***

Ena od trditev iz knjige ‘59+’, ki pritegne največ pozornosti, je trditev o možnosti, da določene sposobnosti po šestdesetem letu dozorijo in celo rastejo. Ta trditev je presenetljiva, če jo opazujemo z vidika trenutne paradigme in prevladujočega izkustva starosti. Po tem, kar zdaj vemo in vidimo okoli sebe, starost prinaša upadanje vseh funkcij, tako telesnih kot mentalnih.

Vendar pa ‘59+’ trdi, da obstajajo vidiki človeškega življenja in izkušenj, ki niso dostopni mlajšim od šestdesetega leta, podobno kot hoja ali spolna aktivnost nista dostopni, preden se telo za to ne razvije dovolj.

Trditev, da obstajajo določene izkušnje in sposobnosti, ki se razvijejo po šestdesetem letu, je navidezno nasprotna vsemu, kar vemo o svoji biologiji. Toda prav za to gre: ali vemo vse o svoji biologiji? Ali vemo dovolj o tem, da bi lahko trdili, da se razvoj telesa konča v zgodnjih letih, v otroštvu, morda v mladosti?

Ena od sposobnosti, obravnavana v knjigi ‘59+’ je tako imenovana popolna ali kvantna empatija, ki je v glavnem nedostopna pred šestdesetim letom – vsaj za večino ljudi. Nadalje je tu še trditev, da se kognitivne sposobnosti pravzaprav po šestdesetem letu povečajo zaradi možnosti izstopa iz vsiljenih obrazcev razmišljanja. Ta trditev je v ostrem nasprotju z današnjimi predstavami, da so lahko samo mladi ljudje (mlajši od tridesetega leta) prinašalci novih idej in sprememb.

Zaradi tega, kar vemo, ali mislimo, da vemo, se tovrstne trditve zdijo kot lepe in neutemeljene želje. No, pa je to res tako?

Pred nekaj dnevi (oktober 2025) je revija Intelligence objavila raziskavo avstralske skupine, ki jo vodi profesor Gilles Gignac (University of Western Australia’s School of Psychological Science). Raziskava prinaša nekatere presenetljive rezultate.

Na osnovi standardizacije različnih kognitivnih in emocionalnih spremenljivk v starostnih skupinah so izdelali kompozitni indeks, ki meri psihološko funkcioniranje človeka. Pokazalo se je, da nasprotno s splošnim prepričanjem mentalne sposobnosti naraščajo v obdobju odraslosti in vrhunec dosežejo med 55. in 60. letom, temu pa sledi postopno, po 75. letu pa tudi izrazitejše upadanje.

Ena od praktičnih posledic, ki izhaja iz teh podatkov, je dejstvo, da odrasli srednjih in poznejših let pogosto prekašajo mlajše kolege pri sprejemanju odločitev, pri vodenju in v emocionalnem ravnovesju. Čeprav se mlajši um zdi hitrejši in bolj dinamičen, zrela leta prinašajo globlji razvoj določenih sposobnosti in večjo psihološko stabilnost.

Omeniti velja še nekaj konkretnih kazalnikov:

Zavedanje običajno doseže vrhunec okoli 65. leta.

Emocionalna stabilnost svoj maksimum doseže okoli 75. leta.

Moralno presojanje in sposobnost upiranja kognitivnim pristranskostim se lahko izboljšujeta tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Ti podatki podpirajo zamisel, da je lahko tretji življenjski cikel (skladno s pojasnilom iz starodavne modrosti džjotiša o Saturnovih prehodih), ki se nanaša na obdobje od šestdesetega do devetdesetega leta, aktivno obdobje, v katerem se pričakuje napredek, ne pa upadanje.

Upoštevati moramo, da je ta raziskava opravljeno na trenutno dostopnih podatkih o ljudeh, ki živijo po standardih prevladujoče paradigme, in vendar se kljub temu kažejo razlike glede na pričakovanja te paradigme. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi ljudje spremenili svoj odnos in pričakovanja glede tega življenjskega obdobja, posledično pa tudi svoja ravnanja oziroma aktivnosti! V tem primeru – prepričan sem – bi se pokazale tudi druge značilnosti tretjega življenjskega obdobja, ki so nam zdaj neznane ali nepredstavljive.

Glede na to, da v knjigi poudarjam tako imenovano kvantno ali popolno empatijo, naj nekaj besed namenim še njej. Omenjena raziskava je pokazala, da kognitivna empatija – to je sposobnost, da intelektualno razumemo stališče druge osebe – z leti blago upada, vendar pa afektivna empatija (sposobnost sočutja) in prosocialna čustvena občutljivost (sposobnost za delovanje na osnovi empatije) z leti naraščata. Torej, intelektualni del – potreba po pojasnilih in razumevanju – ni več v ospredju, medtem kot tisti čustveni, globoko človeški del prevladuje. Glede na to, da je kvantna empatija neznan koncept za sodobne raziskovalce – in tudi za večino ljudi – podatkov o tem področju ne moremo pričakovati. Toda če na empatijo gledamo kot na sposobnost, ki se razvija od preprostih oblik (kognitivna empatija) preko globljih (čustvena empatija) do najglobljih (kvantna ali popolna empatija), potem lahko predpostavljamo, da se najgloblje področje razvije najpozneje, to pa bi pomenilo vsaj nekje okoli sedemdesetega leta življenja.

V knjigi se dotaknem tudi vprašanja razvoja zavesti in izkušenj višjih stanj zavesti, ki so povezana s spremembo biološkega funkcioniranja, zlasti žlez z notranjim izločanjem, konkretno z epifizo.

