***

Večljubje je položaj, v katerem ena oseba goji ljubezenska čustva do več kot enega partnerja ali partnerice. Večljubje je družbeno sprejemljivo na področju prijateljstva (imate več kot enega prijatelja in te prijatelje imate radi), znotraj družine (imate več kot eno sestro ali enega brata oziroma več kot enega otroka in vse imate radi). Toda v romantičnih odnosih večljubje ni družbeno sprejemljivo. Sprejemljiva je zaporedna monogramija (po en partner v nekem časovnem obdobju, a ne več partnerjev istočasno). Očitno večljubje vključuje tudi vidik seksualnosti (saj jo vključuje vsaka romantična ljubezen). A nujno ni, da večljubje preraste v konkretno razmerje. Glede na to, da je družbeno nesprejemljivo, je kot prvo v praksi zelo težko odprto vzdrževati večljubno razmerje. Ena od prvih težav z večljubjem – ne nujno največja, a vsekakor prisotna) je, kako ga vključiti v vsakdanje življenje.

Precej večje težave so pravzaprav tiste notranje.

Vzgojeni smo v prepričanje, da se ljubezen PRAVILNO udejanja samo v odnosu dveh ljudi. Vse, kar smo videli, doživeli, gledali na filmih, brali v knjigah, govori o romantični ljubezni v dvoje. Še več, tovrstna ljubezen je idealizirana in hočeš nočeš iščemo idealnega partnerja, našo dušo dvojčico ali kakor to že želimo poimenovati.

V praksi pridemo do težav. Tega ali ni ali pa je, vendar se sčasoma pokaže, da to ni tako. Prav tako v praksi privolimo v manj kot na ideal, in sicer s ciljem, da bi zadovoljili svoje potrebe in napotke, ki neposredno ali posredno prihajajo iz okolice.

S časoma se pojavijo drugi ljudje, čustva se spremenijo, a ostajamo zaradi tega, kar življenje prinaša, zmedeni. Večina ljudi svoje partnerje vara in jih tako zavestno ali ne prizadene.

Če nas partner prevara ali zapusti, smo ljubosumni, ranjeni in razočarani zaradi izgube domnevne ljubezni, ki je v našem življenju pustila praznino.

Zgodba o odnosih se precej zaplete in t. i. strokovnjaki za odnose, knjige, mojstri samopomoči, psihologi in drugi nudijo preživete rešitve. V odnosu nekaj ni v redu, zmotili ste se, kajti če se ne bi, bi odnos bil popoln. Naučiti se morate, kako se pravilno vesti do partnerja; če ste nekoga drugega pogledali ali si ga zaželeli, potem za to obstaja razlog, nekaj ni v redu, krivi ste vi in vaš partner, poskušajte to najti, analizirati, izboljšati. A tako ljudje le mučijo sami s seboj, verjamejo v ideal, ki ga morda sploh ni in za katerega morda sploh ni treba, da bi bil. Zidajo gradove v oblakih in iz svojega življenja nasploh delajo kaos ter trpijo.

Razumevanje, da obstaja možnost večljubja – in na koncu tudi svoje lastne narave – nudi rešitev za marsikaj, kar danes v odnosih ni v redu. Ne za vse –poudarjam to. Spoštovanje partnerja, karakterne lastnosti, iskrenost in odgovornost – vse to ostaja še naprej kot osnova zaupanja in dobrega odnosa. Nekateri posamezniki morajo na tem dejansko delati.

Še več, povem vam in to tudi vem, da je za nekatere ljudi ideja večljubja napačna, saj je to zanje izgovor za lastne slabosti in nezmožnost prevzemanja odgovornosti. Toda to ne bi smelo biti tako, a se dogaja. Na srečo boste zelo hitro prepoznali posameznika, ki je nezrel in ki ne želi biti uspešen v večljubju, kot tudi ni uspešen v enoljubju.

To pomeni, da ko govorimo o večljubju, pravzaprav govorim o neki obliki naprednega ljubezenskega odnosa. Potrebne so precejšnja mera zrelosti, da obvladate svoje notranje demone – ljubosumje, ki se zagotovo pojavi – določena mera načrtovanja in spretnost, da prve korake večljubja naredite lažje, kot se vam zdaj zdi, da je mogoče. ?

Glede na to, da smo se zbrali, da bi naredili korak naprej od teorije, se dajmo poigrati s prvimi koraki prakse.

Torej, trenutno predpostavljamo naslednje:

1. Večina ljudi je večljubna.
2. Razumemo, da se to lahko zgodi nam ali trenutnemu partnerju ali partnerki.
3. Zavedamo se, da je verjetnost za to zelo velika in na to želimo biti pripravljeni.
4. Ali pa se je to že zgodilo in smo na robu izkušnje večljubja; to želimo prebresti na najboljši način.

Kaj je treba narediti?

ISKRENOST

SPOŠTOVANJE PARTNERJEVIH ŽELJA

DELO NA LJUBOSUMJU

IZBIRA VRSTE VEČLJUBJA, ZA KATERO STE PRIPRAVLJENI

NAČRTOVANJE IN NAPREDOVANJE KORAK ZA KORAKOM

ISKRENOST

Pogovarjate se. O vsem se pogovarjate odkrito. Prej, preden se kar koli zgodi. Tudi če ste prepričani (kolikor ste to lahko), da niste večljubni in da vas v tem trenutku to ne zanima, morate o tem vseeno govoriti.

Nikar ne skrivajte česa. Svojemu partnerju povejte vse, o čemer razmišljate. Vse karte bi morale biti na mizi.

Iskrenost ni faza, ki nekaj časa traja, iskrenost je trajno načelo.

In tudi iz iskrenosti je treba izhajati. Novemu partnerju je vsekakor treba povedati, s kom ima opravka in kaj od vas lahko pričakuje. To je edina po do dejanskega večljubja.

Obrazec: KONTROLNE TOČKE

SPOŠTOVANJE PARTNERJEVIH ŽELJA

Ni nujno, da so vaše in partnerjeve želje enake. Idealno je, če je tako, vendar se v praksi verjetno ne bodo popolnoma ujemale. Pogovorite se o tem, katere želje se ujemajo.

Nikar ne naredite česa, kar je partner izrecno poudaril, da tega ne želi.

Vedno povejte za svoja dejanja in preverite pri partnerju, ali se z njimi strinja.

Morda se to zdi kot neke vrste nesvoboda, a če vam je mar za ljubezen, potem s tem ne bo težav. Del svoje svobode boste z veseljem odstopili nekomu, ki ga imate radi.

V primeru, da so želje povsem različne, je možnost, da eden od njih odstopi. Druga možnost pa je, da sprejmete, da niste eden za drugega. Kakor koli je to videti težko, morate biti sposobni, da osebo, ki jo ljubite, pustite, da sledi svoji poti.

DELO NA LJUBOSUMJU

Četudi menite, da niste pretirano ljubosumna oseba, vas bo večljubje skoraj zagotovo presenetilo in vašo integriteto postavilo na preizkušnjo. Šele, ko vidite, kako vaš partner objema drugo osebo ali jo ljubi ali se je dotika, boste vedeli, ali ste ali niste ljubosumni.

Poleg spopadanja z lastnim ljubosumjem, se boste morali soočiti tudi s partnerjevim. To so dejansko lahko zapletene situacije, zato se je dobro nanje vnaprej pripraviti. Uskladite se recimo o postopkih, ki se jih boste držali, če bo enega od vas ljubosumje prevzelo do te mere, da ne bo več zdržal.

Seveda so to zapletene in pogosto dolgotrajne težave, zato je to, kar govorim, razmeroma splošno. Bistvo je – na tem začnite delati takoj. Ne hitite v večljubne položaje, ne da bi se prej s partnerjem uskladili o vprašanjih ljubosumja in postopkih, kako ravnati, če in ko se ljubosumje pojavi.

