Dve motivaciji upravljata ‘duhovno’ raziskovanje. Prva je izboljšati sebe in svet, v katerem živimo, druga pa je dojeti, kakšna je resničnost po sebi in živeti v njej (in ne v prividu, v iluziji).

Večina ljudi sledi prvi, saj je druga … Pravzaprav malokdo sploh razmišlja o razliki med tema dvema motivacijama. Poskusite zdaj razmisliti o tej razliki.

Kaj mi bo resnica, če nisem srečen!?

Kaj mi bo sreča, če živim v iluziji!?

Katera od teh dveh povedi izraža vašo motivacijo?

Najbolje bi bilo imeti obe, mar ne? Morda se na koncu tako tudi zgodi, a tega vam nihče ne more obljubiti. Medtem pa vaša izhodiščna motivacija določa tudi smer vašega gibanja. Ena od njiju vodi do konca duhovne poti, druga pa do vedno novih začetkov in večnega kroženja.

Veste, katera je katera?

2.

Če je vaša izhodiščna duhovna motivacija iskanje sreče, je verjetnost, da boste našli resnico o sebi in svetu, enaka ničli. Če pa je vaša izhodiščna motivacija iskanje resnice, je mogoče, da boste na poti našli tudi srečo. Ni zanesljivo, da bo tako, a mogoče je.

Analiza verjetnosti enega ali drugega rezultata bi morala zadostovati za pravilni izbor. A ljudje so biološko pogojeni, da iščejo stanje ugodja; od homeostaze na celični ravni do abstraktnih in zelo posebnih dražljajev ali stanj, ki jih osrečujejo, nekatere pa ne ravno. Zaradi tega številni zavračajo idejo o resnici in o resničnosti, kot je, ker je navsezadnje vse, kar si želimo, sreča.

In tu je skrita past, ker sreča ni povsem definirano stanje. Ne le, da so nianse, ampak so tudi razlike pri tem, kaj jo bo spodbudilo, še posebej pa pri tem, kaj jo bo ohranjalo.

Nekateri bodo v zanikanju resnice šli zelo daleč in trdili, da resničnosti same po sebi ni, da je vse posledica projekcije našega uma, zato je iskanje resnice zaman. Vse, kar vam preostane, je iskanje zadovoljstva, uspeha, zdravja in sreče. Resnica je manj pomembna, če sploh.

Kako je to pri vas? Kje ste glede tega vprašanja vi?

3.

Za trenutek si predstavljamo, da je resničnost, kot je, in da je v njej resnica in prav tako tudi iluzija (resničnost, kot se zdi, da je, čeprav ni). V tem primeru vas predajanje le in izključno iskanju sreče, nikoli ne bo pripeljalo do resnice. Razlog je isti, kot ga nekateri zagovorniki domnevne ‘duhovnosti’ pojasnjujejo z močjo uma. Če se na nekaj osredotočite in temu posvetite svojo energijo, voljo in željo, bo to nekaj postalo vaša resničnost. In če je tako – in je, saj ima um moč projekcije ali ustvarjanja – boste dobili točno to, kar želite; vsaj začasno.

Ni treba, da ima vaša predstava ugodja, zadovoljstva, sreče in miru kakšno zvezo z resnico, najpogosteje je nima. Z drugimi besedami; če sledite tej poti, boste razvili zavidanja vredno sposobnost ustvarjanja in ohranjanja iluzije. Mogoče je, da vas bo to pritegnilo in nekaj časa zadržalo na tej poti, a iluzija ima neko neprijetno lastnost: nikoli ne traja večno; je ‘smrtna’. To pomeni, da je, ne glede na svojo vsebino, prav tako minljiva tudi vaša pridobljena sreča.

Tej poti ni konca, le večno kroženje v mrzličnem iskanju sreče, ki se vedno izmuzne. To je pot nenehnih vzponov in padcev: pot nenehnih novih začetkov, brez možnosti konca. Na koncu, po dovolj ponovitvah, sam občutek sreče, dosežen na ta način, zbledi in se spremeni v praznino.

4.

Zdaj pa si predstavljajte, da vaše duhovno iskanje usmerja moto ‘resnica za vsako ceno’. Najprej morate vedeti, da to pravzaprav ni stvar odločitve, temveč zrelosti. Človek preprosto mora nekaj časa preživeti na poti iskanja sreče, izpopolnjevanju sebe in poskusih spreminjanja sveta. Šele ko se cikli doseganja in izgubljanja dovoljkrat ponovijo, šele takrat se pojavi želja po nečem drugem. Iskreno povedano, to pravzaprav ni toliko želja ‘po’ nečem, ampak bolj odpor do starega, tisočkrat doživetega.

Iskanje resnice ni biološko pogojeno. Biološki organizem resnice ne potrebuje, da bi preživel; potrebuje funkcionalnost. To pomeni, da se motivacija dejansko rodi na drugem mestu. To mesto je svobodnejše, manj pogojevano kot biologija. In prav zaradi tega bolj abstraktno in včasih – to je treba priznati – kot da nas bi potiskalo stran od naših lastnih interesov. V poznejših fazah, ko se želja po resnici toliko okrepi, da preide v neke vrste monomanijo, te motivacije ne morejo več preglasiti niti nagoni in tudi potreba po ohranjanju življenja ne. Dobesedno, iskanje resnice postane edina stvar, ki je pomembna; pomembnejše celo od preživetja.

Kaj je lahko tako močno, da premaga vrojeno potrebo po ugodju, sreči in morda tudi po življenju? Tako močan je lahko samo naš stari sopotnik, orodje, s katerim oblikujemo resničnost in svoje življenje ter v duhovnosti pogosto omalovaževan del zavestnega bitja – um.

5.

Um ima veliko moč, za dobro in za slabo, to je za resnico ali laž. V njem nastajajo iluzije in le tam se lahko tudi končajo. Kljub skorajda popolnemu zavračanju pomena uma na področju današnje duhovnosti nisem prvi, in upam, da tudi ne zadnji, ki izpostavlja njegovo edinstveno sposobnost, da kot skalpel natančno loči plasti iluzije in razkrije resnico.

Za trenutek si predstavljajte, da se je to že zgodilo. Kakšne so možnosti, da to, kar ste odkrili – resnica – v vas ustvari občutek sreče? Torej, kakšne so možnosti, da skupaj z resnico hkrati dobite tudi drugo glavno nagrado nenehnega iskanja v človekovem življenju?

Da, mogoče je, da vam resnica ne bo všeč in da z njo ne boste ravno srečni. Toda mogoče je tudi, da vas bo resnica razveselila nad vsemi vašimi pričakovanji. Ali pa boste morda ravnodušni, vseeno. Ne veste, kaj se bo zgodilo, zato je pošteno reči, da so možnosti, da bi hkrati našli tudi srečo v trenutku, ko boste dojeli resnico, vsaj pol-pol.

Glede na ničelno verjetnost, da bi našli resnico, medtem ko z vsemi silami iščete srečo, bi odločitev vsaj v teoriji morala biti popolnoma jasna – najprej resnica, o sreči pa kasneje.

6.

Ljudje so tudi pred vami iskali odgovore na vprašanja o resničnosti, kot je, in nekateri so jih dejansko tudi našli.  V tej luči bi bilo morda dobro zgodbo o duhovni motivaciji nekoliko ‘posladkati’.

Obstajata dve vrsti sreče. Ena je pogojevana, druga ni. Pogojevana sreča je tista, ki jo pričakujete, ko pravite: »Samo da uresničim to in to, pa bom srečen!« ‘To in to’ je lahko finančni cilj, lahko je rojstvo otroka, uspeh v karieri ali pot okoli sveta. Takšna sreča se ustvarja, pride in odide.

Obstaja pa tudi tista druga, nepogojevana sreča, ki jo ljudje včasih občutijo, čeprav pogosto ne cenijo dovolj. To je sreča, za katero nimate ravno nekega razloga, ne morete reči, da ste srečni zaradi nečesa, ampak samo tako –srečni ste. Veste, o čem pišem, mar ne? Upam, da so bili v vašem življenju trenutki, ko ste bili srečni brez razloga, brez posebnega motiva, morda takrat, ko ste stali na vrhu nekega hriba in gledali v daljavo. Če ta občutek poznate, potem mi bo lažje obljubiti, da ga boste imeli v trenutku, ko bo vaš um ločil iluzijo od resnice.

