pa so vsaj trdile, da imajo, obsežno in globoko znanje o zvokih človeškega glasu in povezanosti pomenov ter oblik v besedah človeškega jezika. Ker menim, da je izbor pranave izjemno pomemben, dovolite, da na kratko opišem ideje, ki stojijo za to izbiro.

Prva ideja je zelo splošna, a pomembna, in je v celoti skladna z našo glavno temo o sinhroniciteti: vesolje se odraža samo v sebi. Vsak, celo najmanjši delček vesolja vsebuje informacije o vsem, kot hologram.

Druga ideja trdi, da obstaja en vir vsega, kar obstaja. To lahko zveni filozofsko (če vir imenujemo eksistenca) ali versko (če mu rečemo Bog), vendar je usklajeno celo s težnjami sodobne znanosti (ki bo vir vsega, kar obstaja, morda imenovala enotno polje).

Če hitro povežemo prvo in drugo osnovno idejo, pridemo do zaključka, da je vir povsod, torej tudi v nas.

A pojdimo dalje.

Tretja ideja pravi, da so vse spremenljive oblike, dostopne v vesolju okrog nas, vrsta tresljaja tega istega izvora – kot žica, ki vibrira, ali morje, ki ustvarja valove. Pojavne oblike so tresljaji ali valovi, tisto, kar vibrira, pa je izvor vsega obstoja. Znanstveniki vam bodo danes v večini pritrdili, da je sodobna slika vesolja zelo blizu opisani – vse v vesolju je tresljaj osnovnega polja, kakršnokoli ime mu že nadenemo.

Subatomski »delci« niso delci, temveč energetska polja – tresljaji in frekvence. Tudi atomi so tresljaji, enako velja za molekule, ki nastajajo z njihovim spajanjem. Vsi predmeti, ki jih vidimo okoli sebe, so v svoji temeljni obliki tresljaji. To velja tudi za živi svet, za rastline in živali. In, ja, seveda – tudi za ljudi! Ko se soočite s svetom, ki ni svet trdnih predmetov, temveč svet tresljajev, lahko v vsem tem vidite abstraktne matematične oblike (kar je povsem ustrezen opis tistega, kar nas obkroža) ali glasbo, polno harmonije in kontrapunktov (kar je prav tako povsem ustrezen opis vsega, kar nas obkroža).

Torej sva vi in jaz zgolj tresljaj v veličastni in nedoumljivi simfoniji vesolja! Samo majhen zbir števil in simbolov v nerazumljivi enačbi, imenovani življenje!

(Opomba: Pri poučevanju Integralne meditacije uporabljam izjemno veliko število različnih kombinacij zvokov, to je pranav: 8,1 x10²³! Ja, to je 8,1-krat triindvajset ničel. Danes na našem planetu živi približno 7 x 10⁹ ljudi. Milijon milijonov in še več je skupno število mogočih zvokov, tj. uporabnikov pranav. To poudarjam zaradi splošnega uvida v globino znanja o osebni prilagoditvi pri poučevanju Integralne meditacije.)

Preden vas ta misel odpelje predaleč, vas moram potegniti nazaj k naši stari temi, torej k meditaciji. Spomnite se še, da smo jo definirali kot »proces umirjanja mentalne aktivnosti«. Zdaj smo ugotovili, da smo tresljaj. Umirjanje aktivnosti je umirjanje in prenehanje tresljajev. Katerega tresljaja? Vašega, tistega, kar ste.

Za najboljši pristop k neposredni meditaciji morate torej začeti pri tresljaju, ki vas predstavlja. Predstavlja sredstvo za umirjanje. Sredstvo za umirjanje aktivnosti ne more biti nič drugega kot to. Če se zdaj spomnimo vsega, kar smo povedali o pranavi, je zaključek jasen: pranava je zvok, tresljaj, ki nas izraža, tisto, kar smo, in je za meditacijo najprimernejši.

Predstavljajte si takole: če bi vse vaše zvoke, vse tresljaje vseh atomov in vseh električnih impulzov, ki krožijo po vašem sistemu duh/telo, slišali kot en zvok, bi slišali svojo pranavo – obliko, zvok, besedo brez pomena, ki je najprimernejša za pravilen proces meditacije! Kljub temu, razen v izjemnih okoliščinah, večina ljudi ni zmožna slišati zvoka, ki ga sami ustvarjajo. Zato potrebujejo nekoga, ki ga ali sliši ali pa zna s pomočjo drugih metod, na primer matematičnih (to je namreč drugi način, na katerega lahko obravnavamo dejstvo vesolja, ki vibrira), priti do tega zvoka. Skratka, od čisto psiholoških in praktičnih razlogih za prisotnost »učitelja meditacije« oziroma za sodobnejši svet sprejemljivejšega »inštruktorja«, pa vse do dejstva, da je izbor pranave pretanjen in zahteven proces, vse, čisto vse kaže na potrebo po pravilnem poučevanju oziroma učenju na pravilen način.

Upam, da vam bo vse našteto pomagalo pri razumevanju procesa meditacije in tudi pri razumevanju razlogov, zakaj morate biti previdni, ko pristopite k tako močnemu in pomembnemu postopku, kot je pravilna meditacija.