Končni cilj dela na ljubosumju je njegova preobrazba v ljuboživo – srečo, zadovoljstvo in uživanje v sreči vašega partnerja, ko je ta z drugo osebo. To se lahko zdi kot nedosegljiv ideal, toda lahko se zgodi, da boste presenečeni, kako hitro se ljuboživa lahko pojavi in kakšne vse svetove lahko odpre in izkušnje prinese.

O tem bom povedal nekaj več v sklopu Sadašive tantre.

Obrazec: OBVLADOVANJE LJUBOSUMJA

IZBIRA VRSTE VEČLJUBNEGA ODNOSA

Enoljubni odnos je vnaprej določen z družbenimi normami. O tem zagotovo ni treba govoriti, saj se ve, kaj se pričakuje. Po drugi strani je večljubje neraziskano področje. Precej več poti je kot ena sama.

Imate lahko recimo odprto zvezo in občasno lahko ljubezen delite z drugimi ljudmi. Lahko imate primernega partnerja, a tudi sekundarnega. Lahko ste eni osebi primarni partner in drugim sekunarni. Lahko ste v trojnem ali četvernem odnosu z drugimi, ne da bi imeli primarne in sekunarne odnose.

O tem se boste pogovarjali v skupinah v času delavnice, potem pa lahko to še dodatno predelamo ob odgovorih na vprašanja.

NAČRTOVANJE IN NAPREDOVANJE KORAK ZA KORAKOM

Ljubezni ne morete načrtovati. Ne morete načrtovati, ali vas bo nekdo pritegnil, vam bo všeč ali ga oziroma jo boste vzljubili. To je zunaj načrtovanja.

Toda načrtujete lahko, kako boste ravnali, če in ko se to zgodi. Ne pričakujte, da bo vse teklo gladko in preprosto. Ne gre le za vas oziroma vas in vašega partnerja. Gre tudi za druge ljudi.

Recimo, da vam je nekdo všeč, kako mu boste to povedali? Kako mu boste pristopili? Sami? Ali s partnerjem?

Če trenutno niste v zvezi s kom, kako boste pristopili k nekomu, ki je? In če ste v zvezi, kako boste pristopili k drugemu paru, ki vam je všeč?

Vidite, tu je veliko podrobnosti, a malo pravil.

Recimo, eno od pravil je odprtost in iskrenost od samega začetka.

Ali neposrednost – nikar ne olepšujte. Če vas kaj zanima, to pokažite, povejte, kaj želite, jasno in odkrito. Seveda se boste morali pripraviti na določeno količino nelagodja in mogoče zavrnitve.

Tu je tudi vprašanje spola. Ženske in moški se različno odzivajo na nenavadne ponudbe in to velja tudi za primer večljubja.

Verjeli ali ne, moja izkušnja – naše izkušnje, če sem natančnejši – je, da so moški, kar se tega tiče, bolj zaprti. Zelo radi govorijo in se hvalijo, toda ko pride do konkretnosti, so bolj sramežljivi in previdnejši kot ženske.

Ali na primer, če ste par in si želite deliti novega partnerja, recimo moškega, nekateri »praktiki« večljubja svetujejo, da je vedno moški tisti, ki naj bi potencialnega partnerja obvestil o tej želji. In obratno, če gre za žensko, potem naj bi to opravil ženski del para.

Toda nisem prepričan, da ta pravila delujejo. Mislim, da gre bolj za to, kako vam ustreza in kako se vi počutite.

Kakor koli že, to so teme, o katerih je prav tako treba govoriti, jih načrtovati in potem … izvesti.
?

***

Predavanje in delavnica temeljita na knjigi “Ljubezen – več ni preveč”, ki jo lahko naročite preko spletne strani založbe Chiara ali v hrvaščini “Ljubav – više nije previše”, ki jo lahko naročite preko spletne knjigarne HighCastle.

V Evropi nekateri politiki (in vlade) brezsramno povezujejo spolno nasilje nad otroki (pedofilijo) in različno spolno ali seksualno usmerjenost. Zanimivo je, da te vzporednice vzpostavljajo ljudje, ki so povezani s katoliško cerkvijo, ki ima kot organizacija s pedofilijo največ težav v svojih vrstah.

Niso se domislili, da bi združili zakon o pedofiliji in prežeto katoliško propagando, ki so ji izpostavljeni popolnoma vsi – tisti, ki si tega želijo, in tisti, ki si tega ne želijo. Še več, to katoliško propagando vsi plačujejo iz svojih denarnic, ne da bi se jih o tem vprašalo.

Da bi ironija bila še večja, je sklicevanje na naravnost nesmiselno vsaj iz dveh vidikov.

Prvič, naravno je, da manjšina ljudi občuti šibkejšo vez med telesom, v katerega so rojeni, in notranjimi procesi, željami in nagnjenji (kakor koli to že imenujemo). To ni povezano z ideologijo, družbenimi danostmi in vzgojo. Če bi to držalo, potem se v strogih, konservativnih družinah nikoli ne bi pojavljala istospolnost (ali katera koli druga različnost glede na standardno heteroseksualnost). Kot vemo, to ne drži. Istospolnost se pojavlja, kjer se po naravi pojavlja, ne glede na vplive, ki jim je bilo dete izpostavljeno. Edino, kar z vzgojo lahko izbiramo, je, ali želimo pri tem detetu in drugih otrocih razvijati sprejemanje različnosti ali želimo v otroško dušo vtkati samoto, krivico, prezir, obtoževanje in sovraštvo.

In drugič, naravna in človeška je nagnjenost k raziskovanju. Neodvisno od reprodukcije je seksualnost tudi način sporazumevanja in področje užitka in – da tega ne pozabim omeniti – področje, iz katerega izhajajo izjemno močne duhovne in preobražujoče izkušnje. Vsako omejevanje v tem smislu je škodljivo zato, ker je nenaravno. Zavestnemu človeškemu bitju ne morete prepovedati raziskovanja lastnih sposobnosti in možnosti. Oziroma lahko. Toda če to naredite, bo to rezultiralo zanikanje in zatiranje želja, v končni fazi pa nasilje in prave odklone (, kot jih lahko vidimo pri represivnih ideologijah, npr. katoliški, ki rezultira pedofilijo med duhovščino).

Kar imenujemo LGBT-propaganda, ne obstaja. Obstaja le resnica o človeškosti, ki ne sme biti utišana. V trenutku, ko se v Evropi in na Hrvaškem nazadnjaške ideje širijo hitreje kot virus, je Parada ponosa, ki danes poteka v Zagrebu, nadvse pomembna. Vsa moja podpora.

Empatija je zadnja spretnost, potrebna za popolno ljubezen. Če lahko občutite to, kar drugi čutijo, ste pripravljeni, da jih ljubite. Pravzaprav, ljubili jih boste zagotovo, saj bo privid ločenosti izginil in ostala bo le edinost, pravzaprav – enost. In to je prav tisto, kar ljubezen je.

Poskušal sem ji pojasniti, da nisem v položaju, da bi ji lahko svetoval iz prve roke. Za razliko od nje sem s svojimi partnerji vedno lahko govoril o občutkih, željah in dogajanjih z drugimi ljudmi. Niti predstavljati se ne znam, kako je biti v odnosu s partnerjem, ki je tako ljubosumen, da bi le pogovor o večljubju lahko ogrozil odnos.

»Zakaj bi to naredila?« je vprašala. »Čemu naj se prepustim tvegani, morda nevarni ljubezenski aferi? Je to mar vredno vsega?«

V mislih je seveda imela svojo vlogo soproge, svojega dobrega moža in njun zakon, načrte za prihodnost in vse prijetne stvari, v katerih skupaj uživata. Nova »ljubezen« (narekovaje je sama dodala; dvomila je, da lahko privlačnost, emocionalno zadovoljstvo in druge znake potencialnega novega odnosa z drugim moškim imenuje ljubezen) jo je ustrahovala in ogrožala vse, kar si je prej predstavljala.

»Ne vem,« sem previdno odgovoril. »O ljubezni ne razmišljam v terminih vzporednih vrednosti.
Očitno zmedena me je pogledala. »Ampak, tako moram gledati. Moram premisliti posledice svojih dejanj.«

»Seveda, morate. Toda v trenutku, ko to naredite, ne govorimo več o ljubezni, mar ne? V bistvu vas tisto, kar čutite, ne zanima več. Izkušnja je nejasna, vi pa se o njej izogibate preizpraševati, saj pozornost usmerjate na svoje potrebe in tisto, kar se bo z njimi zgodilo, če boste sledili občutkom.«

Nisem bil prepričan, ali me razume ali ne, zato sem nadaljeval. »Ljudje pogosto zamenjajo ljubezen za potrebo. Privlačnost, ki jo čutite do drugega moškega, bi lahko bila samo potreba. V tem primeru bi lahko občutili nezadovoljeno potrebo in se o tem pogovorili s svojim možem. Oba bi morala temu problemu nameniti dovolj pozornosti in problem rešiti. Po drugi strani pa bi tudi vaša predanost ideji zakona prav tako lahko bila potreba, temelječa na pogojeni navadi, občutki večljubja, ki se pojavljajo do drugih, pa bi lahko bili stvarni in resnični. V tem primeru bi morali dobro razmisliti o svojem življenju in o tem, kako ga želite preživeti, in se o tem pogovoriti s svojim soprogom, da bi videli, ali imata skupno prihodnost.«

Namenila mi je dolg pogled. Moji odgovori ji verjetno niso bili všeč. Želela je kaj preprostega; nekaj kot recept za »karmično pravilno delovanje«. Ljudje pogosto ne razumejo, da »karmično pravilno« ni vklesano v kamen. Karma ni le medsebojno delovanje danih pravil in željenega cilja. Vedno so tudi drugi dejavniki. Recimo, tu je vedno širša slika – dharma: kaj oseba je, ali še pomembneje, kaj bi oseba lahko postala.

Če skušate najti odgovor na vprašanje, zakaj koga ljubite, ste se lotili misije nemogoče. Ljubezen na taka vprašanja ne odgovarja. V ljubezni ne obstaja »zakaj«. Toda »zakaj« obstaja pri potrebah. Nekaj (ali nekoga) potrebujete iz nekega razloga. Nekaj (ali nekoga) ljubite brez razloga. Če imate za ljubezen razlog, potem to ni ljubezen, temveč potreba.

Tako imenovani »strokovnjaki za ljubezen« (ki se razglašajo za enoljubne in so trdo prepričani v popolnost preprostega emocionalnega odnosa eden do enega), vztrajajo pri trditvah, da se takrat, ko partner občuti privlačnost do nekoga drugega zunaj para, to dogaja zato, ker nekaj s primarnim odnosom ni v redu. Menijo, da je vedno razlog za večanje ljubezni. Z vpeljavo razloga pravzaprav nasprotujejo temu, kar se dogaja, in zmanjšujejo pomen izkušnje ljubezni glede na izkušnjo potrebe.

V nekaterih primerih imajo prav, a v večini primerov se motijo. Ljubezni razlog ni potreben. Ljubezen se pojavi iz jasnega neba, brez pogoja, vprašanja ali dodatnih zahtev. Tako človeška bitja – zavestna bitja – doživljajo ljubezen. Ne moremo je ožigosati; ne moremo ji niti določiti vrednosti niti je s čim primerjati.

A, seveda, prav to počnemo! Sprašujemo se, ali je koga vredno ljubiti; ali je vredno ravnati skladno z občutenjem. Tovrstna vprašanja človeku sploh niso naravna, a so še kako družbena. Zato se mučimo z ohranjanjem ravnotežja med tem, kar smo, in tem, kar družba misli, da bi morali biti.

»To pomeni, da sem večljubna, mar ne?« me je gledala prestrašena. »Zakaj sem takšna?« »Zakaj ne morem biti zadovoljna z eno osebo?« Ali ni bolje biti zvesta, predana in preprosta?«

Iz izkušenj vem, da je večina ljudi večljubna. Nekateri imajo ves čas čustva do več kot ene osebe; nekateri občasno. Nekateri tem občutkom sledijo in vstopajo v odnose z več ljudmi, nekateri pa ne. Ne istite zvestobe, predanosti in preprostosti z enoljubjem. Te vrline so v enaki meri del vsakega odnosa, tistega z eno osebo ali z več osebami. V vsakem odnosu je vendarle najpomembnejša iskrenost. Tako je lažje. To, česar soprog ne ve, ga ne more prizadeti, mar ne?«

Prikimala je, a ni bila videti posebej srečna.

Nadaljeval sem: »Tako misli večina ljudi, ki varajo in ne povedo. Toda če prisluhnite svojemu srcu, boste čutili, da je to napačno. V takšnem življenju ni ljubezni. Po drugi strani pa …, če ste iskreni … Da, težko bo in morda boste prisiljeni spremeniti svoja pričakovanja in predstave o tem, kakšno mora biti življenje, a vsaj rekli boste lahko, da ste bili iskreni do svojega soproga, sebe in ljubezni.«

***
Ne vem, kaj se je zgodilo potem, ko sva se razšla, in kako se je zaključila njena zgodba, tako podobna na stotine drugim, ki sem jih slišal. Verjetno so ji na misel še naprej prihajala vprašanja kot »zakaj«, »je mar vredno« in »kaj naj naredim«. Če se boste kadarkoli znašli v takem položaju, ne bodite prestrogi do sebe.

Če vas ljubezen najde, to ni niti vaša napaka niti vaša nagrada. Za ljubezen ni razloga, ga niti ni treba biti. Ljubezni ne morete izzvati ali zaslužiti, niti je ne morete zadržati, če se kdaj konča.

Na žalost pa ji lahko preprečite, da bi v popolnosti zacvetela, in celo uničite jo lahko, če ste prevelik suženj potreb.

Zapomnite si, ljubezen se pojavlja v neštetih oblikah in je ni mogoče omejevati z vašimi predstavami o njej. Vi ste človeško bitje, zavestno bitje, zato ste sposobni za ljubezen. Sposobni ste za različne vrste ljubezni.

Zakaj? Ne obstaja razlog, zato tudi vprašanja »zakaj« ne bi smelo biti.
Ne skušajte odgovoriti na vprašanje iz naslova tega članka. Zakaj ljubite, kako ljubite in koliko jih ljubite … Pa dajte no, to bo za vedno ostalo zunaj vašega dojemanja.

2. Ne zamenjaj ljubezni in zadovoljevanja potreb.

3. Ljubiti pomeni dajati, zadovoljevanje potreb pa prirazumeva prejemanje. Zamenjati to dvoje je zanesljiva pot do težav v odnosu.

4. Resnično ljubiti drugega je mogoče le tistemu, ki pozna in ljubi sebe.

5. Ko koga ljubiš, ta ne pripada tebi. Prav nasprotno: ti pripadaš njemu (njej)!

6. Ljubosumje je del strahu, ne ljubezni. Spremi to in zamenjaj sum v ljubezen z nasprotnim občutkom: z ljuboživo.

7. Vsaka ljubezen je dragocena in vredna izkušnja. Ne obupuj nad nobeno in nobeni ne obračaj hrbta.

8. Kot tudi na drugih področjih življenja bi bilo dobro tudi »edini način« izražanja ljubezni – družbeno sprejemljivo prakso zaporedne monogamije – dopolniti s celo paleto različnih možnosti ustvarjanja ljubezenskih odnosov.