Ta trenutek bi se lahko z mesta, kjer ste zdaj, zdel zastrašujoč (kdo ve, kaj je v vašem življenju iluzija in kaj ni, kaj bo odšlo in kaj ostalo), ko pa se boste ozrli nazaj, boste razumeli, da je prav takrat minljiva, pogojevanja sreča zapustila vaše življenje in naredila prostor za tisto drugo, globljo, nepogojevano in večno.

7.

O resnici morate vedeti tri stvari, preden krenete v njeno smer.

Prvič, resnica nikomur ne pripada. Izjave kot ‘moja resnica in ‘tvoja resnica’ so izgovori za izgubljene v megli.

Drugič, resnica ne ustvarja ujetnikov; nikogar ne zasužnjuje niti ne omejuje. To pomeni, da vas nihče v nič ne more sili (celo sami sebe ne), in prav tako vam nihče ne more vsiliti resnice. Z drugimi besedami, resnica in svoboda sta pojma, ki pogosto prideta skupaj.

In tretjič, nihče vam ne more razkriti (povedati, pokazati) resnice o resničnosti, ampak jo morate videti sami. Ko vam kdo govori o resnični resničnosti tako, da vam opisuje, kakšna je, v nasprotju od tega, kar vi mislite ali vidite, lahko mirno zamahnete z roko in mu obrnete hrbet. Ta oseba ne le, da ne govori tega, kar je resnica, ampak vas vleče v eno od najbolj neprijetnih pasti na duhovni poti: občutek, da veste; občutek, da ste prispeli, a niste niti začeli.

Edina pot do resnice je dobra metodološka pomoč, s katero boste ločili resničnost od neresničnosti. Če se boste naučili metodologije, imate možnosti, da z njeno pomočjo sami pridete do resničnosti. Če se o tem, kakšna naj bi bila videti resničnost, učite iz tujih oči (celo če se o tem samo informirate), ne boste nikamor prišli, ampak boste ustvarili le še en sloj megle med seboj in resničnostjo.

8.

Um ustvarja iluzijo, zato lahko iluzija samo na tem mestu tudi izgine. Pri metodologiji dekonstrukcije iluzije gre za čiščenje uma. Lahko bi rekli tudi ‘krepitev uma’ ali morda ‘razjasnitev uma’, a je očiščenje vendarle najboljši opis.

Um po svoji naravi opravlja nalogo prepoznavanja, razlikovanja in razčlenjevanja. Ni ga treba naučiti česa novega, je pa treba razbiti vzorce, ki jih um uporablja, da bi se znašel v velikem številu konceptov, ki jih uporablja vsak dan.

Recimo, ko posameznik pomisli (ali reče) ‘prijateljstvo’, čeprav ga drugi razume, ni gotovo, da mislita na prav točno iste postopke in občutke. Prijateljstvo je zapleten pojem in njegovo razumevanje ter raba sta odvisna od številnih dejavnikov, od vzgoje, običajev do različnih situacij. A ne bomo veliko razmišljali o tem pojmu, ampak ga bomo uporabljali samodejno.

Večina pojmov, ki jih uporabljamo, da bi mislili (in govorili, torej uporabljali jezik), je pravzaprav samodejna pri rokovanju s konstrukcijami. Ne zavedamo se, kako so te konstrukcije nastale niti, zakaj so take. Zavedamo se le njihovega končnega pomena, ki se lahko nekoliko ali celo bistveno razlikuje od pomena, ki ga ima isti pojem za druge ljudi.

‘Čiščenje uma’ je metoda ozaveščanja načina, kako nastajajo konstrukcije. Ko se tega načina začnete zavedati, bo um sam, po svoji naravi, ločil resničnost od iluzije.

9.

Vsi ljudje mislijo, a malokdo razume, ‘kako’ misli potekajo, od kod prihajajo in zakaj so ravno takšne in ne drugačne. Kljub temu večina ljudi misli, da so misli ‘njihove’, da so se jih oni domislili, medtem ko se njihovo ‘razmišljanje’ zreducira na niz avtomatizmov in naučenih konstrukcij. To je razlog, zakaj večina ljudi vsak dan misli 99,9 % istih misli kot prejšnji dan, kar pomeni, da je zelo malo avtentičnih, izvirnih in kreativnih misli.

A ostaja dejstvo, da vsi ljudje še naprej mislijo, saj imajo um. To dejstvo vzbuja upanje, da je konstrukcije mogoče razbiti, avtomatizme razčleniti in umu vrniti njegovo prvotno nalogo, to je videti resničnosti, kot je.

Možnost za to obstaja in – to je pomembno poudariti – ni odvisna od inteligence ali določenih drugih sposobnosti. Za uresničitev te možnosti sta potrebni dve stvari: iskrena želja, osnovana na razumevanju tega, kar se želi doseči, in preprost, čist zdravi razum, ki ga ima vsako misleče bitje, ne glede na izobrazbo in interese.

‘Čiščenje uma’ je neka vrsta treninga razmišljanja s pomočjo metodologije, ki so ji nekoč rekli ‘viveka’, danes pa je skorajda popolnoma neznana.

10.

Vsi ljudje ne bodo čutili privlačnosti do treninga uma in njegovega čiščenja. Kot prvo, večina ljudi je prepričana, da zna pravilno misliti, ideja, da je to treba vaditi, se nekaterim si kot žaljivka.

Dalje, celo če čutijo željo po čem takem, nekateri ljudje ne bodo mogli slediti treningom viveke. Približno 10 % ljudi bo odpadlo pri prvih korakih, še toliko pri kasnejših. Torej, čiščenje uma je možnost za večino, a ni ravno za vsakogar.

Trening zahteva štiri do šest mesecev vsakodnevnega dela. Najprej je naporen in se je treba navaditi na poseben način dela, kasneje pa, če kandidat ‘ujame ritem’ vsi navidezno nepovezani delci dobijo svoj smisel in proces postane zelo zanimiv. Po uspešnem zaključku bodo številni trdili, da so to bili najboljši, najbolj produktivni in najbolj vznemirljivi meseci njihovega življenja.

11.

Nihče nikomur ne more posredovati resnice, a vsak jo lahko ‘vidi’ sam. Kot zavestna bitja imamo sposobnost dekonstrukcije iluzije. Vgrajena je v naš um kot ‘razlikovalna sposobnost’ ali ‘viveka’.

Naš um je prav tako spodoben ustvarjati zapletene konstrukcije in pojme, ki jih uporabljamo samodejno. Ti zasenčijo resnico in onemogočajo uvid v resničnost, kot je.

Temu uvidu (ki je pravzaprav trajno stanje) so nekoč rekli razsvetljenje, danes pa je, kot velja za številne druge duhovne izraze, dobil različne pomene za različne ljudi.

In kljub možnosti nerazumevanja bom napisal, da trening čiščenja uma vodi do samega roba razsvetljenja in tako predstavlja najbolj neposredno pot do njega. To je naravno stanje zavestnega bitja, v katerem je resničnost opazovana takšna, kot je, brez iluzije in brez privida.

Ni nujno, da vam bo to stanje všeč. Še več, lahko bi se zgodilo, da bi spotoma izgubili veliko, kar vam je zdaj ljubo in na kar se zanašate. Ljudje se namreč pogosto zanašajo na iluzijo. Njeno izginotje je lahko zastrašujoče.

Vendar pa se iskanje resnice nikoli ne bo končalo. Vsako zavestno misleče bitje bo na koncu odvrglo vse drugo in šlo po poti odkrivanja resničnosti, kot je. To je tudi vaša neizbežna usoda.

Vprašanje ni, ali hočete ali nočete, ampak samo – kdaj boste.

To ni navadna knjiga.

Zdi se, da bi za njeno vsebino lahko rekli, da je navdihujoča, morda poetska, a je zagotovo nenavadna. Gre za nize povedi, ki – spet navidezno – tvorijo smiselne celote. Toda ti nizi so sestavljeni po določenih ritmih in vsebinsko povezani z nepovezanimi povedmi, ki jih bralci (ali poslušalci – prvotno so ‘vibracije zavesti’ namenjene poslušanju) popeljejo v povsem posebno stanje ‘prepoznavanja’ ali ‘usklajevanja’ z globokimi valovi ustvarjanja, ki so – kako nenavadno – v njihovi lastni zavesti.

