Je bila zavest pred življenjem?

Danes na duhovni sceni (pri tem ne mislim na versko, ker je to čisto ločena zgodba) prevladujejo znanja in metode za samopomoč. To je razumljivo, saj povprečen uporabnik tega znanja preprosto želi živeti bolje; želi vedeti, kako deluje njegov um, kaj potrebuje telo, da bi bilo bolj zdravo, zakaj prihaja do težav v odnosih in kako jih izboljšati, ter nasploh, kako se bolj uspešno znajti v sodobnem svetu.

Vendar pa obstaja tudi tisti drugi, precej globlji razlog za obstoj tega, kar imenujemo ‘duhovnost’. Preprosto povedano, to je želja po razumevanju resničnosti in iskanje odgovora na vprašanja ‘Kaj je to, kar me obdaja, in to, kar je v meni? Kje je ta jaz? Kdo sem, kaj sem in kako sem se znašel tu?’. Z drugimi besedami, gre za potrebo po spoznanju resnice o sebi in resničnosti, kot je.

To potrebo si duhovnost deli z religijo in z znanostjo. Razlike? Znanost se opira na prvenstvu materije in poskuša objektivizirati svojo metodologijo. Religija se opira na višje sile, ki so večinoma nespoznavne in človeku nedosegljive, zaradi česar nam preostaja le, da verujemo, kljub temu da nimamo znanja in ne dokazov.

Če odstranimo vsakdanje potrebe (ki v bistvu pripadajo področju psihologije) iz duhovnosti, bi to, kar ostane, moralo biti univerzalno (ne ravno objektivno v smislu, kot to zahteva znanost, temveč splošno uporabno ZNOTRAJ človeškega izkustva); opustiti bi bilo treba vero kot zelo dvomljiv spoznavni instrument (ki v praksi omogoča zlorabo institucij ter manipulacijo s človeškimi šibkostmi) in navsezadnje bi bilo treba omogočiti metodologijo, ki bi bila vsakomur dostopna, neodvisno od prepričanj.

Le eno področje, ki zajema vsa ta merila, obstaja; en pojem, ki nam je skupen in ki bi moral biti žarišče naše pozornosti: zavest.

Smo zavestna bitja, vse, kar vemo, in vse, skozi kar spoznavamo svet, kakršen koli je, se dogaja v zavesti in skozi zavest. Zakaj potem znanje o zavesti ni najpomembnejši predmet preučevanja pri vseh ljudeh? Zakaj tako malo vemo o zavesti, ne glede na poskuse, s katerimi jo želita pojasniti znanost ali religija?

Možno je, da zavest jemljemo kot samoumevno; tu je, brez nje ničesar ni, skoznjo ‘vidimo’ vse drugo, zato je morda zanjo primerna primerjava z očesom, ki vse ostalo vidi, le sebe ne. Oziroma lahko, vendar oko za to potrebuje ogledalo; potrebuje torej nekaj drugega, da bi oko v tem drugem videlo sebe. To je morda dobra primerjava, vendar pa niti približno ni popolna. Oko je namreč iz nečesa nastalo in je znotraj nečesa, kar ni oko. Tega za zavest ne moremo trditi. Saj če bi bilo tako, da bi zavest iz nečesa nastala, potem bi odgovor na vprašanje, kaj zavest je, bil precej lažji in bi se mu do zdaj že približali. Vendar pa odgovoru na to vprašanje še nismo blizu. Če na to vprašanje pogledamo z vidika znanosti, potem o tem ne vemo skorajda ničesar.

Največja težava pri iskanju odgovora na vprašanje ‘Kaj je zavest?’ je v postavljanju okvirja oziroma paradigme, znotraj katere postavljamo to vprašanje. Če ste verni, boste zavest pojasnjevali z božjo namero po ustvarjanju, božjo iskro ali dušo in s tem ideološko zavračali potrebo po nadaljnjem raziskovanju.

Če ste član večinske znanstvene skupnosti, boste vprašanju zavesti pristopili kot pojavu, ki je nastal na neki točki evolucije nežive materije v biološke organizme, nato pa se je oblikovala z nastankom živčnega sistema, to je z nastankom možganov v teh organizmih. Ko tako postavite stvari, je edino, kar vas lahko zanima, kako in na kakšen način materija (pa naj bo to ‘živa’ materija) uspe ustvariti zavestno izkustvo?

Grmada nevroznanstvenikov skuša odgovoriti na to vprašanje, a odgovora ni. Uspelo jim je le najti določene povezave med aktivnostmi živčnega sistema in zavestjo. A znanstveniki vedo, da povezave ne pomenijo hkrati tudi vzročnosti.