Podatki, ki nam jih ponuja znanost, govorijo o upadanju teh funkcij po šestdesetem letu. Na primer, pride do kalcifikacije epifize in izravnavanja krivulje izločanja melatonina med dnevnimi ritmi, kar negativno vpliva na spanje. Vendar pa raziskave prav tako kažejo, da tega procesa ne bi smeli neposredno povezovati s tako imenovanim naravnim staranjem in da se mu je mogoče izogniti.

Izogniti bi se bilo mogoče tudi drugim opaznim in navidezno standardnim spremembam v hormonskem ravnovesju. Na primer, mogoče je povečati raven obščitničnega hormona, s čimer se nadomesti izguba kostne gostote in proizvodnja vitamina D, ki naj bi bila povezana s staranjem. Za nadledvično žlezo nekatere raziskave nakazujejo, da lahko imajo starejše osebe okrepljen odziv na stres, ob povečanem izločanju kortizola, kar prispeva k učinkovitejšemu mehanizmu preživetja in ustreznejšemu odzivanju na nevarnost.

Pri starejših ljudeh se lahko poveča prisotnost rastnega hormona, ki ga izloča hipofiza, če spremenijo življenjske navade – na primer uvedejo vadbo kot rutino. Čeprav se ravni ščitničnih hormonov z leti zmanjšujejo, se lahko raven hormona TSH včasih poveča, kar kaže na prilagodljivo naravo celotnega sistema.

Vse to kaže na drugačne možnosti in potenciale od tistega, kar danes običajno vidimo pri starejših osebah. Spremembe prepričanj in življenjskih navad bi lahko prek epigenetskih mehanizmov bistveno spremenile življenjsko obdobje po šestdesetem letu.

In tudi sami znanstveniki priznavajo, da o človeškem telesu in njegovih potencialih vemo zelo malo ter da so potrebne nadaljnje raziskave.

V vmesnem času, ko znanost skuša dokazati tisto, kar so starodavni raziskovalci zavesti intuitivno vedeli s pomočjo neposrednega prepoznavanja, imamo priložnost spremeniti svoje tretje življenjsko obdobje, tretji Saturnov cikel, obdobje med šestdesetim in devetdesetim letom, in ga preživeti povsem drugače od vsiljenih pričakovanj. Namesto starosti, bolezni in nemoči bi lahko živeli polnino, emocionalno zrelost, mentalno bistrost in funkcionalno, aktivno, najboljše obdobje svojega življenja.

***

Knjigo ‘59+’ lahko v hrvaščini naročite tukaj: https://www.highcastle.hr/59plus/

Če ste zunaj EU in želite knjigo v hrvaščini, jo lahko kupite tukaj: https://books.by/adriankezele

V slovenskem jeziku tukaj: https://www.zalozba-chiara.si/zdravje/2169-59-najboljse-sele-prihaja

V angleščini lahko knjigo kupite preko Amazona, in sicer v tiskani in v elektronski izdaji: https://www.amazon.com/59-Get-ready-best-come/dp/9538370236/

Angleška izdaja pa je dostopna tudi tukaj: https://books.by/adriankezele

Trenutno nas je štiriinpetdeset članov, dosedanje izkušnje pa kažejo na vrednost medsebojne podpore in motivacije pri ohranjanju redne ‘vadbe za dušo’. V prejšnjih člankih (Kako postati ‘športnik za dušo’, prvi in drugi del), lahko preberete več o prvih dveh fazah tega zelo specifičnega pristopa k rekreaciji in vzdrževanju telesne pripravljenosti. Za podrobno pojasnilo cone ali toka si oglejte in poslušajte posnetek ‘Življenje v toku’.

Ne grede na podrobna navodila, sem popazil, da ljudje pogosto postavljalo zelo pomembno vprašanje: »Kaj je bistvena razlika med klasičnim treningom, osredotočenim na rezultat, in treningom za izkušnjo ‘cone’ ali ‘toka’?« V tem članku bom poskusil dati čim bolj preprost in neposreden odgovor.

Najprej morate vedeti, kaj in kako med vadbo dela vaše srce. Konkretno, poznati morate svoj srčni utrip (HR) ali ‘heart rate’, ki se meri v številu utripov na minuto. Izvrstno objektivno merilo tega so športne ure, ki vse po vrsti, tudi tiste najbolj preproste in najcenejše, merijo, kako hitro ali počasi utripa srce, ko kaj delate. Zato je za kakršen koli resni pristop k ‘vadbi za dušo’ treba imeti športno uro. Nekateri to neupravičeno zavračajo, saj trdijo, da »tudi brez ure vedo, kako se počutijo«. Pozabite na to, subjektivni občutek je zelo zavajajoč, posebej, ko s treningom šele začenjate. Da bi se zanašali na tipanje utripa in štetje sekund, pa je nepraktično in nepripravno. Sodobna tehnologija je lahko zelo uporabna, izkoristite jo; danes so športne in pametne ure cenovno dostopne in vsaka bo povsem dobro izmerila vaš HR neposredno na zapestju, brez dodatnih senzorjev.

Torej, zanašamo se na HR, vendar pa to ni nič novega – vsak resni rekreativec in še posebej resni športnik, to dela. V boljši kot ste kondiciji, dalj časa bo vaše srce sposobno utripati višje število utripov (cilj klasičnega treninga) oziroma sposobno bo utripati vse bolj počasi med isto aktivnostjo (cilj treninga za dosego stanja cone).

Prejšnjo poved preberite še enkrat, saj je v njej odgovor na vprašanje o ključni razliki v pristopu, iz katere izhajajo tudi konkretni postopki.

Tukaj je nekaj poenostavljenih zgledov.