Moj namen ni, da bi na tem mestu pojasnil celotno teorijo; tak tudi ni namen knjige “Kvantnih vibracija zavesti”. Knjigo lahko umestimo v posebno nišo redkih idej, do katerih imajo dostop pripravljeni. Če jo boste vzeli v roke zaradi radovednosti, le toliko, da bi videli, za kaj gre, boste zelo verjetno hitro odnehali z branjem. Dejansko, to ni navadna knjiga, ni je mogoče brati kot druge knjige, zato je bolje, da tega niti ne poskušate.

Pojasnilo se je moralo začeti s tem opozorilom, da bi se izognili zmedenosti in nesporazumom. Vendar pa to ne pomeni, da ta knjiga ni namenjena vsakemu. Je. Prav zares. Vsakdo jo lahko bere (ali posluša) in bo imel od nje veliko koristi. Bistvo je, da te koristi niso takšne, kot bi jih imeli od drugih knjig. Recimo, tukaj ni zgodb z zanimivimi zapleti, ki bi vas zabavali. Ni niti informacij, ki bi jih uporabili v praksi in vam bi olajšale vsakdanje življenje, izboljšale zdravje ali samozavest. A vendar lahko od nje dobite vse to in še veliko, veliko več. Le da to ne bo na običajen način, po običajnih kanalih. Zgodilo se bo drugače, veliko bolj neposredno, saj besede te knjige segajo globoko in daleč ter prodirajo vse do izvira. Delujejo v ozadju zapletenih vzorcev vašega uma in čustvenih dram vašega srca. Spuščajo se v globine, ki jih vaše razmišljanje ne doseže. Še več, spustijo se dlje od dosega katerega koli kognitivnega procesa, pa naj bo to zaznavanje s čutili, utripanje občutka ali ostrina razuma.

Ta knjiga je čudo, podobno kvantnim čudežem, ki vznemirjajo znanstvenike. Prebija vse ovire in krši vse spoznavne zakone branja ali poslušanja. No, to pomeni le, da uporablja določene druge zakone, globlje, temeljitejše, bolj smiselne in obsežnejše.

V tem smislu ta knjiga sama po sebi predstavlja orodje za hitro – v nekaterih primerih morda le trenutno – spremembo zavesti iz tiste vsakdanje v tisto kozmično, absolutno, decentralizirano, vseprisotno, edinstveno in resnično.

Seveda, zavedam se, da so te besede slišati pogumno in ambiciozno. Možno je, da vas bo knjiga prav zaradi tega pritegnila, verjeten pa je tudi ravno obraten učinek. Kakorkoli že, prepričan sem, da bo vsebina knjige našla pot do tistih, ki so jo pripravljeni sprejeti. 

Ko smo že pri pripravljenosti, tu so knjige, ki bi lahko ponudile dodatna pojasnila tega, kar je v tej, nenavadni, kot je. Najprej je to knjiga ‘Preboj – zoperstavite se avtoriteti iluzije’ (Chiara, Ljubljana; HighCastle, Zagreb, 2020). V knjigi boste našli podrobna pojasnila tako imenovanih ‘nekonceptualnih jezikovnih oblik’ (NLF) in tudi deset prvih branj NLF, ki so v tej knjigi ponovno objavljena.

Po tem dobro pripravo predstavlja tudi knjiga ‘Šesto stanje zavesti’ (Chiara, Ljubljana 2023, HighCastle, Zagreb, 2023). Pozornost usmerite na poglavje ‘Šruti– prepoznavanje čistih oblik’. To poglavje je na koncu knjige, zato bo branje prejšnjih poglavij ustvarilo pravi kontekst za razumevanje šruti.

In na koncu priporočam še dve manj obsežni knjigi iz serije ‘Razmišljanja o Šestem (Refleksije na Šesto)’. Prva ima naslov ‘Kaj je zavest (Što je svijest?)’ (Chiara, Ljubljana; HighCastle, Zagreb, 2023), druga pa ‘Kako zavest ustvarja materijo (Kako svijest stvara materiju)’ (Chiara, Ljubljana, HighCastle, Zagreb, 2024). Ti knjigi sta ‘satelita’ knjige ‘Šesto stanje zavesti’, ki sta nastali zaradi potrebe po dodatnih pojasnilih idej, ki so v njej predstavljene. Ta pojasnila temeljijo na sodobni znanosti, recimo na kvantni fiziki (v knjigi ‘Kaj je zavest?’) ter na epistemologiji, kognitivni psihologiji in nevroznanosti (v knjigi ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). Upam, da bo to dovolj za poglobljeno razumevanje smisla in vsebine te knjige.

In da ne bo zmede tudi glede tega: ta knjiga JE nastala kot rezultat znanstvenih raziskovanj. Vendar to niso raziskovanja našeznanosti, temveč drugačne znanosti – tiste, ki ne sklepa kompromisov z znanstveno metodologijo. Gledano po površini, bo to povprečen posameznik (in znanstvenik) poimenoval izkustveno raziskovanje ali raziskovanje zavesti. Ta isti povprečni posameznik (še posebej pa znanstvenik) bo potem zamahnil z roko in vse skupaj označil za subjektivno. Knjige, ki sem jih predlagal kot pripravljalno branje za razumevanje tega, bi morale zadostovati za zadovoljitev uma, ki je nagnjen k razpravljanju in ki želi vedeti, kako je lahko vsebina, ustvarjena z raziskovanjem zavesti, rezultat brezkompromisne znanstvene metodologije. Tukaj nimam namena ponavljati argumentov, ampak bom predstavil orise ‘zgodovine’ tovrstnega raziskovanja v resničnosti. Predstavljeno bo z zelo hitrimi in kratkimi potezami, zato ne pričakujte detajlov, ampak splošno sliko in okvir za to, kar sledi.

V mislih se vrnite v čas pred razvojem tehnologije. Lahko si predstavljate kulturo, za katero ste že slišali ali jo celo poznate, recimo predvedsko kulturo Indije. Lahko pa si predstavljate nekaj, česar v naši zgodovini ni bilo, ali pa tega vsaj ne vemo; neko kulturo, ki obstaja le kot ideja. Recimo, da je ljudi nekoč zanimalo – tako kot jih zdaj in tukaj zanima – odkrivanje skrivnosti sveta, v katerem živijo. Za lažjo predstavo in za odstranitev motenj, ki bi vam lahko prišle na misel, odstranite vse družbene težave, s katerimi se soočamo danes. Hrane je dovolj, civilizacija je miroljubna, ni čezmernega ogrožanja življenja z nasiljem, ljudje imajo dovolj časa za razmislek o sebi in resničnosti. Utopija, bi pomislili, vendar bi imeli le deloma prav. Ne glede na to, o čemer nas hoče prepričati uradna različica zgodovine, so bila takšna obdobja v življenju človeštva, na primer v neolitiku, med deset tisoč in tri tisoč leti pred našim štetjem. A za nas zdaj ni pomembno, ali je to obdobje bilo ali ga ni bilo v zgodovini naši družbe. Pomembno je le, da se v mislih postavimo v ta možni položaj, saj – navsezadnje so nekateri ljudje v določenih obdobjih bili v tem položaju, četudi vsa civilizacija ne. In navsezadnje bi to lahko rekli tudi za našo sedanjost. Eksistenčnih groženj je več, kot bi si želeli, a za nekatere posameznike, celo za številne, je tudi dovolj prostora za razmišljanje o smislu, namenu in znanju. A v tem trenutku ne bomo ostali v sedanjosti, ker bi imel tak postopek eno veliko napako: indoktrinirani smo z znanstveno paradigmo, iz katere je zrasla naša tehnologija. Zaradi te indoktrinacije se moramo vsaj v mislih postaviti v drugačen položaj. Tehnologije torej ni, obstaja pa človeški um, bister in radoveden, kakršen je zdaj.