***

Poglavje iz knjige  ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.

Prejšnje poglavje: “Meditacija – što je to?”

***

Več informacij o tečaju Integralne meditacije.

Na kratko, meditacija NI:

• koncentracija
• kontemplacija
• vizualizacija
• sugestija

Koncentracija je usmerjanje pozornosti na neki objekt ali aktivnost; kontemplacija je akt pazljivega razmišljanja; vizualizacija je oblikovanje mentalnih vizualnih slik; sugestija je vpliv na telesno ali mentalno stanje z mislimi ali z idejami.

Če izvajate ali ste izvajali karkoli od naštetega, pa ste temu rekli meditacija, je šlo le za poimenovanje, ki ste ga uporabljali napačno. Pravilna meditacija je drugačna, definiramo pa jo lahko kot: proces postopnega umirjanja, nato pa prenehanje mentalne aktivnosti, ob ohranjanju zavesti v njeni čisti obliki. Do tega stanja, stanja čiste zavesti in osvobajajoče izkušnje brezčasnosti, ni mogoče priti s koncentracijo, kontemplacijo, vizualizacijo ali s sugestijo. Vse to so oblike aktivnosti, medtem ko meditacija prenehanje delovanja.

Sledi pomembno spoznanje o naravi meditacije: če se delovanje preneha, je napačno vprašati, kako se to dela! Meditacija se ne dela. Meditacija je prenehanje delovanja!

Sliši se preprosto in v bistvu je prenehanje delovanja res najpreprostejša stvar na svetu. Ne potrebujete nobenih sposobnosti, znanja, okoliščin – preprosto nehate s tistim, kar trenutno delate, in to je to.

Prav zares ne bi bilo treba povedati skoraj ničesar več! Če lahko sedete in postopno nehate delati karkoli – to pa vključuje tudi vašo mentalno aktivnost – se bo proces umirjanja dejavnosti oziroma proces njenega prenehanja imenoval meditacija. To, kar ostane, ko je ta proces končan, lahko poimenujemo različno – od jazstva do ne-jazstva, od polnine do praznine, od ‘stanja joge’ do ‘božanske navzočnosti’. Poimenujte to, kot želite, s tem namreč ničesar ne boste spremenili. Nič več ni pomembno, meditacija je dosegla svoj namen.

V tem trenutku smo odstranili vsaj eno tančico megle neznanja: utrdili smo, da je meditacija umirjanje mentalne aktivnosti.

In zdaj bi lahko rekli: Odlično! To pomeni, da se samo usedem in nič ne delam … In to bo meditacija?

Poskusite.

Dajte, poskusite!

Sedite, zaprite oči in ne delajte ničesar.

Ali lahko?

Mirno sedite, toda ne morete umiriti misli, kajne? Ali je videti, kot da norijo, prihajajo in odhajajo po svoji volji, kot da nikoli ne bodo prenehale?

Če tako čutite, vaša izkušnja potrjuje izkušnje milijonov tistih, ki so se skušali znajti v stanju neaktivnosti, a jim to zaradi nekaterih neobičajnih razlogov ni uspelo. Toda moralo bi. Prenehanje aktivnosti bi moralo biti preprosto. Kaj je tu treba narediti? Samo preneha se delati. A spet, videti je, da ne gre.

Pa recimo to takole: meditacija je naraven proces, ki ga zna vaš um opraviti brez kakršnihkoli težav. Toda tako kot vse druge naravne procese jo morajo nekako kultivirati. Povedano drugače, tudi naravne sposobnosti se morajo razviti, naučiti. Hoja je naravna sposobnost, toda če bi odrasli z živalmi, ne bi nikoli videli, kako hodi odrasel človek, in vas nihče ne bi spodbujal, da bi hodili, tega ne bi počeli. Morali bi se rehabilitirati oziroma habilitirati – usposobiti za nekaj, kar je naravno, toda tega se niste naučili takrat, ko bi se morali.

Večina nas je odraščala v družinah, v katerih se ne ve, kaj je meditacija, in v katerih se meditacija ni nikoli prakticirala. Nihče nam ni govoril o tem, niti nam ni praktično pokazal, kako se to dela. Po drugi strani pa so nas poučevali o vrednotah mentalne aktivnosti, razmišljanja in koncentracije. Polnili so nam um s številnimi informacijami in prikazovali potrebo po napornem učenju (torej po mentalni aktivnosti). Vse, prav vse v našem otroštvu in pozneje v našem življenju kaže na potrebo in vrednost mentalne aktivnosti. O prenehanju te aktivnosti pa ni niti besedice.

In zdaj se čudite, da imate težave z burjo misli v vašem umu? Ne čudite se. Drugače ne more biti.

Dobra novica pa je, da ste naleteli na to knjigo in da zdaj veste, kaj je meditacija (umirjanje mentalne aktivnosti). Morda tega še niste izkusili, a druga dobra novica je, da je to mogoče popraviti na razmeroma preprost način. Te veščine se lahko naučite.

***

Poglavje iz knjige “Sinkroniciteta – prebujanje Celote”.

