Jazsebstvo in decentralizacija zavesti

Kako se pojem decentralizacija nanaša na nas, našo zavest in še zlasti na izničenje iluzije?

Po tem, ko sem vam razkril skrivnost, da je koren vseh iluzij občutek, da ima zavest središče, sem vas v poglavju Iluzija vprašal: „Kje je središče zavesti? Kako doživljate to središče zavesti in kako ga imenujete?“ Upam, da se vam je odgovor takoj porodil in da ste si ga morda malce zmedeni ponudili kar sami sebi in rekli: „Jaz? To središče imenujemo ‘jaz’, kajne?“

Seveda.

Občutek “jaz sem” ali – kot ga bom včasih imenoval – jazsebstvo/jazsemstvo (torej ne sebstvo/jazstvo, ampak jazsebstvo z razlogom) se pojavi, ko se nam zdi, da ima zavest središče. V vsakdanjem govoru bomo preprosto rekli “jaz …” in nato z glagoli razložili, kdo kaj počne ali komu se kaj dogaja. Vse, kar se zgodi, se zgodi nekomu, kajne? Natančneje, zgodi se vam, ker ste v središču svojega sveta. Vse se vrti okoli jaza. Bolj, kot je dogodek (občutek, misel) blizu temu občutku jaza, močnejši je, večji vpliv in posledice ima.

Jazsebstvo, občutek obstajanja središča, je osrednja avtoriteta vašega življenja; absolutist, čigar volja usmerja vse vaše postopke. Vse dele svojega življenja ste preoblikovali v zaščitne plasti varovanja dragocenega kralja, osebno vlado in njene ministre (razum, intelekt, občutke), sodstvo (moč razločevanja in sodbe), policijo (mehanizme nadzora, vedenjske obrazce), vohune (čutila) in celo vojsko (izražanje z govorom, značajske lastnosti, in če je treba, tudi telo).

Vse, kar povprečna oseba v človeškem stanju doživlja, dela, čuti, misli – in enako velja tudi za duhovno zrelo osebo –, je strogo centralizirano in se vrti okoli enega središča. Zelo redko, skorajda nikoli, bi taka oseba doživela kaj takega, čemur bi lahko rekli decentralizirano izkustvo. Če se to tu in tam pojavi, bo takšno izkustvo zmedeno in verjetno spregledano. Če se začne dogajati pogosteje, bo zmedenost le večja, iluzije pa, ki se držijo svojih korenin (občutek, da ima zavest središče), se bodo začele nevarno tresti. In končno, ko razpoke v strukturi stvarnosti, ki temelji na centraliziranem doživljanju zavestnosti, postanejo zelo velike, lahko rečemo, da se je začel proces dekonstrukcije iluzije. Verjetne nevarnosti tega procesa sem opisal v predhodnem poglavju, toda tudi sami si lahko predstavljate, vsaj deloma, za kako drastično preobrazbo gre.

Tej preobrazbi bi poleg dekonstrukcija iluzije lahko rekli tudi decentralizacija zavesti. To poimenovanje lahko označuje proces, ki se zaključuje z izničenjem vsake iluzije, to je razsvetljenjem. Sama zavest  … ta pravzaprav nikoli ni centralizirana! Nam se zdi, da je, čeprav to ni res. Občutek, da obstaja središče in da smo to mi (jaz), se lahko primerja z občutkom, da se Zemlja ne giblje in da je ravna. Gre za lokalizacijo zavesti na eno mesto preko zavzemanja točke gledišča. Če se to zgodi, navidezno pride do centralizacije, čeprav tega v stvarnosti pravzaprav ni. Zavest je od nekdaj bila in bo ostala decentralizirana.

A to ne pomeni, da iluzorno stanje ne obstaja. To stanje je stvarnost milijarde človeških bitij (in tudi drugih), ki jim lahko rečemo zavestna.

Toda, ko se enkrat iluzija konča in ko pogledate nazaj … kaj se je pravzaprav zgodilo? Središča nikoli ni bilo. Bil je le oblak, ki se je začasno oblikoval tako, da se je zdelo, kot da je to nekdo, a dejansko nikogar ni bilo.

Zaradi tega dejstva pride do nenavadnega paradoksa o „poti brez poti“, o tem, kako je „nerazsvetljenje iluzija“ (kar bi pomenilo, da smo vsi razsvetljeni, a se nam le zdi, da nismo) in druge podobne izjave, ki lahko vaš um zapletejo v pentljo. Prav tako vas lahko napeljalo na idejo, da ni treba več ničesar narediti, ker je že vse dobro in popolno. Lahko pa bi vas usmerile na antiiluzorno monomanijo, saj zelo dobro veste, da če ste se od nekoga naučili (in verjeli), da je središče zavesti iluzija, se vam še vedno zdi, da obstajate, da ste nekje od znotraj še vedno vi – vi. Če se vam tako zdi, to pomeni, da koren iluzije ni izginil. To pa pomeni … da se nič ni zgodilo in da ste – kljub besedam, razumevanju in znanju – še vedno nerazsvetljeni (čeprav je to iluzija, a vam se tako vendarle zdi, čeprav veste, da tako ne more biti, toda spet …).

Kaj narediti potem (ali ne narediti), da bi kot zavestno, v temelju decentralizirano bitje, izgubili občutek centraliziranosti, ki ga pravzaprav predstavlja vaš jaz (ah, to se sliši zastrašujoče) in se na koncu razsvetlili in tako zaključili z vso to nesrečno zgodbo o iluziji?

Ne naredite napake in ne zamenjujte te knjige z nasveti vrste „to in to moraš narediti“. Kaj takega bi lahko prišlo iz središčne avtoritete. Zdaj že dovolj veste o stvarnosti in razumete, da vse ideje, o katerih boste tukaj brali, prihajajo iz decentraliziranega področja. To pomeni, da mi ne pade na pamet, da bi vam govoril, kaj morate narediti. Takšna motivacija ni v ozadju te knjige, niti si je njen avtor ne more predstavljati. Že zdavnaj sem izgubil sposobnost razumevanja takšnega odnosa. Stvarnost je drugačna: delam tisto, za kar sem namenjen, oziroma tisto, za kar sem bil »postavljen« na to mestu. Tako kot moji prsti trenutno opravljajo funkcijo tipkanja in se ne pretvarjajo, da vedo, zakaj to počnejo, tako tudi jaz, ki začasno nastane, da bi se prilagodil splošnemu zaznavanju dogovorjene stvarnosti, in ki iz neobstoja v obstoj za seboj vleče armado značajskih lastnosti, preprosto opravlja to delo in se ne pretvarja, da ga nadzoruje ali da pozna odgovor na povsem nerazumljivo vprašanje, zakaj.

Ali povedano preprosteje, niti najmanjšega pojma nimam, kaj boste s tem naredili, še manj pa, kaj bi morali s tem narediti. Ponudba je na mizi (v naslednjem poglavju bom opisal možne metode, celotna knjiga pa pravzaprav predstavlja eno od dveh metod, ki sta nastali na podlagi mojih izkustev), na vas pa je, da jo čim bolje izkoristite.

Poglavje sem začel z digresijsko primerjavo procesa decentralizacije navzven (politika, ekonomija, denar) in navznoter (dekonstrukcija iluzije, razsvetljenje), v tem duhu ga bom tudi zaključil.

Predstavljajte si, da proces decentralizacije tehnologije, družbe, ekonomije in politike uspe, in to v kratkem. Četudi se to nekaterim sliši zelo dobro (morda celo utopično dobro in zato nerealno), je očitno, da se bodo številni vidiki našega življenja spremenili. Recimo, da izginejo države, kot so zdaj, kako se boste počutili? Če bi vas nekdo zdaj, v teh čevljih, postavil v položaj, da ne obstaja več institucija, v katero verjamete in ki vas kot državljana ščiti, ali bi bili povsem mirni? Kaj bo, ko ne bo več denarja, s katerim zdaj plačujete račune, in se znajdete sredi popolnoma razvite tokenizirane ekonomije? Niti poklica, ki ga zdaj opravljate, ni več, saj ni več potreben, gospodarski odnosi so postali abstraktni, AI (umetna inteligenca), ki je sposobna zelo zapletenih napovednih algoritmov, določa višino vašega osebnega dohodka. Kako se počutite ob misli na kaj takega?

Morda vas to na neki ravni celo privlači, a hkrati čutite strah; mar ne? Kako bo vse skupaj videti? Navajeni ste na ta svet, zdaj pa ste se nenadoma znašli v drugačni stvarnosti. Zakoni centralizacije, ki ste jih vajeni in jih dobro poznate, ne veljajo več, v veljavi so neki drugi, decentralizirani zakoni, ki jih nihče ni določil ali izglasoval, ampak so preprosto nastali po naravi stvari in življenja. Če imate občutek, da izgubljate nadzor, imate prav. Nimate ga. Nihče ga nima. Lahko samo verjamete, da bo vse v redu (ali da ne bo), ampak to je pravzaprav nepomembno, ker se stvari dogajajo na drugi ravni. Niste več v središču dogajanja. Dejstvo, da nihče ni, vas lahko tolaži, lahko pa vas tudi straši: nikogar ni, ki bi stvari upravljal. Na letalu ni pilota, vi pa z veliko hitrostjo letite v neznano.

Kako se počutite ob vseh teh morebitnih posledicah tehnološke, ekonomske, politične in družbene decentralizacije?

Ta občutek pomnožite s sto ali morda še bolje s tisoč in boste približno vedeli, kakšen je občutek, ko nastopi notranja decentralizacija v procesu izničenja iluzije. Po eni strani je strašno privlačno, ker zaboga, čas je že, dovolj je bilo te megle v umu in srcu, tega tavanja, zmedenosti, vprašanj, negotovosti. Po drugi strani pa … vse se bo spremenilo in nič več nikoli več ne bo enako.

Članek je tokeniziran in preko platforme Mirror.xyz trajno zapisan v kriptoomrežje Optimism. Če želite postati lastnik enega od stoosmih NFT-jev, povezanih s tem člankom (več informacij o tem lahko preberete na strani PISATELJSKI NFT-JI), lahko to naredite s klikom na naslov članka na platformi Mirror. Ko boste prijavljeni na omenjeni platformi s svojo kriptodenarnico, v desnem kotu zgoraj kliknite »Collect«. Hvala za podporo in čestitke lastnikom redkih NFT-jev!

Decentralizacija: od ekonomije do duhovnosti

Če ste „preživeli“ šokantni vtis prejšnjega poglavja (v mislih imam prvo poglavje knjige “Preboj”) in ste še vedno z menoj, ima za vas dobre novice! Stvari od zdaj naprej ne bodo več tako vznemirjajoče. Ko enkrat premagate prvi potres in se soočite z vprašanjem lastne motivacije – ali vas izničenje iluzije resnično zanima – in naj odgovorite pritrdilno, nadaljnji potek zgodbe ni več tako strašen.

Še več, kljub dejstvu, da dekonstrukcija iluzije vedno pomeni razpad tistega, na kar ste se v iluziji zanašali, ta knjiga ponuja nepričakovan preobrat pri pristopu k tako zapleteni nalogi. Zgodi se lahko, da se bo vse izkazalo kot precej lažje in bolj neboleče, kot so namigovala prejšnja poglavja. Spoznali boste inovativno tehnologijo, ki je uporabna takoj in vam lahko pomaga vsaj kot izkustvena dopolnitev razumevanja stvarnosti, kot je, nekakšno varovalno »padalo« v trenutkih največje krize ali pa celovit in neodvisen postopek, ki vas pripelje neposredno do izkušenj, ki bi se po običajnem teku stvari pojavile po dolgih (in verjetno težkih) letih odstranjevanja plasti iluzije iz vašega življenja.