Obdarjeni s temi lastnostmi uma, pod pogojem, da so bili pošteni in so imeli dovolj časa, so nekateri ljudje prišli do zaključka, da mora obstajati zanesljiv način pridobivanja znanja. Seveda to niso bili vsi ljudje. Morda niti ne večina, saj je bila večina še vedno pod vplivom strahu, ki jih je vodil v kraljestvo vraževerja ali morda malo bolj napredne – vere. Takšno večino bomo pustili ob strani in se osredotočili na manjše število modrih posameznikov, ki so odkrili to, kar se imenuje – znanstvena metodologija.

Eno od prvih načel tega odkritja je bilo spoznanje, da je treba znanstveno vprašanje zastaviti tako, da ga je mogoče ovreči. Če so odgovori ponujeni v obliki celot, jih imenujemo znanstveni izreki ali teorije. Biti morajo takšni, da jih je mogoče ovreči. Kajti če to ni mogoče, če ni načina, da bi dokazali, da se motijo, potem niso znanstveni, ampak spadajo na področje vere. In o veri se ne razpravlja, čeprav ljudje to obožujejo in si izmišljujejo zelo razvejane mentalne konstrukte, ki jim pravijo teologija, ki temeljijo na … hm, pravzaprav na ničemer.

Če bomo govorili o znanosti – torej o znanju – potem mora biti vse, kar počnemo, takšno, da omogoča vsem drugim, da dokažejo, da nekaj drži ali ne drži. Ko imamo takšno metodologijo, ji lahko rečemo znanstvena.

S takšnim odnosom so tisti modri možje iz pradavnine (ali modreci iz naše domišljije) gledali na svet okoli sebe. Ker se niso okužili z virusom materializma (niti z našo tehnologijo, ki je produkt takega pogleda na svet), so ugotovili, da karkoli vidijo, slišijo ali kakorkoli doživljajo, dejansko doživljajo to v zavesti. Nekateri med njimi so šli tako daleč, da so rekli, da ko ni njihovezavesti, tudi ničesar drugega ni. In to je sprožilo razprave med skrajnimi solipsisti, ki so trdili, da ni ničesar razen njih samih, in tistimi bolj previdnimi, ki so trdili, da ne morejo vedeti, ali obstaja karkoli zunaj zavesti. Njihove razprave so se končale v korist zadnjih, čeprav prepričani solipsisti tudi te razprave obravnavajo kot svoj lastni notranji dialog. Kakor koli že, glede ene stvari so se strinjali: vprašanje obstoja česar koli zunaj zavesti ni znanstveno vprašanje! Tega se ne da dokazati, ne ovreči in zato o njem ni vredno razmišljati. Trditev, da materialni svet obstaja neodvisno od zavesti, je na isti ravni kot teologija. Temelji na veri, ne na znanstveni metodologiji.

Na tej točki se naša namišljena akademska kultura brez današnje tehnologije in nedotaknjena z indoktrinacijo prevladujoče paradigme, ki zagovarja neodvisen obstoj materije (čeprav tega ne more dokazati), giblje v zelo drugo smer kot naša sedanja akademija in to, kar imenujemo znanost. Pozor, znanstvena metodologija je še vedno ista, vendar si že na samem začetku niso dovolili, da bi si zatiskali oči pred njenim kršenjem. Predstavljajmo si, da je tako. Recimo, da je. V katero smer bi lahko šla takšna znanost?

Smer je očitna: raziskovanje zavesti. Vse naše izkušnje, celotno doživljanje sveta in morda ves svet kot tak (ta del je treba še dokazati, vendar je možno) obstaja v zavesti. Ali je vsaj od nje odvisen, in to do te mere, da se lahko spremeni v trenutku, če se spremeni vsebina zavesti. Ali stanje zavesti, a to so že podrobnosti, o katerih tukaj ne bomo govorili.

S to očitno smerjo se je takoj pojavila očitna težava: v zavesti je veliko subjektivnega in zelo, zelo spremenljivega. Še več, subjektivne vsebine zavesti – kaj se komu zdi, kako se kdo počuti, kaj si kdo želi in podobno – povsem očitno ustrezajo merilomneznanstvenih vprašanj. Kljub temu je zavest tu kot osnova našega življenja, o tem ni dvoma. In kaj zdaj?

Rešitev ni tako zapletena, kot se nam zdi (saj takoj pomislimo na instrumente, objektivnost in podobne izraze, ki, če dobro spremljate to zgodbo, nimajo mesta v pravi znanstveni paradigmi). Preučiti je treba tisti del zavesti, ki ni spremenljiv. V vsakdanjih okoliščinah je to zelo težko, saj je prav vse spremenljivo – od občutkov, prek misli in spominov do čustev. Tako ni mogoče znanstveno preučevati zavesti. Za to potrebujemo posebne okoliščine – nekaj, kar je kot laboratorij, v katerem bomo lahko najprej izolirali zavest ali njene dele, nato pa opazovali spremenljivke, ki se v njej pojavljajo glede na učinek, ki ga imajo na izkušnjo resničnosti.

Laboratorij se imenuje meditacija, ta beseda pa označuje postopek umirjanja miselne dejavnosti vse, dokler se ta ne popolnoma umiri in ostane le osnovni medij, v katerem se odvija dejavnost uma. Ta medij lahko imenujemo čista zavest. Čista zavest je ‘laboratorijski rezultat’ meditacije, pojavlja se v izoliranih pogojih (zunaj običajnih dejavnosti) in predstavlja prvi korak k znanstveni analizi resničnosti, kot je.

Za ta prvi korak ste verjetno že slišali, a o njem tako verjetno niste razmišljali. Zaradi popolne zmede glede izraza “meditacija”, ki ima za različne ljudi različne pomene, se je prav tako izgubila možnost, da na ta proces pogledamo skozi prizmo spoznavanja resničnosti. Toda za naše namišljene modre znanstvenike sta meditacija in umirjanje miselne dejavnosti prav to, nič manj in nič več.

Razvoj drugačne znanosti od te točke naprej postane kompleksen in manj razumljiv, a hkrati zelo zanimiv. Dal bom vse od sebe, da vam jo predstavim na preprost način, saj se tu končno začne skoraj neverjetno potovanje h ‘kvantnim fluktuacijam zavesti’, ki so vsebina te knjige.

Ena prvih ugotovitev pravih raziskovalcev zavesti in resničnosti je, da izolirana čista zavest ne predstavlja niča in praznine. Vedno je nekaj v njej. Ne samo, da predstavlja obstoj ali bivanje – v obliki občutka prisotnosti zavesti brez dejavnosti –, ampak zavest dejansko ni prazna in ploščata. Raziskovalci zavesti do tega zaključka niso prišli takoj, ampak sčasoma, ko so se krepile njihove izkušnje in stik s čisto zavestjo. Nazadnje so prišli do nenavadnega zaključka, da čista zavest ne omogoča dolgoročnega obstoja česar koli. Nič se vedno spremeni v nekaj. Še več, ta mehanizem pretvorbe je pravzaprav mehanizem ustvarjanja … vsega. Znotraj tega mehanizma obstajajo zakoni, ki urejajo ustvarjanje, in poznavanje teh zakonov je možno na enak ali vsaj podoben način, kot je možna laboratorijska izolacija čiste zavesti. In končno, uporaba teh zakonov omogoča nastanek tehnologije – precej drugačne od naše – ki ima skoraj neomejen doseg.

***

Pretiravam? Sem prehiter?

Razumljivo je, da vsaka od zgoraj zapisanih povedi zahteva dodatna pojasnila, a zanje v tem trenutku ni prostora (to je le okvirno uvodno pojasnilo vsebine zelo nenavadne in posebne knjige). Naj še enkrat ponovim, da so vsi ti zaključki tvorjeni na osnovi brezkompromisne znanstvene metodologije dokazovanja in ovrženja in da so ti zaključki v vsakem praktičnem smislu ponovljivi.

To, kar bi sodobnemu bralcu lahko bilo zanimivo, je primerjava z določenimi deli naše znanosti, zlasti s kvantno fiziko. Prav tej primerjavi je med drugim namenjen naslov knjige ‘kvantne vibracije zavesti’.

Vakuum kot izraz, ki opisuje prostor, v katerem ni ničesar, prazen prostor, poznate. No, to je poenostavljeno pojasnilo, saj popolnega vakuuma, torej popolnoma praznega prostora brez kakršnih koli delcev, pravzaprav ni. Kvantna fizika v tem smislu govori o ‘osnovnem kvantnem stanju’, ki je ustreznica neobstajanju delcev ali valov. Vendar pa po Heisenbergovem načelu nedoločenosti celo takšno navidezno prazno stanje, nikoli ni popolnoma prazno. V njem nastajajo tako imenovane kvantne fluktuacije, ki predstavljajo določeno vrsto naključnih (ali se vsaj tako zdi) sprememb v količini energije v določeni točki prostora. Z drugimi besedami, kvantna fizika ne dovoljuje obstoja niča. Ne obstaja nič, saj se zaradi načela nedoločenosti vedno in povsod pojavljajo takšne oscilacije ali fluktuacije, ki na koncu ustvarjajo najprej virtualne kvante (recimo fotone), nato pa v določenih primerih tudi dejanske fotone. Še več, ta pojav je verjetni vzrok nastanka našega vesolja in pojasnjuje njegovo širjenje vse tja od velikega poka.

Vse to sem zapisal zaradi istovetnosti zaključkov kvantne fizike in raziskovalcev zavesti (tokrat ne tistih namišljenih). Ta istovetnost (kot tudi nekatere druge) je nekatere pogumne fizike spodbudila k trditvi, da ima zavest lastnosti kvantnega polja.

V tem trenutku smo prišli do drugega velikega razpotja v orisovanju zaporedja znanstvenega raziskovanja zavesti. Za tem opuščamo primerjavo z današnjo znanostjo, to je s kvantno fiziko (ki še nima dovolj podatkov, da bi o tem govorila).

Napisal sem, da je večinoma sprejeto stališče, da so kvantne fluktuacije naključne. Kaj pa, če niso? Kaj pa, če jih upravljajo določeni zakoni, četudi so ti verjetnostni in ne deterministični?

Naslednje spoznanje na poti odkrivanja zakonitosti resničnosti, do katerega pride raziskovalec zavesti, je nadaljnje zbliževanje s fluktuacijami znotraj čiste zavesti. Ta del procesa je človeku brez izkustva težko opisati, lahko pa si ga predstavlja kot natančnejše preučevanje (seveda znotraj zavesti, kot nadaljevanje ‘laboratorijske’ izolacije čiste zavesti) ločnice med čisto in prebujeno zavestjo, oziroma točk znotraj zavesti, kjer nastajajo fluktuacije. Brez poglabljanja v podrobnosti si predstavljajte, da ste takšen raziskovalec in da začnete opažati pravilnosti pri nastanku fluktuacij. Prav tako začnete opažati, da imajo nekatere od teh fluktuacij sposobnost ustvarjanja zelo osupljivih izkustev na površini zavesti. Še več, sčasoma začenjate opažati, da lahko majhni premiki na tej ravni obstoja ponovijo ‘veliki pok’ našega materialnega sveta in da – kakorkoli se že sliši fantastično – lahko opazujete ali celo sprožite rojstvo novega vesolja.

Kot sem napisal, naša trenutna znanost je še daleč od tega. Vendar pa so celo v naši resnični zgodovini določeni modri ljudje iz starodavne Indije prišli do te ravni spoznavanja sveta. Novim in drugačnim vesoljem so rekli loke, ves proces prepoznavanja naravnih zakonov znotraj zavesti pa so poimenovali šruti. (Zdaj veste, zakaj sem vam na začetku tega uvoda priporočil branje istoimenskega poglavja v knjigi ‘Šesto stanje zavesti’.)

Kako pa bi, poleg morebitnih vzporednic z našo zgodovino, tak raziskovalec lahko ubesedil to, kar ‘vidi’ na meji med obstajanjem in neobstajanjem, v zibelki svetov, na izviru resničnosti? Današnji znanstveniki bodo vedno posegli po matematiki, kar je v redu, a dejali smo, da si zdaj predstavljamo drugačno pot, morda celo precej preprostejšo od te, pa kateri hodi današnje človeštvo in njegova tehnologija.

Kako bi znotraj človeškega brez posebnih abstraktnih metod ali tehnologije ubesedili izkustvo pravilnosti fluktuacij, ki ustvarjajo zavestne izkušnje in s tem tudi svetove? Fluktuacije se pojavljajo v določenih rednih intervalih, se pravi, tudi če intervali niso redni, še vedno obstaja določena struktura, ritem pojavljanja.

Včasih se ponavlja, včasih je dalj časa enaka, včasih pa popolnoma edinstvena. Včasih je preprosta, včasih pa ima zapleteno strukturo, v kateri se dva ali več ritmov prekriva v eno celoto. A karkoli že da je, vedno gre za nekaj – za ritem.

Predstavljajte si, da ste tam spodaj, na izviru resničnosti in opazujete ta ritem. Kako ga boste izrazili, ko se boste vrnili na površino, v svet, v katerem živite? Nimate tehnologije, nimate nobenih posebnih sredstev, morda nimate niti znanja, da bi ritem pretvorili v matematične funkcije. Kaj pa imate?

Imate um, ki dela s pojmi. Imate človeški glas, ki izraža te pojme z besedami. To imate in to boste – brez dvoma – uporabili.

Spregovorili boste. Zakone, ki ste jih prepoznali, boste ubesedili v obliki, ki vam je blizu. Uporabili boste besede, njihovo zaporedje, njihovo melodijo … a ne tudi njihovega pomena. Kajti pomen je nastal na površini, vi pa ubesedujete globoke, univerzalne zakone, ki se lahko manifestirajo v katerem koli pomenu, saj ti zakoni enako veljajo za ljudi kot za zvezde.

In tako smo prišli do točke, ko lahko razumemo, kako je nastala vsebina te knjige. Kvantne vibracije zavesti niso naključni poetski izrazi niti opisi določenih izkustev. Njihov pomenski del je le kanal, s katerim se notranji ritem ustvarjanja preliva na površino. V naslednjih nekaj letih so branja NLF prihajala eno za drugim kot posledica prepoznavanja ravni šruti, ustvarjalne ravni zavesti. Nisem niti prvi niti zadnji, ki je to naredil. Recimo, starodavni vedski rišiji so naredili enako, ko so ‘izpeli’ Vede. Ta knjiga je nadaljevanje njihovega dela na sodoben način (in prihodnji način, saj ima oznako Vol. 1, če mi bo čas, ki mi je dodeljen na tem svetu, dopuščal, bo nastal še Vol. 2 in morda še kateri).

Kot boste videli, imajo ustvarjalni ritmi ali kvantne fluktuacije zavesti svoje matematične – morda je bolje reči numerološke – lastnosti. Določeno število je tako ‘verzov’ kot celote. A o tem boste nekaj več izvedeli v naslednjem poglavju pred samo vsebino, to je v poglavju z naslovom ‘Številčni odnosi’.

Ta uvodni del ima na koncu še eno poglavje s praktičnimi navodili, kako uporabljati kvantne vibracije zavesti. Njihov glavni namen je prebujanje iste ravni spoznavanja v zavesti bralca ali poslušalca. Upoštevajte, da gre za univerzalne zakone, ki so v zavesti, to pa pomeni tudi v vas kot zavestnem bitju. Torej, ne gre le za to, da raziskovalec zavesti izrazi to, kar je prepoznal, ampak tudi za to, da se drugim ljudem omogoči, da hitreje in lažje pridejo do te ravni.

Za konec se vrnimo še nekoliko k vprašanju znanstvene metodologije. Eno od njenih pravil je tudi ponovljivost rezultatov. Če je določen zakon ‘odkrit’ ali v tem primeru ‘prepoznan’, to pomeni, da se takšno odkrivanje ali prepoznavanje lahko ponovi.

Ali so vedska besedila (to je primer prepoznavanja šruti) ponovljiva? Ali so kvantne fluktuacije zavesti v obliki branj NLF v tej knjigi ponovljive? Ali bo kdo, ki bo dosegel to mesto pri raziskovanju resničnosti, občutil, slišal, videl in zapisal isto?

Del odgovora je, da ne bo. Prepoznavanje šruti v sebi nosi ustvarjalno komponento. A preden vzkliknete: »Aha! To potem ovrže trditev o znanstvenosti!«, prisluhnite drugemu delu odgovora, ki pravi – da, bo!