Prejšnje poglavje: “Vzhod in Zahod: izvir meditativnih tehnik”

Preberite tudi naslednje poglavje: “Integralna meditacija”

Številni šamani in zdravilci starih tradicij po vsem svetu so ohranili takšno ali drugačno obliko prakse, ki bi jo lahko imenovali meditacija. Skoraj vedno so se ti postopki povezali z verskimi ali z obrednimi običaji teh ljudstev. Prav zato je izraz meditacija povezan z mističnimi izkušnjami in s posebnim, eksotičnim svetovnim nazorom.

A meditativne tehnike niso omejene zgolj na vzhodno kulturo in samo na starodavna ljudstva in njihove tradicije. Meditacija je bila in je še dandanes razširjena tudi v krščanskem svetu. Že sveti Avguštin je zapisal, da z meditacijo »človek preseže celo tisto moč v sebi, ki ji pravimo spomin; jo obide, da se lahko približa … božanski luči«.

Znani krščanski mistiki, kot sta sveti Frančišek Asiški ali Hildegard von Bingen, so vernikom toplo priporočali, da se poleg molitve zazrejo in poglobijo vase. Z drugimi besedami, priporočali so meditacijo.

Ena najbolj znanih krščanskih meditativnih tehnik je nastala v štirinajstem stoletju. Gre za spis neznanega avtorja z naslovom Oblak nevednosti. Ta spis opisuje tehniko doseganja »nespoznavnega« stanja zavesti, ki ga avtor enači z neosebnim Bogom. A meditacija je bila priporočena že prej. Recimo, »Puščavski očetje«, eden najstarejših krščanskih redov, so jo uporabljali, da bi dosegli stanje počitka, v katerem »neobstajanje in nerazmišljanje očistita dušo«. V petem stoletju je krščanski mislec Hizihij priporočil posebno »molitev srca«, za katero je trdil, da omogoča »zanesljivo spoznanje vseobsegajočega Boga«. V sodobnem krščanskem svetu je to meditacijo leta 1982 oživil Basil Pennington pod imenom »usrediščena molitev«. Danes številne krščanske cerkve poleg molitvenih skupin organizirajo tudi meditacijske.

Če k vsemu temu dodamo še splošno povečanje zanimanja za meditacijo in druge prakse osebnega razvoja, pridemo do situacije, ki si ne zasluži, da ostane na obrobju naše kulture. Meditacija je danes globoko zakoreninjena v življenju ljudi. Novo je le to, da so jo v zadnjih nekaj desetletjih ponovno ‘odkrili’ prek množičnih medijev.

Trenutno je meditacija skoraj vseprisotna. Istega dne, morda celo v istem mestu, se bo meditaciji posvetil budistični duhovnik, da bi dosegel notranji mir, ki mu bo omogočil čistost čutnega in mentalnega spoznanja. Prav tako se bo na koncu svojega težkega dne meditaciji posvetil direktor uspešne banke, da bi našel notranji mir, ki ga tako zelo potrebuje po vseh stresnih situacijah. Meditirala bo tudi njegova soproga, uspešna umetnica, in tudi njun sin, študent prvega letnika prava. Je to enak pojav? Enaka praksa? Ali budistični duhovnik ali njegov krščanski kolega meditirata na enak način kot poslovnež ali njegov mladi sin? Morda. Ali pa tudi ne. Namreč, tudi če vsi izvajajo enake postopke, ki jih imenujejo meditacija, so njihovi motivi povsem različni.

Če obstaja kaj, kar sodobni pojem meditacije razlikuje od tradicionalnega, je to motivacija za vadbo. Očitno je, da so se meditativne tehnike razvile v duhovnem in verskem okolju. S pomočjo meditacije so se ljudje sprva približali Bogu. Seveda to počnejo še danes. Vendar pa sta sodobna družba in, priznati je treba, tudi znanstveni pogled na svet meditacijo ugledala v povsem drugačni luči. Če je rezultat meditacije umirjeni um, potem je prav to tisto, kar potrebujemo! Ali ni naše življenje polno stresa in napetosti, skrbi in težav? Ali ni notranji mir zdravilo za takšno stanje? Prav gotovo je. Toda, kako doseči notranji mir? Odgovor bi lahko biti: z meditacijo!

Od sredstva, ki je nekoč pripadalo izključno verskemu načinu življenja, je meditacija postala sodobno sredstvo za boj proti stresu. Ortodoksnim predstavnikom posameznih tradicij to ni bilo všeč. Številni učitelji meditacije, ki so prišli z Vzhoda, so imeli težave s predstavniki svojih tradicij. Obtoževali so jih, da ‘prodajajo’ znanje, ki je vzvišeno in čisto. Tako se je, na primer, zelo slabo pisalo Oshu Rajneeshu, ki so se mu njegovi Indijci odrekli, zahodnjaki pa so ga slavili. Podobno se je zgodilo Maheshu Yogiju, ki je na Zahod prinesel danes zelo znano transcendentalno meditacijo. Čeprav mu je uspelo na Zahodu ustvariti veliko organizacijo, tradicionalno usmerjeni predstavniki njegove lastne šole nanj gledajo z neodobravanjem.

Če vprašanje, v kolikšni meri je bilo delovanje takšnih učiteljev v resnici korumpirano s finančnimi razlogi, pustimo ob strani, je dejstvo, da so si ‘greh’  nakopali, ker so iz celotne tradicije izluščili praktične metode, ki so jih lahko ponudili vsem, ne le tistim, ki so se rodili v njihovi kulturi. To je bila morda izguba za tradicijo, a zagotovo pridobitev za človeštvo kot celoto. Dejstvo je namreč, da so vzhodne kulture, pa tudi stara ljudstva nasploh, o človeškem duhu vedele več, kot vemo danes. Tako kot je zahodna civilizacija svojo pozornost usmerila navzven, jo je vzhodna v veliki meri navznoter. Znanost je odkrila naravne zakonitosti in ponudila tehnologijo, ki jo enako uspešno uporabljajo verniki in ateisti. Duhovne tradicije so odkrile zakonitosti človeškega duha in zavesti, ki jih lahko prav tako uspešno uporabljajo verniki in ateisti.

Konec koncev to ni bilo prvič, da je običaj določene kulture zaradi njegove koristi sprejela tudi druga kultura. V srednjem veku so med razsajanjem kuge nekateri zdravniki, kot sta Paracelsus in Nostradamus, ljudem priporočali vzdrževanje osebne higiene. To je pomenilo redno umivanje rok pred jedjo in kopanje vsaj enkrat tedensko. Takrat je bil tak pristop k higieni nepredstavljiv. V zahodnem svetu je bila namreč čistoča skoraj neznana. A to ni veljalo za vzhodne kulture. Številni vzhodni verski obredi so vključevali tudi obredno kopanje oziroma umivanje. Paracelsus, Nostradamus in drugim niti na kraj pameti ni padlo, da bi spreminjali krščanske običaje in ‘uvozili’ vzhodno religijo. A prav tega so jih obtožili! Cerkev je njihova priporočila o telesni higieni označila za krivoverska in jih zaradi njih razglasila za heretike.

Šlo je le za napačno dojemanje tistega, kar predstavlja bistvo določene religije. Kopanje in umivanje nista verski dejanji. Pa vendar ju je mogoče izvajati tudi med obredom. Danes se nam zdi smešno in nepredstavljivo, da bi telesno higieno zavračali samo zato, ker izvira iz vzhodnih kultur. Jasno nam je, da nima ničesar z religijo ali svetovnim nazorom.

Ko pa se dotaknemo meditacije, ki se je prav tako v največji meri razvita na Vzhodu oziroma znotraj verskega ali duhovnega okolja, se ji izogibamo, ker menimo, da bomo morali z njo sprejeti tudi svetovni nazor.

Desetletja, ki so minila, so pokazala, da to ne drži. Meditacija je postala univerzalno sredstvo sproščanja in osvobajanja stresa ter ima danes zelo malo skupnega z vero. To seveda ne pomeni, da ne morejo verniki še naprej meditirati v okviru svoje verske prakse. A, če to delajo, jih najbrž vsaj malo motivira tudi dejstvo, da tudi zanje, tako kot za ateisti ali agnostiki, stres predstavlja veliko grožnjo.

***
Poglavje iz knjige ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.

Prejšnje poglavje: ‘Osvobajajoča izkušnja brezčasnosti’.

Preberite tudi naslednje poglavje: ‘Kaj je meditacija?’

Ko se počutimo kot žrtev in skušamo z nadzoroma obvladati težave, to počnemo, ker svet doživljamo kot grožnjo. Ločeni smo od njega, počutimo se osamljene, majhne in nepomembne. Vsak zaskrbljeni človek doživlja takšno ločenost med seboj in svetom. Primarni občutek je strah. ‘Tistega drugega’, sveta, ki je zunaj nas, ne poznamo. Grozi nam, po naravi je nepredvidljiv, njegovi zakoni pa tako raznoliki, da se včasih zdijo nelogični. Na to se odzivamo z nemočjo ali jalovimi poskusi nadzorovanja ‘tistega drugega’. Zaznavanje, da smo ločeni od sveta, in primarni občutek dualnosti sta vzroka za nižje vzorce delovanja. Toda, ali je naše zaznavanje res pravilno? Ali prenaša resničnost, kot je?

Že dolgo je znan izrek Tomaža Akvinskega: »Quidquid recipitur, ad modum recipientis recipitur.« Ali v prevodu: »Kar je prejeto, je prejeto na način prejemnika.« Svet sprejemamo prek svojega zaznavanja. Če se nam zdi razdeljen na nas in tisto, kar je zunaj nas, ali se ta delitev ne pojavi najprej v nas samih? Prejemnikov način, ne glede na resničnost, kot je, določa prejemnikovo realnost. Ista ideja je izražena še prej v vedskih spisih. Rig Veda (1:164:39) pravi: »Ričo akšare parame vjoman”, v prostem prevodu: »Znanje je različno v različnih stanjih zavesti.«

Toda, kakšen je ta ‘prejemnikov način’ oziroma, kakšno je to ‘stanje zavesti’, ki nam prinaša sporočilo o ločenosti sveta od nas in ustvarja občutka strahu in grožnje?

Proces spoznavanja (sprejemanja in doživljanja sveta) poteka zaradi obstajanja treh ločenih dejavnikov. Najprej, biti mora subjekt, ki sprejema. Potem mora biti objekt, ki je prejet, in prav tako mora obstajati še proces, s katerim subjekt prejema objekt. Jaz (subjekt) zaznavam (proces) svet (objekt). Te tri elemente lahko določimo v vsakem procesu zaznavanja oziroma doživljanja.

Tomaž Akvinski nam, tako kot starodavne Vede, pove, da »prejemnik sprejema na svoj način«. Kateri so načini, na katere subjekt lahko doživlja objekt?

Vprašanje se nanaša na procese zaznavanja, ne le na to, kar bo subjekt ob objektu doživel. Recimo, subjekt (človek) lahko cvet (objekt) opazuje (proces vključuje vidni dražljaj), povonja (vohalni dražljaj), ali se ga dotakne (tipni dražljaj). Gre za različne procese zaznavanja in kot taki ustvarjajo raznolika doživetja v subjektu. Temu doživljaju, ustvarjenemu v subjektu, bi lahko rekli znanje. A, ko rečemo, da prejemnik sprejema na svoj način, ne mislimo na raznolikost procesov, s katerimi prejemnik sprejema, temveč ravno na raznolikost znanja, ki bo rezultat tega istega procesa!

V središču pozornosti je torej prejemnik, subjekt. Če dve različni osebi vonjata vrtnico, se bosta ustvarili dve različni izkušnji, dvoje različnih znanj. Ena oseba bo čutila zadovoljstvo, druga pa bo morda jokala, ker jo vonj spominja na nekaj žalostnega. Prav tukaj, na ravni prejemnika, se skriva razlog, zakaj nekateri ljudje svet doživljajo kot grožnjo in skladno s to izkušnjo oblikujejo svoj odziv.

Zakaj torej objekte svojih zaznavanj doživljamo kot grožnjo subjektu, kot grožnjo nam samim?

Odgovor na to vprašanje ne bo vključeval le površinskih razlik, nastalih zaradi pogojenosti našega doživljanja z izkušnjami. Zdaj za nas ni pomembna razlika, ki v razumevanju sveta nastane, na primer, zaradi otroške travme, slabih izkušenj in podobnega, temveč proces, ki poteka v sami osnovi doživljanja in na katerega je imuna le peščica ljudi. Gre za preprosto dejstvo, da med procesom doživljanja objekt ‘prekriva’ subjekt. Skriva ga ali se vanj ‘vtisne’.

Če te trditve ne razumete, se vprašajte, kje in kdaj ste doživeli subjekt po sebi? Na to vprašanje se večina ljudi odzove zmedeno. Kaj pomeni ‘doživeti subjekt sam po sebi’? To se zdi skorajda nemogoče. A ni! Prav nasprotno, doživeti subjekt sam po sebi ali zavest samo po sebi (subjekt je zavest, ne more biti kaj drugega) je zelo preprosto. Toda na žalost sta tako postopek kot izkušnja za večino ljudi še vedno neznanka.

A ni treba, da je tako. Še posebej ne za Odhajajoče žrtve in Nadzornike tik pred odpovedjo. Ustvarjanje izkušnje brezčasnosti je nenadomestljiv postopek, ki ga preprosto ne smete preskočiti. Zavest po sebi, čista in nezasenčena, ustvarja občutek brezčasnosti, saj ni omejitev, ki bi jih objekt ustvarjal. Če zavest napolni vsebina, jo ta vsebina omejuje. Na nekaj se namreč nanaša, na kak predmet ali doživetje, ki je omejeno s časom in ima določene lastnosti. Vsaka običajna izkušnja je takšna. Poglejte okrog sebe in vaša zavest se bo napolnila z vsebino, ki jo prenašajo čutila. Začnite o tem razmišljati in vaša zavest se bo spet napolnila z vsebino, a tokrat s tisto, ki prihaja iz vašega spomina ali jo v tem trenutku ustvarja um. Hočeš nočeš morate takšno vsebino uvrstiti v določene časovne in prostorske okvire.

Zdaj pa si zamislite, da vsebine ni ali da ostane budnost zavesti. Sámo obstajanje, čista zavest. Si lahko to zamišljate?

Teoretično najbrž lahko, a tisto pravo je – izkusiti to stanje. In to je to, kar morate narediti, da boste sklenili pripravo na sinhronicitetno komunikacijo s Celoto. Seveda vam bo osvobajajoča izkušnja brezčasnosti podarila še druge koristi. Najlepša pri vsem pa je pravzaprav preprostost, s katero se ta izkušnja doseže. Doseže pa se s pravilno tehniko tihe meditacije. Beseda ‘meditacija’ je danes zelo razširjena, zato bomo zasluženo pozornost namenili razumevanju tega pojma. Pri tem bom opisal nekatere subtilne podrobnosti samega procesa. Čeprav se pravilne meditacije učimo v osebnem stiku (razložil bom, zakaj je tako), je brez razumevanja samega procesa, pa tudi izkušnje, ki jo z njim dosežemo, resnično nemogoče izkoreniniti občutek, da nas sovražno vesolje ogroža. Lahko spremenite stališče ali poskušate spremeniti prepričanje, ki upravlja vaše življenje, toda šele, ko začutite. Da nič, prav nič ne ogroža obstoja zavesti, ki vas določa, šele takrat se boste zares odprli in omogočili sinhronicitetno povezanost s Celoto.

