Besedilo je nastalo kot pojasnilo odgovorov na številna vprašanja, postavljena na FB skupini “Veličanstveni Saturn”. Ta vprašanja so se nanašala na »teorije zarot«, kako se znajti v morju (dez)informacij, trenutni situaciji, na ocene in nauke, in sicer tako posameznikove kot tudi tiste družbene..
***
Razlog, zakaj so Shanijevi (Saturnovi) nauku nekompatibilni s teorijami zarot, je globlji.
To sta dve popolnoma različni filozofsko-duhovni paradigmi. Shani je prvina filozofije enosti, tiste filozofije, ki se je kasneje razvila v ne le popolno razvejano advaita filozofsko misel, temveč tudi v notranje izkustvo medsebojne povezanosti vsega, kar obstaja.
Teorije zarote pa izhajajo iz ideje dualizma. So prvine zahodnih hermetično-religioznih tradicij, ki svet vidijo kot bojno polje dobrega z zlim. Opazili boste, da se v teorijah zarote vedno omenjajo oni (zlobni, slabi) in mi (dobri). Zelo pogosto so teoretiki zarot povezani s razmeroma ortodoksnimi religioznimi svetovnimi nazori, zato pogosto omenjajo Boga (dobro) in Satana (zlo). Neredko so to tisti isti posamezniki, ki izhajajo iz dobesednih tolmačenj Biblije (ravnozemaljci, kreacionisti), in tudi zagovorniki drugih razslojevanj med ljudmi (suverenisti, nacionalisti, antiglobalisti). Za posplošenje se seveda vsem opravičujem, saj je povsem mogoče, da pripadnik katere koli od omenjenih idej ni ravno v dobrih odnosih z drugimi in bi ga omenjanje v isti sapi z drugimi lahko vznejevoljilo.
Ne glede na verjetne razlike vsa ta »gibanja« in skupine izhajajo iz istega ali zelo podobnega ideološkega temelja dualizma in večne borbe dobrega in zlega.
Shani izhaja iz druge razsežnosti – iz povsem drugega vesolja, v katerem vlada popolna enost. Ena zavest je temelj vsega. Še več, vztraja se pri izkustvu te enosti, ne le pri sprejemanju tega prepričanja. Izkušenjsko-spoznana enost ne pušča mesta za absolutno dobro ali absolutno zlo. Obstaja le Enost, takšna, kot je. Njeno Bivajoče se v praksi – če je izkustvo prisotno – doživlja kot čisto, nepomično obstajanje brez obrazcev – absolutno svobodna zavest. Če pa izkustvo ni prisotno v popolnosti, je praktična posledica enosti sveta doživljanje medigre naravnih zakonov, ki so vsi po vrsti v službi Enosti. Shani je eden od teh naravnih zakonov – graha, kot ga imenuje džjotiš. Vsa zgodba Veličastnega Saturna je posvečena napaki dualizma, ki jo je naredil kralj Vikarama, ko je Shanija (kot tudi drugi grahi, kot sta Rahu in Ketu) razglasil za zle. Vikarama ni videl Enosti, ampak je kot sodobni dualisti videl Zlo pri delovanju in želel izbrati Dobro. Veličastni Saturn je zgodba o tem, kako ga je Shani poučil, da ima vsak del sveta (ali zavesti) neko svojo vlogo in da se celo najtemačnejše in najhujše stvari v življenju dogajajo v medigri z dobrim. Podobno načelo je vidno v delovanju trojnosti Shiva-Brahma-Vishnu, ko Shiva, Uničevalec, ni razglašen za Zlo, temveč opravlja nalogo čistilca za Brahmo, Stvarnikom.
Ali to pomeni, da bi lahko trenutne razmere imenovali igra uničevanja (ali uvod v to igro), da bi se ustvaril prostor za nove razmere? Da, vsekakor. Toda to je le en vidik. Drugi vidik bi lahko bil ustvarjanje novih razmer, PREDEN delitve pripeljejo do uničevanja. Znotraj vesolja enosti je in eno in drugo mogoče. Ne izbira se med dobrim in zlim, temveč med eno in drugo potjo.