Prav zato, ker v okviru obstoječe paradigme (na prvem mestu materija, na drugem življenje, na tretjem zavest) skorajda ni zanesljivih odgovorov na vprašanje, kaj je zavest, se nekateri znanstveniki zatekajo k drugačnim pristopom. O tem sem obsežno pisal v dveh knjigah, ki sta nastali v zadnjem letu (‘Kaj je zavest?’, 2023; ‘Kako zavest ustvarja materijo?’, 2024).

Neposredni motiv za nastanek tega besedila, je članek, ki je nastal v začetku maja 2024 na portalu ‘IAI news” (IAI – Institute for Art and Ideas) z nazivom  “Zavest je bila pred življenjem” (“Consciousness came before life”, Stuart Hameroff, Anirban Bandyopadhyay, Dante Lauretta).

Če vam angleščina ni tuja in če se želite podrobneje seznaniti s tem, priporočam v branje. Na kratko: osnovna ideja izhaja iz dela kvantnega fizika in Nobelovega nagrajenca sira Rogerja Penrose, ki meni, da kvantna mehanika vsebuje ključ do zavesti. Kvantni delci lahko obstajajo v več valovnih možnostih hkrati (‘kvantna superpozicija’), ki jih opisuje valovna funkcija. Penrose trdi, da je zavest sestavljena iz kolapsov kvantnih superpozicij, torej iz nečesa, kar v našem makrosvetu doživljamo kot nedoločeno, v stanja, ki jim lahko rečemo določena.

Če pustimo podrobnosti (nekatere boste našli v omenjenem prispevku) in če to drži, potem je bila zavest pred življenjem! In ne le, da je bila, ampak je pravzaprav odgovorna za nastanek življenja in njegovo evolucijo. To stališče revolucionarno spreminja naš odnos do tega, kar smo in kakšni smo.

Vendar pa niti tako radikalen pristop ni skladen z neposrednim izkustvom, ki ga imajo raziskovalci zavesti.

Pri klasičnem znanstvenem pristopu je zaporedje takšno:

Materija–Življenje–Zavest

Pri pristopu, ki ga predlaga članek, ‘Zavest je bila pred življenjem’, je zaporedje spremenjeno:

Materija (kar vključuje njene kvantne ravni in kvantno resničnost)–Zavest–Življenje

Sprememba je pomembna in na številne načine revolucionarna, a ni popolna. Ni takšna, kot jo od nekdaj predstavljajo veliki mojstri zavesti, ki se niso bali zavreči vse predpostavke in v svoji notranjosti raziskovati naravo resničnosti. Pravilno zaporedje je:

Zavest–Življenje–Materija

Številni poznamo filozofske in duhovne trditve, da je ‘vse Eno’ ali celo, da je ‘vse nastalo iz zavesti’. Čeprav so te trditve zanimive, v praksi večina od nas živi in ravna znotraj paradigme materija–življenje–zavest.

Najnovejša znanstvena raziskovanja šele ugibajo, da bi zaporedje lahko bilo drugačno in da bi s sprejemanjem paradigme materija–zavest–življenje dobili precej boljši vpogled v naravo naše resničnosti in lastnega obstoja.

Le redki, tisti, ki se dejansko potopijo globoko v to resničnost, razumejo, da pravi preobrat šele sledi in da je edino sprejemljivo pojasnilo resničnosti, kot je, v zaporedju zavest–življenje–materija. Le to zaporedje omogoča popolno razumevanje resničnosti, hkrati pa tudi razvoj ‘tehnologij’, ki so čisto drugačne od naših sedanjih. 

V luči tega se popolnoma zavedam, da je včasih moje pisanje videti abstraktno in navidezno oddaljeno od praktičnih podrobnosti življenja, ki ljudem lahko pomagajo, da bi živeli bolje. A to je le navidezno, saj prav razumevanje resničnost, kot je, spremeni naš položaj v tej resničnosti in tudi način, na katerega se v njej obnašamo. Zaradi tega bom še enkrat ponovil: Nič ni bolj praktičnega in nič pomembnejšega od razumevanja zavesti in neposrednega doživljanja resničnosti, kakršna je.

PS

Knjigi ‘Kaj je zavest? (Što je svijest?)’ in ‘Kako zavest ustvarja materijo? (Kako svijest stvara materiju?)’ v obliki esejev opisujeta povezanost med najnovejšimi znanstvenimi idejami in znanjem o zavesti, ki je hkrati starodavno, a oživljeno skozi izkušnje številnih naših sodobnikov, ki so si upali raziskovati skrivnosti zavesti v sebi. Knjigi lahko kupite v spletni knjigarni HighCastle in pri založbi Chiara.

To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški