Preden so izraz spolna ideologija začeli uporabljati nasprotniki ratifikacije Istanbulske konvencije (IK), zanj niti slišal nisem. Ker pa sem precej časa namenil raziskovanju duhovnih vidikov seksualnosti, odnosa in sploh človeške spolnosti, so mi zamisli o ločenosti družbenega spola kot vloge, ki jo posameznik ima v življenju (ne le posvetnem, ampak tudi duhovnem) in spola, ki je določen s telesnimi spolnimi značilnostmi, poznane.
Če pustimo ob strani vso zmedenost, napačne informacije, nenamerno ali namerno potvarjanje dejstev, je poziv proti IK (sicer neupravičena, kar pa trenutno ni niti pomembno) zreduciran na svetovnonazorski konflikt glede vzgoje otrok.
Ali bomo otroke vzgajali skladno s spolnima stereotipoma o moški/ženski družbeni vlogi ali jih bomo vzgajali zunaj teh stereotipov in jim dovolili, da se sami »odločijo«, kaj in kdo so?
Že samo to vprašanje je za pripadnika konservativnega svetovnega nazora zastrašujoče. »Ne bomo dovolili, da nekdo indoktrinira naše otroke,« pravijo. A pozabljajo, da je vsaka vzgoja indoktrinacija. Vsi starši indoktrinirajo svoje otroke, nanje prenašajo svoj svetovni nazor, jih vzgajajo. Enako tudi družba. Pozivi proti indoktrinaciji so nesmiselni. Ni vprašanje, ali bomo ali ne bomo indoktrinirali otrok, temveč s čim bomo to naredili in kako. »Na tradicionalni hrvaški način življenja« ali nekako povsem drugače, potencialno nevarno, a spet s privlačnim okusom enakopravnosti in popravljanja stoletnih krivic (večinoma) do žensk?
Otroci pri tem nimajo nobenih pravic glasovanja. Jih ne morejo imeti, seveda. Če se jim je življenje zgodilo v konservativni katoliški družini, se ve, kaj sledi. Če se jim je življenje zgodilo s starši, ki razmišljajo povsem drugače in so prenajedeni stereotipov ter želijo svojim otrokom ponuditi nekaj drugega, bi se prav tako lahko vedelo, kaj sledi.
Toleranca pomeni, da tako enim kot drugim dovolite vzgojo, za katero menijo, da je najprimernejša za njihove otroke. Če ni očitnih kršitev otrokovih pravic, nasilja ali drugih zlorab, je odločitev o načinu vzgajanja odločitev staršev. Država naj bi skrbela za to, da bi vsi starši, ne glede na svoj svetovni nazor, svojim otrokom ob državni podpori omogočali ustrezno vzgojo. Vik in krik na ulicah sta upravičena le, če bi kdo katolikom želel vsiliti vzgojo, ki omogoča svobodno izbiro družbenega spola. Prav tako bi bila upravičena, če bi država VSEM vsiljevala katoliško vzgojo. Kot vidim, se v glavnem dogaja to drugo, saj katoliški duhovniki na veliko obiskujejo šole, nadzorujejo družbene/družabne dogodke, so glasni in državnim medijem jemljejo veliko prostora in časa. Kar je pravzaprav nedopustno, saj tudi mediji sodelujejo pri indoktrinaciji, to je pri vzgoji otrok. V nasprotju s tem je nered na ulicah posledica prvega omenjenega razloga, kar celotno zadevo naredi še toliko bolj nesmiselno.
Rešitev je preprosta: država bi morala vsem omogočiti, da svoje otroke vzgajajo, kot želijo. Si želite spolsko nevtralno vzgojo? Super, na voljo vam je tak vrtec in taka šola. Želite spolsko opredeljeno vzgojo s katoliškim priokusom? Super, na voljo imate tak vrtec in tako šolo. In nihče ne misli, da enega ne bi smelo biti, ker je tisto drugo.
Zadeva je hitro rešljiva, če so vsi dovolj tolerantni. Predpogoj tolerance je seveda tudi, da se religija umakne z državne televizije in da se preneha nasilno uvajanje indoktrinacije, ki bremeni vse državljane. Kajti, če nismo sekularni, smo že v samem štartu neenakopravni.
A ta članek je namenjen neki drugi temi. Od kar svet obstaja, so se rojevali ljudje, katerih družbeni spol in biološki spol nista bila tesno povezana. Te občutljive teme pa se pogosto dotika tudi vprašanje duhovnosti in duhovne rasti. Kolateralne žrtve konservativne izključevalnosti so transspolne osebe, pri katerih, kot so danes mnogi na Hrvaškem prepričani, gre za »popačenost«. Četudi so srca nekaterih odprta za sprejemanje različnosti, ti ne morejo razumeti, za kaj gre, in na to pogosto gledajo kot na »bolezen« ali »motnjo«, svetovni nazor, ki ločuje družbeni spol od biološkega, pa dojemajo kot novodobno pogruntavščino, ki nima nikakršne zveze s svetovnimi duhovnimi tradicijami.
A temu ni tako. Ne samo da je bilo dojemanje manjšinskega pojava razhajanja med družbenim in biološkim spolom posameznika že od nekdaj prisotno (le s tem to postane del tega, kar imenujemo naravno), ampak so številne družbe in duhovne tradicije do tega imele zelo toleranten odnos ter tem ljudem dopuščale vse pravice, ki jih je imela večina, v nekaterih primeri pa so ti ljudje bili še posebej cenjeni in duhovni člani skupnosti.

…in on v meni vedno isto vprašanje budi, kaj narediti je treba, da bili bi ljudje?– TBF

Kaj dejansko človeka naredi za človeka? Ali je to njegovo telo, snov, iz katere je, ali morda kaj drugega? In bi človek bil človek, če ne bi imel telesa ali če bi njegovo telo bilo umetno narejeno? Pod vplivi razvoja tehnologije bodo filozofi, teozofi, znanstveniki in tudi povprečni ljudje kmalu prisiljeni odgovoriti na zelo težko življenjsko vprašanje: kaj pravzaprav je »človek«?.
Predpostavljam, da bodo taki, ki bodo trdili, da človek ne more biti človek, če njegovo telo ni spočeto in rojeno naravno, z genitalijami na pravem mestu in s tem skladnim njegovim/njenim doživljanjem družbenega spola ter seveda s strogo nadzorovanim seksualnim vedenjem, določenim z religioznimi pravili.
A prepričan sem tudi, da bodo tudi taki, ki se na vse to ne bodo ozirali in ki bodo iskali neke druge, ne tako materialne dokaze človeškosti, recimo empatijo, spodobnost za ljubezen, humor, nesebičnost, radovednost ali svobodomiselnost.

Ali ima božja oseba družbeni in biološki spol?

Duhovna problematika družbenega in biološkega spola v religiji se začne že s poimenovanjem božanskega. Če je Bog moški, daje to prednost moškim, ženske pa bodo, kako prikladno, a vendar zastrašujoče, v ozadju. Obstajajo pa tudi ali so obstajale religije, ki so stvariteljstvo pripisovale Materi, torej Boginji. V tem primeru bi ženske imele prednost. Z duhovnega vidika bi vprašanje družbenega in biološkega spola lahko spregledali in rekli, da je mogoče in eno in drugo oziroma, da pri božjih osebah tega ni. Toda če tega ni in je človek narejen po božji podobi ali se mu/ji želi približati, potem družbeni in biološki spol nista bistveni značilnosti, temveč prehodni, površinski manifestaciji človeškosti, to je božje narave v človeku.
Kot vidite, je z duhovnega vidika vprašanje moške in ženske enakopravnosti zelo preprosto rešljivo. Še več, če božji osebi ne moremo pripisati niti biološkega niti družbenega spola, meče to povsem drugo luč na človeka, ki se je Bogu približal. Na določen način tak človek postane podoben svojemu stvarniku in kot tak se ne identificira niti z družbenim niti biološkim spolom. Ni ne eno ne drugo. Rojen je v telo moškega ali ženske, toda njena ali njegova človeškost, še posebej pa božanskost, preraščata telesne značilnosti.
Tak koncept je v indijski kulturi znan kot Sadashiva, združitev ženskega in moškega arhetipa v eni osebi. Podobna zadeva se v številnih zahodnjaških duhovnih tradicijah pojavlja kot iskanje anime oziroma animusa. Pojavlja se tudi v šamanskih tradicijah, ko moški najdejo svoj »ženski duh« ali »žensko vodnico«, ženske pa »moški duh« ali »moškega vodnika«.
Za takimi duhovnimi praksami je ideja, da biološki in družbeni spol ne določata človeškosti, ampak da je telo začasni odraz nečesa brezčasnega, kar ni določeno niti z biološkim niti družbenim spolom.
Še več, v nekaterih od teh tradicij, kot to velja za Sadashiva tantro, se preraščanje telesnih omejitev dojema kot duhovni uspeh; spodobnost, ki kaže na to, da telo ne predstavlja več nikakršne omejitve.
Če ob strani pustimo religiozne tradicije in se posvetimo duhovnemu idealu razsvetljenja, tudi tu najdemo popolno relativizacijo družbenega in biološkega spola. Še več, izhod iz kakršnega koli konceptualnega okvirja ne dopušča stalnosti niti ene osebne značilnosti, kaj šele tako trivialne kot je družbeni spol. Vsakršna identifikacija preneha, zato več ni mogoče z gotovostjo trditi, ali je oseba moška ali ženska. Telo je še naprej prisotno, funkcionira skladno s trenutnimi impulzi, ki niso več regulirani z osebnimi potrebami ali obrazci, bodisi mentalnimi bodisi karmičnimi.

To so le iztočnice za možne smerokaze o preraščanju biološkega in družbenega spola na področju duhovnosti. Te iztočnice govorijo o tem, da je vztrajanje pri nespremenljivosti ali enega ali drugega, to je določanje »naravnega« in človeškega po trdno določenih obrazcih telesnih značilnosti, z duhovnega vidika popolnoma nepotrebno. Še več, v določenem smislu je sposobnost spremembe, to je prehod iz enega izkustva v drugo, ne glede na to, ali je ta prehod hoten ali spontan, lahko znak duhovnega napredka, kar pomeni povečanje božanske narave v človeku.
Tak zaključek je v ostrem nasprotju z javnimi obtožbami o popačenosti tistih, ki iz kakršnihkoli razlogov nimajo trdno povezanih družbenega in biološkega spola, ali imajo seksualna nagnjena zunaj okvirjev običajne dihotomije moški/ženska (istospolna orientiranost ali biseksualnost). Obstoječe velike religije z namenom, da bi obračunale z drugače mislečimi in si zagotovile prevlado, se že stoletja poslužujejo iste metode: demoniziranje vsega, kar je različno. Posledica uspešne prakse zastraševanja, odkritega nasilja (pregoni »čarovnic«, pokristjanjevanje, križarske vojne) in stalne indoktrinacije, podprte z ogromnim materialnim bogastvom in politično oblastjo, je znatno zmanjšanje ali celo izginotje drugačnih duhovnih pristopov k seksualnosti, družbenemu in biološkemu spolu.

Naravna funkcija seksualnosti

Katoliška doktrina, ki prevladuje na Hrvaškem, je znana po zelo strogih pravilih o spolnosti. Še več, lahko bi celo rekli, da se marsikaj vrti prav okoli seksa; duhovniki so le moški, v formalnem celibatu, spolnost je »umazana«, če ni namenjena razmnoževanju, pred ali zunaj zakona je prepovedana, stališča o ženski spolnosti so dvomljiva; tu pa so še tudi druga določila, razmeroma naravnana proti spolnosti. Seveda to ni značilnost le katoliške doktrine, ampak se to lahko na tak ali drugačen način najde tudi pri drugih in zelo razširjenih religijah, ki so vse po vrsti patriarhalne, to je izhajajo iz Božjega kot moškega.
Kljub temu ljudje sledijo svoji naravi, ki je v veliki večini seksualna. Ne duha ne sluha ni to tem, da bi nam bilo naravno imeti seks le, ko želimo imeti otroka. Spolna želja je v moških in ženskah nenehno prisotna. Kot tudi pri nekaterih drugih, nam sorodnih vrstah, smo evolucijsko usmerjeni k seksu kot o načinu izražanja. Prek spolnosti izražamo svojo naklonjenost, ljubezen in intimnost. Poleg tega pa nas spolnost, če imamo do nje pravilen odnos, popelje v posebna, vzvišena stanja zavesti, do katerih ne moremo dostopati, če smo izpostavljeni spolnim prepovedim in doktrinam, zaradi katerih občutimo krivdo vsakič, ko se prepustimo užitku deljenja ljubezni. Vpliv takih doktrin ni viden le pri aktivnih vernikih, ampak je z njim prepojen tudi duhovni svetovni nazor v obliki občutka, da je spolnost nizka in umazana, nasprotje temu pa so »čiste duhovne izkušnje«.
Hkrati pa je zdravje na področju spolnosti pri ljudeh zelo šibko. Število spolnih motenj je v porastu: pri moških sega čez 30 % in pri ženskah čez 50 %. V porastu je spolno nasilje: na svetu je vsako minuto in pol ena oseba posiljena (večinoma ženske in otroci, seveda). Tudi pedofilija in druge oblike spolnega nasilja niso zanemarljive. Pogosto prisotno pedofilijo med katoliškimi duhovniki skuša cerkev reševati z naglimi odzivi: premeščanji in zakrivanji ter nato še s poskusi opravičevanja. A dejstvo je, da je recimo le v Ameriki 4392 klerikov (duhovnikov, škofov in drugih) obtoženih pedofilije (to je okoli 4 % vseh aktivnih v zadnjih desetletjih). Natančnega števila takih primerov v drugih državah ni mogoče določiti, še posebej ne v tistih, ki nimajo razvitega pravnega sistema.
Gotovo je, da problemi s seksualnostjo niso rešljivi z zatiranjem in nadzorom, ampak z ustreznejšim razumevanjem tega, kar se dogaja, ko ljubimo seksualno. Dogaja pa se nekaj nadvse zanimivega: z ljubljeno osebo se zlivamo in prelivamo. V spolnem dejanju brez zadržkov in krivde se nahaja ekstaza, ki je v nobenem drugem izkustvu ni. Dosežena enost prerašča omejitve telesa in osebnih značilnosti. Upam, da ste velikokrat občutili enost duhovnega zlitja med spolnim dejanjem; enost, med katerim ste izginili, se prelivali z ljubljeno osebo in skupaj ustvarili celoto, večjo od vaših majhnih življenj. Prav za res upam, da je to za vas dnevno izkustvo. Če ni, v življenju veliko zamujate. Če je tako, imam za vas vprašanje.
V teh trenutkih božanskega prelivanja, kje ste vi? Katerega spola ste takrat?
Vsakdo, ki ga je ljubezen, pa čeprav le enkrat, tako preobrazila, ve, da so tovrstna vprašanja nesmiselna. Vztrajanje pri moškosti ali ženskosti je v takih trenutkih nesmiselno. Komur koli – vsakomur – je božanska ekstaza enosti dostopna prek obojestranskega predajanja ljubezenskemu aktu. In ko se to zgodi, vaše osebne značilnosti zgorijo v ognju prelivanja, ne glede na to, v katerem telesu ste bili ob začetku ljubezenskega akta.
Da pa bi razumeli in tudi doživeli to popolno seksualno ljubezen, boste morali zavreči ideje o tem, da je »naravno« samo tisto, kar je vezano na razmnoževanje. Ljubezen je edina naravna in ni odvisna od telesa ter družbenega ali biološkega spola.

Namesto mnenja, da je telesna ljubezen le stranski pojav potrebe po razmnoževanju, lahko razmnoževanje razumete kot stranski pojav ljubezni. Razlika je navidezno majhna, a odločilna.

Tantra, zlasti sadashiva tantra pozna koncept „duhovne empatije“. Ta koncept je nastal na osnovi zanimivega izkustva prehajanja zavesti iz telesa enega ljubimca v telo drugega. To izrazito spolno, a tudi neverjetno močno duhovno doživetje, predstavlja način, kako drugo telo doživite kot svoje lastno. To pomeni, da lahko moški doživi spolni akt kot ženska, ženska pa kot moški, a pri tem ostane v svoji telesni obliki. Čeprav je tako izkustvo dan danes razmeroma redko, si ga poskušajte predstavljati in odgovoriti na vprašanje, katerega spola ste, ko recimo, v moškem telesu doživljate orgazem, ki točno v tem trenutku vašo partnerko popelje v ekstazo?
Tovrstne izkušnje niso običajne, še več, danes so redke. A so izrazito duhovne in odpirajo ista vprašanja o duhovnem položaju spola, kot še prej omenjeno razmišljanje o božanski naravi v človeškem bitju.
Ko boste nekoč doživeli tako duhovno izkušnjo, boste dojeli, da je s duhovnega vidika grobo omejevanje na eno možno alternativo in popolno poistovetenje družbenega in biološkega spola preprosto nemogoče.

Naravna in duhovna raznoličnost o vprašanju (družbenega) spola

AČe postavite razmnoževanje na prvo mesto in ljubezen na drugo, potem se boste nagibali k temu, da boste razen dveh bioloških in dveh družbenih spolov razglasili vse ostalo za nenaravno. A narava bo tako stališče vedno izničila z dejstvom, da ustvarja ljudi, pri katerih biološki in družbeni spol nista enaka, prav kakor izniči trditev, da istospolna ljubezen ni »naravna« tako, da ustvarja ljudi, ki so taki.
Če menite, da je razločevanje med družbenim in biološkim spolom sodobna »popačenost«, se motite. Kar je pri tej problematiki sodobno, je sila, s katero se danes predstavniki konservativnih krogov borijo, da bi ljudem, ki so po naravni drugačni, odvzeli pravice. Ne le da so taki ljudje od nekdaj bili, ampak so iz zgodovine znane kulture, očitno bolj tolerantne in ljubeče kot naša, ki so te ljudi sprejemale kot enakopravne člane skupnosti, v številnih primerih so bili spoštovani kot poseben odraz božjega med ljudmi.
Predstavil bom dva taka primera, ki sta mi poznana. Primerov je seveda več, še posebej med starodavnimi svetovnimi kulturami. A znanje o tem je izginilo, zadušeno z nenehno negativno indoktrinacijo, ki se je prakticirala stoletja.
V starodavni Indiji, v predvedskem času, prej, preden so se – kakor tudi v drugih delih sveta – pojavile izrazito patriarhalne in avtoritativne religije, je kultura v celoti priznavala in sprejemala raznolikost spolnih izkušenj, ki niso bile omejene le na dva človeka različnih bioloških in družbenih spolov, kar je vključevalo tudi istospolno usmerjenosti in tudi različne transspolne osebe, to je osebe, pri katerih družbeni in biološki spol nista jasno povezana. Čeprav je zaradi pomanjkanja pisnih dokazov težko govoriti o točnih podatkih, kasnejša besedila (v tem primeru recimo Kama Shastra, besedilo, zapisano leta 300 pr. n. št. in katerega avtorstvo se pripisuje modrecu Vatsyayana) jasno govorijo o prepoznavanju takšnih stanj, vzrokov zanje in posledic v življenju. V nadaljevanju bom o tem napisal več, a zdaj moram zaradi trenutne zmedenosti in razširjenosti predsodkov izpostaviti tudi to, da kljub vsej spolni svobodi, ki jo prikazuje Kama Shastra (in ki je ostala ohranjena tudi v arhitekturnih in umetniških delih, kot so zidovi hrama Khaurajo), obstajajo zelo stroga določila, ki PREPOVEDUJEJO spolno prakso, v katero bi bile vključene deklice ali dečki. Pedofilija je bila torej izključena.
Pri vprašanjih družbenega in biološkega spola izrazi, ki se pri tem uporabljajo, niso enoznačni. Recimo izrazi napumsaka, kilba, sandha ali svairini. Prevodi teh in številnih drugih besed se praviloma ustavijo ob izrazu »tretji spol«, ki ima pogosto več pomenov: otroci, ki niso spolno zreli; ljudje, ki so se odločili za celibat zaradi duhovnih razlogov ali zaradi pomanjkanja spolnih želja; osebe, različnih spolnih usmerjenosti, in transspolne osebe, ki nimajo jasno določne družbene vloge ženske ali moškega (kar lahko, a ne nujno, spremljajo tudi telesne značilnosti).
O pogostosti takih rojstev obstajajo tudi celo preverljivi podatki oziroma statistika. Starodavno znanje tako recimo trdi, da se bo na sedemindvajset rojstev rodil en otrok, ki bo strogo istospolno usmerjen. To je povsem skladno s tem, kar vemo danes: okoli 2,5 do 3 % populacije je strogo istospolno usmerjenih. O transspolnih osebah (v tem primeru to pomeni osebe, ki bi lahko imele trajno drugačen občutek družbenega spola glede na svoje telesne značilnosti), je število nekoliko drugačno: eno rojstvo med tristo šestinšestdesetimi (366). To je okoli 0,3 %, kar je prav tako skladno z našimi sodobnimi podatki.
Poleg tega, da je očitno, da so se ljudje vedno rojevali takšni, kot se rojevajo danes, in da se transspolnost pod družbenimi vplivi bistveno ne povečuje niti zmanjšuje (glede na to, kako družba z njimi ravna, se veča ali manjša le trpljenje teh ljudi), je tu treba opozoriti tudi na simboliko števil. Morda se bo komu zdelo nenavadno, a ta števila kažejo na POSEBNOST rojstev in na njihovo potencialno duhovno vlogo. Poglobljeno duhovno znanje o odnosu človeka in vesolja kaže pomembnost števil 27 (število delov nebesnega kroga po džotišu, znanju o zvezdah in astrologiji) in 366 (zaokroženo število dni po Sončevem letu). Za takratno kulturo, ki je bila izrazito duhovna, tovrstna ujemanja niso bila naključna. Na tem mestu ni potrebe po podrobnem tolmačenju te simbolike, čeprav bi to bilo zanimivo in bi lahko pokazalo na poseben duhovni cilj in nalogo, ki jo ti ljudje opravljajo v družbi. A nekaj je gotovo: zaradi te posebnosti je celotna skupnost s temi otroki in ljudmi ravnala posebej spoštljivo.
Poseben izraz spoštovanja je tudi prepoznavanje osmih vrst poroke in tako tudi osmih vrst zakonskih skupnosti. Zakon med osebama “tretjega spola” (ki v tem primeru pomeni tako homoseksualne kot transspolne osebe) je bil označen kot “gandharva zakon”. Prevod: zakonska skupnost angelov.
Nekateri od teh starodavnih vplivov so se ohranili tudi v religijah, katerih rigidnost do spolnosti in sprejemanja raznolikosti med ljudmi je povzročila veliko trpljenja. Če si recimo pogledate podobe angelov v zahodnih religijah. Katerega spola so? Njihova spolna nedoločljivost jih dela duhovna bitja, torej posebna in sveta.
In da ne ostajamo le v Indiji … Ste kdaj videli fresko, ki je bila najdena v Knososu na Kreti? Naslovili so jo “Princ med lilijami”.

Freska je nastala verjetno 1500 let pr. n. št. Naslikana je oseba … hm, katerega spola? Na prvi pogled moškega (neizrazite in skrite prsi), če pa pogledate nekoliko natančneje … se zdi dokaj nedoločljivo, mar ne? Majhen kos oblačila okoli pasu bi lahko pripadal moškemu (čeprav je tudi za ženske na neolitski Kreti bilo običajno, da so imele razgaljene prsi). A dvom je izzval položaj njegove (njene?) leve roke. Moški so bili naslikani z vzdignjenimi rokami, na sliki pa so roke v položaju, značilnem za ženske. Zato so to sliko nekateri začeli naslavljati Princesa med lilijami. Mnenja so še vedno deljena: ali predstavlja ena najbolj znanih fresk predgrškega obdobja moškega ali žensko.
Kakorkoli že, strinjajo se, da freska upodablja osebo, ki je bila v družbi zelo cenjena. Arheologi so pod vplivi svojega svetovnega nazora in kulture predpostavili, da gre za osebo plemenitega rodu. A dejstvo je, da družba na starodavni Kreti ni bila ravno izrazito hierarhična, zagotovo drži, da niso obstajale družbene elite v smislu, kot jih poznamo danes.
Zakaj je ta in tak lik sploh postavljen na vidno in izpostavljeno mesto v Knososu? Ena od verjetnih razlag je, da so starodavni Krečani posebej spoštovali transspolnost kot božji dar in da so s kombinacijo moških in ženskih elementov na tej podobi želeli izpostaviti njeno duhovno vlogo in pomen.
To pa je v ostrem nasprotju z izrazito krutimi stališči zavračanja, ki izvirajo iz današnjih cerkva in klerikov, ter strahom pred »popačenostjo«, ki ga vcepljajo v glave svojim sledilcem. Po drugi strani pa druge kulture in širši uvid povsem spremenijo duhovno podobo posebnosti in različnosti, ki se pojavljajo znotraj človeškega izkustva. V nasprotju s strahom pred različnim in posledično zavračanjem in nasiljem do ljudi, ki »niso kot mi«, je taka podoba skladna z ljubeznijo in drugimi obče človeškimi načeli, kot sta dobrota in resnično sprejemanje.

Duhovne izkušnje, ki spreminjajo pogled na (družbeni) spol

Na začetku članka sem omenil nekatere duhovne izkušnje, ki pod vprašaj postavljajo pojem spola, in sicer ne le v družbenem smislu (vloga, ki jo nekdo ima, delo, ki ga opravlja, način, kako se vede itd.), ampak v globoko duhovnem smislu. Ko enkrat doživite popolno duhovno empatijo z osebo drugega biološkega ali družbenega spola, potem RAZUMETE. Ne zato, ker vam je to nekdo pojasnil, ampak ker ste to doživeli vi sami in iz prve roke veste, da vaša človeškost ni pogojevana z nečim tako trivialnim, kot je (družbeni) spol.
Znana misel, žal ne poznam avtorja, je našla pot v številne knjige o duhovnosti. Prepričan sem, da ste jo že kje prebrali. Predpostavljam, da vas je ganila, saj zadene v samo srčiko našega občutenja človeškosti. To je:

Mi nismo ljudje, ki imajo duhovne izkušnje,
mi smo duhovna bitja s človeško izkušnjo.

Zunaj vsakega razuma je predstavljati si duhovna bitja, ki pod belimi oblačili skrivajo genitalije, enako je zunaj vsakega razuma predstavljati si Boga z moškim spolnim organom in ne z ženskim. Niti ena duhovna ideja, kar vključuje tudi idejo duše, se ne sklicuje na pojem (družbenega) spola. Telo je kot oblačilo: oblečeš se in slečeš. Telo je namenjeno ustvarjanju izkušenj in temu služi. Ne predstavlja bistva in biti, ampak je kot orodje, ki ima svojo funkcijo. Popolnoma isto lahko trdimo tudi za osebnost, s katero se poistovetimo in ki jo spreminjamo in prilagajamo tudi v času življenja.
Duhovna izkušnja, ki jasno kaže na odvečnost poistovetenja z/s (družbenim) spolom, je spominjanje preteklih življenj. Katoliška doktrina bo seveda tudi to razglasila za neobstoječe, toda to ne spremeni dejstva, da imajo številni to izkušnjo. Kaj se vam zgodi, če ste zdaj ženska, spomnite pa se življenja, v katerem ste bili moški? Določa (družbeni) spol vaše notranje bistvo? Ste zdaj manj ženska, zato ker ste nekoč bili moški? Seveda ne. Če doživite tako izkušnjo, boste iz prve roke vedeli, kako smešno je svojo človeškost povezovati z/s (družbenim) spolom.
Način, kako pojasniti transspolnost, je globok in trajen spomin na našo duhovno naravo. To je seveda poenostavljeno pojasnilo, saj so karmični razlogi lahko zapleteni, kar pri številnih transspolnih osebah so. Samo dejstvo, da je tem osebam tak spomin dostopen (četudi na nezavedni ravni), medtem ko večini ljudi ni, kaže na njihovo specifičnost.
Večina globoko duhovnih izkušenj, ki preraščajo pojem (družbenega) spola (duhovna empatija, tantrične izkušnje, prenehanje poistovetenja s telesnimi značilnostmi ali osebnostjo, neobstajanje karmičnih in mentalnih obrazcev itd.) ne bo imela trajnega učinka na biološki spol ali družbeni spol, v katerega ste se rodili. Družbeni in biološki spol bosta še najprej takšna, kot sta, a njuna pomembnost bo zbledela.
Hujskači proti »družbenospolski ideologiji« trdijo, da bi sprejemanje ločenosti biološkega in družbenega spola lahko spodbudila ljudi k eksperimentiranju na področju družbenega spola, kar bi lahko povzročilo zmedenost in nered v glavah tistih, ki so »normalni«. Verjetno bi lahko, če bi jih nekdo k temu prisili in jih silil, da bi eksperimentirali. Po drugi strani pa je verjetno, da bi spolsko nevtralna vzgoja omogočila izražanje naravnega občutenja biološkega in družbenega spola in odpravila nekatere krivice, ki se vlečejo že stoletja (in se večinoma nanašajo na preferiran položaj moškega v družbeni hierarhiji). Kot sem napisal na začetku članka, je rešitev še vedno preprosta: starši naj vzgajajo otroke skladno s svojim svetovnim nazorom, to je treba omogočiti vsem. Kajti ob pravilnem razumevanju raznolikosti človeškega izkustva ne obstaja razlog, da bi se kdorkoli počutil ogroženega in da bi drugim in drugačnim vsiljeval kaj, česar se sam boji.
Odrekanje pravic, še posebej neprepoznavanje transspolnih oseb (in drugih, ki izstopajo iz uveljavljene dihotomije moški/ženska) povzroča nepopravljivo škodo in nasilje nad prečudovitimi človeškimi bitji, ki si tega nikakor ne zaslužijo.

Posledice družbenega nasilja nad drugačnimi

19 % transspolnih oseb je bilo žrtev nasilja v družini; 77 % transpolnih otrok je zaradi svojega videza bilo deležnih nasilja v šoli; 38 % transspolnih oseb je bilo izpostavljenih diskriminaciji in nasilju policistov; 21 % jih je bilo ogroženih zaradi odrekanja medicinske pomoči, ko so to potrebovali; 26 % jih je zaradi doživljanje svoje identitete izgubilo delo in 41 % transspolnih oseb je v nekem trenutku poskušalo narediti samomor.
Predstavljajte si, da je vaš biološki spol ženski, da ste v spolnem in vseh drugih pogledih počutite kot ženska. In zdaj si predstavljajte, da živite v skupnosti, v kateri se nekaj takega razume kot »popačenost«. Recimo da je v tej skupnosti cerkev, ki trdi, da so vsi ljudje transspolni in da je poistovetenje z enim biološkim in hkrati istim družbenim spolom nenaravno. Vedete se kot ženska, tako, kot se tudi počutite, a vsa vaša okolica vas zasmehuje. Pridete v šolo, profesorica vas gleda postrani in pokliče vaše starše na govorilno uro, ker »kako pa so vzgojili vendar svojega otroka?«. Kljub nenehni borbi z depresijo in obupom vam nekako uspe odrasti, a ko poskušate najti delo, vas odklonijo, ker niste, kot se spodobi. Potem s posvečenega mesta slišite, kako vas in vse druge, ki so zapadli v anomalijo enega spola, močan in obtožujoč glas razglaša za perverzneže in satanovo delo. In na koncu gre v vaši državi na tisoče ljudi na ulice in vam odreka pravico, da bi se sploh lahko izrekli za človeka.
Bi si želeli živeti v takem svetu? Ali bi bilo nenavadno, da bi jim v nekem trenutku začeli verjeti, da ste anomalija? Morda bi se poskušali prilagoditi. Nekaj časa vam bi to celo uspevalo. A na koncu ne bi več zdržali in bi se zrušili. Začeli bi se vesti kot anomalija, če vas že imajo za anomalijo. Nekje med obupom, prizadevanjem, da bi razumeli, in poskušanjem, da bi zadostili normam, ki vam jih vsiljujejo, bi zagotovo pomislili, da bi za vas bilo bolje, da se niti rodili ne bi, in zato bi vse skupaj poskušali prekiniti.
Si lahko to predstavljate?
Če si lahko, potem veste, kako se v naši družbi počuti transspolna oseba.

Vse je naravnano na izključevalnost: če menite, da je vaš svetovni nazor, vaš notranji občutek, vaša vera, vaše karkoli od boga dano in pravilno in da so oni drugi ne-pravilni, boste povzročili osebne in družbene tragedije.
Vaša interpretacija je ključna: če slišite, da gre za »popačenost«, je rezultat trpljenje in spor. Če slišite, da gre za »naravno raznolikost«, se bodo stvari obrnile v povsem drugo smer.
Ko sem napisal knjigo Angel pod masko, so bili številni navdušeni nad drugačnim pogledom ob rojstvu hendikepiranih otrok in »angelsko« vlogo, ki jo lahko imajo v odnosu do staršev in do vseh drugih ljudi. Isto, še celo bolj, velja tudi v tem primeru. Poanta »angela pod masko« ni v hendikepiranosti, ampak v različnosti.

Angeli so povsod okoli nas, skriti za masko različnega.

Če se vam rodi transspolno dete, boste vedeli, kaj je ljubezen, ko mu boste pogledali v oči? Ste pripravljeni na učenje od tistih, ki niso kot vi?

Sporočila ljubezni

Za konec tega obsežnega besedila (zgodilo se je, ni šlo z manj besedami), imam tri sporočila za tri različne skupine ljudi.
Najprej sporočilo tistim, ki so jim licemerci zameglili um in srce. Seveda ne morete vsega vedeti in vse razumeti, a prej, preden bi vrgli kamen, poskušajte vsaj izvedeti, kdo so ti ljudje. Na nitki so človeška življenja. Preden jih zavržete, poskušajte ločiti resnico od laži. Ne zdi se mi, da bi Bog, v katerega verjamete, od vas zahteval sovraštvo in zavračanje. Prav nasprotno, uči vas ljubezni. Zato vam pošilja angele – ljudi, drugačne, kot ste vi – da bi vam pokazal, kdo ste.
Če jih že vnaprej zavržete, ali boste nekoč, ko boste stali pred Njim, znali upravičiti razloge, zaradi katerih ste jih sovražili, obtoževali, ranili in ubijali?
Odvrzite strah pred domnevnim vplivom na vas in na vaše življenje. Nihče vam ne bo odvzel moškosti ali ženskosti niti vas ne bo spravljal v položaj, ko bi kaj takega bilo prepovedano ali zavrženo. Vaš svet se ne bo končal, če dovolite, da v njem živijo tudi tisti, ki so drugačni.

***

Vam, ki ste tudi brez dodatnih pojasnil dojeli, da ljubezen ni izključevalna, in ki ne potrebujete teorije, da bi prepoznali neomadeževano delo srca, lahko le čestitam, ker ste ljudje. A vas pozivam, da ne molčite. Prepogosto se dogaja, da so glasni samo tisti, ki so nasilni in izključevalni. Vi, svobodomiselni, duhovni, nežni, se s takimi stvarmi ne želite ukvarjati. V redu, a zagotovo ste opazili, da svet okoli vas iz leta v leto postaja vse bolj podoben nočni mori konfliktov, omejevanj in strahu. K temu bi lahko prispeval tudi vaš molk. Tudi nedelovanje ima posledice.
Ne pozivam vas na ulice. Ne pozivam k bitki. Pozivam vas k besedi in govoru. Nikar ne bodite tiho: širite besede, ki govore o ljubezni.

***

In za konec sporočilo vam, ki ste trenutno v središču razcepa med ljubeznijo in strahom. Ne morem trditi, da vem, kako vam je, saj po biološkem in družbenem spolu ter spolni usmerjenosti pripadam večini. Zaradi tega nikoli nisem občutil diskriminacije, a občutil sem jo zaradi drugačnega mišljenja ali življenjskega sloga. Morda se vam zdi, da prihajajo temni časi, ko bo vse, kar je drugačno, stvar strahu in sovraštva. A ne pozabite, še vedno so tu tisti, ki gledajo z očmi ljubezni in ki vam bodo stali ob strani, ko boste to potrebovali.

Kajti, konec koncev je to to, kar bi naj delali, da bi bili ljudje.