***
Poglavje iz knjige ‘Sinhroniciteta – prebujanje Celote’.

Preberite tudi naslednje poglavje: ‘Vzhod in Zahod: izvor meditativnih tehnik’.

Odkar obstajamo kot ljudje, si postavljamo tovrstna vprašanja in nanje ponujamo različne odgovore. Vera, filozofija, znanost, duhovnost itd. so načini, na katere skušamo utrditi resnico o svojem svetu. A zdi se, da je resnica spolzek pojem (kljub svoji nedvoumnosti in neposrednemu pomenu, o katerem ne dvomimo), različni odgovori na postavljena vprašanja pa so porodili povsem napačno, a hkrati zelo zavajajočo trditev, da ‘ima vsak svojo resnico’. Ta trditev je zatočišče za nevedne in zaščita pred uničujočo nesposobnostjo, da bi vzpostavili neposreden stik med realnostjo, kot je, in tem, kar doživljamo kot realnost.

In tako smo v nekaj kratkih korakih prišli do največje spoznavne težave: med nami in realnostjo bo vedno kanal, proces ali  – če uporabim sodobno analogijo, ki je na več načinov ustrezna – vmesnik, preko katerega komuniciramo s tistim, kar je tam zunaj in s tistim, kar pravzaprav predstavlja resnično realnost, kot dejansko je.

Drži, da imajo različne osebe svoje ‘vmesnike’, svoj način tolmačenja stvarnosti. Drži tudi, da obstaja določena skladnost med temi vmesniki (zato se večina ljudi strinja o tem, kar doživlja kot realnost). A včasih vmesnik skriva bistvene značilnosti realnosti, včasih je nekoliko bolj prozoren in se skozenj realnost bolje vidi. Izraz ‘višja stanja zavesti’, če ga uporabimo pravilno, pomeni vmesnik, ki večinoma razkriva realnost in jo v manjši meri skriva.

Če želite o tem globlje razmišljati, vam predlagam, da najprej preberete knjigo ‘Šesto stanje zavesti’. V tej knjigi sem odstrl zaveso s svojih najglobljih in najbolj intimnih izkušenj drugačne realnosti ter izkušenj drugih dimenzij ter svetov. O teh pojavih lahko berete v starodavnih spisih ali slišite v legendah in zgodbah iz nekih drugih časov. Lahko pa se miselno poigrate in izzivate svojo domišljijo s preučevanjem najsodobnejših odkritij kvantne fizike, ki razkrivajo plast neverjetne čarovnije v osnovi naše realnosti. A ‘Šesto’ je knjiga, ki govori o osebnih izkušnjah človeka, rojenega v vaši okolici, še vedno živega, prisotnega in dostopnega.

Potem vas bo radovednost zagotovo gnala v dodatno razmišljanje, zato vam bosta prav prišli dve knjižici ‘refleksij na Šesto’ z naslovom ‘Kaj je zavest’ in ‘Kako zavest ustvarja materijo?’ (op. prev.: V slovenščini sta knjigi izšli kot prvi in drugi del knjige ‘Zavest’). Naslova teh knjig oziroma poglavij sta dovolj zanimiva, da pritegneta pozornost, njuna vsebina pa vas bo peljala v analizo idej, ki povezujejo starodavno duhovno modrost in najnovejša znanstvena spoznanja o tem, kaj je stvarnost in kako jo naša percepcija odkriva (ali pač skriva, kakor kdaj).

Naslov druge knjige oziroma poglavja – Kako zavest ustvarja materijo – je sam po sebi dovolj, da začnete drugače razmišljati o svetu, v katerem ste, in možnostih, ki so pred vami. Pravo vprašanje namreč nikoli ni bilo, kako je nastala zavest, ampak prav nasprotno: kako je iz temeljne realnosti zavesti nastal čudež materije in njenih zakonov, ki jih dnevno zaznavamo in uporabljamo.

Ko enkrat spoznate, kako stvari v resnici stojijo, vas od začetka neverjetnega izkustvenega potovanja do resnične realnosti loči le majhen korak.

Trenutno nas je štiriinpetdeset članov, dosedanje izkušnje pa kažejo na vrednost medsebojne podpore in motivacije pri ohranjanju redne ‘vadbe za dušo’. V prejšnjih člankih (Kako postati ‘športnik za dušo’, prvi in drugi del), lahko preberete več o prvih dveh fazah tega zelo specifičnega pristopa k rekreaciji in vzdrževanju telesne pripravljenosti. Za podrobno pojasnilo cone ali toka si oglejte in poslušajte posnetek ‘Življenje v toku’.

Ne grede na podrobna navodila, sem popazil, da ljudje pogosto postavljalo zelo pomembno vprašanje: »Kaj je bistvena razlika med klasičnim treningom, osredotočenim na rezultat, in treningom za izkušnjo ‘cone’ ali ‘toka’?« V tem članku bom poskusil dati čim bolj preprost in neposreden odgovor.