Besedila, ki v sebi nosijo kode naravnih zakonov (temu bi lahko rekli tudi tako), so vsebinsko različna. Odvisna so recimo od kulture, iz katere prihaja raziskovalec. Tako so vedski rišiji na vsebinski ravni pisali o pašnikih, živini, dežju in vetrovih. Danes bi lahko pisali o povsem drugih temah, seveda ob precejšni pomoči ustvarjalnosti. Bistvo je v odnosih, v ritmih, ne v vsebini. 

Če bi nematematično, to je opisno želeli izraziti določeno formulo, bi to lahko naredili tako: »Neznanec je prinesel dve jabolki in ju položil na mizo ob moji dve. Zdaj so na mizi štiri jabolka.« Povedali ste, da je dve in dve štiri, in to ste povedali na način, da ste uporabili prizor iz svojega okolja.

Seveda, to je zelo, zelo poenostavljeno pojasnilo. Pri NLF-jih gre za globinske odnose in ritme (recimo, za ritem, s katerim nekonceptualna poved preseka glavni kontekst zgodbe, pa tudi pomensko razmerje med glavnimi izrazi in nekonceptualnimi izrazi, ki jih eden od vedskih učenjakov, Patanjali, imenuje dharmanupati), a tudi za pojmovne pomene, tako imenovane lakšanedoločenih izrazov. Tega dela ne boste razumeli, če niste prebrali vsaj nekaterih od prej predlaganih knjig.*

*Opomba

Recimo, analiza lakšan, kot jih opisuje indijskih logik Adi Shankara, in primerjave z ‘zavestnimi agenti’, kot jih je predlagal sodobni nevroznanstvenik Donald Hoffman (knjiga ‘Kako zavest ustvarja materijo?’). 

Skratka, kode, ki predstavljajo osnovne zakone ustvarjanja, so vtkane v besede in koncepte, ki tečejo skozi branja NLF in predstavljajo kvantne fluktuacije zavesti. Kot že rečeno, do njih ne boste prišli z razumom, temveč z izkušnjami. Lahko bi uživali v možnem pomenu povedi, v njihovem zaporedju in v vtisu, ki ga pustijo na vas. Toda njihov pravi namen je, da vas odprejo za tisto isto raven, na kateri so bili prepoznani.

Kot sem že povedal, ta knjiga ni navadna knjiga. To je knjiga, ki prerašča, razbija in krši vse dosedanje zakone branja in poslušanja tako, da vašo zavest popelje globoko, vse do skritega izvira vašega obstoja in obstoja vsega, čemur pravite resničnost.

***

Knjigo “KVANTNE VIBRACIJE SVIJESTI” lahko kupite preko spletne založbe HighCastle. Ali preko založbe Chiara.

Prva dobra novica: nekaj časa zaradi nadgradnje operativnega sistema pametnih telefonov aplikacija ni bila dostopna. Veseli me, da je to zdaj rešeno (hvala Alan!). Vsi, ki ste imeli aplikacijo nameščeno, jo lahko zdaj obnovite, to je »updatate«. V tem trenutku je nadgradnja dostopna za Android, za iPhone pa bo dostopna v nekaj dneh. To pomeni še malo potrpežljivosti. Čez nekaj dni preverite in aplikacija bo med AppStore.

Aplikacija Proboj v GooglePlay

Aplikacija Preboj v GooglePlay

Druga dobra novica: V obnovaljeno aplikacijo je vključen dodatni bonus: eno BREZPLAČNO branje s spletnega tečaja Karmične zanke! Vse, kar je treba narediti, je namestiti aplikacijo, skenirati spodnjo kodo in … uživati v poslušanju!

Kodi za vsa druga branja so v knjigi ‘Preboj – zoperstavite se avtoriteti iluzije’

Knjigo lahko v hrvaščini naročite preko spletne založbe HighCastle

V slovenščini pa preko založbe Chiara

Če vam je všeč dodatno branje NLF za ustvarjanje zaupanja, boste na spletnem tečaju ‘Karmične zanke’, postali lastnik še sedemnajstih takšnih branj (18 branj NLF, skupaj čez pet ur močnih tehnik za ustvarjanje izkustva decentralizacije).

Povezava na spletno mesto za vpis na spletni tečaj ‘Karmične zanke’.

Preberite 20. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Ekam evadvitjam: življenje brez središča” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Zadnje poglavje knjige in tudi zadnja vaja govorita o tem, kaj se dogaja po osvoboditvi. Ali osvobojeni posameznik, razsvetljeni, modrec, mojster, kakor koli ga že želite imenovati, zaznava razlike? Če ne, kako lahko on ali ona še naprej živi med nami? Če je žejen, žejna, ali ne bo popil, popila kozarca vode? Če bo, kako bo to storil in zakaj? Vse je zavest, zakaj bi torej obstajala potreba po nadaljevanju predstave z dajanjem številnih mask na obraz enega?

Kako se nadaljuje življenje po osvoboditvi? Je drugačno, kot je bilo prej? Ali razsvetljeni ljudje vidijo in doživljajo kaj, kar drugim ljudem ni dostopno? Ali imajo posebne sposobnosti? Ali lahko letijo in obiskujejo druge planete? Ali se morda spremenijo v pasivne vreče mesa in čakajo, da bo telo odmrlo, da bo njihova duša končno osvobojena tega bremena?

Na ta vprašanja so odgovori, a ti odgovori bodo tistega v človeškem stanju le zmedli.

Poglejmo, kaj o tem, o življenju razsvetljenega pravi Vivekachudamani:

“Zakoreninjen v večnem področju zavesti tava po svetu, včasih kot norec, včasih kot otrok. Lahko bi bil videti kot duh; lahko bi bil pijan, lahko oblečen ali brez oblek.

Hodi sam, utelešenje želje brez želja ali pa uživa v vsem, večno zadovoljen z vsenavzočim Sebstvom.

Včasih je bedak. Včasih modrec. Lahko bi bil kralj veličastnega sijaja. Včasih nemiren tava naokoli, včasih je miren, negiben kot piton. Včasih ga spoštujejo, včasih žalijo, včasih ga nihče ne pozna. Takšno je, vidite, življenje osvobojenega, ki ves čas uživa v večni blaženosti.”

Poleg blaženosti, ki je vedno tu, je vse drugo samo možnost. Ni pravil in ni uhojene poti za življenje po izginotju iluzije. Pravzaprav bi lahko bilo dobesedno kakršno koli. Ni načina, na katerega bi lahko prepoznali razsvetljenega posameznika po tem, kaj govori ali dela ali kako se obnaša. Pozabite na podobe modreca v planinah, svetih ljudi, ki govorijo o svetih knjigah, ali asketov, ki meditirajo pod drevesom. Pozabite na katero koli predstavo o življenju po razsvetljenju. Vse so napačne, a hkrati bi vse lahko bile točne.

Osvoboditev, razsvetljenje ali mokša so besede, ki označujejo svobodo. Nič manj in nič več. Nepredvidljivo, nepogojevano, nemogoče-je-vnaprej-vedeti-svobodo. Zato Vivekachudamani govori o norcu in modrecu, o kraljevskem statusu in pijancu, o spoštovanem in popljuvanem, o slavnem in neznanem.

Nikar ne mislite, da boste o tem odločili vi. Odločitev bo sprejeta, a je ne bo sprejel pozabljivi ahamkar, vi, ki verjamete, da obstaja „nekaj drugega“, ločenega in različnega od celote. Ekam evadvitjam, zapomnite si. Ločenost ni resnična in tudi nikoli ne bo. In konce koncev, zakaj je pomembno, kdo odloča? Končni odgovor je: zavest bo odločila, ona, ki je.

***

Ker pa se zavedam radovednosti in potrebe po vsaj neke vrste razumevanja tega, kar prinaša nepredvidljiva svoboda, na koncu knjige navajam nekaj pojasnil in opisov.