Znotraj vesolja dualizma, v borbi med dobrim in zlim, je izbira povsem drugačna. Najprej je treba presoditi, kaj je dobro in kaj zlo. Seveda je to nemogoče narediti, ker ljudje nimajo sposobnosti uvida vseh posledic neke izbire. Zato se vpeljejo prepričanja. Dualizem zahteva vero, na drugo mesto pa postavlja spoznanje (ker ga je nemogoče pridobiti). Prepričanja ustvarjajo delitve, rezultat tega je zmedenost, agresija in trpljenje.
Znotraj vesolja enosti niti ena oseba niti ena organizacija in tudi niti ena kozmična sila ni vedno na isti strani. Vsakdo in vse ima svojo vlogo in svoje mesto v strukturi zavesti in sveta. Praktični rezultat tega uvida je sočutje, učenje in napredek.
Znotraj vesolja dualizma so ljudje, organizacije in kozmične sile ločene v dva nespremenljiva tabora: tabor Dobrega in tabor Zlega, ob dejstvu, da nihče pravzaprav ne zna niti ne zmore oceniti, kdo/kaj je kateri tabor. Praktični rezultat tega svetovnega nazora je obtoževanje, borba in nerazumevanje.
Praktični rezultat enosti je ljubezen; praktični rezultat dualizma je strah.
Dualizem enosti ne razume. Enost je zunaj njegovega dojemanja. Enost pa še kako sprejemna dualizem kot potrebni, toda začasni izraz ustvarjanja.
Teorije zarote so poziv k borbi proti zlu (ob nezavedanju, da je »zlo« vprašanje prepričanj in še hujšega nezavedanja, da je izbira, ki je storjena, morda napačna). V Enosti borba proti zlu ne obstaja, toda obstaja izbira načina, kako se lahko kaj začne, odvija in razplete. Dualizem zahteva sovraštvo, Enost zahteva ljubezen in učenje.
Morda vam je zdaj bolj jasno, zakaj se naježim od nejevolje, ko vidim, koliko vsega je pobralo dualistično načelo in kakšne vse posledice to potegne za seboj. Danes je ljudi lahko prestrašiti in jih je zato tudi lahko pripraviti do tega, da se proti nečemu borijo. No, tako je bilo pravzaprav že od nekdaj, vsaj kar se tiče zgodovine naše civilizacije, to je zadnjih nekaj tisoč let.
Zanimivo je, da ta krvava in žalostna zgodovina sovpada s prevlado dualizma v načinu razmišljanja, filozofiji, religiji in družbenih strukturah.
Rešitev? Eh, ni tako zapletena in nemogoča, toda spet je tako neskončno zapletena in komajda mogoča. Zlasti izkustvo enosti. Brez tega izkustva lahko ljudem zaman pojasnjujete – nihče ne bo ničesar razumel. Zato je znanje o zavesti pomembno, kakor tudi njegovi praktični vidiki v obliki tehnik, ki to izkustvo ustvarjajo.
Temu sledi prikazovanje posledic širjenja strahu. Govoriti. Delovati. Poučevati. Ne ostati zabubljen v »svoji ozaveščenosti«. Svet potrebuje glasove tistih, ki razumejo.
Zapomnite si, ne obstajajo razmere, ki se jih ne bi dalo obrniti k novo ustvarjenemu. Ni človeka, ki bi bil izgubljen in ki ne bi mogel spremeniti mišljenja in delovanja. Ni kozmične sile, ki je popolno ali absolutno zlo (kar seveda pomeni, da tudi take sile ni, ki bi bila absolutno dobra). Obstaja le vprašanje, kako ljudje pristopajo k svojemu lastnemu življenju in obstoju.
To objavo lahko preberete v drugih jezikih: Hrvaški
Morda vam bo všeč tudi
Dodaj komentar