Upam, da ste bili uspešni pri obvladovanju prvih dveh vaj te serije (Urjenje svobode 1 – Walt Whitman, Urjenje svobode 2 – John Locke). Ostala je še vaja z zadnjim citatom iz članka “Uvid ujetosti ”. To je citat Khalila Gibrana:
Pravzaprav je ravno to, čemur pravite svoboda, najmočnejša vseh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in slepijo tvoje oči.
Začeli smo z Whitmanovo trditvijo, da zagotovo nihče ne razume pojma svoboda, čeprav se vsi nanjo sklicujejo. Kot dodatek k razlagi prve vaje bom navedel razloge po viveki, zakaj je to tako. Po viveki je pojem svoboda kategorijska konstrukcija, kar pomeni, da ni elementaren, ni nedeljiv, temveč je skupek, ki ga sestavljajo manjši pojmi, recimo svoboda gibanja, svoboda govora, svoboda izbiranja. Težava nerazumevanja nastane zaradi poskusa redukcije samega pojma svoboda na te manjše pojme. Vsak posameznik (ali skupina posameznikov) to redukcijo naredi skladno s svojimi pravili in potrebami, pri tem pa iz vida izgubi poln pomen pojma svobode in posledično vstopi v morebiten “konflikt nazora ” z drugim posameznikom ali s skupino. Viveka kot veščina teži k izogibanju takšnih odvečnosti, saj trdi, da so v strukturo zavesti, in to pomeni tudi v strukturo uma, vtkani pomeni pojmov. Napačnemu razumevanju pojma svobode, o katerem je govoril Whitman, bi se lahko izognili z jasno dekonstrukcijo narejenih napak. Ta proces je dolgotrajen, a ko je enkrat končan, ima globoke posledice na doživljanje sveta ter na postopke, ki jih uporabljamo za interakcijo z njim.
Prvi dve vaji sta nežen okus takšne, pogosto dolgotrajne dekonstrukcije, ki v bistvu predstavlja eliminacijo tistega, kar pojem, ki nas zanima, NI. Tako smo v prvi vaji iz (trenutno še neznane) razlikovalne lastnosti (lakshane) svobode izločili njeno povezanost z materialnimi ali telesnimi omejitvami. V drugi vaji smo izločili pojem volje, skupaj z njim še pojme namera, želja ali hotenje.
Popolnoma se zavedam, da se tak pristop številnim zdi suhoparen in nekoliko odmaknjen od vsakdana. A tak je le vtis. Ko enkrat pojem svoboda olupite iluzornih olupkov, se nikoli več ne boste zmotili in zamenjali nepomembno od pomembnega. Vse do takrat boste zaradi posledic te pomote trpeli. V polnem smislu te besede boste žrtev miselnega zajedavca, ki vas je prepričal, da je iluzija pomembnejša kot stvarnost.
Točno to trdi Khalil Gibran: to, kar ljudje imenujejo svoboda, je blesteča in privlačna veriga, ki ovira njihove korake.
Moje vprašanje za vas: kaj je tako privlačnega v napačnem pojmovanju svobode? Zakaj je Khalil Gibran napisal tako zmedeno poved, ki (napačno) razumevanje svobode razglaša za največje breme pri njenem doseganju, čeprav je to breme hkrati “blesteče” in “slepi oči”?
Odgovor je očiten, če ste polno navzoči in z razumevanjem šli skozi prvi dve vaji. Ljudje živijo v iluziji svobode. Želijo izbirati, a se ne zavedajo, da je njihov izbor podrejen že prisotnim obrazcem in zato nesvoboden. Nezavedanje te podrejenosti omogoča neke vrste zadovoljstvo in mir. Šele ko nekatere zunanje okoliščine ogrozijo lažno homeostazo, se pojavi občutek pritiska, omejevanja in nesvobode. Seveda imajo različni ljudje prag tolerance na zunanje pritiske na različnih mestih. V glavnem pa ljudje želijo obdržati OBČUTEK, da imajo svobodo izbiranja, govorjenja, gibanja, delovanja. Te svobode seveda nimajo (prva vaja), a je pomembno obdržati ta občutek. Volji do česa, ki je pogojevana z željami in potrebami, se pripisuje pridevnik “svobodna” (druga vaja), čeprav volja nikoli ni svobodna.
Kakor koli že, imamo vtis svobode, čeprav svobode ni. In kako imenujemo položaj, ko se nam zdi kaj takšno, a je pravzaprav drugačno? Iluzija, seveda.
Ta močna želja po izbiranju, po vtisu, da smo svobodni, čeprav to pravzaprav nismo, je zelo privlačna. Se blešči in slepi oči, pravi Gibran, in je največja ovira, najmočnejša veriga, ki nam spotika noge. Naravno je, da je tako, saj zadovoljitev te potrebe ustvarja občutek svobode in prekinja notranji nemir zaradi uvida v suženjstvo ter tako učinkovito preprečuje kakršen koli korak v smeri resnične svobode.
Če me vprašate, katera smer je to, vam bom odgovoril le, da je to smer, v katero do zdaj (večinoma) niste gledali. To je smer, ki je nasprotna vsemu znanju in naukom, ki pripadajo duhovni zrelosti. Smer, ki ji vsak razumen človek, pravi, da je nerazumna. Smer, v kateri ni meril, ni dvojnosti, vse je resnično in brez dvoma enako vredno.
Navedel bom dva primera Gibranovih verig, ki ju sestavlja lažno pojmovanje svobode. Prvega boste zlahka razumeli, drugega morda manj, a je vsekakor vreden razmisleka, saj se pravzaprav nanaša na popolnoma isti položaj.
Predstavljate si posameznika, ki je odvisen od sladkorja, ogljikovih hidratov in mastne hrane (za to ne potrebujete veliko domišljije – takšni ljudje so povsod okoli vas). Dokler lahko tak posameznik gre “svobodno” v restavracijo, kjer strežejo take jedi, ali jih lahko kupi v trgovini, se počuti svobodnega. Prepoved kakršne koli vrste ustvarja občutek nesvobode, pojavita se nezadovoljstvo in odpor. Nič dosti ni vredno spoznanje, da je vedênje, h kateremu ta posameznik teži, popolnoma nesvobodno in da je omejitev spodbuda in morda pogoj za spremembo. Vrnite mu “svobodo” in zaslepili mu boste oči ter na noge nadeli bleščeče verige.
Trenutno se podobna situacija dogaja na ravni celotnega planeta. Številni vzdihujejo za svobodo, ki naj bi jo izgubili. Ne vedo, da svoboda sploh ni niti odvisna niti kakor koli vezana na zunanje omejitve. Še več, svoboda pomeni, da ne obstaja določena vrsta reakcije, pravilnika ali načrta, pravilnega ali nepravilnega. A ljudje zahtevajo nazaj svojo “normalnost”, v kateri so imeli občutek svobode. To, kar imenujejo “svoboda”, jim le preprečuje, da bi se obrnili v njeno smer. Namesto da bi zunanja okoliščina postala spodbuda za spremembo, sklicevanje na lažno svobodo postane bleščeča veriga, ki ljudem učinkovito preprečuje, da bi o tem dejansko razmislili. Nesvobodni, kakršni so, vpijejo “svoboda!” in težijo k vrnitvi v njim znano suženjstvo.
Če si vse to ogledamo s stališča viveke (Viveka – glas notranjega učitelja), sta nam Whitman in Locke pokazala dve eliminaciji, ki sta nujno za pravilno razumevanje svobode: svoboda je neodvisna od zunanjih omejitev (Whitman) in k volji kot sposobnosti za delovanje v smeri uresničevanja namer in želja ne sodi pridevnik “svobodna” (Locke). Za zdaj to ni veliko, a za dober začetek popolnoma zadostuje.
Ali nam tudi Gibran nudi razumljivo eliminacijo, zaradi katere bomo nekoliko bliže resničnemu razumevanju svobode?
Da, v tretji vaji se skriva pomembno in zanimivo spoznanje. Ni tako očitno, kot sta bili prvi dve, a je zato globlje in povzroča bolj daljnosežne posledice.
Ljudje pristanejo na “vtis svobode”, če so njihove potrebe zadovoljene. Kakršne koli že so te potrebe, so pravzaprav merilo tega vtisa. Ker pa obstaja merilo, obstaja tudi omejitev. Če obstaja omejitev, ni svobode. Za razliko od zunanjih, telesnih in materialnih omejitev so potrebe, o katerih govorimo, zlasti notranje, miselne, emocionalne, morda tudi duhovne.
Poleg zadovoljevanja potreb je končno merilo o navidezni svobodi, to je o lažni svobodi, za katero ljudje vzdihujejo, to: ali je kaj zanje dobro ali ne? Ne glede na način, kako utemeljujemo to “dobro” (razum, intuicija ali kaj tretjega), je že samo dejstvo, da obstaja to merilo, nasprotno svobodi. Z drugimi besedami – zapomnite si to, ne glede na to, kako šokantno je – delitev pojmov (sveta, dogajanja, obnašanja) na dobro in slabo, ne sodi k svobodi. Svoboda je zunaj tega, neodvisna od tega, ti “razlogi” se je ne dotikajo. Toda ker je “dobro zame” skrajni in končni razlog za človekovo delovanje v običajnem človeškem stanju, tu svobode sploh ni.
Tako, to so “ bleščeče verige”, ki jim pravimo “svoboda”. Čeprav nas pravzaprav zaslepljujejo in preprečujejo, da bi do svobode prišli. Redki so tisti, ki to vidijo, in še redkejši tisti, ki (kot Gibran) to lahko povedo na način, ki nas sili k razmisleku.
Jasno je – pot do svobode je ozka in spolzka. Malokdo je dovolj pogumen, da se obrne v to smer. Pa vendar se ta pot začne z razumevanjem in te tri kratke vaje – upam – so vam prav to omogočile.
Povzetek treh eliminacij pri analizi pojma svoboda po viveki:
Svoboda je neodvisna od zunanjih omejitev (Walt Whitman, Vaja števila 1)
Svobode ni mogoče povezati z voljo, namero ali željami (John Locke, Vaja številka 2)
Svoboda ne dopušča delitve niti ji ni mar za delitev na dobro ali slabo, pravilno ali nepravilno (Khalil Gibran, Vaja številka 3)
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar