Trenutno nas je štiriinpetdeset članov, dosedanje izkušnje pa kažejo na vrednost medsebojne podpore in motivacije pri ohranjanju redne ‘vadbe za dušo’. V prejšnjih člankih (Kako postati ‘športnik za dušo’, prvi in drugi del), lahko preberete več o prvih dveh fazah tega zelo specifičnega pristopa k rekreaciji in vzdrževanju telesne pripravljenosti. Za podrobno pojasnilo cone ali toka si oglejte in poslušajte posnetek ‘Življenje v toku’.

Ne grede na podrobna navodila, sem popazil, da ljudje pogosto postavljalo zelo pomembno vprašanje: »Kaj je bistvena razlika med klasičnim treningom, osredotočenim na rezultat, in treningom za izkušnjo ‘cone’ ali ‘toka’?« V tem članku bom poskusil dati čim bolj preprost in neposreden odgovor.

Najprej morate vedeti, kaj in kako med vadbo dela vaše srce. Konkretno, poznati morate svoj srčni utrip (HR) ali ‘heart rate’, ki se meri v številu utripov na minuto. Izvrstno objektivno merilo tega so športne ure, ki vse po vrsti, tudi tiste najbolj preproste in najcenejše, merijo, kako hitro ali počasi utripa srce, ko kaj delate. Zato je za kakršen koli resni pristop k ‘vadbi za dušo’ treba imeti športno uro. Nekateri to neupravičeno zavračajo, saj trdijo, da »tudi brez ure vedo, kako se počutijo«. Pozabite na to, subjektivni občutek je zelo zavajajoč, posebej, ko s treningom šele začenjate. Da bi se zanašali na tipanje utripa in štetje sekund, pa je nepraktično in nepripravno. Sodobna tehnologija je lahko zelo uporabna, izkoristite jo; danes so športne in pametne ure cenovno dostopne in vsaka bo povsem dobro izmerila vaš HR neposredno na zapestju, brez dodatnih senzorjev.

Torej, zanašamo se na HR, vendar pa to ni nič novega – vsak resni rekreativec in še posebej resni športnik, to dela. V boljši kot ste kondiciji, dalj časa bo vaše srce sposobno utripati višje število utripov (cilj klasičnega treninga) oziroma sposobno bo utripati vse bolj počasi med isto aktivnostjo (cilj treninga za dosego stanja cone).

Prejšnjo poved preberite še enkrat, saj je v njej odgovor na vprašanje o ključni razliki v pristopu, iz katere izhajajo tudi konkretni postopki.

Tukaj je nekaj poenostavljenih zgledov.

Klasični pristop k vadbi

Skočite v svoja športna oblačila in greste teč. Lahkotno, ne preveč intenzivno in tudi ne predolgo. Recimo, kakšnih 15 minut. V tem času boste pretekli nekoliko manj kot 2 kilometra oziroma tekli boste s tempom do 8 min/km. To je vaše izhodišče, iz katerega začnete pri klasičnem programu vadbe. Vaš cilje je, da po določenem času tempo pospešite in pridete recimo do 6 min/km. Ali z drugimi besedami, da v teh 15 minutah ne pretečete dveh, ampak dva in pol kilometra, kasneje pa morda tri. Ob tem vam srčni ritem ni preveč pomemben – oziroma pomemben vam je samo v tem smislu, da ste po prvem teku ostali brez sape, brez sape pa ste ostali tudi pri kasnejših tekih, le da ste zdaj tekli hitreje in dlje kot na začetku. Pravzaprav vam srčnega ritma za namene rekreativne klasične vadbe niti ni treba meriti – srčni ritem bo verjetno blizu največje vrednosti tako na začetku vadbe kot po šestih mesecih treninga (le da boste ob tem maksimumu srčnega ritma pretekli dlje in več kot prej).

Trening za doseganje stanja ‘cone’ oziroma za stanje ‘toka’

Začnete enako: pretečete toliko, kot lahko, a zaradi usklajenosti primerjave naj bo tudi zdaj 15 minut teka s tempom 8 min/km. A v tem primeru je najpomembnejši parameter HR – srčni ritem. Merili ste ga in uspelo vam je, da je v teh 15 minutah vaše srce utripalo z ritmom 160 utripov na minuto. To je izhodišče, iz katerega začnete program ‘treninga za stanje cone’ ali ‘vadbe za dušo’.

V nasprotju s klasičnim treningom vaš cilj ni, da bi po nekaj mesecih vadbe zabeležili višji tempo – torej, da bi tekli hitreje in dlje v teh 15 minutah. Vaš cilj je, da pretečete istih 15 minut, z istim tempom do 8 min/km, vendar pa pri tem znižate HR vsaj za 25 % oziroma, da vam srce pri tem utripa 120-krat na minuto.

Razlike, podobnosti in dodatna pojasnila

Opazite drastično razliko pri osredotočenosti. Pri klasičnem treningu in vadbi ste osredotočeni na rezultate; povečujete raven obremenitve, nenehno ste pod pritiskom, delate trdno in naporno in seveda pričakujete izboljšanje hitrosti ter vzdržljivosti.

Pri ‘vadbi za dušo’ ste osredotočeni na notranjo izkušnjo, ki ni le subjektivno (obremenitev se sčasoma znižuje, zato je rezultat občutek lahkotnosti), ampak je tudi objektivno potrjena s sposobnostjo vašega srca in telesa, da delujeta z manjšo porabo energije.

Seveda ste bili v obeh primerih aktivni – nič se ne zgodi samo po sebi. Vaditi je treba, vadbe pa so včasih podobne (recimo, raznolikost treninga in ritem obremenitve). Cilj pa je zelo različen. Če se telo nauči, kako biti aktivno ob nižjem številu utripov, bo občutek lahkotnosti sčasoma prešel v navado, s tega mesta pa se skorajda avtomatsko zdrsne v neverjetno izkušnjo cone, v kateri se spremeni resničnost tistega, kar telo zmore in kar um doživlja.

Z drugimi besedami, nikar ne pomešajte ‘običajnega’ klasičnega treninga ali rekreacije z vadbo za dušo! Čeprav klasični športnik in športnik za dušo navidezno delata isto, gre za povsem različna pristopa z različnimi rezultati.

Tukaj je pomembna podrobnost, ki kaže na to razliko. Aktivni rekreativci in športniki bi lahko na idejo o zmanjšanju srčnega utripa kot ključnem dejavniku dali naslednji komentar: »Če s treningom navadim telo, da lahko teče hitreje in dlje ob enako visokem srčnem utripu, bo, ko upočasnim, tudi moje srce začelo utripati počasneje, zato je rezultat pravzaprav enak.«

Ta komentar le navidezno drži, saj praksa potrjuje, da to ni tako. Naše telo je zelo prilagodljivo, hkrati pa je tudi suženj navad. V tem konkretnem primeru to pomeni, da če ste telo navadili, da utripa srce 160 na minuto, ko tečete, potem bo to naredilo vsakič, ko vadite. Lahko bi prišlo do manjšega znižanja, a klasični športnik to znižanje praviloma izkoristi za pospešitev ali podaljšanje teka, kar ga ponovno vodi do tega, da je HR 160 (v našem primeru), rezultati pa so boljši. Prav tako zaradi navade, da porabljamo veliko količino energije med vadbo, bo redko prišlo do občutka lahkotnosti, še redkeje pa do spontanega zdrsa v stanje cone. Prav zaradi tega je to stanje redko tudi pri vrhunskih športnikih, čeprav tisti najboljši včasih vstopijo v to stanje. Osredotočenost na rezultate in naporni trening daje prav to, na kar ste osredotočeni – rezultate. Če je SAMO to vaš cilj, je klasični trening povsem dovolj.

Napisal sem ‘povsem dovolj’, saj pristop vadbe za dušo v teoriji omogoča, da se po vstopu v cono, če to želite, podate za rezultati, ki tokrat ne bodo le dobri, ampak osupljivi. Opazite lahko, da obratno ni mogoče: če lovite rezultate, ne pa cone, ne morete preprosto kar reprogramirati telesa za izkušnjo toka. Če to želite, boste morali pristopiti k rekondicioniranju telesa, načinom treninga, vajam dihanja in drugim postopkom, ki bodo sčasoma znižali vaše rezultate. Mimogrede, to je tudi razlog, zakaj John Douillard, avtor knjige ‘Telo, duh in šport’, olimpijski triatlonec, ni imel veliko uspeha pri vrhunskih športnikih, čeprav je šel z nekaterimi v to smer (recimo z Martino Navratilovo). Predvidevam, da je večini športnikom nepredstavljivo, da bi zaradi reprogramiranja telesa na nov način delovanja za šest do dvanajst mesecev tako rekoč prekinili svojo kariero športnika.

A pri rekreativcih je zgodba povsem drugačna. Nam se nikamor ne mudi, rezultati nas ne zanimajo, večinoma ne tekmujemo, če pa to delamo, gre za prijateljsko tekmovanje in podporo, v kateri še naprej živi olimpijski duh in slogan ‘pomembno je sodelovati’. Zanima nas zdravje, dobra pripravljenost telesa in izkušnje med vadbo – to je zmaga, h kateri težimo.

Pravzaprav so rekreativci v precej boljšem položaju za vstop v tok kot aktivni, zlasti profesionalni športniki.

Ljudje si predstavljajo, da je izkušnja cone ‘neulovljiva’ in dostopna samo vrhunskim športnikom, resnica pa je ravno obratna: veliko lažje boste stopili v tok na telesni ravni, če ste rekreativec, kot če ste tekmovalec. Najbolje pri vsem je, da raven vaše telesne pripravljenosti in vaše sposobnosti sploh niso pomembne. V primeru zgoraj sem omenil tek in HR 160. A to lahko znižate in prilagodite sebi. Če, recimo, niste posebej športni tip človeka, radi pa imate sprehode, bi vaša vaja lahko bila polurna hitra hoja s tempom od 10 min/km. To je dober tempo, spet pa ne prehiter – skorajda vsak to zmore. Če izmerite svoj HR pri taki vadbi, bi lahko bil nekje med 100 in 120. Začnite s tega mesta in si cilj določite tako, da po nekaj mesecih vaš HR pade na 80–90 utripov na minuto pri enaki vaji (30 minut hitre hoje s tempom od 10 min/km).

In to je to. Če vam to uspe, so vam vrata cone ali toka odprta! Postali ste športnik za dušo!

Torej, ni treba, da bi imeli super rezultate, ni se treba mučiti in prekomerno naprezati. Morate pa začeti vaditi na določen način. Več podrobnosti pri tej vadbi je, od dihanja do miselne osredotočenosti (izkušnja toka se dogaja v vaši zavesti, v umu, in je odvisna od tega, kam je usmerjena vaša pozornost).

Tako vaditi je preprosto, lahkotno in varno. Prav tako je zelo zabavno in ustvarja občutek zadovoljstva – ne samo zato, ker ste izboljšali stanje svojega telesa, ampak zato, ker boste neizogibno, prej ali slej zdrsnili v neverjetno izkušnjo toka med telesno aktivnostjo.

Kupite si športno uro, pridružite se skupini End7ess SoulSport, naučite se osnov vadbe za dušo in – začnite. Vaše telo, um in duša vam bodo hvaležni.

‘Življenje v toku’ je mogoče šele, ko centralizirani sistem osebnosti dobesedno razpade, meje med nami in svetom pa postanejo nejasne in počasi izginejo. Kot boste vedeli, ali se gibljete v pravo smer in ali ste na pravi poti? Tri življenjska področja so, v katerih se pojavljajo simptomi pretočnosti; okolica, um in telo. Spoznali boste, kako deluje sihroniciteta (okolica), kateri simptomi kažejo na prisotnost ‘pretočnosti’ v našem umu in kako prebuditi pretočnost (stanje ‘cone’) v našem telesu.

V tem času je število članov narastlo na 35. Številni med njimi redno rekreativno vadijo in sledijo začetnim pogojem tedenske vadbe po formuli 4 ure in 30 minut v šestih vadbah tedensko.

To je optimalna zahteva, ki ni niti prevelika niti premajhna in ki jo vsak lahko uresniči – še posebej zato, ker ni dodatnih zahtev niti glede vrste treninga niti glede posebnih rezultatov. Treba je torej le zabeležiti vrsto vadbe: od razgibavanja in jogijskih asan, hoje pa vse do resnih treningov, kot so tek, vožnja s kolesom ali uporaba fitnes naprav ob slabem vremenu.

Prva faza vstopa v poseben režim vadbe za zono je s tem izpolnjena. Telo je navajeno na tedensko rutino in zdaj je čas za manjše prilagoditve treninga. V drugi fazi, ki prav tako lahko traja od tri mesece do šest mesecev, ohranjamo vzpostavljen ritem vadbe, a vpeljujemo različne treninge.

Soulšportnik se zdaj še bolj zanaša na svojo športno uro in prilagodi vrsto treninga tako, da znotraj obstoječih šest (ali več) treningov različno obremeni telo. Obremenitev pa ugotavlja z merjenjem povprečnega srčnega utripa med vadbo. Ena od težav pri vadbi je, da imajo ljudje radi določeno vrsto telesne aktivnosti, zato se nagibajo k temu, da se posvetijo le tej aktivnosti. To samo po sebi morda ni največja težava, saj je pomemben del zgodbe tudi uživanje v vadbi (nima smisla početi nekaj, česar ne maraš). Čeprav je vsekakor bolje tu in tam vnesti še katero drugo vrsto vadbe, je večja ‘napaka’ vadba z isto intenzivnostjo.

Cilj druge faze pripravljanja telesa za izkušnjo zone je vpeljati različne vrste treninga tedensko glede na povprečni srčni utrip kot merilo.

Dajmo s pomočjo primera ponoviti osnove izračunavanja območij srčnega utripa.

Najprej je treba določiti vaš maksimalni srčni ritem. Najpreprostejša sprejeta metoda je, da od 220 odštejete število let. Drugi, natančnejši način je, da če imate statistiko svojih vadb, preprosto pogledate, kakšno je bilo vaše najvišje število utripov. Tu nekje je vaš maksimum, toda za vsak primer ga lahko znižate za nekaj utripov in glede na to število naredite izračune za območje srčnega utripa (nikoli namreč ni preveč dobro biti predolgo blizu maksimuma, zato ni škode, če ga nekoliko znižate). Športne ure običajno same izračunajo ta maksimum po formuli 220-leta, toda to lahko ročno spremenite na uri ali v aplikaciji, ki jo uporabljate. Ure same bodo tudi določile območja srčnega utripa od 1 do 5, toda dobro je, če tudi vi razumete, zakaj gre.

Dobili ste torej neko število, ki pove, kolikokrat na minuto lahko utripne vaše srce pod veliko obremenitvijo. Recimo, vzemimo, da je to 180 (ali ste stari 40 let ali pa imate takšno kondicijo, da je to to, kar vaše srce zmore, ne glede na to, ali ste starejši ali mlajši). Torej vaš maksimum je 180.

Najprej to delite z dve in dobite 90. Vse, kar je pod 90 utripov na minuto, se ne razume kot trening (čeprav se v našem primeru lahko nanaša na vadbo, ki jo imenujemo ‘ogrevanje, regeneracija’ in do tega pride med vadbo, kot sta joga ali razgibavanje).

Nato zgornji del razpona razdelite na pet delov (v tem primeru gre za razpon 18 utripov). Na ta način dobite 5 območij srčnega utripa za trening. V tem primeru:

• prvo območje srčnega utripa: 91–108,
• drugo: 109–126,
• tretje: 127–144,
• četrto: 145–162,
• peto: 163–180.

Vsaka športna ura, tudi tista najbolj preprosta, po vadbi izračuna povprečen srčni utrip. To je število, ki nas zdaj zanima in glede na katerega bomo zdaj prilagajali vrsto treninga. Pod izrazom ‘vrsta’ ne mislim na vrsto vadbe (čeprav je dobro, da spremenite tudi aktivnosti, če pa res želite, pa lahko delate tudi eno samo, recimo tek), temveč na intenzivnost vadbe.

Pa poglejmo načrt, ki bo veljal za naslednje tri mesece do šest mesecev. Začnemo pri osnovnem tedenskem ritmu. Štiri ure in trideset minut smo dobili tako, da smo sešteli čas osnovnih treningov: en daljši trening tedensko do dve uri plus pet krajših treningov po minimalno pol ure. Seveda v praksi to niha in se spreminja, toda dobro je imeti orientacijsko točko. Daljši trening je treba izvesti tako, da je srčni utrip znotraj drugega območja srčnega utripa (manj ni dovoljeno, več ni treba).

Ostaja pet krajših treningov (od trideset do petinštirideset minut), ti pa so razporejeni tako:

En trening mora biti visoko aeroben, kar pomeni v zgornjih mejah četrtega, eventualno na začetku petega območja srčnega utripa. Takšne treninge bodo ure običajno označile kot V02max treninge; ti treningi so zelo intenzivni.

En trening mora biti aeroben s povprečnim številom utripov v tretjem območju srčnega utripa. Idealna dolžina se prav tako giblje v razponu od pol ure do petinštirideset minut.

En trening mora biti nizko aeroben s povprečnim številom utripov v drugem območju.

Vsaj en trening mora biti trening ogrevanja oziroma regenerecije s povprečnim številom utripov v prvem območju srčnega utripa ali niže. To se doseže recimo s hojo ali z jogo. Treninge ogrevanja lahko delate tudi pogosteje kot enkrat tedensko, pravzaprav jih je dobro izvajati čim pogosteje.

En trening mora biti anaeroben. Gre za vrsto treninga, med katerim se izmenjujeta aktivnost in počitek (v razmikih od pol minute do 3–4 minute). Anaerobni treningi so lahko zelo različni. Recimo, gimnastika in vadba brez uteži in opreme, pri kateri uporabljate le težo svojega telesa (skleci, počepi, trebušnjaki, izpadni koraki različnih vrst itd.), vam bo omogočila nizko intenzivno anaerobno vadbo (vaš srčni utrip bo dvignila v drugo ali tretje območje srčnega utripa in nato pa nazaj v prvo ali nižje). Tako imenovani HIIT trening (high intensity interval training) vam omogoča anaerobni trening visoke intenzivnosti, ko so bo utrip srca dvignil do petega območja ali celo do maksimuma, potem pa se bo spustil do drugega ali prvega območja.  Seveda ima vsak od predstavljenih treningov svoje koristi, vi pa boste izbrali tisto, kar vam ustreza oziroma kar lahko. Ko pa smo že pri anaerobnih treningih – zgolj v vednost – ena od njihovih koristi je KURJENJE MAŠČOB v telesu. Aerobni treningi maščob ne kurijo (torej teže ne izgubljate), temveč kalorije (ker ste bolj lačni kot sicer, lahko težo celo pridobite, če vadite LE na tak način).

A ne glede na podrobnosti (in teh je kar nekaj), kar se tiče ustvarjanja izkušnje zone te podrobnosti niti niso tako ključne. Potem ko ste telo navadili na redno rutino, je zdaj ključnega pomena, da ga navadite na različne intenzivnosti vadbe. Seveda, če ste športnik in trenirate, da bi dosegli določene rezultate, boste verjetno morali dodati nekaj posebnih treningov. Kljub temu boste z vzdrževanjem te osnovne rutine dosegli odlične rezultate. Opisani režim je skladen s sprejetimi normami vadbe in fitnesa, je varen (predvsem pazite, da ne pretiravate z visoko aerobnim treningom in po možnosti visoko intenzivnim anaerobnim treningom) in bo sčasoma vaše telo spremenil v vir zdravja in užitka v gibanju.

Naj ponovim: od zdaj dalje poskušamo osnovnih šest tedenskih treningov razporediti tako:

1 daljši trening, 2. območje srčnega utripa (dve uri)

1 visoko aerobni, 4.–5. območje srčnega utripa (30–45 minut)

1 aerobni, 3. območje srčnega utripa (30–45 minut)

1 nizko aerobni, 2. območje srčnega utripa ((30–45 minut)

1 anaerobni, intervali z gibanjem srčnega utripa skozi 3 območja srčnega utripa, recimo od 1. do 3. ali od 3. do 5. območja (30–45 minut)

Vsaj 1 trening ogrevanja, 1. območje srčnega utripa ali manj (30–45 minut)

Na žalost na Stravi nimamo statistike, s katero bi to lahko spremljali skupaj, zato sta spremljanje in izvedba prepuščena vsakemu od vas. Toda lahko pa komentiramo in se pogovarjamo, in če imate vprašanja, sem vam na voljo.

Srečno!

To je stanje,v katerem vaše telo dela popolno; prisotna je intenzivna aktivnost (kot tek, vožnja kolesa ali česa zahtevnega, recimo jadranje ob močnem vetru ali valovih ali igri z žogo v skupinskih športih). Vi pa kljub temu ne občutite napora. Še več, čutite neobičajno notranje ugodje. Zdi se vam, kot da bi to lahko vzdrževali za vedno. Recimo, če poskusite nadaljevati s tokom po tem, ko ste vstopili v cono, čutite, da to lahko. Aktivnost podaljšujete za pol ure, za uro, za več ur. In še naprej lahko vse, medtem ko ohranjate to notranje stanje. Ko se to stanje konča, se vaše telo vrne v stanje, v katerem občutite utrujenost.

Čutite tudi, da v stanju toka ne nadzirate telesa. O tem, kaj boste naredili, ne morete razmišljati. Telo dela vse brez vašega sodelovanja. Rezultati, če se ukvarjate z aktivnostjo, pri kateri se ti merljivi, so vrhunski. Delujete brez napak, čeprav pravzaprav sploh ne delujete. Nahajate se v določenem zaščitenem prostoru, iz katerega opazujete svoje telo in to, kar telo dela. Ne trudite se, ne naprezate se, še več, pravzaprav ste umirjeni (na kat kažejo določeni telsni znaki) in ste priča tega, kar se dogaja.

Povezave za nadaljnje raziskovanje:

Opis in video za vadbo”Pozdrav Soncu”: https://www.end7ess.eu/sun-salute/

Opis in video dihanja ujjayi: https://www.end7ess.eu/darth-vader-ujjayi-breathing/

End7ess SoulSports web stran: https://www.end7ess.eu

End7ess SoulSport Facebook: https://www.facebook.com/soulwindsurf

End7ess SoulSports Strava Club: https://www.strava.com/clubs/end7ess

Naš Klub ni osredotočen na klasične rezultate, vsaj ne v tistem smislu, kot ljudje sicer pristopajo k športu. Med gibanjem in vadbo iščemo izkustvo ‘cone’ ali ‘toka. Da bi ta cilj bil dosežen, so običajna načela dobre vadbe, zdravega življenja in kondicije le deloma in do določene mere uporabna. S časom bomo pokazali na razlike, začetek pa je skladen s tem, kar je očitno: treba je vaditi!

V tem nizu člankov želim spremljati napredek članov Kluba End7ess SoulSport z nekaj navodili in s postavljanjem ciljev za celotno skupino.

Začnimo s statistiko, ki jo Strava nudi v obliki tedenske razpredelnice z najboljšimi rezultati.

Tukaj so prva tri mesta za drugi teden (trenutno je 20 članov).

Najboljšim čestitam, toda dajmo se nečesa naučiti iz statistike in postavimo cilj za vse člane skupine.

Statistika razdalje nima posebne vrednosti, saj bodo kolesarji s tega vidika imeli bistveno višje številke kot tisti, ki vadijo statično in ob tem ne premagujejo razdalje. Bolje bi bilo, če bi imeli drugačno statistiko, na primer, koliko minut tedensko ste bili v četrti srčni coni. Ali, še bolje, intenzivnost vadbe, ko ste v drugi srčni coni. Toda za enkrat bomo morali sprejeti, kar nam je dano. Torej, prijateljsko tekmovanje glede premaganih kilometrov je zgolj za zabavo.

Toda čas vadbe in število aktivnosti sta za naš namen zelo pomembna. Dajmo določiti cilj, ki velja za vse člane skupine.

Minimalni čas, namenjen vadbi, je 30 minut dnevno. Nikar ne stremite k nekemu ‘resnemu’ športu in za to ne čakajte na ‘pravi čas’. Vadite vsak dan, ko le lahko. V redu je hitra hoja, dobra je joga, toda gimnastika (calisthenics) je še boljša, ker jo lahko delate kjer koli brez posebne opreme in drugih pogojev. Torej, naš prvi cilj: vsak dan zabeležiti vsaj eno aktivnost do 30 minut. Lahko en dan preskočimo, kar nam daje šest (6) posnetih aktivnosti tedensko.

Drugi pomembni cilj je čas, trajanje vadbe. Enkrat tedensko mora vaja biti daljša, minimalno dve uri. To je lahko vožnja s kolesom, planinarjenje po bližnjem hribu ali kaj drugega, kar vas navdušuje.

Torej naš prvi cilj: petkrat tedensko po 30 minut, dan počitka in enkrat tedensko 120 minut vadbe. To so skupno 4 ure in 30 minut tedensko namenjene vadbi.

In tako, imamo jasen cilj za vsakega člana Kluba: najmanj 4 h 30 min aktivnosti tedensko, razporejenih na najmanj šest posnetih vadb, ki niso krajše od 30 minut.

No, pa naredimo to!

Naslednjih nekaj tednov bomo proslavili uspehe tistih, ki bodo ta cilj dosegli! To mora postati naš standard, preden bi šli na nadaljnje korake v našem iskanju izkustva toka!

Kot strasten ljubitelj narave sem se pogosto srečal ljudi, s katerimi delim to svojo strast. Pred nekaj leti se je porodila ideja o celovitem blogu, ki bi ga različni ljudje polnili s svojimi “duhovnimi” izkušnjami ob različnih rekreativnih in športnih aktivnostih, kot so kolesarjenje, pohodništvo, plezanje, SUP, in drugih aktivnostih, kot so hoja, potovanja ali kampiranje.

Srečen sem, da lahko danes naznanim začetek nove pustolovščine! V celoten projekt je seveda vključen Soulwindsurf, za enkrat sta tu še sekciji kampiranja in “soulsport” nasploh. S časom in z vključevanjem novih ljudi se bomo širili, a tudi postajali vse bolj specifični (odprti smo za sodelovanje z vsemi, ki želijo v okviru tega projekta deliti svoje izkušnje).

To so osrednje ideje s spletne strani End7ess.

Vsaka telesna aktivnost se lahko spremeni v soulsport. Pojdite ven in občutite elemente: Zemljo, Vodo, Sonce in Zrak. Vaša duša potrebuje tudi Prostor, zato se prepustite tudi potovanjem in raziskovanjem. Življenje ima drugačen okus v različnih delih sveta. A obstaja eno pravilo: ni tekmovanja. Soulsport je sodelovanje, ne tekmovanje. Le vi in Narava.

Soulsport bo vaš um in telo odprl novim možnostim. Preprosto ga je vaditi in ne zahteva posebne ravni pripravljenosti ali spretnosti. Rezultati so večja vitalnost, močnejše telo, umirjen um, globoka notranja sreča in splošno življenjsko zadovoljstvo.

Izkušnje so pokazale, da se veselje, ki ga delimo, poveča! Vedno z veseljem opazujem, kako se spremeni življenje ljudem, ko začnejo živeti bolj aktivno. Vsi vključeni v projekt End7ess želijo svoje izkustvo deliti in se hkrati učiti iz izkušenj drugih ljudi.

Projekt End7ness je neprofitni projekt, ki se zanaša le na dobro voljo tistih, ki pri njem sodelujejo, in je kot tak del “Rdeče sekcije” (Mars, Mangal) društva Umetnost darovanja.

Besedila so v angleščini, saj želimo delovati širše, ne le lokalno. Spletna stran projekta je www.end7ess.eu, najdete pa nas tudi na družabnih omrežjih. Za zdaj na: Facebook https://www.facebook.com/soulwindsurf in Twitter https://twitter.com/soulwindsurf (v naslovih na družbenih omrežjih bomo za enkrat ohranili prvotni naslov “soulwindsurf”).

Če čutite, da so gibanje, aktivnost in šport nekaj, kar je del vas, se nam pridružite in s svetom delite svojo ljubezen in strast.

Če razmišljate o razvoju zavesti, je ena največjih napak, ki jih lahko naredite, da zanemarite telo. To ni le zaradi zdravja, ki ga seveda potrebujete, temveč tudi zaradi dejstva, da sta duh in telo eno. Njuna ločenost je le navidezna in nastaja zaradi kulturološke in ideološke indoktrinacije, ki smo ji podvrženi. Resničnost ni ločena na dva pola: na materijo in svet, na telo in dušo. Vi, kot edinstveno zavestno bitje, nimate telesa in duha. To, kar doživljate kot telo, je le odraz vaših misli, občutkov in postopkov.

Že zdavnaj sem se naučil, da globoka duhovna doživetja zahtevajo globoke korenine. Dlje in više kot letite na krilih svojega duha, tem bolj čvrsto in stabilno mora biti telo. Če ni, lahko hitro postanete žrtev utvar in zmot. Duhovnost je prepolna iluzij in stranpoti. Najvarnejši način, da se jim ognete, pa je, da ohranjate kvalitetno in močno vez z naravo, da ste kar se da aktivni in da svoje telo vzdržujete pripravljeno, kolikor je le mogoče.

Kot že veste, prakticiram meditacijo že skorajda štirideset let. Prakticiram obdobja umika v tišino, proučujem in poučujem ter prakticiram različne tehnike in znanje, ki jim lahko rečemo ekstremno duhovna – do mere, ki je povprečnemu človeku zagotovo nerazumljiva. In prav zato sem želel spoznati tudi drugo stran mojega delovanja – tisto, ki je povezana s telesno vadbo. Želim vas motivirati in spodbuditi, zlasti če ste se nekoliko polenili ali – bog ne daj – mislite, da ste prestari ali nesposobni. Niti eno niti drugo niste, ne glede na to, koliko ste stari in v kakšnem stanju je vaše telo.

Najprej – navdih.

Vedno delam tisto, o čemer govorim, zato bom zdaj z vami delil statistiko treningov v letu 2020!

Med vadbo uporabljam športno uro, in sicer v prvi vrsti za to, da objektiviziram, kar se dogaja v telesu (število utripa srca, dihanje, kalorije ipd.) In brez tega ne bi bilo tega čudovitega statističnega pregleda aktivnosti!

Izpostavil bom samo nekaj podrobnosti. V letu 2020 sem “oddelal” (narekovaji so tu zato, ker sem dejansko v vsaki sekundi treninga užival in je izraz “oddelati” nekoliko nenavaden) 179 treningov. V povprečju treniram vsak drugi dan, povprečen trening pa traja uro in 40 minut.

V času treninga sem prehodil več kot 1400 kilometrov in porabil več kot 210 tisoč kalorij (rdeči stolpci predstavljajo porabo po mesecih). Eden najpomembnejših kazalnikov dobre telesne aktivnosti je utrip srca med vadbo. Če pogledate izrisano rdečo črto, boste videli, da to povprečje ohranjam razmeroma nizko (to je ena od veščin, potrebnih za dobro in zdravo vadbo). Eden od zanimivih kazalnikov je tudi grafikon na sredini spodaj, ki prikazuje, koliko časa sem bil v kateri od “srčnih con”. Razporeditev, ki jo vidite (42 % v drugi zoni, 25 % v tretji in nizke številke v četrti in peti zoni), je nedvomno idealna za kvalitetno vadbo.

Med športi prevladujeta jadranje na deski (55 % vseh aktivnosti) in planinarjenje (33 %). Sicer v to skupino sodi tudi kolesarjenje, a to je nekako (nehote) v 2020 bilo v drugem planu.

Kako pa vi? Ali trenirate dovolj? Ali uživate v vadbi?

Upam, da je vaš odgovor pritrdilen. Če ni … V tem primeru imam predlog za vas!

Trening, o katerem govorim, ni običajen. Kot tudi pri vsem drugem, je tudi za dobro vadbo potrebna svojevrstna modrost. Žal naš način življenja čemu takemu ni naklonjen in oteževalna okoliščina je tudi pristop k športu, ki je pogosto tekmovalen, stresen in obremenilen. To je odveč. Vadba je resnično lahko in pravzaprav mora biti uživanje.

Za dober začetek vam predlagam eno od “skrivnih beležk” – tisto z naslovom: “Športno in inspirativno za lene ali zakrnele”.

Lahko jo naročite prek spletne knjigarne HighCastle ali v slovenščini pri založbi Chiara.

V njej sem preprosto in zabavno v obliki 54-dnevnega programa predstavil vse, kar je potrebno, da bi se premaknili in začeli vaditi zdravo. Po preprostih začetnih vajah se boste naučili vse o kvalitetnem dihanju med vadbo, spremljanju ritma srca, srčnih zonah in o tem, kako jih spremljati, ter o vsem drugem, kar bo osrečilo vas in vaše telo!

Poskusite. Premaknite se. Ne bo vam žal, prepričan sem. Vaše telo vam bo za to hvaležno.

Zora prihaja samo, če ste budni. Lepot sveta, ki vas obdaja, ne vidite, če spite. Naj vaše edino gibanje ne bo le gibanje od stola za računalnikom do stola pred televizorjem in do ležalnika na plaži. Zmigajte se. Dajte telesu priložnost, da vam pokaže, kaj zmore. Posvetite pozornost žvrgolenju ptic, barvi trave, vonju in drugim čudežem, ki vas obdajajo. Bodite tu. Gibljite se in začutite Naravo.

Vaše telo lahko postane izvir številnih zadovoljstev in še eno sredstvo, ki bo pospešilo vašo pot k čarovniji (, prav kakor vedno pospešuje mojo).

Ne hiti.
Postoj za trenutek.
Vdihni.
Začuti, kar si.
Izdihni.
Ne razmišljaj preveč.
Vdihni.
Sprejmi.
Izdihni.
Zdaj pojdi.
Počasi.

Zgodi se skoraj vsakič, ko sem tam zunaj s svojo desko in jadrom, v plesu z vetrom. Ta občutek sem večkrat skušal opisati z besedami, a to je težka naloga. Kaj vidim, čutim in občutim? Vidim veliko svetlobe in iskre nezemeljskega obstajanja. Druga telesa in predmeti se preobražajo v angelske oblike. Slišim glasbo, povezano s šepetanjem vetra, in srečno pesem deske, ki leti nad morjem.

Da, vem, težko je temu verjetni, a vsaj nekateri od mojih sopotnikov, bratje in sestre po jadru, dobro vedo, o čem govorim.

Video pravi stvari ni niti blizu, a je vsaj slutnja. Poslužil sem se delčka tehnologije pri poskusu odslikavanja trenutka eteričnega jadranja na deski.