Najprej morate vedeti, kaj in kako med vadbo dela vaše srce. Konkretno, poznati morate svoj srčni utrip (HR) ali ‘heart rate’, ki se meri v številu utripov na minuto. Izvrstno objektivno merilo tega so športne ure, ki vse po vrsti, tudi tiste najbolj preproste in najcenejše, merijo, kako hitro ali počasi utripa srce, ko kaj delate. Zato je za kakršen koli resni pristop k ‘vadbi za dušo’ treba imeti športno uro. Nekateri to neupravičeno zavračajo, saj trdijo, da »tudi brez ure vedo, kako se počutijo«. Pozabite na to, subjektivni občutek je zelo zavajajoč, posebej, ko s treningom šele začenjate. Da bi se zanašali na tipanje utripa in štetje sekund, pa je nepraktično in nepripravno. Sodobna tehnologija je lahko zelo uporabna, izkoristite jo; danes so športne in pametne ure cenovno dostopne in vsaka bo povsem dobro izmerila vaš HR neposredno na zapestju, brez dodatnih senzorjev.

Torej, zanašamo se na HR, vendar pa to ni nič novega – vsak resni rekreativec in še posebej resni športnik, to dela. V boljši kot ste kondiciji, dalj časa bo vaše srce sposobno utripati višje število utripov (cilj klasičnega treninga) oziroma sposobno bo utripati vse bolj počasi med isto aktivnostjo (cilj treninga za dosego stanja cone).

Prejšnjo poved preberite še enkrat, saj je v njej odgovor na vprašanje o ključni razliki v pristopu, iz katere izhajajo tudi konkretni postopki.

Tukaj je nekaj poenostavljenih zgledov.

Klasični pristop k vadbi

Skočite v svoja športna oblačila in greste teč. Lahkotno, ne preveč intenzivno in tudi ne predolgo. Recimo, kakšnih 15 minut. V tem času boste pretekli nekoliko manj kot 2 kilometra oziroma tekli boste s tempom do 8 min/km. To je vaše izhodišče, iz katerega začnete pri klasičnem programu vadbe. Vaš cilje je, da po določenem času tempo pospešite in pridete recimo do 6 min/km. Ali z drugimi besedami, da v teh 15 minutah ne pretečete dveh, ampak dva in pol kilometra, kasneje pa morda tri. Ob tem vam srčni ritem ni preveč pomemben – oziroma pomemben vam je samo v tem smislu, da ste po prvem teku ostali brez sape, brez sape pa ste ostali tudi pri kasnejših tekih, le da ste zdaj tekli hitreje in dlje kot na začetku. Pravzaprav vam srčnega ritma za namene rekreativne klasične vadbe niti ni treba meriti – srčni ritem bo verjetno blizu največje vrednosti tako na začetku vadbe kot po šestih mesecih treninga (le da boste ob tem maksimumu srčnega ritma pretekli dlje in več kot prej).

Trening za doseganje stanja ‘cone’ oziroma za stanje ‘toka’

Začnete enako: pretečete toliko, kot lahko, a zaradi usklajenosti primerjave naj bo tudi zdaj 15 minut teka s tempom 8 min/km. A v tem primeru je najpomembnejši parameter HR – srčni ritem. Merili ste ga in uspelo vam je, da je v teh 15 minutah vaše srce utripalo z ritmom 160 utripov na minuto. To je izhodišče, iz katerega začnete program ‘treninga za stanje cone’ ali ‘vadbe za dušo’.

V nasprotju s klasičnim treningom vaš cilj ni, da bi po nekaj mesecih vadbe zabeležili višji tempo – torej, da bi tekli hitreje in dlje v teh 15 minutah. Vaš cilj je, da pretečete istih 15 minut, z istim tempom do 8 min/km, vendar pa pri tem znižate HR vsaj za 25 % oziroma, da vam srce pri tem utripa 120-krat na minuto.

Razlike, podobnosti in dodatna pojasnila

Opazite drastično razliko pri osredotočenosti. Pri klasičnem treningu in vadbi ste osredotočeni na rezultate; povečujete raven obremenitve, nenehno ste pod pritiskom, delate trdno in naporno in seveda pričakujete izboljšanje hitrosti ter vzdržljivosti.

Pri ‘vadbi za dušo’ ste osredotočeni na notranjo izkušnjo, ki ni le subjektivno (obremenitev se sčasoma znižuje, zato je rezultat občutek lahkotnosti), ampak je tudi objektivno potrjena s sposobnostjo vašega srca in telesa, da delujeta z manjšo porabo energije.

Seveda ste bili v obeh primerih aktivni – nič se ne zgodi samo po sebi. Vaditi je treba, vadbe pa so včasih podobne (recimo, raznolikost treninga in ritem obremenitve). Cilj pa je zelo različen. Če se telo nauči, kako biti aktivno ob nižjem številu utripov, bo občutek lahkotnosti sčasoma prešel v navado, s tega mesta pa se skorajda avtomatsko zdrsne v neverjetno izkušnjo cone, v kateri se spremeni resničnost tistega, kar telo zmore in kar um doživlja.

Z drugimi besedami, nikar ne pomešajte ‘običajnega’ klasičnega treninga ali rekreacije z vadbo za dušo! Čeprav klasični športnik in športnik za dušo navidezno delata isto, gre za povsem različna pristopa z različnimi rezultati.

Tukaj je pomembna podrobnost, ki kaže na to razliko. Aktivni rekreativci in športniki bi lahko na idejo o zmanjšanju srčnega utripa kot ključnem dejavniku dali naslednji komentar: »Če s treningom navadim telo, da lahko teče hitreje in dlje ob enako visokem srčnem utripu, bo, ko upočasnim, tudi moje srce začelo utripati počasneje, zato je rezultat pravzaprav enak.«

Ta komentar le navidezno drži, saj praksa potrjuje, da to ni tako. Naše telo je zelo prilagodljivo, hkrati pa je tudi suženj navad. V tem konkretnem primeru to pomeni, da če ste telo navadili, da utripa srce 160 na minuto, ko tečete, potem bo to naredilo vsakič, ko vadite. Lahko bi prišlo do manjšega znižanja, a klasični športnik to znižanje praviloma izkoristi za pospešitev ali podaljšanje teka, kar ga ponovno vodi do tega, da je HR 160 (v našem primeru), rezultati pa so boljši. Prav tako zaradi navade, da porabljamo veliko količino energije med vadbo, bo redko prišlo do občutka lahkotnosti, še redkeje pa do spontanega zdrsa v stanje cone. Prav zaradi tega je to stanje redko tudi pri vrhunskih športnikih, čeprav tisti najboljši včasih vstopijo v to stanje. Osredotočenost na rezultate in naporni trening daje prav to, na kar ste osredotočeni – rezultate. Če je SAMO to vaš cilj, je klasični trening povsem dovolj.

Napisal sem ‘povsem dovolj’, saj pristop vadbe za dušo v teoriji omogoča, da se po vstopu v cono, če to želite, podate za rezultati, ki tokrat ne bodo le dobri, ampak osupljivi. Opazite lahko, da obratno ni mogoče: če lovite rezultate, ne pa cone, ne morete preprosto kar reprogramirati telesa za izkušnjo toka. Če to želite, boste morali pristopiti k rekondicioniranju telesa, načinom treninga, vajam dihanja in drugim postopkom, ki bodo sčasoma znižali vaše rezultate. Mimogrede, to je tudi razlog, zakaj John Douillard, avtor knjige ‘Telo, duh in šport’, olimpijski triatlonec, ni imel veliko uspeha pri vrhunskih športnikih, čeprav je šel z nekaterimi v to smer (recimo z Martino Navratilovo). Predvidevam, da je večini športnikom nepredstavljivo, da bi zaradi reprogramiranja telesa na nov način delovanja za šest do dvanajst mesecev tako rekoč prekinili svojo kariero športnika.

A pri rekreativcih je zgodba povsem drugačna. Nam se nikamor ne mudi, rezultati nas ne zanimajo, večinoma ne tekmujemo, če pa to delamo, gre za prijateljsko tekmovanje in podporo, v kateri še naprej živi olimpijski duh in slogan ‘pomembno je sodelovati’. Zanima nas zdravje, dobra pripravljenost telesa in izkušnje med vadbo – to je zmaga, h kateri težimo.

Pravzaprav so rekreativci v precej boljšem položaju za vstop v tok kot aktivni, zlasti profesionalni športniki.

Ljudje si predstavljajo, da je izkušnja cone ‘neulovljiva’ in dostopna samo vrhunskim športnikom, resnica pa je ravno obratna: veliko lažje boste stopili v tok na telesni ravni, če ste rekreativec, kot če ste tekmovalec. Najbolje pri vsem je, da raven vaše telesne pripravljenosti in vaše sposobnosti sploh niso pomembne. V primeru zgoraj sem omenil tek in HR 160. A to lahko znižate in prilagodite sebi. Če, recimo, niste posebej športni tip človeka, radi pa imate sprehode, bi vaša vaja lahko bila polurna hitra hoja s tempom od 10 min/km. To je dober tempo, spet pa ne prehiter – skorajda vsak to zmore. Če izmerite svoj HR pri taki vadbi, bi lahko bil nekje med 100 in 120. Začnite s tega mesta in si cilj določite tako, da po nekaj mesecih vaš HR pade na 80–90 utripov na minuto pri enaki vaji (30 minut hitre hoje s tempom od 10 min/km).

In to je to. Če vam to uspe, so vam vrata cone ali toka odprta! Postali ste športnik za dušo!

Torej, ni treba, da bi imeli super rezultate, ni se treba mučiti in prekomerno naprezati. Morate pa začeti vaditi na določen način. Več podrobnosti pri tej vadbi je, od dihanja do miselne osredotočenosti (izkušnja toka se dogaja v vaši zavesti, v umu, in je odvisna od tega, kam je usmerjena vaša pozornost).

Tako vaditi je preprosto, lahkotno in varno. Prav tako je zelo zabavno in ustvarja občutek zadovoljstva – ne samo zato, ker ste izboljšali stanje svojega telesa, ampak zato, ker boste neizogibno, prej ali slej zdrsnili v neverjetno izkušnjo toka med telesno aktivnostjo.

Kupite si športno uro, pridružite se skupini End7ess SoulSport, naučite se osnov vadbe za dušo in – začnite. Vaše telo, um in duša vam bodo hvaležni.