• Razsvetljenski maček: Čas (od nekaj mesecev do nekaj let), ki sledi neposredno po polnem uvidu v iluzijo središča.
• Identiteta: Je ni. Kratko pojasnilo, kako je mogoče brez nje delovati.
• Funkcionalna rekonstrukcija: Kadar koli se pojavi potreba po delovanju, se bo začel proces funkcionalne rekonstrukcije predhodne osebnosti z vsemi njenimi sposobnostmi, spominom in vsemi drugimi lastnostmi.
• Misli: Misli so, a ni “jaz-občutka”, ki bi trdil: “Misli so moje, jaz jih mislim.”
• Čustva: Prisotna. Intenzivnejša. A ni neke preference, katera čustva so bolj zaželena. Izvedena čustva, tista, ki nastanejo zaradi tolmačenja, izginejo.
• Globalna empatija: Ker je zavest ena, se trpljenje, ki nastane zaradi navidezne ločenosti, čuti povsod.
• Odnosi: Običajne obveznosti v odnosih se lahko spoštujejo, a se lahko prav tako kršijo. Svoboda v razmišljanju in občutenju, nevezanost na čustva in sposobnost okrepitve čustvenega doživljanja, bi lahko vodili do čisto drugačne paradigme odnosov.
• Telo: Tele bo imelo svojo lastno “pamet”. Redko bo zbolelo na običajne načine, lahko pa bi razvilo kakšne neobičajne bolezni.
• Odločitve: Osvobojeni posameznik ne sprejema odločitev. Če se sprejme odločitev, jo sprejme zavest, ena in edina.
• Načrti: Čas je konstrukt uma, zavest pa se na ravni svobode ne giblje znotraj njega. A se giblje znotraj časa na ravni delovanja. Načrti so odločitve, ki imajo posledice v času.
• Karma: Z izničenjem dejavnika karme (jaz-občutek) se posledice delovanja ne primejo nikogar več.
• Vedénje: Svoboden tok misli in še posebej neoviranje procesa odločanja bi utegnila sprožiti popolnoma nepredvidljivo delovanje (“nora modrost”).

***

Ekam evadvitjam – življenje brez središča. To je obljuba viveke in, na srečo, je to vaša usoda. Poskušal sem opisati, kako je to videti, a je očitno, da nikoli ne boste vedeli, dokler se ne znajdete tam.

Ne zadovoljite se z opisom. Podajte se v to smer. Začnite to živeti, kakor hitro lahko.

Vprašanja za razmislek

S tem zaključujemo vaje iz niza “Pogovorov o Viveki”. Upam, da ste na poti skoznje dobili “materiala za razmislek ”.

Prav tako upam, da sem odgovoril (ali bom šele odgovoril) na vsa vaša vprašanja. Imate še eno priložnost, da jih postavite.

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 19. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Obračun s strahom” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Ker si želite resničnost in ne zgodbe o resničnosti, nimate druge izbire, kot da v zvezi s tem nekaj naredite in sami ugotovite, kako stvari so. To je, če je seveda vaša mumukšuta, želja po osvoboditvi dovolj močna.

Toda kaj, če ni? Kaj pa, če dvomite ali pa se morda celo bojite, da bi izgubili življenje, kot ga imate? Maya obljublja številne čudeže in jih vsaj začasno uresničuje. Težava je, da sčasoma umre. In ko se to zgodi, skupaj z njo izgine vse, kar vam je dala. To se vam bo dogajalo znova in znova. In vsakič, ko se bo to zgodilo, se boste priplazili nazaj k Mayi ter naredili vse, kar lahko, da bi se pobrali in ji spet začeli služiti.

Zaradi tega je naravno, da se sprašujete, kaj se zgodi z vašim življenjem, ko (ali če) Maya odide.

Strah ni težava. Nikogar ni na tem svetu, v preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ki bi poskušal presekati svoje vezi z Mayo, pa da se pri tem ne bi bal. Popolnoma razumljivo in razumno je, da se tudi vi počutite enako. Ne bi vas jemal resno, če bi dejali, da se ne bojite ločiti se od iluzije v svojem življenju.

Međutim, preporučujem vam da se suočite sa strahom PRIJE nego vas potpuno obuzme.

A priporočam vam, da se s strahom soočite PREJ, preden vas popolnoma prevzame.
Spontana dekonstrukcija iluzije je res svinjarija. Lahko vam tako temeljito uniči življenje, da boste potrebovali drugo telo, da bi si opomogli in začeli znova. Nemoč, depresija, mentalne motnje in različne vrste šibkosti telesa in duha so čisto mogoči. Toda te izkušnje niso posledice dekonstrukcije iluzije, temveč posledice boja proti njej.

Zaradi tega boste naredili dobro, če boste sledili svoji mumukšuti, celo če ni tako močna, da bi vas prisilila k odrekanju od vsega v vašem življenju. Kljub morebitnemu strahu je namerno ali prostovoljno soočenje z iluzijo preventiva za prihodnje težave, ki vas zagotovo čakajo čisto tu, za prvim vogalom.

Vendar pa se je treba zavedati posebne lastnosti strahu, ki prihaja z mumukšuto.

V osnovi so vsi vaši predhodni strahovi nastali zaradi grožnje sili, ki je v središču moči. Če ste se borili, je bil cilj priti bliže temu središču in ga osvojiti. Cela drama življenja je zasnovana na taki centralizirani strukturi stvarnosti. Vedno se vse vrti okoli tega, kdo je zgoraj (v središču) in kdo je spodaj (oddaljen od središča). Če ste spodaj, je rešitev očitna: uspeti morate, prevzeti morate nadzor. Ne bodite bojazljivec, borite se zase, zahtevajte moč, bodite močni in vladajte svojemu vesolju.

A zdaj se vse spremeni. Strah in borba, ki ju boste doživeli, sta popolnoma drugačna od česar koli, kar ste doživeli do sedaj.

Uvid v decentralizirano stvarnost spremeni vse, kar ste o sebi mislili. Do zdaj ste bili v središču. Vse izkušnje so se vrtele okoli vas – bile so vaše. Zdaj na vsem lepem dojamete, da je “vaše” iluzija in da ni več ničesar, na kar bi se lahko oprli.

Izguba nadzora in identitete sta izvor eksistencionalnega strahu, ki se poraja med dekonstrukcijo iluzije.

Vedite: strah ni težava. Težava je v tistem, kar delate, da bi se mu izognili. Zaradi tega je bolje, da tega niti ne bi delali. Soočite se z njim. Pojdite skozenj. Niste niti prvi niti zadnji človek, ki gre skozi ta proces izginjanja iluzije. Strah vam ne bo škodil, a bi se ti lahko zgodilo, če bi se mu izogibali ali pred njim bežali ali delali vse, kar delate, da bi ga izničili.

Morda utegne pomagati misel, da izgubljate iluzijo. Nadzor, za katerega ste mislili, da je vaš – niste ga niti imeli. Identiteta, za katero ste mislili, da vam pripada – samo privid. Resnična stvarnost se ne spremeni le zato, ker se je vaša lažna stvarnost spremenila v pepel. Nikoli niste niti imeli tega, kar zdaj mislite, da izgubljate. Glede česa vas torej skrbi?

***

Zadnji del poglavja “Obračun s strahom” govori o tem, kaj boste izgubili in kaj dobili z dekonstrukcijo iluzije.

Ne boste izgubili sposobnosti za običajno človeško srečo (ta občutek bo prihajal in odhajal enako kot do zdaj), toda pridobili boste dostop do anande – notranje blaženosti, neodvisne od zunanjih okoliščin.

Ne boste izgubili sposobnosti za uspeh (enako kot do zdaj: včasih boste uspešni in včasih pa ne ravno), toda pridobili boste dostop do punje – izpolnjenosti v delovanju in zaznavanju tistega, kar je indicirano (kar bi “morali” narediti).

Ne boste izgubili sposobnosti za emocionalne odnose (bolj ali manj bodo ostali isti), toda pridobili boste dostop do preme – individualizirane in brezpogojne ljubezni.

Ananda, punja in prema – ni tako slabo, mar ne?

Če še vedno razmišljate o strahu, ne bodite neumni in strahopetni. Strah mine.

Blaženost je večna.

Vprašanja za razmislek

Do zdaj se zagotovo prebrali že celo knjigo Viveka. Razumeti bi morali, da je verjetno 99 % vašega življenja iluzornega. Prav tako imate najverjetneje določeno mero mumukšute, saj drugače do tega mesta ne bi prišli.

Kaj pa strah? Ga občutite? Česa se najbolj bojite?