Klasični pristop k vadbi

Skočite v svoja športna oblačila in greste teč. Lahkotno, ne preveč intenzivno in tudi ne predolgo. Recimo, kakšnih 15 minut. V tem času boste pretekli nekoliko manj kot 2 kilometra oziroma tekli boste s tempom do 8 min/km. To je vaše izhodišče, iz katerega začnete pri klasičnem programu vadbe. Vaš cilje je, da po določenem času tempo pospešite in pridete recimo do 6 min/km. Ali z drugimi besedami, da v teh 15 minutah ne pretečete dveh, ampak dva in pol kilometra, kasneje pa morda tri. Ob tem vam srčni ritem ni preveč pomemben – oziroma pomemben vam je samo v tem smislu, da ste po prvem teku ostali brez sape, brez sape pa ste ostali tudi pri kasnejših tekih, le da ste zdaj tekli hitreje in dlje kot na začetku. Pravzaprav vam srčnega ritma za namene rekreativne klasične vadbe niti ni treba meriti – srčni ritem bo verjetno blizu največje vrednosti tako na začetku vadbe kot po šestih mesecih treninga (le da boste ob tem maksimumu srčnega ritma pretekli dlje in več kot prej).

Trening za doseganje stanja ‘cone’ oziroma za stanje ‘toka’

Začnete enako: pretečete toliko, kot lahko, a zaradi usklajenosti primerjave naj bo tudi zdaj 15 minut teka s tempom 8 min/km. A v tem primeru je najpomembnejši parameter HR – srčni ritem. Merili ste ga in uspelo vam je, da je v teh 15 minutah vaše srce utripalo z ritmom 160 utripov na minuto. To je izhodišče, iz katerega začnete program ‘treninga za stanje cone’ ali ‘vadbe za dušo’.

V nasprotju s klasičnim treningom vaš cilj ni, da bi po nekaj mesecih vadbe zabeležili višji tempo – torej, da bi tekli hitreje in dlje v teh 15 minutah. Vaš cilj je, da pretečete istih 15 minut, z istim tempom do 8 min/km, vendar pa pri tem znižate HR vsaj za 25 % oziroma, da vam srce pri tem utripa 120-krat na minuto.

Razlike, podobnosti in dodatna pojasnila

Opazite drastično razliko pri osredotočenosti. Pri klasičnem treningu in vadbi ste osredotočeni na rezultate; povečujete raven obremenitve, nenehno ste pod pritiskom, delate trdno in naporno in seveda pričakujete izboljšanje hitrosti ter vzdržljivosti.

Pri ‘vadbi za dušo’ ste osredotočeni na notranjo izkušnjo, ki ni le subjektivno (obremenitev se sčasoma znižuje, zato je rezultat občutek lahkotnosti), ampak je tudi objektivno potrjena s sposobnostjo vašega srca in telesa, da delujeta z manjšo porabo energije.

Seveda ste bili v obeh primerih aktivni – nič se ne zgodi samo po sebi. Vaditi je treba, vadbe pa so včasih podobne (recimo, raznolikost treninga in ritem obremenitve). Cilj pa je zelo različen. Če se telo nauči, kako biti aktivno ob nižjem številu utripov, bo občutek lahkotnosti sčasoma prešel v navado, s tega mesta pa se skorajda avtomatsko zdrsne v neverjetno izkušnjo cone, v kateri se spremeni resničnost tistega, kar telo zmore in kar um doživlja.

Z drugimi besedami, nikar ne pomešajte ‘običajnega’ klasičnega treninga ali rekreacije z vadbo za dušo! Čeprav klasični športnik in športnik za dušo navidezno delata isto, gre za povsem različna pristopa z različnimi rezultati.

Tukaj je pomembna podrobnost, ki kaže na to razliko. Aktivni rekreativci in športniki bi lahko na idejo o zmanjšanju srčnega utripa kot ključnem dejavniku dali naslednji komentar: »Če s treningom navadim telo, da lahko teče hitreje in dlje ob enako visokem srčnem utripu, bo, ko upočasnim, tudi moje srce začelo utripati počasneje, zato je rezultat pravzaprav enak.«

Ta komentar le navidezno drži, saj praksa potrjuje, da to ni tako. Naše telo je zelo prilagodljivo, hkrati pa je tudi suženj navad. V tem konkretnem primeru to pomeni, da če ste telo navadili, da utripa srce 160 na minuto, ko tečete, potem bo to naredilo vsakič, ko vadite. Lahko bi prišlo do manjšega znižanja, a klasični športnik to znižanje praviloma izkoristi za pospešitev ali podaljšanje teka, kar ga ponovno vodi do tega, da je HR 160 (v našem primeru), rezultati pa so boljši. Prav tako zaradi navade, da porabljamo veliko količino energije med vadbo, bo redko prišlo do občutka lahkotnosti, še redkeje pa do spontanega zdrsa v stanje cone. Prav zaradi tega je to stanje redko tudi pri vrhunskih športnikih, čeprav tisti najboljši včasih vstopijo v to stanje. Osredotočenost na rezultate in naporni trening daje prav to, na kar ste osredotočeni – rezultate. Če je SAMO to vaš cilj, je klasični trening povsem dovolj.

Napisal sem ‘povsem dovolj’, saj pristop vadbe za dušo v teoriji omogoča, da se po vstopu v cono, če to želite, podate za rezultati, ki tokrat ne bodo le dobri, ampak osupljivi. Opazite lahko, da obratno ni mogoče: če lovite rezultate, ne pa cone, ne morete preprosto kar reprogramirati telesa za izkušnjo toka. Če to želite, boste morali pristopiti k rekondicioniranju telesa, načinom treninga, vajam dihanja in drugim postopkom, ki bodo sčasoma znižali vaše rezultate. Mimogrede, to je tudi razlog, zakaj John Douillard, avtor knjige ‘Telo, duh in šport’, olimpijski triatlonec, ni imel veliko uspeha pri vrhunskih športnikih, čeprav je šel z nekaterimi v to smer (recimo z Martino Navratilovo). Predvidevam, da je večini športnikom nepredstavljivo, da bi zaradi reprogramiranja telesa na nov način delovanja za šest do dvanajst mesecev tako rekoč prekinili svojo kariero športnika.

A pri rekreativcih je zgodba povsem drugačna. Nam se nikamor ne mudi, rezultati nas ne zanimajo, večinoma ne tekmujemo, če pa to delamo, gre za prijateljsko tekmovanje in podporo, v kateri še naprej živi olimpijski duh in slogan ‘pomembno je sodelovati’. Zanima nas zdravje, dobra pripravljenost telesa in izkušnje med vadbo – to je zmaga, h kateri težimo.

Pravzaprav so rekreativci v precej boljšem položaju za vstop v tok kot aktivni, zlasti profesionalni športniki.

Ljudje si predstavljajo, da je izkušnja cone ‘neulovljiva’ in dostopna samo vrhunskim športnikom, resnica pa je ravno obratna: veliko lažje boste stopili v tok na telesni ravni, če ste rekreativec, kot če ste tekmovalec. Najbolje pri vsem je, da raven vaše telesne pripravljenosti in vaše sposobnosti sploh niso pomembne. V primeru zgoraj sem omenil tek in HR 160. A to lahko znižate in prilagodite sebi. Če, recimo, niste posebej športni tip človeka, radi pa imate sprehode, bi vaša vaja lahko bila polurna hitra hoja s tempom od 10 min/km. To je dober tempo, spet pa ne prehiter – skorajda vsak to zmore. Če izmerite svoj HR pri taki vadbi, bi lahko bil nekje med 100 in 120. Začnite s tega mesta in si cilj določite tako, da po nekaj mesecih vaš HR pade na 80–90 utripov na minuto pri enaki vaji (30 minut hitre hoje s tempom od 10 min/km).

In to je to. Če vam to uspe, so vam vrata cone ali toka odprta! Postali ste športnik za dušo!

Torej, ni treba, da bi imeli super rezultate, ni se treba mučiti in prekomerno naprezati. Morate pa začeti vaditi na določen način. Več podrobnosti pri tej vadbi je, od dihanja do miselne osredotočenosti (izkušnja toka se dogaja v vaši zavesti, v umu, in je odvisna od tega, kam je usmerjena vaša pozornost).

Tako vaditi je preprosto, lahkotno in varno. Prav tako je zelo zabavno in ustvarja občutek zadovoljstva – ne samo zato, ker ste izboljšali stanje svojega telesa, ampak zato, ker boste neizogibno, prej ali slej zdrsnili v neverjetno izkušnjo toka med telesno aktivnostjo.

Kupite si športno uro, pridružite se skupini End7ess SoulSport, naučite se osnov vadbe za dušo in – začnite. Vaše telo, um in duša vam bodo hvaležni.

‘Življenje v toku’ je mogoče šele, ko centralizirani sistem osebnosti dobesedno razpade, meje med nami in svetom pa postanejo nejasne in počasi izginejo. Kot boste vedeli, ali se gibljete v pravo smer in ali ste na pravi poti? Tri življenjska področja so, v katerih se pojavljajo simptomi pretočnosti; okolica, um in telo. Spoznali boste, kako deluje sihroniciteta (okolica), kateri simptomi kažejo na prisotnost ‘pretočnosti’ v našem umu in kako prebuditi pretočnost (stanje ‘cone’) v našem telesu.

Čeprav so izkušnje več kot dvajset tisoč posameznikov pokazale, da je Integralna meditacija ena najučinkovitejših tovrstnih tehnik, smo zdaj dobili še potrditev njene učinkovitosti.

Čestitam Aleksandri Hampamer za pridobitev naziva magistrica poslovnih ved na DOBA Fakulteti za uporabne poslovne in družbene študije Maribor, študijski program Mednarodno poslovanje, za magistrsko delo »Premagovanje stresa na delu z mentalno higieno – tehnikami tihe meditacije – do doseganja večje učinkovitosti«!

Celotno delo lahko TUKAJ, prevzamete v formatu pdf, povzetek pa se nanaša na vsebino dela in rezultate.

POVZETEK

“V današnjem svetu se soočamo z vedno več izzivi. Življenjski tempo je vse hitrejši, zdi se, da sta mir in umirjenost izginila iz sveta, v katerem živimo. Stres je postal sestavni del življenja. Vpliv stresa na zasebno in poklicno življenje so dokazale številne znanstvene študije. Posledice stresa vidimo povsod – od telesnega in duševnega zdravja do obnašanja, odnosov, delovne učinkovitosti in posledično tudi v rušenju miru v svetu in pogostejših vojnah. Stres vpliva na naš mir in zdravje ter ju uničuje. Le mirni in zdravi posamezniki pa lahko ustvarijo miren in zdrav svet.

Pri spopadanju s stresom pozabljamo na potrebo po preventivi, ki jo nudi počitek. Počitek našemu sistemu telo/um vrača ravnovesje. Počitek lahko dosežemo s spanjem in tudi z različnimi sprostitvenimi tehnikami, kot je meditacija.

Namen tega magistrskega dela je poudariti pomen vzdrževanja redne duševne higiene s sprostitvenimi tehnikami za premagovanje stresa in poudariti pomen preventivnega pristopa k obvladovanju stresa na delovnem mestu s tehniko tihe meditacije za povečanje učinkovitosti.