V naslovu tega poglavja je izraz, ki neposredno izhaja iz razkritja korena iluzije (ne pozabite: zavest nima središča). Zanimivo je, da je prav ta izraz danes v središču pozornosti velikega števila ljudi. Ne zaradi zanimanja za duhovne teme, ki so morda prisotne ali pa tudi ne, ampak zaradi razmišljanja o možnih rešitvah globalnih težav in, še bolj aktualno, zaradi novih tehnologij, ki neizogibno vstopajo v naše življenje.

Decentralizacija

Če razmišljate o politiki, boste naleteli na izzive upravljanja družbe iz enega središča. Oblast, moč, avtoriteta, korupcija, prisila, nepravičnost, neenakost, pohlep, manipulacija … Tega si nihče ne želi. Po drugi strani pa obstajajo očitni razlogi za strah pred posledicami popuščanja reda in zmanjševanja moči, ki jo imajo državne institucije. Nenamerno ali namerno institucije ta strah izkoriščajo za povečanje svojih pristojnosti in zmanjšanje svoboščin in pravic, ki pripadajo državljanom. Strah povzroča močno centralizacijo, za katero se zdi, da zagotavlja varnost. Svobodnjaške ideje si prizadevajo za decentralizacijo, a se težko soočajo z grožnjami in nevarnostmi sodobnega globalnega stanja. Kakršni koli so že razlogi za trenutno stanje in ne glede na to, kako se bo to stanje razvijalo, ostaja dejstvo, da politična centralizacija pomeni zmanjševanje vaših svoboščin in pravic, politična decentralizacija pa omogoča njihov obstoj in razvoj.

Ekonomija: kapitalizem je super, ko gre za vprašanje osebnih interesov, ki spodbudijo ljudi, da se znajdejo, da pridejo do novih rešitev, vlagajo energijo v delo in razvoj. Toda hkrati omogoča koncentracijo bogastva v rokah najuspešnejših. Neizogibno je, da tržna ekonomija ustvarja piramido: na njenem vrhu so redki bogati, na dnu pa mase revnih. Globalni trg in nove tehnologije omogočajo velike zaslužke podjetjem, ki so pogosto močnejša od držav. FAGA (Facebook, Apple, Google, Amazon) trenutno pretresa svet in drži v rokah moč, ki je brez nadzora nihče ne bi smel imeti. Zdi se, da poslovanje deluje bolje, če je visoko centralizirano. A so glasovi, ki trdijo drugače, toda gospodarska decentralizacija še ni pokazala svojih prednosti. To pomeni, da se mora šele pojaviti kot nekaj, s čimer je treba računati. Njen izvor je prisoten v obliki ekonomije GIG (GIG je izraz, ki opisuje položaj, v katerem ljudje niso zaposleni v svetovnih gospodarskih velikanih, temveč določen čas delajo na določenih projektih, nekaj takega kot današnji »freelancerji«) ali delitvene ekonomije (delitvena ekonomija je izraz, ki opisuje položaj, v katerem si posamezniki delijo sredstva in sredstva za izvajanje poslovnih dejavnosti brezplačno ali za plačilo), a to ostaja v domeni podvigov Gen Z (generacija Z: rojenih po letu 1996).

Če pa na gospodarsko stvarnost pogledate z vidika povprečnega človeka, ki si mora zagotoviti obstoj, centralizacija običajno pomeni, da ima on manj, nekdo drug pa več. Še slabše: to običajno pomeni, da več ne more dobiti, vsaj ne preko tega, kar narekujejo pogosto nezadostni zakoni, medtem ko tisti blizu središča nimajo nobenih omejitev za pridobivanje še večjega bogastva in več moči, čeprav tega niti oni niti njihove družine že zdavnaj ne potrebujejo več. Gospodarska decentralizacija bi lahko pomenila enakomernejšo porazdelitev bogastva, več pravic in priložnosti za vse, hkrati pa ohranila najpomembnejšo lastnost zdravega kapitalizma: osebno pobudo in interes za ustvarjanje obilja.

Ne smemo pozabiti na vprašanje denarja, ki predstavlja osnovo nepravičnega finančnega sistema, v katerem danes živimo. Do nedavnega se je zdelo, da centralizirani denar (“fiat valuta”, fiktivni denar, ki ga izda država in upravljajo banke) nima alternative. Lahko bi govorili o utopičnih družbah (v katerih skoraj praviloma obstaja neka lokalna, notranja valuta, saj je denar tisti, ki poganja izmenjavo energije med ljudmi), a jih ne bi mogli uresničiti. Poleg vprašanja pripravljenosti ljudi na radikalne družbene spremembe so zid, ki ga utopisti niso mogli prebiti, sestavljali dolarji in evri (ter druge fiat valute). Da bi vaša utopija začela delovati, kot je bilo zamišljeno, bi morali iti na drug planet ali nekako prekiniti vse povezave z obstoječo civilizacijo. Celo v takem primeru je zelo verjetno, da bi se vaša utopija spremenila v nekoliko drugačno različico civilizacije, iz katere ste pobegnili. Upravljavci utopije bi namreč morali izdajati tudi centraliziran denar, ga varovati in upravljati tako, kot to počnejo danes svetovne institucije in oblasti, saj brez tega njihovo gospodarstvo ne bi moglo preživeti.

Pred desetimi leti se je pojavila ideja o decentraliziranem denarju, ki ne bi bil odvisen od centralne oblasti (države), ampak bi bil v rokah ljudi. Decentraliziran denar temelji na računalniški tehnologiji in metodah šifriranja. V času pisanja tega članka ni znano, kdo se pravzaprav skriva za imenom Satoshi Nakamoto, znano pa je, da je legendarni ustanovitelj bitcoina, kriptovalute, ki je sprožila revolucijo v razumevanju tega, kako lahko ljudje izmenjujejo (in hranijo) vrednost med seboj tako, da ta menjava ne temelji na denarju, kot ga poznamo danes. Satoshi Nakamoto je rešil problem “dvojne porabe”, ki se je do tedaj pojavljal v vseh oblikah digitalnega denarja tako, da je uporabil tehnologijo veriženja podatkovnih blokov (blockchain) in naprednih kriptografskih metod ter zasnoval domiseln sistem “rudarjenja”, ki spodbuja ljudi k decentraliziranemu vzdrževanju varnosti transakcij v omrežju Bitcoin. S tem se je začela največja tehnološka revolucija od pojava interneta in glede na to, da gre za drugačno vrsto denarja, bi lahko rekli, da kriptovalute predstavljajo enega največjih izumov, odkar je človeštvo začelo s svojim umom ustvarjati orodja in tehnologijo, ki omogoča razvoj civilizacije. Ne boste se zmotili, če izum kriptovalut primerjate z izumom ognja ali kolesa.

V kasnejših poglavjih knjige se bom vrnil k pojmu decentralizacije v znanosti, duhovnosti in religiji, a osnovna ideja bo vedno ista: decentralizacija, kjer koli in kakor koli uporabljena, povečuje svobodo; centralizacija jo zmanjšuje. Zgodovinski trenutek, v katerem živimo, predstavlja prelomnico, v kateri so določena naša prihodnost. Jasno je, da obstajajo sile, ki potiskajo človeštvo v smeri reda, nasilja, strahu, omejevanja, manipulacije in izkoriščanja. Te sile želijo nadaljevanje obstoječega centraliziranega sistema življenja (ne le politično, ekonomsko in finančno, ampak tudi svetovnonazorsko in duhovno). Hkrati se pojavljajo spoznanja, ideje in tehnologije, ki v svojem bistvu omogočajo decentralizacijo in skoraj brez izjeme napovedujejo drugačen čas za človeštvo; čas, ki bi res lahko prinesel pomembno spremembo v smeri pravičnosti in blaginje za ves planet.

Skorajda bi lahko trdil, da prav zdaj v svetu poteka odločilna bitka za prihodnost človeštva. In bojna črta, črta, ki ločuje dve nasprotujoči si strani, je CENTRALIZACIJA proti DECENTRALIZACIJI.

Vse to bi lahko razumeli kot stranpot, ki je nastala zaradi nenavadnega sovpadanja svetovnih dogodkov in obravnavane teme. Toda stvarnost, v kateri se živi, ko iluzija izgine, razkrije „naključje“ kot iluzoren koncept. Navsezadnje je obstoj zunanjega sveta ena od dogem, ki jih je sprejela znanost in jih vsilila ljudem. Če odstranimo to dogmo, kar pomeni, da pod vprašaj postavimo obstoj nečesa „zunaj“, ne moremo več govoriti o „naključjih“. Kar vidimo, je eden in isti proces, ki poteka na različnih ravneh zavesti. In na vsaki ravni, tisti, ki jo dojemamo kot „zunanjo“, ali tisti, ki jo dojemamo kot „notranjo“, so značilnosti tega procesa enake: centralizacija proti decentralizaciji.

Nadaljevanje v članku “Jazsebstvo in decentralizacija zavesti”.

Članek je tokeniziran in preko platforme Mirror.xyz trajno zapisan v kriptoomrežje Optimism. Če želite postati lastnik enega od stoosmih NFT-jev, povezanih s tem člankom (več informacij o tem lahko preberete na strani PISATELJSKI NFT-JI), lahko to naredite s klikom na naslov članka na platformi Mirror. Ko boste prijavljeni na to platformo s svojo kriptodenarnico, v desnem kotu zgoraj kliknite »Collect«. Hvala za podporo in čestitke lastnikom redkih NFT-jev!

Beseda meditacija je ena tistih besed, ki naslovnika najpogosteje zmedejo, zato so povprečnemu nepoučenemu človeku najbolj nejasne. Zdi se, da se meditaciji lahko pripiše neskončno pomenov, pa ostaja še vedno ista. Uporabljajo jo lahko ljudje, ki pod tem izrazom razumejo nasprotujoče si stvari (nekateri recimo vizualizacijo, nekateri koncentracijo). In seveda počne vsak, kar mu je volja, tako meditacija lahko postane tudi hoja, ribarjenje, intenzivno razmišljanje, brezdelje, poslušanje gongov ali celo upogibanje telesa pri bhujapidasani (ne sprašujte, kaj je to, saj za nadaljevanje te zgodbe ni pomembno).

Takoj vam bom pokazal, kako izraz meditacija ni niti zapleten niti nejasen ter da niti ne drži, da se ga ne bi dalo jasno in neposredno definirati. Tu je najpreprostejši in najbolj neposredni odgovor na vprašanje, kaj je meditacija: UMIRJANJE MISELNE AKTIVNOSTI.

Sliši se preprosto, mar ne? Tri besede in … pojem meditacija je popolnoma pojasnjen. Meditacija je proces umirjanja uma; proces, v katerem preneha miselni hrup in nastane miselna tišina. Prvotni izraz za to izkustvo je (pazite zdaj, sledi še en od zlorabljenih in popačenih izrazov, ki so prišli iz Indije!) – joga. Joga je stanje nepomične ali nevznemirjene zavesti, meditacija pa je proces, s katerim se to stanje dosega.

O tem sem obsežno pisal na številnih mestih (recimo v članku Ali je treba meditirati? ali v knjigi Hej, človek spravi se meditirat!). V tem prispevku pa bom za predstavitev nejasnih navodil analiziral en tak poskus.  

Dobil sem namreč to vprašanje: »Želela bi, da mi nekdo z izkušnjami o meditaciji pojasni, ali je ta pristop pravilen. Gre za tečaj meditacije, ki si ga je zamislil Shri Chynmoy. Želela bi začeti meditirati, a nimam pojma, kako, in tudi ne znajdem se v vseh teh  meditacija/kontemplacija/koncentracija zadevah.«

V nadaljevanju prispevka boste lahko prebrali podrobno analizo omenjenega »tečaja meditacije«. Preden bi se zagovorniki Shri Chynmoya čutili ogrožene ali izzvane (kar se ima neizbežno zgoditi), bi želel izpostaviti, da sem ta primer izbral med številnimi podobnimi primeri. Prav tako bi želel izpostaviti, da Shri Chynmoya ne kritiziram v celoti. Še več, cenim njegovo poezijo, glasbo, šport in mirovna prizadevanja. Z njim sem se srečal še v sedemdesetih letih (ko so nekateri od vas bili še čisto majhni ali vas morda še sploh ni bilo) ob glasbi in filozofiji Johna McLaughlina in Carlosa Santana. Za tega zadnjega ste gotovo že slišali, a niste vedeli, da mu je takrat pod vplivom Chynmoya bilo ime Devadip Carlos Santana. Tisti prvi, John McLaughin, je jazz in jazz-rock kitarist (moj nekdanji glasbeni in kitarski vzor); njegovo duhovno ime (ki mu ga je prav tako dal Shri Chynmoy) je bilo Mahavishnu, nad njegovo skupino Mahavishnu Orchestra pa sem bil resnično zelo navdušen!

Kar pa se meditacije tiče … Ah, če imate jasno predstavo o tem, kaj je meditacija, ne boste vrgli vsega v isti koš. Četudi je nekdo plemenita oseba, to ne pomeni, niti da meditacijo dobro poučuje niti da so njegovi sledilci dojeli, za kaj gre.

Imamo torej konkreten primer zgrešenega opisovanja meditacije. Povezavo na izhodiščno besedilo bom preskočil. Prepričan sem namreč, da ga boste sami našli, če vas zanima. Ob analizi bo bralec dobil nazoren prikaz zmot, ki so prisotne v svetu »duhovnosti«.

Začetna zmedenost

Že v samem uvodu piše: “S preprostimi vajami vizualizacije, koncentracije in meditacije ter z besedilih, ki so povzetki knjig Shri Chynmoya, boste dobili uvid v meditacijo in to, kako pravilno meditirati.«

Kar takoj so torej pomešane koncentracija, kontemplacija in meditacija. Z vajami koncentracije se ne morete naučiti niti meditacije niti česa o njej. Ta osnovna zmedenost se nadaljuje tudi v priporočilih za prakso.

Za podnaslovom “Začetek” je skrita dodatna mešanica odvečnih navodil – izpostavlja se pomen zunanjega videza (umivanje telesa, čista bela oblačila, dišeče palčke, cvetje). Da se razumemo, ničesar nimam proti čistoči in dobremu vzdušju, še posebej ne proti temu, da so nekateri postopki razumljeni kot obredni. A to izpostavljati kot začetek procesa meditacije, je preprosto smešno. Oziroma to bi bilo smešno, če ne bi prav taki postopki metali senco na oči številnih zahodnjakov, ki preprosto niso mogli dojeti bistva, saj je prekrito s pisanim pokrivalom (v tem primeru belim), ki se ga – paradoksalno – imenuje »meditacija«.

Podobno velja tudi za napotke o brahma muhurti – najugodnejšem času za meditacijo. Ker poučujem in prakticiram džotiš, vem o muhurti vse, zato ne oporekam vrednosti ugodnega časa za določene postopke. Vendar pa ne za meditacijo! Kajti, če je meditacija prenehanje aktivnosti (postopka), kakšno zvezo ima potem s tem muhurta (najugodnejši čas za nek POSTOPEK)? To lahko trdi le nekdo, ki ali ne pozna bistva stvari ali želi pač namenoma izpostaviti nek del tradicije (v tem primeru indijske). Ne vem, kaj v tem primeru drži, a nič od napisanega ni potrebnega za dobro meditacijo.

Kontradikcije

In potem sledijo – ah – pravi biseri! Pravi: “Potem, ko se pripravlja k sončnemu zahodu, lahko gledate v zahajajoče Sonce in poskušate deset minut meditirati. V tem času si prizadevajte občutiti, kako postajate eno s Soncem, z naravo vesolja.«

To je za nekega neizkušenega in naivnega zahodnjaka, željnega eksotičnih stvari in pobega od vsakdanje krutosti, lahko slišati kot navodilo za meditacijo, a to niti približno ni tako. Kako je to prizadevati si občutiti enost s Soncem? In kako to prizadevanje uskladiti s procesom UMIRJANJA MISELNE AKTIVNOSTI, kar je meditacija?

Nikakor. Eno z drugim ni povezano. Avtor tega besedila očitno ne razume, da v meditaciji ni nikakršnih prizadevanj, ali pa morda tega ne zna pravilno ubesediti. Če je tako, potem bi bilo bolje, da ne bi ničesar govoril, kot pa da v meditacijo natlači vso težo naprezanja, prizadevanja, poskušanja in usmerjanja.

Nepoučenemu in neizkušenemu teh nasprotij ni lahko videti. Še posebej zato, ker smo vajeni navodil o postopkih in delovanjih. Meditacija je prenehanje delovanja in je ni mogoče podati z napotki, ki svetujejo neko aktivnost. Prav tega pa je izhodiščno besedilo polno!

Še nekaj primerov: »… ko dihate, POSKUŠAJTE dihate čim počasneje, po možnosti NAREDITE kratek premor med vdihom in izdihom; ZADRŽITE dih za nekaj sekund; vso pozornost USMERITE na dihanje; mir, ki ste ga občutili, POSKUŠAJTE ohraniti …; kar pravzaprav DELAMO, ko meditiramo, je, da gremo globlje in globlje …; PREDSTAVLJAJTE SI, da ne dihate skozi usta in nos, ampak skozi srčni center; nekaj minut to zavestno in ZBRANO ponavljajte« itd.

V nedogled bi lahko nizal take primere. Večina navedenih napotkov za meditacijo je pravzaprav napotkov za koncentracijo, napor, doseganje česa, nadzor nad čim … Z drugimi besedami, o meditaciji ni ne duha ne sluha. Ena največjih stranpoti je izjava: »Če ste začetnik, potem morate začeti z branjem duhovnih knjig in spisov!«

Seveda vam ni treba! Z branjem duhovnih besedil se vam želi vsiliti določen svetovni nazor, ki pa nima nikakršne zveze s praktično in univerzalno tehniko pravilne meditacije.

Tu in tam se lahko najdejo sledi medlega razumevanje procesa meditacije, kot je izjava: »… to nismo mi, to dela naš notranji Pilot, Vsemogočni …«

Če odmislimo vsiljevanje svetovnega nazora (omenjanje Boga v kontekstu meditacije je popolnoma odveč), da, drži, meditacije mi ne delamo. Meditacije ne DELAMO. Meditacija je umiritev, prenehanje vsakršnega dela in delovanja. Kako bi naj to DELALI?

In to je ta kratka pravilna izjava, ki je v ostrem nasprotju z vsem praktičnimi nasveti, kako meditirati!

Kot se je zgodilo še marsikje drugje, se je verjetno zgodilo tudi tu: nekoč davno je v teh naukih bilo nekaj, a zdaj so ostale le slutnje pravilne meditacije, skrite za navidezno navdihujočimi besedami. Dejanske povezanosti s prakso, kakor vidim, pa ni.

V nadaljevanju so napotki, ki imajo z meditacijo toliko skupnega kot kolo z zvezdami. »Vdihnite veselje, izdihnite žalost …, poskušajte občutiti to, poskušajte občutiti ono …«. Upam, da komentar ni več potreben.

Koncentracija

V drugem koraku se besedilo celo oddalji od kakršnekoli »meditacije« s trditvijo, da je koncentracija predpogoj za meditacijo (piše, da naj bi začetniki vadili koncentracijo vsaj nekaj mesecev). Tovrstni preobrat je značilen za nerazumevanje meditacije in je običajen v številnih indijskih praksah, ki temeljijo na napačnem razumevanju joge.

Trditev, da je koncentracija predpogoj za meditacijo, je nesmiselna. Zakaj naj bi kdo potreboval veliko sposobnost aktivnosti uma (koncentracija), da bi um umiril (meditacija)? In tudi najbolj neizobraženi pastir, ki se nikoli ni ničesar učil, lahko brez težav počiva. Njemu je to celo lažje kot tistemu, katerega glava je polna nepotrebnih pojmov.

Sposobnost manjše aktivnosti uma ni odvisna od spodobnosti večje aktivnosti, zato je ta pot – prek koncentracije do meditacije – odraz neznanja in nerazumevanja narave meditacije. Žal tu nastaja neposredna škoda za potencialnega meditanta: ko se enkrat naučite in utrdite pravila koncentracije, boste zaradi navade težko opustili ta pravila in dejansko meditirali. Meditacija je precej bolj naravna in preprosta za tistega, ki koncentracije nikoli ni vadil.

Sledi mešanje koncentracije in meditacije v nerazločljivo kašo. Recimo, po lepi zgodbi iz Upanišade o tem, kako je meditacija »tisto mesto med mislimi«, se spet, ne da bi kontradikcija bila zaznana, priporoča »PRIZADEVANJE, da se razširimo«. Seveda, prizadevanje je samo po sebi misel. Ali »POSKUŠANJE videti nebo s svojim srcem« je misel in hkrati aktivnost in ne »mesto med mislimi«.

Zmedenost dobiva zdaj že značilnosti tragičnega, saj je govora o »naprednih stanjih« meditacije.

Kontemplacija in molek (rožni venec)

Sledi zgodba o kontemplaciji, ki – seveda – še dodatno zapleta stvari, saj vpelje abstraktne pojme Bog, Vsemogočni, Absolutni itd. Če začetnik do zdaj še ni bil zmeden, je zdaj zagotovo. Glede na to, da je to za začetnika neznano področje, bi ga lahko pritegnili neznani izrazi, navdihi in lepe misli – in na koncu, če poskusi, a ne uspe –, ostaja še vedno vprašanje vere, ki se prej ali slej pojavi skupaj s predanostjo guruju. Kajti, če vsega ne boste zmogli narediti in če pri tem niste uspešni, je nujno, da nekaj delate narobe vi! Guru, seveda, vstopi v zgodbo izhodiščnega besedila nekoliko kasneje.

Pa pojdimo naprej … za podnaslovom Mantra/japa se skriva še ena napačna ideja o meditaciji. Ponavljanje mantre (najbolje glasno, je rečeno, in podoba moleka /rožnega venca/, ki sugerira, da je treba šteti, kolikokrat ste mantro izgovorili) je ponujeno kot oblika meditacije. Ponovil bom še enkrat: meditacija ni nikakršno DELANJE – izgovarjanje mantre in štetje »japa male« pa še najmanj!

Zgolj informativno – tudi sam prakticiram in poučujem tehnike (recimo Rasa tehnike), v okviru katerih se uporablja ta metoda kot preventivna tehnika (upaja) po džotišu. A še enkrat: mešanje raznih tehnik brez repa in glave ter njihovo označevanje za meditacijo ali pripravo nanjo ali celo kot dela meditacije je nesprejemljivo. Ne le da zmede in zavaja, temveč tudi onemogoča natančno razumevanje česar koli v zvezi z razvojem zavesti.

Temu sledi poenostavljena zgodba o mantri OM in tem, kaj se z njo dela, se jo poje, kdaj, kolikokrat  … Spet – ničesar o meditaciji.

Še več je navidezno točnih, a v celotnem kontekstu begajočih napotkov. Recimo pod podnaslovom Molitev in meditacija je zapisano: »Med meditacijo ničesar ne govorimo, ničesar ne mislimo, ničesar si ne želimo …«. V redu, to popolnoma drži, a je v popolnem nasprotju s prejšnjimi napotki o nekem delanju (koncentracije, petja, štetja, predstavljanja, občutenja …). Zaradi vsega tega, še posebej pa zaradi mešanja napotkov večina ljudi nekako razume, da je vse to isto, da vse to sodi k »meditacije«.

Še enkrat ponavljam definicijo pravilne meditacije: UMIRJANJE MISELNE AKTIVNOSTI. Preprosto, čisto in jasno. Če bi se vsaj celotno analizirano besedilo (in tisoče drugih, prav tako begajočih) držalo tega. A ne! Namesto tega sledijo vaje, v katerih (recimo vaja devet) si je treba predstavljati lotos, na katerem je na vsakem cvetnem listu zapisana mantra OM!

O meditaciji niti sledu …

Guru

Četrti korak nadaljuje isto zgodbo o ne-meditaciji. Zdaj se neposredno preide na vizualizacijo (vrt v našem srcu), glasbo (seveda proti njej nimam ničesar) in na šport (tudi proti njemu nimam ničesar, nasprotno, ljub mi je v srcu in telesu). Vse v redu, a kakšno zvezo ima to s »tečajem meditacije«? To vse je dobro za vašega duha in vaše telo, a NI meditacija.

Priznati moram, da sem na tem mestu od branja postal že nekoliko utrujen. Preveč vsega je šlo v napačno smer, da bi sploh bilo vredno urejati vse te krivine. Morda boste nadaljevali sami, stvari se več ali manj ponavljajo.

Vendar pa me je posebej »prestrašila« ideja o tehniki meditiranja, da naj bi med slikami različnih gurujev izbrali svojega. Groza …

Res pametno.

Ponovno bom navedel odlomek, ki ste ga uvodoma že prebrali. Ne kritiziram Shri Chynmoya v celoti. Še več, cenim njegovo poezijo, glasbo, šport in mirovna prizadevanja. A kar se meditacije tiče … Če imate jasno predstavo o tem, kaj meditacija je, ne boste zmešali vsega v isto kašo. Celo če je nekdo plemenit človek, to ne pomeni, niti da dobro poučuje meditacijo niti da so njegovi sledilci dojeli, za kaj gre. Vsa čast Shri Chynmoyu, a hrvaške spletne strani s »tečajem meditacije« so čista polomija. Škodljiva celo.

Ne kvarite tišine s hrupom

S pozitivnega vidika velja poleg omenjene zgodbe iz Upanišade (o prostoru med mislimi) in Chynmoyjevih besed, da »med meditacijo ničesar ne mislimo in si ničesar ne želimo«, izpostaviti še en odlomek (s samega začetka besedila, zaradi katerega sem sprva upal, da bo tudi ostalo besedilo šlo v pravo smer, kar pa se na žalost ni zgodilo).

“Ko govorimo o meditaciji, se gibljemo na področju, kjer se resnica že po tradiciji s pogledom, gibom ali dotikom neposredno prenese v tišino. En najbolj znanih primerov učenja v tišini je Budhova pripoved s cvetom: ko je Budha pred zbrano množico brez besed preprosto držal cvet v rokah! Kot govori tudi Shri Chynmoy: »Vsi pravi duhovni učitelji poučujejo meditacijo v tišini.«“

Če tako je (in tako je!), zakaj ste tišino pokvarili s toliko hrupa? Zakaj ne poučujete s tišino, neposredno, tako kot je treba, tako kot je ednino mogoče, dovoljujoč umu, da sem izbere smer, v katero želi kreniti, smer, ki se končuje v popolni notranji tišini, ki so jo stari modreci imenovali stanje joge? Ta postopek ni niti težak niti poučevanje ni problematično. Vsakdo to lahko, in to dobesedno v nekaj minutah. Meditacija je najpreprostejša stvar na svetu, vsakomur dostopna v vsakem trenutku in na vsakem mestu. Vse tisto drugo – to ni meditacija.

Študija v Madrasu ni dokončal, saj je prišel do spoznanja, da um ne obstaja. Njegova filozofija se od teh zgodnjih dni ni veliko spreminjala, temveč se je kasneje razvila v neke vrste brutalni, no-bullshit pristop k duhovnosti (morda bi moral napisati »proti duhovnosti«).

Kdo bi vedel, kaj se mu je pravzaprav zgodilo med njegovo »tragedijo«. Gotovo je, da je bilo to nekaj telesnega, fiziološkega. Sam je to tako opisal. Glede na opisano, se je njegovo telo začelo spreminjati. Če ste brali o tem in se spraševali, ali je mogoče, da se kaj takega lahko ponovi in se, recimo, zgodi vam, je odgovor, da za to ni pogojev. UG je to jasno povedal in – očitno – je imel prav. Šlo je za neke vrste mutacijo; neke vrste anomalijo.

Pod vplivom teh telesnih sprememb skupaj z že zakoreninjenim gnusom do duhovnosti se je oblikoval UG-jev značaj, kot nam je znan. Tisto, o čemer je govoril, ni bil rezultat razsvetljenja, ampak njegove življenjske zgodbe. Govoril je o stvareh, ki jih je vedel že prej, preden se mu je zgodila »katastrofa«.

Vztrajal je pri trditvi, da ga »ljudem ni treba poslušati«. Če ne upoštevate tega navodila, drži, govoril je, da nič, kar je govoril, ni koristno niti kakorkoli vredno poslušanja. Toda, če je najprej dana izjava »nikar me ne poslušajte«, potem pride do zmedenosti zaradi paradoksa pasti. Morda je prav to najzanimivejši del pojava, ki ga je upodabljal UG. Ljudje so ga, seveda, poslušali in prav zato tudi danes berejo njegove zapise.

Vsaj v besedah se je zdelo, da ljudi sovraži. Ni bil ravno toleranten do človeških dram; menil je, da so ljudje usmerjeni izključno nase in zato nevredni pozornosti.

Po drugi strani pa je trdil, da čuti gibanje Lune in drugih »kozmičnih« dogodkov. Očitno je bil izrazito občutljiv, čeprav ta občutljivost ni zajemala človeških del.    Ta del njegove zgodbe se mi zdi nenavaden. To je, če sem natančnejši, zdi se mi nenavaden, saj je nasproten moji osebni izkušnji.

Lahko potrdim povečano telesno občutljivost. Ko telo prepustite njemu lastni pameti, se to zgodi neizbežno. Voznik (ego, jazsemstvo) je tisti, ki duši zunanje impulze in nanje lepi svoje namere. Rezultat je omejenost.

Ko tega ni več, postane VSE pomembno. Človeška drama in številna dela, ki jih ljudje opravljajo (v glavah, nevidno, ali z rokami, tj. vidno), postanejo vidni in otipljivi kot vroče olje, razlito po vaši koži.

Pravzaprav je UG nekoč dejal, da čuti misli drugih ljudi, »kot drugi ljudje čutijo vlago v zraku«. To pa je nekaj, kar mi je zelo blizu. Zaradi tega sem veliko trpel in pripravljen sem plačati visok znesek, da temu ubežim.

Zagotovo ni mogoče vedeti, kaj ljudje mislijo in čutijo do najmanjše podrobnosti. A na splošno lahko telo razsvetljenega zazna smer, v katero te misli kažejo, njihovo obliko in okus. Telo razsvetljenega jih lahko zavonja enako, kot vi zaznate smrad gnitja, ki se širi iz kupa smeti s sosedovega dvorišča.

Prav zaradi tega mi je nenavadno to umanjkanje »skrbi«, ki ga UG izkazuje za usodo človeštva. Brez težav bi se z njim lahko strinjal, da smo najhujša živa vrsta, ki je kadarkoli bila (vsaj najhujša od tistih, ki jih poznamo). Nihče ni tako slab, zloben in nevaren kot ljudje. Prav tako bi se z njim lahko strinjal, da smo »prekleti« in da za monstrume, kot smo mi, ni rešitve.

Če izgovorim le eno besedo ali opravim le eno delo, ki kaže na smer ustvarjanja boljšega sveta ali nekaj takega, je to le zato, ker mi je ob tem, kar ljudje počno, muka. In – poudarjam – ne gre le za besede; dobesedno mi je muka človeškega trpljenja! Ko nek samopašnež na drugem koncu sveta da požgati vas, polno žena in otrok, me močno boli glava. Zaboga, nenehno čutim neugodje, ker ljudje mučijo živali. Zavonjam lahko gnilo vsebino na bilijone njihovih namer in (ne)aktivnosti.

Trudim se zapreti svoja »okna«. Trudim se od vsega tega ločiti. Bežim, živim v samotnih krajih, trudim se najti nekaj, kar bi me zaščitilo pred ljudmi. A pred tem ni rešitve! Vpliv, ki prihaja do mene, lahko zmanjšam zaradi dejstva, da je na svetu toliko ljudi, vendar ne morem pobegniti zagotovo nenehni telesni bolečini zaradi količine muk, ki jih delajo sebi in drugim.

To, vidite, ni stvar moralnosti. To tudi ni sočutje. Gre za preprost poskus živeti brez bolečin.

Če UG tega ni čutil, je bil prekleto srečen! Čutil je lakoto. Učinkovito je zadovoljeval svoje vsakdanje potrebe. Drugim je govoril, kako naravno je poslušati svoje želje, jih zadovoljiti in biti srečen. Ni mi znano, kako je uspel spregledati splošno občutljivost razsvetljenega telesa za postopke in življenja drugih ljudi.

Upoštevajte, da je v razsvetljenju, ne glede na to, da stalna usmerjenost nase ni več prisotna (ko jazsemstvo izgine, seveda ni več česa, na kar bi se lahko usmerili; ni več stalnega središča), telo še vedno človeško. Vi in jaz, mi smo, kakor tudi UG, rojeni kot ljudje. To nas dela občutljive za delovanja naše lastne vrste.

Pošasti smo, spačeni, korumpirani, zlomljeni in na številne načine obžalovanja vredni. Toda kaj se glede tega lahko naredi? Smrt bo vsaj začasno prekinila dejstvo, da smo pripadniki človeške vrste. Če pa ste pravzaprav odšli pred smrtjo telesa (kar je poetska definicija razsvetljenja) in je telo ostalo prepuščeno samo sebi, kaj telo pravzaprav lahko naredi? Ne more se preoblikovati v telo mravlje ali telo delfina! Torej, je hočeš nočeš ostalo ujeto med ljudmi.

Raje bi bil ujet kje drugje, a si ne morem pomagati. Nekaj časa sem preizkušal rešitve, kot je sprememba oblike (shapeshifting), toda ta sposobnost ni naravno moj del. Doseči (uspel sem le deloma) jo je težko, pravzaprav tako zelo težko, da je v praksi lažje prenašati mučenje zaradi »občutenja« stanja človeškega okoli mene, kot pa se izpostaviti tej obliki bega. Morda je to rešitev za nekatere, a to telo na mojo žalost ni med njimi.

Namesto tega sem, zaradi preživljanja in – moram reči – povsem dovolj za to in nič več od tega, razvil tudi neke tehnike za zmanjševanje škodljivega vpliva, ki ga ima na to telo obstoj takšnih ljudi, kot so, v svetu okoli mene. Pravzaprav sem se naučil s tem živeti.

***

Vrnimo se k temi. UG je oponiral kakršnemu koli delovanju, ki bi šlo v smer »reševanja« ali »spreminjanja« družbenega statusa našega sveta. Hkrati pa je skrbel za svoje dnevne potrebe in drugim priporočal, kako naj to počnejo (da naj se ne odrekajo zadovoljstvom in ne odklanjajo tisto, kar jih osrečuje). Morda mu je njegova »tragedija«, neponovljiva anomalija ali genetska mutacija, karkoli je to že bilo, omogočila odrešilno slepoto – sposobnost, da ničesar ne čuti, kar drugi ljudje počnejo na globalni ravni. Nikoli ne bomo izvedeli, zakaj je temu bilo tako. A povsem gotovo je, da telo razsvetljenega čuti vpliv vsega, kar se dogaja v okolici (nebistveno je, ali bližnji ali daljni). Telo bo razvilo varovalne mehanizme, toda neizogibno je, da bo v nekem trenutku, potem ko vi »odidete«, to isto telo – in ostanki uma ter vsega drugega – obupno začelo iskati rešitev za neodložljivo potrebo: kako zaustaviti bolan in škodljiv vpliv drugih ljudi.

Naj ponovim, to ni nek duhovno-ezoteričen-enozvsem občutek, temveč je to isti mehanizem, zaradi katerega boste pobegnili pred tigrom, ki iz grma preži na vas. Ali zaradi katerega boste streljali na tigra, če bi se zgodilo, da bi s seboj imeli puško.

Dejstvo, da »puške« ustreznih sposobnosti nimam, za človeštvo predstavlja veliko srečo. Vem, kako se to sliši, a vendar bom napisal: ko ste pod takšnim pritiskom zaradi neumnosti drugih ljudi (v nekem obdobju sem upal, da bomo našli pot do drugih planetov, a do zdaj se to ni zgodilo in tudi verjetno ni, da bi se zgodilo za čas življenja v tem telesu), je povsem naravno, da začnete razmišljati, kako se jih rešiti! Naredil bi to, če bi lahko. Iskreno. Ne bi veliko razmišljal. Sploh ne bi.

Na srečo človeštva takega dejanja nisem v stanju izvesti. Tovrstno delovanje bi od tega telesa zahtevalo precej več trpljenja kot prenašanje položaja, v katerem je zdaj. Torej tudi tu gre za podobno frustracijo kot pri ideji »spreminjanja oblike.«

Kar se mene tiče, je človeštvo zaradi ekonomskih razlogov na varnem: trpeti ga je ceneje.

Kar bi želel pojasniti, je, da če kje govorim o boljšem svetu, spremembah, izničenju trpljenja in podobnih stvareh, delam to, ker moram. Moram pobegniti trpljenju in bolečini, ki ju čutim na telesnem nivoju. Naravno je, da to delam, ker je to edino, kar mi je preostalo, medtem ko čakam, da to telo preneha obstajati (ko mi vsi hkrati čakamo na neke vrste skupinsko uničenje).

Moj položaj je skladen z vsemi humanitarnimi, sočutnimi, ljubeznivimi in ljubimi posamezniki, ki obupno poskušajo svet spremeniti na bolje. Nikoli si nisem mislil, da bom v takem položaju, a tu sem. Ali se vsaj zdi, da sem.

UG je nenehno poudarjal, da ni v konfliktu z družbo. Kaj takega je bilo mogoče samo in edino, če se je v telesu počutil ugodno. Očitno je tako tudi bilo. Verjetno nikoli ne bomo ugotovili, zakaj je bil neobčutljiv za gnečo, ki so jo okoli njega povzročali drugi ljudje (ki jo še vedno povzročajo). A kot sem napisal, UG je bil anomalija. Srečna anomalija, se zdi.

Kar pa se drugih tiče, če se ta nemogoča zadeva, ki ji pravimo razsvetljenje, kdaj predrami v telesu, bodo stvari povsem drugačne. Ne morem vedeti, kaj bo neko edinstveno telo občutilo ali naredilo. Vse je mogoče. Morda bo kdo postavil visoke obrambne zidove in srečno živel za njimi. Spet kdo drugi bo začel z destruktivno kampanjo za »konec sveta« in se aktivno boril proti vsemu, kar je človeštvo kadar koli doseglo. A kdo tretji bo spodbudil notranjo revolucijo in objaviti nežno duhovno-ljubezensko sporočilo, ki nas bi lahko vse enkrat za vselej spremenilo na bolje.

Toda, kar koli bo razsvetljeno telo (in um) že naredilo, to ne bo zaradi abstraktnih idej »dobrote«, in še posebej ne zaradi nesmiselne ideje o neki posebni vrlini, ki da se nahaja znotraj ljudi in jim daje nek poseben položaj v svetu. Kar bo naredilo, bo naredilo samo zato, ker je za to telo v tem trenutku prav to delovanje indicirano v situacijo, v njo vključeno kot vodikovi atomi v molekulo vode. Tako delovanje je neizbežno in edino mogoče.

***

Še več je misli o UG, ki neizbežno prihajajo med branjem tega, kar je delal, kakšen je bil in kaj je govoril. Po »tragediji« – da, če do zdaj še niste ugotovili, UG je razsvetljenje imenoval tragedija – je UG navidezno nadaljeval s svojim življenjem (v večini primerov nič drugega ne ostane, razen če ste še večja anomalija kot UG). V tem življenju so bili ljudje, ki so ga, neumni, kakršni so, spraševali o razsvetljenju.

Kako se to zgodi? Kako se to lahko zgodi nam?

Ah. Kakšen nesporazum!

Vam se to ne bo zgodilo. Oziroma zgodilo se bo vam, le če svoj konec pripisujete sebi. Življenje pa se bo, seveda, nadaljevalo, a ne vaše življenje, temveč Življenje.

UG je pravilno dojel, da si tega nihče ne želi. Ljudje nimajo pojma, o čem govorijo, ko govorijo o razsvetljenju. Ukvarjajo se z duhovnostjo in še naprej pojejo isto pesem o sebi; kako bodo oni dosegli to in ono. Zaudarja to, UG, vem, zaudarja do neba, a kaj se mora?

UG je ljudi poskušal od sebe odgnati. Ni mu uspelo.

Recimo, dejal jim je: «Zgodilo se bo tistemu, ki je izbran.« Sama sreča torej. Pojdite domov, ljudje, in čakajte. Če imate (ne)srečo, se vam bo zgodilo razsvetljenje. Tako je govoril UG.

Toda na njem je bilo nekaj, zaradi česar so ljudje še naprej prihajali. Imeli so to potrebo, UG pa jih je privlačil. Sicer pa, ko se kaj takega dogaja, ljudje običajno v prevari vidijo tisto pravo stvar; igralca ali le nenamernega nepoznavalca zamenjajo za razsvetljenega. V UG-jevem primeru je bilo obratno: ljudje so v razsvetljenem iskali nepoznavalca! Imeli so potrebe in mislili so, da jih bo UG nekako zadovoljil. Ni čudno, da jih je naganjal s sestankov in predavanj. Zanje bi bilo bolje, da bi ostali doma na kavču in gledali televizijo.

Težko je reči, koliko težav je UG pravzaprav imel z ljudmi, koliko so mu šli na živce in koliko se je z njimi le hecal. Zdelo se je, da jih je sovražil, a videz vara. UG pa nikoli ni – kot je sam zatrjeval – govoril resnice. Nihče tega ne more (govoriti resnico). Samo toliko, da boste vedeli.

A dejstvo je, da ima iluzija (Maya) svoj konec. Prav tako je dejstvo, da v vsem obstaja vrzel, razcep, razpoka, skozi katero prodira svetloba v zatemnjeno komoro nerazsvetljenega človeškega uma. Z drugimi besedami, znotraj izrazite usmerjenosti nase in svoje so v ljudeh sledi »višje inteligence«. Stvarnost. Resnica. Ne glede na to, kako zelo neverjetno se to sliši in kako zelo ljudje tega ne vidijo in delajo, vse dokler da ne spregledajo, je to vendarle tudi v ljudeh.

In to pomeni, da bodo ljudje prihajali. Obupno se bodo poskušali izkopati iz privida celo takrat, ko so njihovi motivi povsem napačni. Z glavo bodo treščili v resnico, včasih tako zelo, da si jo bodo razbili (glavo, ne resnice). A potem bodo poiskali pomoč, si zacelili rane in pozabili, kaj se je zgodilo. Ljudje bodo zanikali, zavračali, si izmišljali, zamišljali, ponovno zanikali, gradili gradove v oblakih, jih podirali, trpeli, se smejali, spet zanikali in se vrteli v začaranem krogu mnogo let in življenj. Toda privid ne traja večno. Maya ima svoj konec. Pika.

Razsvetljenje se bo zgodili vsem, ne le (ne)srečnim. Edino vprašanje, ki ostaja, je vprašanje trenutka.

In tu se odpira prostor za nekakšno »delovanje«. To je kot trik. Do razsvetljenja se ne pride z hotenjem, prostovoljno. Stvari tako ne delujejo, ker nihče, ki vsaj malo razume, za kaj gre, in je pri zdravi pameti, si tega ne more želeti. Toda v vsakem zavestnem bitju je nekaj skritega, kar sili v to smer. Nekateri ljudje se tega ne zavedajo (še ne), v nekaterih pa se pojavlja potreba, ki je ni mogoče pojasniti in se ji ni mogoče upreti.

Ljudi ne moreš poslati domov, UG! Nihče tega ne more. Ne bodo poslušali. Spet in spet bodo prihajali. Ujeti smo med ljudmi.

Ti si se izvlekel, res, a mi ostali bomo še nekaj časa tu. In dokler smo tu, zakaj jih ne bi vsaj malo porinili v to smer? Pri nekaterih pomaga. In če preide le en sam, bo en trt v zelo razboleli peti manj. Če jih preide nekaj ali, bognedaj, več – kdo ve, morda bom lahko kmalu tekal brez bolečin.

Mar to ne bi bilo lepo?

Ni nujno. Navsezadnje se lahko to vprašanje zreducira na to, ali razsvetljeni ljudje v glavnem jedo, pijejo in spijo? Lahko ga zreducirate tudi na higieno, odhod na stranišče ali skrb za zdravje. Za kaj takega razsvetljeni morda ni vedno razpoložen. Ta del povsem razumem. Včasih je čudovita iluzija, ki ji pravimo svet, preprosto prenaporna. Neposredno po tem, ko odpade zadnja maska, prevladata občutka utrujenosti in zasičenosti. Čisto sprejemljivo bi bilo se preprosto ustaviti in milostno umreti. Številni so tako tudi umrli, ne da bi dočakali stabilizacijo stanja in preobrazbo majhnega osebnega življenja v … nekaj drugega. Nekatere od teh zmedenih in prepojenih z razsvetljenjem, odločenih, da izginejo tudi telesno, so »rešili« drugi ljudje. Tako negovani in prav tako zmedeni, zaradi tega, kar se dogaja, so »rešeni« postali »veliki svetniki«.

Na nek način tako razsvetljenega naprej žene Življenje samo. To ni njegova želja. Preprosto se tako zgodi.

A da se ta scenarij rešili-so-me-drugi vedno zgodi, ni pametno misliti. Ker v razsvetljenju ni razlike med tem telesom in telesom nekoga drugega, tudi ni razlike med tem umom in umom koga drugega. Želja biti »rešen« in za ta svet telesno ohranjen – vsaj dokler ima telo za to moč – prav tako lahko izhaja iz »tega« uma.

Pri zapuščanju življenja je treba razlikovati med dvema različnima položajema. En položaj je ta, da se lahko kdorkoli nerazsvetljen ujame v zanko želje po smrti. Instinkt preživetja lahko uniči bolezen, obup, strah ali celo ljubezen. Sama želja po smrti ali ravnodušnost do življenja na noben način nista vedno znamenje razsvetljenja. Z drugimi besedami na osnovi tega ne gre soditi o razsvetljenju.

Drugi položaj se zgodi v samem razsvetljenju. Zdi se, da takrat obstaja nagnjenost k preizkušanju volje Življenja s svojevrstnim popolnim predajanjem. To poteka nekako tako: »V redu, nič drugega mi ne pade na pamet. Nimam kaj početi. Morda je čas, da grem. Če ni, potem se bo nekaj zgodilo.«

In nekaj se zgodi. Ali pa se ne zgodi.

V prvem primeru živite. V drugem umrete.

Razumeti je treba, da so razsvetljeni ljudje nekje rojeni. So del kulture, časa in prostora. Pravzaprav so rojeni kot nerazsvetljeni, potem pa, kot da bi jih udarila strela, postanejo razsvetljeni. Tudi po tem so del tega, kar jih obdaja.

Ramana Maharishi je bil rojen kot Vendkataramana Ayyar. Indijec. To je bilo leta 1879. Od nekoga takega ne morete pričakovati, da se bo vedel kot človek, rojen v Evropi dvesto let kasneje ali v Ameriki sto let kasneje.

In tako se je, povsem razumljivo so njegovo kulturno poreklo, Ramana odločil postati sanyasi. Sanyasi ne skrbi kaj dosti za svoje telo in Ramana je to zanemarjanje telesa izpilil do popolnosti. Njegovo telo bi lahko povsem mirno pojedle mravlje, medtem ko bi on bil še vedno živ, zdrav in buden. Ničesar ne bi naredil, da bi to preprečil. Za svojo hrano pa ni naredil ničesar, da bi jo dobil. Umreti od lakote je zanj bila povsem sprejemljiva možnost.

Zaradi tega so ga spoštovali. In tudi danes bi zaradi tega bi opažen. V takratnem indijskem kolektivnem umu pa je obstajalo strinjanje, da se občasno zgodi, da se včasih božanstvo naseli v človeka. Kaj je ob ozadju s tako tradicijo Venkataramani Ayyar ostalo drugega, da naredi? Potek njegovega življenja po razsvetljenju je bil logičen, prirazumljen in neizbežen.

A to ne pomeni, da morate tako ravnati tudi vi (ničesar vam ni treba, seveda) ali da je zanemarjanje telesa in ravnodušnost do življenja znamenje pravega razsvetljenja.

Lahko bi prenesli pike komarja in mravlje, lahko bi jim dovolili, da vas žive pojedo. To bi verjetno bila grozna izkušnja, kričali bi, jokali in trpeli. Lahko bi prišli do stanja neobčutenja bolečine in zanemarjana groze zaradi take usode. Četudi bi dosegli tak sumljiv duhovni uspeh, vse to ne bi pomenilo ničesar in na noben način ne bi bilo povezano z razsvetljenjem.

To je le oder.

Sanjajo mar nerazsvetljeni o duhovnih ovcah?

Pravijo, da so številni ljudje, predani spominu in nauku Ramane Maharishija, blagoslovljeni z vizijami, v katerih ga vidijo in se z njih pogovarjajo.

Da, če dovolj dolgo zrete v čigavo fotografijo in zretje začenjate z dovolj vere, boste imeli vizije.

Če ste potopljeni v kolektivno prepričanje, da je nekdo bhagavan, božanska inkarnacija, če sodelujete pri romanjih, darhsanimah, obiskih, sestankih, molitvah … vse to usmerjeno na nekoga, boste seveda tudi vi imeli vizije.

Tudi meni ljudje govorijo, da jih včasih obiščem v sanjah ali da imajo celo izkušnje, ki bi jim lahko rekli vizije. Pa nisem niti blizu tovrstni drami, ki je bila narejena okoli Ramane Maharishija! Bil sem le človek, ki nekaj ve, predavatelj, pisec; zahodnjak z avro nečesa drugačnega. Z duhovno avro, če sem natančen. Ljudje so brali, kar sem napisal, me videli predavati, sodelovali so na nekaterih tečajih. In nekateri od njih – številni, a ne vsi – so mi dejali, da jih obiskujem v sanjah. Ali pa so me videli na mestih, kjer nisem mogel biti ali pa sem ob tem času bil kje drugje.

Ne spominjam se astralnih potovanj v tuje sanje, prav tako ne vem, da ni bil v nekem trenutku hkrati na več mestih. Takim sanjačem vedno rečem, da gre za njihove sanje, njihovo vizijo, ki nimajo z menoj nobene zveze. Nekateri poanto razumejo, nekateri ne. Svoje prepričanje obdržijo, ker jim tako ustreza. Čudovit občutek je poznati nekoga posebnega, nekoga s skrivnostnimi močmi, sposobnega delati čudeže! Dejstvo, da ta nekdo tej pozornosti nasprotuje in jo zavrača, nekaterim sploh ni pomembno.

Kolikor vem iz knjig, je tudi Ramana Maharishi zavračal gnečo vernikov okoli sebe. Vedel je, da to ni stvarnost, ampak da je to proizvod popačenega uma. Um je nagnjen k ustvarjanju iluzij, da bi zadovoljil svoje lastne želje. Ustvaril jih bo, kadarkoli se mu bo za to ponudila priložnost.

Če vas, recimo, mika, da bi izkusili to nagnjenost, bi se lahko poslužili številnih trikov. Ljudje bodo verjeli v karkoli. Prav po tem so znani nekateri »duhovni« liki, »preroki«, guruji in njim podobni. Še dan danes jih milijoni spoštujejo in obožujejo kot svetnike in bhagavane.

Smeti. Ni vredno niti časa niti omembe.

O Bog, daj mi normalno življenje!

Od zgodnjih dni, v katerih je dovoljeval, da so njegovo telo jedli črvi, in življenja, ki ga v nobenem pogledu ne bi mogli imeti za urejenega in običajnega, je Ramana postal za svoje sledilce primer »običajnosti«.

V knjigi The Mind of Ramana Maharishi (Jaico Books, 2012-07-09, Kindle Edition, Locations 1155-1158) Arthur Osborne navaja:

»A vredno je razmisliti o dejstvu, da običajnost in sodelovanje v dnevni življenjski rutini, katere popolni primer je bil Sri Bhagavan v poznih letih in ki ju je prenesel na svoje sledilce, njemu takoj po Razsvetljenju v stričevi hiši v Maduri nista bila mogoča. Na srečo, tisto, kar je postalo za Sri Bhagavana mogoče, je ta s svojo milostjo omogočil tistim, ki mu sledijo.«

Tako, torej, mladi Ramana je bil takoj po razsvetljenju zmeden. Zanj je bil to čas soočanja z resnico. Toda resnica je bila zelo »kruta« do vsega, česar se je do takrat naučil. Bilo je zelo preprosto: vse, kar se je naučil, je moralo izginiti. Ali vsaj zbledeti do neprepoznavnega in pozabe. Naj ponovim, zaradi tradicije, v katero se je rodil, je izbral molk. In ne skrbeti za telo. In ne živeti »normalno«.

Zastrašujoče je, ko navaden posameznik z Zahoda ali z Vzhoda sliši kaj takega. To je neke vrste grožnja. To ni nekaj, kar bi si navaden posameznik želel.

Želja »navadnega« posameznika ni niti pomembna, toda če pogledate, kaj je počel Ramana kasneje, je jasno vidno, da se je slika spremenila. Njegovo življenje se je uskladilo s tem, »kar ljudje želijo«. Govoril je o nenasilju. Bil je pobožen, priporočal je duhovno prakso. Govoril je duhovnih spisih, a katerih je veliko vedel. Zdi se, da je imel eidetski spomin, kar pomeni, da je lahko iz spomina priklical vse, kar je kdaj koli slišal, prebral ali doživel, zaradi česar je bil izjemen govorec. Od srca, bil je kot Kristus, kar se še posebej vidi v njegovem odnosu do matere.

Kakorkoli že, Ramana sam se je s tem, da je zavrgel mladostne ekstreme, preobrazil v precej bolj sprejemljivega svetnika.

Le predvidevam lahko, da se je odločil dati tisto, kar je drugim bilo mogoče sprejeti. Torej, lagal je in ugajal z vsakdanjimi duhovnimi zgodbami.

Ali je bilo tako ali pa sploh ni bil razsvetljen, temveč le zelo dobro duhovno razvit.

Izberem scenarij razsvetljenja, toda ne zaradi njegovih sposobnosti, življenja, zgodb ali statusa, temveč zaradi tistega, kar je v številnih situacijah nenehno ponavljal. Sporočilo je ubesedoval na različne načine, a sporočilo je bilo vedno isto, to je, da razsvetljenje sploh ni osebna izkušnja!

Nekako ob goreči pomoči boginje Maye ljudje uspejo preslišati bistvo. Razmišljajo o sebi in tem, kaj bodo dosegli, ko bodo prišli na mesto, kamor jim je kazal Ramana. Večinoma ga sploh niso slišali.

Če razsvetljeni ostane pri življenju (in preživi fazo zanemarjanja življenja, ki nastopi po razsvetljenju), jasno vidi, da ljudje niso sposobni slišati resnice. Če bi tega bili sposobni, ne bi bilo potrebe, da bi se jo izgovarjalo.

In tako namesto resnice govorijo o nečem drugem.

Se vam ne sliši v redu? Pravzaprav je še huje od tega! Ne le, da govorijo nekaj drugega, celo živijo nekaj drugega!

To je prekletstvo, ki ga s seboj prinaša razsvetljenje. Laž. Laž, ki ji ne morete več nasedati, a ste jo prisiljeni živeti.

Ko torej poslušate o življenju Ramane Maharishija, veste, kaj slišite: laži.

Vendar pa, tu in tam, za puhlicami, prikrojenimi duhovno indoktrinirani publiki, lahko čutite prst, ki kaže proti izhodu. Toda v to smer želijo le redki gledati.

Biznis, imenovan Guru

Razmislite o vprašanju guruja. Indijci obožujejo idejo o predajanju življenja osebi, ki je, predpostavljamo, dosegla razsvetljenje. Duhovni iskalci z Zahoda so to idejo prav tako sprejeli. Na njej je nekaj čarobnega.

Soočen s prevladujočim pričakovanjem je Ramana Maharishi naredil, kar je edino bilo mogoče: prepustil se je toku in naznanil, da je guru nujen.

Čeprav ga on sam ni imel! Razsvetljenje se mu je v mladosti preprosto zgodilo. »Ah«, bi dejal povsem v stilu razsvetljenega lažnivca, ki sadi rožice nerazsvetljenim, »ni nujno, da se guru pojavi v obliki človeka.« O, super, dragi Ramana! Zdaj so vsi srečni. Seveda je Guru več kot človeško – to je lahko duhovno bitje ali celo naravni zakon, element; guru je lahko Vesolje samo!

Je Ramana guru? Ne, on nima učencev. Tako je vsaj odgovoril na prvo žogo, potem pa se je, ko se je med sledilci razširila panika, nekoliko popravil, ne neposredno, a tu in tam je izgovarjal besede, ki so jih najbolj ogroženi mirno lahko pretolmačili kot: »Ne skrbi. Jaz sem tvoj Guru. Varen si, skrbim zate.«

Potisnjen ob zid doktrine, vtisnjene v um kulturnih sužnjev okoli sebe, je uporabil tisto, kar je bilo mogoče uporabiti tako, da bi s svojimi besedami naredil čim manj škode.

Tako boste pri njem lahko slišali, da Bog v resničnosti nima niti namena ni pomena. ‘Kdo obožuje Boga?’, bi vprašal. ‘Kdo je oboževani Bog?’ To vprašanje se pojavlja v njegovi vichari (»skrbnem razmišljanju«): »Kdo sem jaz?« Ob drugih priložnosti pa je Bog vse, edino, kar obstaja, Eden – sopomenka z Jastvom, Bivajočim ali s Stvarnostjo. Odvisno od tega, kdo ga je poslušal in komu je izrečeno bilo namenjeno.

Mestoma je bila ta igra zelo zabavna in je imela več nivojev. Recimo zgodba o milosti. Ko ljudje po tem sprašujejo, imajo v mislih kaj, kar jim je dano, a ne tisto, kar so nekako zaslužili.

Ob tem, da je vztrajal pri meditaciji, koncentraciji in drugih duhovnih praksah, je Ramana dejansko jasno povedal, da je le Gurujeva milost tista, ki človeku lahko da razsvetljenje.

Ta izjava je tako indijska, tako vedska in tradicionalna, da nihče s tega mesta proti njej ne more ničesar reči. Da pa bi ljudje slišali, kaj je Ramana govoril ob drugih priložnostih, bi slišali resnico – edino resnico, ki je skladna z njegovo potjo.

Napor, trud, delovanje – to vse ustvarja posledice; nagrade, če jih želite tako imenovati. Razsvetljenje ni rezultat napora, duhovnosti niti česa drugega. Zato je milost pravi izraz. Razsvetljenje se preprosto zgodi kot udarec strele.

»Guru« je lahko karkoli ali kdorkoli, vedno predstavlja Resnico – tisto, kar je. Stvarnost vas udari in razdre svet iluzije. Tako se to dogaja. Ne zaradi tega, ker boste vi nekaj naredili, ali zaradi tega, ker boste z nekom živeli, komu služili ali koga oboževali; niti zaradi tega ne, ker boste meditirali, mislili, pomagali drugim, kaznovali sebe ali pili gee. Zgodilo se bo po milosti.

Lahko se pripravite, toda s tem ne boste pospešili razsvetljenja niti to ne bo razlog, da bi ga prejeli. Milost je kot dobitek na loteriji. In tako kot tam, tudi tu lahko zadenete le, če igrate. Kar pa se razsvetljenja tiče, je to edini namen duhovnosti.

Krava po imenu Lakshmi

Ramana Maharishi je imel kravo. Ime ji je bilo Lakshmi. Ko se je postarala in je umirala, je ob njej preživel njene zadnje dni. Naslanjal je svoj obraz na njeno glavo, jo tolažil in ji šepetal, kar je lahko slišala le ona. Pravijo, da je Ramanova krava umrla mirno.

Primoral je svoje sledilce, da so njeno telo zažgali in na njen grob postavili leseni kip, njej podoben. Sam je napisal epitaf in v njem razglasil, da je krava po imenu Lakshmi dosegla moksho, osvoboditev ali razsvetljenje.

Ne me razumeti napak; njegovo ravnanje do ljubljenje krave ni znak razsvetljenja, je le znak svobodnega duha, tistega, ki se ne boji pogledati prek človeškega in v vsem videti isto Resnico.

Iščete Guruja? Živo osebo, ki vas bo razsvetlila? To boste prej našli pri kravi ali psu kot pa pri človeku.

Dobro, dal mu bom priložnost; sem konec koncev pristal. In sem mu jo dal med enim svojih dolgih sprehodov po kosilu.

Stephen me je s trditvijo, da so njegovi dosežki vredni vsakega truda in napora, izgubil že na začetku. »Prišel sem do ravni spoznanja, na kateri so sprejemanje, radost, mir in umirjenost obstajanja bistveno večji, kot sem pričakoval,« ugotavlja Stephen in tako potrdil, da ni prišel nikamor. Pravzaprav tudi sam pravi, da še ni »tam«, kar mu pomeni »na vrhu«, in od njega je to – to moram priznati – pošteno.

Če je oseba res »tam«, ne na vrhu, ampak tam, kjer koli že to je, in bere Stephenovo knjigo, potem ne more, da ne bi opazila, da znotraj naučenih besed in izrazov obstajajo znaki »hotenja« ali vsaj dajanja prednosti enim pred drugimi. (Ena od takih malenkosti je, da Stephen ne želi, da bi kdor koli služil denar z njegovo knjigo. Toda, Stephen, zakaj ne? Da bi vse bilo videti plemenito in veličastno? Drage knjige dosežejo bistveno več ljudi kot brezplačne, če je to cilj, ki ga želiš doseči.)

A Stephen me je pritegnil s svojo izkušnjo. Veliko je videl in doživel. Poskušal je in se učil. V mladosti so ga pritegnila duhovna gibanja, ki so zagovarjala spremembo sveta kot gibanje Moral Re-Armanet ali scientologija. Z omenjenima sicer nisem imel kakšne zveze, a mi je ta njegova simpatija bila blizu. Moji »duhovi« so imeli drugačna oblačila, a obsedali so me na isti način.

Priznati moram tudi, da je drugo poglavje z naslovom Združitev napisano zelo dobro. Je zanimivo in prinaša pomembno sporočilo. Govori o celotni duhovni sceni in pri tem uporablja terminologijo Jeda McKennea o človeški zrelosti (Human Adulthood). Če boste prebrali to poglavje, boste verjetno bolje razumeli to idejo, kot če bi le prebrali Jedove knjige. Mimogrede, gre za iste ideje, o katerih sem pisal tudi sam v člankih kot Mayino jajce (Jaje Maye) ali v knjigah kot Izničenje faktorja karme, v kateri pišem o »duhovni zrelosti«.

Tako torej, Stephen, po začetni nejeveri so se stvari obrnile v dobro smer. Pa poglejmo, v katero smer bo šel s svojo knjigo!

Fizika. Hmmmmm …

Pritegnitev fizike v zgodbo o duhovnosti ni le priljubljeno dejanje, ampak se zdi, kot da je samoumevno. V redu. To nič ne škodi. Dovoljeno je vse, če funkcionira. In če drži, vsaj na nivoju analogije.

Morda sem dlakocepski, a Davisova fizika je nedorečena, kljub temu da jo ima zelo rad in ji je namenil veliko truda tudi po knjigi še v posebni delavnici. Nekateri deli knjige, ki se nanašajo na fiziko, so dobro napisani, celo zelo zanimivo, če upoštevamo, da je večina dejstev o kvantni fiziki prisotna že v preveč knjigah o duhovnosti. Vsakdanja ideja holograma je pravilno pojasnjena, kar mi je všeč, saj lahko marsikje drugje najdete poskuse analogij, ki se končajo z razočaranjem, saj avtor pravzaprav ne pozna tega, o čemer piše. A del, ki govori o zvezi med kvantno fiziko in hologramom, ni jasen.

Zmoti uporaba termina hologramsko načelo. Stephen želi povedati, da je naša »stvarnost« hologram, in to imenuje hologramsko načelo. Čeprav pri tem vztraja, ne pokaže na vidno zvezo med sodobno fiziko (kvantno ali katero drugo) in idejo, da je naše vesolje hologram.

A v sodobni fiziki dejansko obstaja hologramsko načelo! Toda to načelo nima nobene zveze s tem, o čemer piše Stephen. To načelo je rezultat dela nekega drugega Stephena in se nanaša na črne luknje in entropijo. Seveda, to je bil Stephen Hawking.

Pravo hologramsko načelo (preprosto in jedrnato) pravi, da je fizika znotraj n-razsežnostnega prostora enaka fiziki n-1 razsežnostne površine tega prostora.

Ne sprašujte, kaj to pomeni. V tem trenutku tega verjetno nihče ne ve, verjetno pojasnilo bi lahko bilo tako:

Naše vesolje ima navidezno tri razsežnosti (pravzaprav 11, kot trdi teorija strun, a le tri prostorske razsežnosti so »ravne«, druge pa so »zvite“), njegova površina mora biti n-1 razsežnostna, kar v tem primeru pomeni dvorazsežnostna (3-1=2). V takem dvorazsežnostnem vesolju bi bili kvantni učinki mogoči na makroravni, in ne le na mikroravni kot v našem vesolju, saj v dvorazsežnostnem vesolju ne bi bilo gravitacije, ki učinkuje na kvantne dogodke. Takšna »čarobna« fizika površine našega vesolja bi do popolnosti natančno opisala vse, kar se dogaja znotraj takega vesolja!

Kot posledica vsega tega se vsiljuje zaključek, da je naš »dejanski« svet pravzaprav dvorazsežnostni, mi pa le sanjamo, da smo trirazsežnostna bitja (ali pač število, ki ga že želite uporabiti). Toda, bilo bi lahko tudi obratno. Prav tako bi lahko bilo, da sta obe vrsti fizike enako dejanski ali nedejanski. In navsezadnje, tu je še vprašanje povezave med »površinsko« fiziko in »notranjo«.

Obstoja pravzaprav več vprašanj, a fiziki še niso pripravljeni na te odgovore.

Stephen Davis pa je ta vprašanja, na žalost, povsem spregledal. Napačno uporablja izraz hologramsko načelo, da bi pojasnil običajni hologram in to pojasnilo prenesel na dobro znano, a ne ravno uporabno čarovnijo kvantne fizike.

Zato so njegove analogije, temelječe na fiziki, nedorečene in verjetno napačne.

Res sem dlakocepski, mar ne?

V redu, pa nadaljujmo.

Preden se dotaknem tistih delov knjige, ki so žal res razočarali in potrdili moj prvi vtis, moram priznati, da sedmo poglavje bralčevo pozornost usmerja na zelo zanimive raziskave nevrologije.

Te raziskave govore o nenavadnih pojavih, vezanih na procese sprejemanja odločitev. Recimo, če se odločate o tem, katero tipko pritisniti, modro ali rdečo, vaši možgani že vnaprej vedo – še preden se vi tega zavedate – katero odločitev boste sprejeli. Stephen pojasnjuje: »… možgani tudi do šest sekund vnaprej jasno kažejo, katero tipko bo vprašani pritisnil. Gre za šest sekund pred tem, da se »zavestna odločitev« pojavi v umu. Možganska aktivnost je tako jasna in precizna, da so tehniki le glede na posnetek možganske aktivnosti stoodstotno prepričani v pravilnost svojega predvidevanja o odločitvi vprašanega.«

Wow! Dobremu staremu U. G. Krishnamurtiju bi to bilo nadvse všeč. Možgani kot prejemnik. V njih ni misli, so le antena za nekaj drugega. In očitno tudi očitno napačen občutek, da o čem »odločam jaz«.

Želel bi si, da bi Stephen Davis upošteval ta raziskovanja, ko je pisal nadaljevanje knjige.

***

In nadaljevanje knjige je razlog, zaradi katerega sovražim vse te pisarije o razsvetljenju! Vse to so nesmisli. Neuporabne stvari. Polresnice in laži, begajoče in moteče. Tišina je precej boljša. Povsem neznano mi je, od kod impulz za »ubesedenje resnice«. Seveda govorim zdaj tudi o sebi in svoji člankih in knjigah.

Do tega, kar piše Stephen Davis, pravzaprav niti nisem toliko kritičen, saj je član povsem druge skupine. Stephen verjame, kar piše. Verjame, da je pravilno posredoval, kar se je naučil. S takim prepričanjem ne morem tekmovati. V primerjavi z njegovo vero v pot, po kateri hodi, sem jaz le senca, ki izgovarja senčne besede v svojem jeziku, ki ne obstaja.

Vem, da poti ni, zato tudi nisem nikoli hodil po njej. V Stephenovi sliki sveta mene ni mogoče najti, čeprav me tudi zunaj te slike ni.

Razsvetljen sem.

Stephen ni.

Pravzaprav – to bi lahko bil najbolj nori del zgodbe – tudi vi lahko razumete, zakaj je temu tako. Slediti morate le očitnemu; ne odnehati, ampak zasledovati to sledi do neizbežnega konca. Ne obrnite hrbta zaključku, ko na vrsto pride vaš vrat, kot je to pri pisanju knjige naredil Stephen Davis.

Na začetku uporablja prave besede. Izposodil si je Platonovo in McKenneovo analogijo jame, ki je pravzaprav kinodvorana. Trdi, da to, kar doživljamo, ni stvarni svet in da besede ne morejo opisati tega, kako je ta svet dejansko videti. Naš um za to spoznanje ni opremljen. Stephen omenja tudi, da morate vi (jaz) umreti in da bo prav tako umrla napačna stvarnost – iluzija.

A nekako vedno uspe ubežati končnosti tega zaključka. Vztrajno poskuša pobegniti smrtonosnemu objemu končnega spoznanja.

Recimo tako pravi: »Nihče, ki je človeško zrel, ne bi našel trajnega in resničnega veselja, obilja, moči in ljubezni tako dolgo, dokler bo sedel na sedežih v kinodvorani. To tako ne funkcionira.«

Ti izjavi sta kot nekaj, kar bi zapisal McKenna, čeprav ni. »Tako dolgo, dokler sedite na sedežih kinodvorane« pomeni, da boste, če se boste premaknili s tega mesta, NAŠLI, »trajno in resnično veselje, obilje, moč in ljubezen«.

Da, Stephen! Želim si tega! Povej mi, kako naj se premaknem? Kam naj grem? Naredil bom to, ker si tega želim. To je vse, kar sem si kadar koli želel!

Ali vidite napako?

Če je ne vidite, poskusite s tem: »Tudi ti moraš umreti – to pomeni, ‘takšen ti’, kakršen misliš, da ‘ti’ si, moraš umreti. Le ob taki smrti lahko odkriješ, kdo pravzaprav si.«

Ah, kakšno pojasnilo! Pravzaprav mora umreti le lažni jaz. Jaz, torej pravi jaz, ne bom izginil, mar ne? Umrlo bo le tisto, kar jaz mislim, da sem, in nekaj drugega – PRAVI JAZ – se bo pojavilo namesto tega!

Odlično! To mi dajte! Vedno sem si želel najti svojo pravo vrednost in svoj pravi jaz. Ves čas vem, da mora biti nekaj višjega v življenju in to želim najti. Želim vedeti, kdo pravzaprav jaz sem!

O, Bog!

Mar ni nekdo omenil umiranja? Na koliko načinov in kako zelo lahko človek izkrivi svoje lastne besede? Umiranje pomeni umiranje. Smrt. Ni več. To ne pomeni, da boš preživel in našel neko boljše prihodnje življenje. Umiranje je enako dokončno, kot se sliši.

Ljudje si tega ne želijo. Stephen Davis si tega prav tako ne želi. Zaradi tega je začel z navidezno »razsvetljensko držo« zavračanja starih idej o smislu, naporu, posebnem mestu v Božjih očeh, spremembi sveta, samega sebe itd. A namesto da bi dejansko raztreščil to neumnost na koščke, je na koncu ustvaril čudovito zgodbo o tem, kaj vas tam  naprej čaka.

Recimo, dejal vam bo, da vam ni treba kaj delati, da bi končali svojo »vožnjo« (ki si jo je zamislil »Neskončni JAZ«), nato pa vas bo zasul s šopkom poglavij z navodili, kaj je treba narediti, da bi to vožnjo vendarle končali. (S tega vidika je poglavje PROTI sodbi posebej smešno.

Dejal vam bo, da nič, kar ste se naučili na svoji predhodni duhovni poti, ni pomembno v »bubi« (tako poimenuje stanje pred razsvetljenjem), potem pa vas bo zasul z nauki o tem, kako shajati s svojimi občutki, kaj ti pomenijo in česa se moramo iz njih naučiti –  kar je natančno to, kar ste ves čas počeli na dosedanji duhovni poti. Ne glede na to očitno istost, pa Stephen zatrjuje, da je to drugačno ob česar koli, kar ste počeli prej.

V tem kontekstu zvenijo citati iz McKennaovih knjig še posebej nenavadno. Tako zgrešeni so, da se mi je zavrtelo v glavi, ko sem jih bral sredi vsega tega miš-maša. To je mučen prikaz dejstva, da pravzaprav nikomur ne moreč povedati ničesar, ne glede na to, kako zelo dobro si to povedal. (Kar me, neizbežno, pripelje do vprašanja, zakaj pravzaprav to pišem?)

McKennaov citat pravi, da je nenavezanost spremljevalni pojav osvobajanja. Davis ga navede in potem nadaljuje z UČENJEM, kako postani nenavezan na izpolnjevanje želja. Hej, Stephen, ali ne veš, kaj pomeni »spremljevalni pojav«? Pomeni, da se zgodi samo po sebi ob osvoboditvi in pomeni, da za to ni treba delati. Kot si napisal tudi sam (a nisi dojel) – ničesar ti ni treba delati.

McKennaov citat razloga, da avtoliza (poseben postopek »prebavljanja samega sebe« nista le pisanje dnevnika in soočanje s čustvi. Davis ga navede in nato uči, kako delati prav to (pisati dnevnik in se soočiti s čustvi).

McKenna govori o tem, kako vas bo avtoliza zmanjšala do niča. Davis se srečen s tem strinja in prepričano nadaljuje: »ničesar … razen veselja in sprejemanja umirjenega obstajanja«.

Očitno je, kaj Davis dela. Nikamor ni odšel. Še vedno je tudi, natanko tam, kjer je tudi bil in kjer je začel. Kar ni očitno, je, čemu bi kdor koli IZPUSTIL videti, da je temu tako? Prepričan sem namreč, da bodo številni zapeljani in si bodo mislili, da so McKennaove besede in nekatere druge, ki dejansko govorijo o razsvetljenju, enake besedam, ki jih piše Stephen Davis.

Niso. Pika.

***

Metafore, analogije in zgodbe, ki so navedene v knjigi, so mi všeč. Prav tako mi je všeč znanstvena fantastika, fantasy, in druge duhovne ter religiozne zgodbe. To vse je presenetljivo! Včasih se sprašujem, kako si ljudje vse to izmislijo – to je pravi čudež!

Stephen Davis je povedal zgodbo, v kateri je razsvetljenje pot do duhovnega Mount Everesta. Če želite to doživeti, morate delati naslednje:

1. Zbuditi se iz hipnotičnih kino sanj vsakdanje stvarnosti. (Duhovno usmerjeni ljudje so to že naredili, sicer tega ne bi brali.)
2. Dojeti, da duhovne smeri, ki želijo spremeniti človeka ali svet, ne delujejo. (Ta del duhovno usmerjeni ljudje težje sprejmejo, saj je to prav tisto, kar si želijo narediti. A naj bo, skušajmo slediti miselnemu toku knjige.)
3. Dojeti, da mi nismo tisti, ki imajo nadzor. ( V redu, to ni težko. Številni duhovno usmerjeni ljudje to razumejo. Ni težko uvideti, da nimamo nadzora – svet ni takšen, kot bi si mi želeli, da bi bil.)
4. Sprostiti se in uživati v ‘vožnji’, ki jo je Neskončni JAZ ustvaril za nas. (Tudi to številni duhovno usmerjeni ljudje počnejo, še posebej, ko sprejemajo Božjo voljo, se predajajo Vesolju in podobno. Hm, ali mar znova in znova počenjamo isto stvar? Kaj se je zgodilo z »novim, drastičnim pristopom k duhovni evoluciji«?)
5. Če boste počeli vse to, boste vstopili v »duhovno bubo«, v kateri boste preživeli nekaj let, da boste dejansko sprejeli zgoraj omenjeno. (Ta del je podoben »temni noči duše«, ki jo preživljajo številni duhovni iskalci. Nekateri večkrat.)
6. Vztrajno delajte na svojem egu, na nenavezanosti, neobsojanju itd., pri tem uporabljate stare, preizkušene metode newagevskega emocionalnega čiščenja (kar vključuje tudi napačno razumevanje McKennaove avtolize in hkrati s tem iznajti vse mogoče izgovore, da ne bi uvideli, da je vse to, kar delate, v nasprotju z napotki 2. in 4. točke).
7. In ob koncu, Neskončni JAZ vas bo osvobodil bube. In takrat boste, kar dejansko ste – metulj, ki je svoboden za letanje. (In vsi duhovno usmerjeni ljudje verjamejo, da jih po vseh nevšečnostih čakajo neke vrste ‘nebesa’. Sicer pa, zakaj bi vse to počeli?).

Kot lahko vidite, ničesar novega pod Soncem. Zagotovo ni niti sledu o razsvetljenju! Le stari in zagotovo neznosni smrad velikega ega, ki ne želi zapustiti svojega bednega obstoja.

Kar koli se dogaja po razsvetljenju, tega ne doživlja ego. Vsa Davisova zgodba je še en Mayin ugriz. Namesto umiranja si ego izmišlja novo, lepšo prihodnost zase. V tem primeru je ego dragocen igralec, ki ga je ustvaril Neskončni JAZ z namenom preizkušanja omejitev. Po vseh mogočih nevšečnostih, ki jim je bil izpostavljen (zaradi kapric Neskončnega JAZA), bo ego osvobojen in nekako prenesen v pravo stvarnost le, če razume svojo vlogo in se ji ne zoperstavlja.

Ne, ne bo umrl. Preobrazil se bo v nekaj boljšega. Iz bube bo postal metulj.

Da, Stephen, zelo verjetno je, da bo izmišljen lik videoigre končno po volji svojega stvarnika izšel iz igralne konzole in postal stvaren. Lara Croft je to naredila. Res. Najprej je bila v videoigri. Potem v filmu. Čemu se ne bi mogla povzdigniti do naše, precej višje, materialne ravni obstajanja? In če je to mogoče, potem je mogoče tudi, da bomo mi osvobojeni in povzdignjeni v pravo stvarnost.

Najboljši del te zgodbe, ki predstavlja Mayin življenjski sok, osrednjega uma izza iluzije, se glasi: ko Stephen Davis končno izstopi iz svoje bube (kar se še ni zgodilo, kot sam pravi), veste, kaj se bo zgodilo z njim?

Natanko tako bo, kot je opisal; natanko tako, kot si je predstavljal. Postal bo metulj in svoboden bo leteti.

O tem je torej njegove knjiga. In sploh ne o razsvetljenju.

***

Upam, da nisem bil do Stephena Davisa preoster. Njegova knjiga in misli v njej so iskrene in na številnih mestih uporabne (prosim vas, nikar pa ne poslušaje nasveta – praviloma utemeljevanem s tem, da strah ne obstaja – da se v avtomobilu ni treba pripasati ali na motorju nositi čelade). Našli boste, recimo, uporabne nasvete o tem, kako biti srečen, miren in kako verjeti življenju. Kljub njegovemu vztrajanju, da to ni enako razmišljanjem »znotraj kinodvorane«, je to prav to: je popolnoma enako.

Če knjigo sprejmete na tem nivoju, odlično.

Če pa v njej skušate najti tudi le »r« od razsvetljenja, lahko kar takoj odnehate; tega tam preprosto ni.

***

Ta esej je napisan kot primer. Stephen Davis je razmeroma neznan pisec in zdelo bi se lahko, da sem se prav zaradi tega znesel nanj. A gre za dogodke iz življenja, ne za namero. Zgodilo se je, da me je nekdo vztrajno skušal prepričati, da tudi drugi pisci in učitelji govorijo o razsvetljenju, ko govorijo o »razsvetljenju«, in se je zgodilo, da je iskreni Stephen »nasrkal«. Verjetno bi bil precej ostrejši do bolj znanih duhovnih učiteljev, ki nesmiselno govore o nečem, o čemer ne vedo ničesar.  Večina jih govori o svoji veri, o vesolju tolažbe in upanja, ki so si ga ustvarili in ga zdaj skušajo prenesti na druge. Seveda, za to imajo vso pravico, a z razsvetljenem to pač nima kakšne zveze.