Empirični del raziskave je bil izveden na praktikantih integralne meditacije. Preverjali smo vpliv integralne meditacije na njihovo duševno in telesno zdravje, na zmanjšanje stresa in posledično na povečanje delovne učinkovitosti, saj vpliva na motivacijo, zadovoljstvo pri delu, zmanjšuje število napak pri delu, izboljšuje koncentracijo in vpliva hitrejše opravljanje nalog. Dokazali smo, da si praktikanti želijo tudi uvedbo redne prakse tihe meditacije med delovnim časom. Naša raziskava je pokazala pomemben vpliv prakse integralne meditacije na zmanjšanje stresa, telesno in duševno zdravje ter večjo delovno učinkovitost.”

***

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tudi vsem, ki so sodelovali v raziskavi, praktikantom Integralne meditacije iz Hrvaške in iz Slovenije. Brez vas in redne prakse IM to delo ne bi moglo nastati.

Zadnje čase je vedno večje zanimanje za tečaje Integralne meditacije, potrditev učinkovitosti te tehnike pa bo prispevala k nadaljnjemu večanju števila praktikantov.

NEKAJ RAZISKOVALNIH UGOTOVITEV

Z rezultati prakse IM je bilo zadovoljnih 94,5 % anketiranih, 87,3 % jih je opazilo izboljšanje fizičnega zdravja, 93,6 % izboljšanje duševnega zdravja in 81,8 % zmanjšanje stresa na delovnem mestu.

Nekoliko nejasni, a še vedno odlični so rezultati glede motivacije pri delu (47,3 % dvig motivacije + 40,9 % ‘morda povečana motivacija’), zmanjšanje števila napak pri delu (47,2 % zmanjšanje števila napak + 44,4 % ‘morda zmanjšanje’) in izboljšanje komunikacije s sodelavci ( 45,5 % večje izboljšanje + 43,6 % ‘manjše izboljšanje’).

Pri drugih testnih parametrih, ki prihajajo v sklopih, so rezultati tudi zelo dobri. Na primer, zmanjšanje občutka ‘izgorelosti’ zaradi dela in pri 60 % primerov se je pokazalo povečanje koncentracije za več kot 20 %.

83,2 % vprašanih bi z veseljem meditiralo v delovnem okolju (v službi), če bi jim delodajalec to dovolil, le 22,6 % pa jih meni, da je kaj takega v realnem okolju možno.

Zanimiva je analiza rezultatov glede na čas prakticiranja IM in glede na starost anketirancev. Ti rezultati kažejo, da starost nima odločilne vloge in da se učinki povečujejo s časom prakticiranja IM.

(Citat iz dela): “Vpliv prakticiranja integralne meditacije na občutek povečane motivacije, število napak pri delu, hitrost opravljanja delovnih nalog, na koncentracijo in stres pri delu smo merili s Pearsonovim korelacijskim koeficientom med praktiki, ki so integralno meditacijo prakticirali do enega leta v primerjavi s tistimi, ki se z integralno meditacijo ukvarjajo več let, in ugotovili močno pozitivno povezanost in povečanje občutka večje učinkovitosti pri daljšem (več kot enoletnem) prakticiranju integralne meditacije, starost let anketirancev pa je pokazala srednje močno pozitivno povezavo, zato lahko ugotovimo, da starost anketirancev ni prevladujoča za občutek učinka prakticiranja Integralne meditacije pri učinkovitosti pri delu.

Splošno zadovoljstvo pri delu je povezano s časom prakticiranja integralne meditacije, pri čemer imajo praktikanti integralne meditacije, ki meditacijo izvajajo več kot eno leto, 38 % večji občutek zadovoljstva pri delu kot praktikanti, ki meditacijo izvajajo do enega leta, medtem ko je skupni odstotek občutka zadovoljstva pri delu kar 96,4% pri praktikantih, ki meditirajo več kot eno leto.”

Študija je objavljena v časopisu ‘Physics of Fluids’.

Poenostavljeno povedano, Van Gogh je zelo natančno, s potezami čopiča in do milimetra natančno v svojo sliko prenesel zakonitosti turbulence, ki bodo znanstveno opisane šele pol stoletja po njegovi smrti (ruski znanstvenik Andrej Kolmogorov je prvi, ki je z enačbo opisal turbulenco). Na njegovi sliki so tudi obrazci, ki jih bo šele kasneje opisal avstralski matematik George Batchelor. Če vas zanimajo podrobnosti, jih lahko najdete v članku, objavljenem na portalu ‘Astronomy’.

Številni umetniki so slikali ali so poskušali slikati prizore, v katerih je turbulenca, a nihče ni tako precizno orisal fizikalne zakone (kar vključuje tudi skice vode Leonarda da Vincija ali sliko ‘Krik’ Edvarda Muncha).

Težko je trditi, kaj je van Gogh imel ali vedel, česar drugi niso. Vemo, da je bil poseben, sliko ‘Zvezdna noč’ pa je naslikal v ustanovi, ki bi ji danes rekli ‘norišnica’. Ironično, iz neznanega razloga jo je imel za “neuspeh”, čeprav je kasneje postala ena njegovih najbolj znanih.

Celotno priložnostno obvestilo o van Goghovem slikarstvu mi je zanimivo zaradi pojasnila oz. zaradi pomanjkanja pojasnila, kako je kaj takega mogoče. Na pomoč bi lahko poklicali intuicijo, a s tem ne pridobimo nič. Morda bi si lahko mislili, da je van Gogh skrbno preučeval turbulentne pojave okoli sebe, tako da jih je nenadoma lahko natančno preslikal, tako kot bi spreten posameznik natančno preslikal obraz.

Toda spet, kakšna percepcija bi to morala biti, da vidimo take podrobnosti z matematično natančnostjo, ki jo bodo znanstveniki izrazili šele čez desetletja in stoletja? Vsaka turbulenca, tudi tista, ki povzroči na sliki tako zvesto posredovano ‘utripanje’ zvezd, je vsakomur očitna. Vsi jo vidimo, jo občudujemo, nas razveseljuje, toda vsi je ne znamo ‘priklicati’ v spomin, kaj šele, da bi to NATANČNO izrazili. Tega očitno ni zmogel niti umetniški velikan, kot je da Vinci.

Van Gogh je imel ‘duševne težave’, to je znano. ‘Videl’ je več kot povprečni ljudje, tisti pa, ki vidijo več, globlje, so običajno izločeni kot neprilagodljivi, zlasti če ni znanja o tem, kaj se jim dogaja.

V zadnjem času sem veliko pisal o zvezi med prefinjeno percepcijo in višjimi stanji zavesti (recimo, knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ ali tudi ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). O tem ne morem biti prepričan, a dejstvo, da matematika in fizika potrjujeta globino van Goghove percepcije, kaže na možnost, da umetnik ni bil niti ‘nor’ niti ni trpel zaradi ‘spremenjenih stanj zavesti’, ampak je vsaj deloma, vsaj včasih imel dostop do višjih stanj zavesti, v katerih je preprosto videl to, česar drugi ne vidijo, in kar je del resničnosti okoli nas.

V tem primeru je znanost potrdila točnost njegovih ‘vizij’. A lahko ste prepričani, da so v višjih stanjih zavesti uvidi in znanja, do katerih znanost še stoletja ne bo prišla, če sploh kdaj bo.

Ti primeri potrjujejo tudi, da zavest zavzema osnovnejše mesto v resničnosti od tega, ki ji ga običajno pripisujemo (proizvod ali stranski pojav zapletene nevronske aktivnosti). Možno je celo, da je zavest temelj naše resničnosti, saj le tako lahko pojasnimo, kako je mogoče priti do neposrednih uvidov v strukturo resničnosti le z zavestjo, brez česar koli drugega.

Na subjektivni ravni sem pri opazovanju van Goghove slike vedno imel vtis, da gledam nekakšno ustvarjalno, plešočo mandalo. Zdelo se mi je, da niso samo slike, ampak šifrirani zapisi življenja samega.

Van Gogh je plačal visoko ceno za svoje uvide, prenesene v umetnost. Ni bil razumljen, pravzaprav niti sam sebe ni razumel.

Njegovo posebnost so opazili številni, a Don McLean jo je v svoji pesmi “Vincent (Stary Stary Night)” ubesedil popolno:

Now I think I know
What you tried to say to me
And how you suffered for your sanity
And how you tried to set them free
They would not listen, they’re not listening still
Perhaps they never will

Toda, morda pa vendarle … Sliši kdo?

V tem času je število članov narastlo na 35. Številni med njimi redno rekreativno vadijo in sledijo začetnim pogojem tedenske vadbe po formuli 4 ure in 30 minut v šestih vadbah tedensko.

To je optimalna zahteva, ki ni niti prevelika niti premajhna in ki jo vsak lahko uresniči – še posebej zato, ker ni dodatnih zahtev niti glede vrste treninga niti glede posebnih rezultatov. Treba je torej le zabeležiti vrsto vadbe: od razgibavanja in jogijskih asan, hoje pa vse do resnih treningov, kot so tek, vožnja s kolesom ali uporaba fitnes naprav ob slabem vremenu.

Prva faza vstopa v poseben režim vadbe za zono je s tem izpolnjena. Telo je navajeno na tedensko rutino in zdaj je čas za manjše prilagoditve treninga. V drugi fazi, ki prav tako lahko traja od tri mesece do šest mesecev, ohranjamo vzpostavljen ritem vadbe, a vpeljujemo različne treninge.

Soulšportnik se zdaj še bolj zanaša na svojo športno uro in prilagodi vrsto treninga tako, da znotraj obstoječih šest (ali več) treningov različno obremeni telo. Obremenitev pa ugotavlja z merjenjem povprečnega srčnega utripa med vadbo. Ena od težav pri vadbi je, da imajo ljudje radi določeno vrsto telesne aktivnosti, zato se nagibajo k temu, da se posvetijo le tej aktivnosti. To samo po sebi morda ni največja težava, saj je pomemben del zgodbe tudi uživanje v vadbi (nima smisla početi nekaj, česar ne maraš). Čeprav je vsekakor bolje tu in tam vnesti še katero drugo vrsto vadbe, je večja ‘napaka’ vadba z isto intenzivnostjo.

Cilj druge faze pripravljanja telesa za izkušnjo zone je vpeljati različne vrste treninga tedensko glede na povprečni srčni utrip kot merilo.

Dajmo s pomočjo primera ponoviti osnove izračunavanja območij srčnega utripa.

Najprej je treba določiti vaš maksimalni srčni ritem. Najpreprostejša sprejeta metoda je, da od 220 odštejete število let. Drugi, natančnejši način je, da če imate statistiko svojih vadb, preprosto pogledate, kakšno je bilo vaše najvišje število utripov. Tu nekje je vaš maksimum, toda za vsak primer ga lahko znižate za nekaj utripov in glede na to število naredite izračune za območje srčnega utripa (nikoli namreč ni preveč dobro biti predolgo blizu maksimuma, zato ni škode, če ga nekoliko znižate). Športne ure običajno same izračunajo ta maksimum po formuli 220-leta, toda to lahko ročno spremenite na uri ali v aplikaciji, ki jo uporabljate. Ure same bodo tudi določile območja srčnega utripa od 1 do 5, toda dobro je, če tudi vi razumete, zakaj gre.

Dobili ste torej neko število, ki pove, kolikokrat na minuto lahko utripne vaše srce pod veliko obremenitvijo. Recimo, vzemimo, da je to 180 (ali ste stari 40 let ali pa imate takšno kondicijo, da je to to, kar vaše srce zmore, ne glede na to, ali ste starejši ali mlajši). Torej vaš maksimum je 180.

Najprej to delite z dve in dobite 90. Vse, kar je pod 90 utripov na minuto, se ne razume kot trening (čeprav se v našem primeru lahko nanaša na vadbo, ki jo imenujemo ‘ogrevanje, regeneracija’ in do tega pride med vadbo, kot sta joga ali razgibavanje).

Nato zgornji del razpona razdelite na pet delov (v tem primeru gre za razpon 18 utripov). Na ta način dobite 5 območij srčnega utripa za trening. V tem primeru:

• prvo območje srčnega utripa: 91–108,
• drugo: 109–126,
• tretje: 127–144,
• četrto: 145–162,
• peto: 163–180.

Vsaka športna ura, tudi tista najbolj preprosta, po vadbi izračuna povprečen srčni utrip. To je število, ki nas zdaj zanima in glede na katerega bomo zdaj prilagajali vrsto treninga. Pod izrazom ‘vrsta’ ne mislim na vrsto vadbe (čeprav je dobro, da spremenite tudi aktivnosti, če pa res želite, pa lahko delate tudi eno samo, recimo tek), temveč na intenzivnost vadbe.

Pa poglejmo načrt, ki bo veljal za naslednje tri mesece do šest mesecev. Začnemo pri osnovnem tedenskem ritmu. Štiri ure in trideset minut smo dobili tako, da smo sešteli čas osnovnih treningov: en daljši trening tedensko do dve uri plus pet krajših treningov po minimalno pol ure. Seveda v praksi to niha in se spreminja, toda dobro je imeti orientacijsko točko. Daljši trening je treba izvesti tako, da je srčni utrip znotraj drugega območja srčnega utripa (manj ni dovoljeno, več ni treba).

Ostaja pet krajših treningov (od trideset do petinštirideset minut), ti pa so razporejeni tako:

En trening mora biti visoko aeroben, kar pomeni v zgornjih mejah četrtega, eventualno na začetku petega območja srčnega utripa. Takšne treninge bodo ure običajno označile kot V02max treninge; ti treningi so zelo intenzivni.

En trening mora biti aeroben s povprečnim številom utripov v tretjem območju srčnega utripa. Idealna dolžina se prav tako giblje v razponu od pol ure do petinštirideset minut.

En trening mora biti nizko aeroben s povprečnim številom utripov v drugem območju.

Vsaj en trening mora biti trening ogrevanja oziroma regenerecije s povprečnim številom utripov v prvem območju srčnega utripa ali niže. To se doseže recimo s hojo ali z jogo. Treninge ogrevanja lahko delate tudi pogosteje kot enkrat tedensko, pravzaprav jih je dobro izvajati čim pogosteje.

En trening mora biti anaeroben. Gre za vrsto treninga, med katerim se izmenjujeta aktivnost in počitek (v razmikih od pol minute do 3–4 minute). Anaerobni treningi so lahko zelo različni. Recimo, gimnastika in vadba brez uteži in opreme, pri kateri uporabljate le težo svojega telesa (skleci, počepi, trebušnjaki, izpadni koraki različnih vrst itd.), vam bo omogočila nizko intenzivno anaerobno vadbo (vaš srčni utrip bo dvignila v drugo ali tretje območje srčnega utripa in nato pa nazaj v prvo ali nižje). Tako imenovani HIIT trening (high intensity interval training) vam omogoča anaerobni trening visoke intenzivnosti, ko so bo utrip srca dvignil do petega območja ali celo do maksimuma, potem pa se bo spustil do drugega ali prvega območja.  Seveda ima vsak od predstavljenih treningov svoje koristi, vi pa boste izbrali tisto, kar vam ustreza oziroma kar lahko. Ko pa smo že pri anaerobnih treningih – zgolj v vednost – ena od njihovih koristi je KURJENJE MAŠČOB v telesu. Aerobni treningi maščob ne kurijo (torej teže ne izgubljate), temveč kalorije (ker ste bolj lačni kot sicer, lahko težo celo pridobite, če vadite LE na tak način).

A ne glede na podrobnosti (in teh je kar nekaj), kar se tiče ustvarjanja izkušnje zone te podrobnosti niti niso tako ključne. Potem ko ste telo navadili na redno rutino, je zdaj ključnega pomena, da ga navadite na različne intenzivnosti vadbe. Seveda, če ste športnik in trenirate, da bi dosegli določene rezultate, boste verjetno morali dodati nekaj posebnih treningov. Kljub temu boste z vzdrževanjem te osnovne rutine dosegli odlične rezultate. Opisani režim je skladen s sprejetimi normami vadbe in fitnesa, je varen (predvsem pazite, da ne pretiravate z visoko aerobnim treningom in po možnosti visoko intenzivnim anaerobnim treningom) in bo sčasoma vaše telo spremenil v vir zdravja in užitka v gibanju.

Naj ponovim: od zdaj dalje poskušamo osnovnih šest tedenskih treningov razporediti tako:

1 daljši trening, 2. območje srčnega utripa (dve uri)

1 visoko aerobni, 4.–5. območje srčnega utripa (30–45 minut)

1 aerobni, 3. območje srčnega utripa (30–45 minut)

1 nizko aerobni, 2. območje srčnega utripa ((30–45 minut)

1 anaerobni, intervali z gibanjem srčnega utripa skozi 3 območja srčnega utripa, recimo od 1. do 3. ali od 3. do 5. območja (30–45 minut)

Vsaj 1 trening ogrevanja, 1. območje srčnega utripa ali manj (30–45 minut)

Na žalost na Stravi nimamo statistike, s katero bi to lahko spremljali skupaj, zato sta spremljanje in izvedba prepuščena vsakemu od vas. Toda lahko pa komentiramo in se pogovarjamo, in če imate vprašanja, sem vam na voljo.

Srečno!

To je stanje,v katerem vaše telo dela popolno; prisotna je intenzivna aktivnost (kot tek, vožnja kolesa ali česa zahtevnega, recimo jadranje ob močnem vetru ali valovih ali igri z žogo v skupinskih športih). Vi pa kljub temu ne občutite napora. Še več, čutite neobičajno notranje ugodje. Zdi se vam, kot da bi to lahko vzdrževali za vedno. Recimo, če poskusite nadaljevati s tokom po tem, ko ste vstopili v cono, čutite, da to lahko. Aktivnost podaljšujete za pol ure, za uro, za več ur. In še naprej lahko vse, medtem ko ohranjate to notranje stanje. Ko se to stanje konča, se vaše telo vrne v stanje, v katerem občutite utrujenost.

Čutite tudi, da v stanju toka ne nadzirate telesa. O tem, kaj boste naredili, ne morete razmišljati. Telo dela vse brez vašega sodelovanja. Rezultati, če se ukvarjate z aktivnostjo, pri kateri se ti merljivi, so vrhunski. Delujete brez napak, čeprav pravzaprav sploh ne delujete. Nahajate se v določenem zaščitenem prostoru, iz katerega opazujete svoje telo in to, kar telo dela. Ne trudite se, ne naprezate se, še več, pravzaprav ste umirjeni (na kat kažejo določeni telsni znaki) in ste priča tega, kar se dogaja.

Povezave za nadaljnje raziskovanje:

Opis in video za vadbo”Pozdrav Soncu”: https://www.end7ess.eu/sun-salute/

Opis in video dihanja ujjayi: https://www.end7ess.eu/darth-vader-ujjayi-breathing/

End7ess SoulSports web stran: https://www.end7ess.eu

End7ess SoulSport Facebook: https://www.facebook.com/soulwindsurf

End7ess SoulSports Strava Club: https://www.strava.com/clubs/end7ess

Naš Klub ni osredotočen na klasične rezultate, vsaj ne v tistem smislu, kot ljudje sicer pristopajo k športu. Med gibanjem in vadbo iščemo izkustvo ‘cone’ ali ‘toka. Da bi ta cilj bil dosežen, so običajna načela dobre vadbe, zdravega življenja in kondicije le deloma in do določene mere uporabna. S časom bomo pokazali na razlike, začetek pa je skladen s tem, kar je očitno: treba je vaditi!

V tem nizu člankov želim spremljati napredek članov Kluba End7ess SoulSport z nekaj navodili in s postavljanjem ciljev za celotno skupino.

Začnimo s statistiko, ki jo Strava nudi v obliki tedenske razpredelnice z najboljšimi rezultati.

Tukaj so prva tri mesta za drugi teden (trenutno je 20 članov).

Najboljšim čestitam, toda dajmo se nečesa naučiti iz statistike in postavimo cilj za vse člane skupine.

Statistika razdalje nima posebne vrednosti, saj bodo kolesarji s tega vidika imeli bistveno višje številke kot tisti, ki vadijo statično in ob tem ne premagujejo razdalje. Bolje bi bilo, če bi imeli drugačno statistiko, na primer, koliko minut tedensko ste bili v četrti srčni coni. Ali, še bolje, intenzivnost vadbe, ko ste v drugi srčni coni. Toda za enkrat bomo morali sprejeti, kar nam je dano. Torej, prijateljsko tekmovanje glede premaganih kilometrov je zgolj za zabavo.

Toda čas vadbe in število aktivnosti sta za naš namen zelo pomembna. Dajmo določiti cilj, ki velja za vse člane skupine.

Minimalni čas, namenjen vadbi, je 30 minut dnevno. Nikar ne stremite k nekemu ‘resnemu’ športu in za to ne čakajte na ‘pravi čas’. Vadite vsak dan, ko le lahko. V redu je hitra hoja, dobra je joga, toda gimnastika (calisthenics) je še boljša, ker jo lahko delate kjer koli brez posebne opreme in drugih pogojev. Torej, naš prvi cilj: vsak dan zabeležiti vsaj eno aktivnost do 30 minut. Lahko en dan preskočimo, kar nam daje šest (6) posnetih aktivnosti tedensko.

Drugi pomembni cilj je čas, trajanje vadbe. Enkrat tedensko mora vaja biti daljša, minimalno dve uri. To je lahko vožnja s kolesom, planinarjenje po bližnjem hribu ali kaj drugega, kar vas navdušuje.

Torej naš prvi cilj: petkrat tedensko po 30 minut, dan počitka in enkrat tedensko 120 minut vadbe. To so skupno 4 ure in 30 minut tedensko namenjene vadbi.

In tako, imamo jasen cilj za vsakega člana Kluba: najmanj 4 h 30 min aktivnosti tedensko, razporejenih na najmanj šest posnetih vadb, ki niso krajše od 30 minut.

No, pa naredimo to!

Naslednjih nekaj tednov bomo proslavili uspehe tistih, ki bodo ta cilj dosegli! To mora postati naš standard, preden bi šli na nadaljnje korake v našem iskanju izkustva toka!

Hrvaški prevod tega intervjuja (možne so manjše razlike glede na objavljeno besedilo) lahko preberete na povezavi:

https://www.adriankezele.com/tko-sam-meditacija-smrt-i-ljubav/

Ilustracije v besedilu: Adrian Kezele (niso del članka v reviji ‘Obrazi’).