Ali se vam pojavljajo dvomi, ko razmišljate o prekinitvi zveze z Mayo v svojem življenju? Ali imate kakšen razlog, da tega ne naredite in da še malo počakate ter si daste še nekaj časa?

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 18. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Kaj naj z vsem tem?” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Preden odgovorim na vprašanje, kaj naj z vsem tem, naj vas spomnim na to, kaj viveka zahteva:

• odkrivanje, ne pa učenje,
• opuščanje tistega, kar delamo, ne pa novih delovanj,
• bivanje, ne pa doživljanje;
• prepoznavanje iluzije, ne pa ustvarjanje ali doseganje česa novega.

Viveka se ukvarja s strukturo zavesti, s takšno, kakršna je v nas in v našem umu v obliki izvorni idej. Zasnovana je na zdravem razumu in na spodobnosti razločevanja; ta je že v manomajakoši (umu) vsakega človeškega bitja.

Pravilna uporaba viveke vodi do osvoboditve (mokše), ki je naravno, avtentično in nepopačeno stanje stvarnosti – resnične stvarnosti.

N e obstaja učbenik, ki opisuje, kako uporabljati viveko, obstajajo pa znaki, napotki in kažipoti. Dobili ste jih skozi vaje niza “Pogovorov o Viveki”.

Kaj naj z vsem tem?

Prvi odgovor je preprost: nič.

Toda vprašanje je, ali to lahko naredite? Ali lahko počakate, začasno obupate in pozabite na resnico in osvoboditev? Ali lahko svoj čas posvetite življenju ne glede na to, ali gre za iluzijo ali ne?

Nekateri bodo odgovorili, da je v redu in preprosto se odločiti ter počakati, da se osvoboditev ne zgodi sama (saj se bo na koncu zgodilo prav to).

Za tiste z močno mumukšuto (željo po osvoboditvi) to ni možnost. Ti lahko izbirajo med dvojim:

• to poskušajo narediti sami ali
• najdejo mojstra viveke.

Prva možnost: sam svoj mojster

To je mogoče narediti, a delo je težko in s številnimi spodrsljaji.
Morali boste pisati – veliko pisati. Če govorimo o listih, računajte z deset do dvajset debelejših zvezkov. V času računalnika bo nekaj gigabajtov dovolj.

Pisanje je edini učinkoviti način za preizpraševanje svojega razmišljanja. Pogovori s samim seboj ali z drugimi ljudmi niso priporočeni. Ko ljudje govorijo, se prepuščajo čustvom, obrambnim mehanizmom in obrazcem vedenja. Ne želite si, da bi vas na poti to oviralo. Če upate, da boste kaj lahko naredili le z razmišljanjem – pozabite na to. Um je najslabše mesto za preizpraševanje misli.

Vadite analizo idej, pojmov, konceptov z vidika ugotavljanja tega, ali gre za konceptualne konstrukte ali za konstrukte kategorij. Ko boste to delali, namenite pozornost podkonceptom,ki zahtevajo verovanje, visijo v zraku ali so preprosto napačni.

Take podkoncepte zavrzite inskupaj z njimi tudi konceptualne konstrukte, ki so z njihovo pomočjo zgrajeni.

Pomanjkljivosti tega pristopa:

• Uspeh pri marljivem prečiščevanju uma bi od vas lahko zahteval občasno ali stalno opustitev vsakdanjih aktivnosti.
• ZDekonstrukcija iluzije je čustveno spozek proces. Vaše razpoloženje se lahko hitro spremeni, navzočnost drugih ljudi pa bi lahko postala nevzdržna.
• AČe boste to delali sami, pomeni to, da boste veliko časa izgubili z vrtenjem v krogu svojih ideje, ne da bi imeli podpore, spodbude in zgledov drugih ljudi.

Skratka, morali bi imeti izredno močno mumukšuto, da bi skozi ves proces ostali pri zdravi pameti vse skupaj zaključili razsvetljeni.

Druga možnost: najdite mojstra viveke

Ni jih veliko. To je pravzaprav ednina slabost mentorskega načina dela. Vse drugo je bistveno boljše, hitrejše in lažje kot samostojno delo.

Če vas je usoda pripeljala do mene, tako bomo delali:

Obstaja struktura sedmih ključnih vprašanj. Pred procesom ne zanje ne smete vedeti. Razlog je nedolžnost uma in zmanjšanje možnosti, da sami sebi pokvarite proces z vnaprej znanimi odgovori. Vprašanja bi lahko bila tudi kakšna druga, a ta, s katerimi delam, so se izkazala za učinkovita in bi želel z njimi delati dalje.

Torej – namesto, da ste prepuščeni sami sebi ter nenehnim vzponom in padcem svojega življenja, pristopite k sistematičnemu procesu. Še ena sprememba je v tem, da niste sami. Običajno delam z manjšimi skupinami od pet do deset ljudi. Ni treba, da bi bili v osebnem stiku, v živo. Spletna komunikacija je čisto v redu.

Del, ki zahteva pisanje, je isti, a tokrat bodo imeli vanj uvid vsi člani skupine in mentor. E-sporočila so za ta način dela popolna.

Torej, tudi tu boste pisali, kot da vas preganja sam vrag, vsak dan, včasih tudi večkrat dnevno, vsaj štiri do šest mesecev. Pisanje ne bo osebno (to lahko še naprej delate sami). Skupina, katere del ste, bo skušala najti odgovor na vsako od ključnih vprašanj. Skupaj. Na naslednje vprašanje ne bomo šli, dokler vsak član skupine ne potrdi razumevanja odgovora.

Če se vam zdi, da je obdobje štirih do šestih mesecev dolgo, se motite. To je najkrajše možno obdobje. V tem času boste prešli isto pot, kot bi jo sami prehodili v letih.
Dobre strani vodenega procesa dekonstrukcije iluzije z mentorjem so naslednje: proces poteka bistveno hitreje kot samostojno delo; ob podpori skupine je proces čustveno veliko bolj ugoden, intelektualno pa je veliko večji izziv zaradi posegov mentorja. Skupina navdihuje in omogoča kontinuirano delo; mentor se na napake hitro odziva in kaže jasno smer gibanja. Proces je hiter, neposreden in brezkompromisen.

Slabosti:

• Na svetu ni veliko ljudi, ki bi lahko bili mentorji v procesu viveke
• Mogoče je, da kdo „odigra“ proces. Povsod so duhovni turisti, ki se bodo priključili procesu samo zaradi radovednosti in ga več ali manj prestali le kot opazovalci. To seveda drugim sodelujočim v skupini ne bo na škodo. Če pa se med njimi znajde kdo, ki se pretvarja, dela to na lastno škodo.

***

Tako, to je to. Zdaj veste, kaj storiti z vsem tem. Srečno!

Vprašanja za razmislek

Preden da se odločite, kaj boste naredili z vsem tem, se vrnite nazaj k šesti vaji (Živi učenec) in ponovno preberite o mumukšuti in drugih pogojih viveke za pristop.

Ko se boste tega spomnili, se vprašajte: “Ali je moja mumukšuta dovolj močna za vstop v proces dekonstrukcije iluzije ZDAJ ali bi raje še malo počakal/la?”

Če čutite, da čakanje ni sprejemljiva možnost in tudi razumete, da je delo z mentorjem redka priložnost, veste, kaj morate narediti. (Preden se mi oglasite, pripravite obsežno pisno pojasnilo, zakaj menite, da naj bi svoj čas kot mentor posvetil vam.)

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 17. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Vaje prečiščevanja” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Kot priprava na pravo pronicanje skozi subtilne ideje vadba ne more škoditi. Niti sebi niti sosedu vam ni treba pojasnjevati, kaj je „avtomobil“. Ko pa gre za temeljne sestavine stvarnosti, je zmeda veliko bolj otipljiva. Ti temelji so zakopani globoko v naši zavesti. Med njimi in našim dnevnim razmišljanjem se je razprostrlo celo vesolje konstruktov in možnih napak.

Hkrati z opominjanjem na pomembnost vadbe razločevalne sposobnosti bi vas rad spomnil na temelje viveke.

• Ni dokazov – in jih tudi nikoli ne bo – o neodvisnem obstoju zunanjega, materialnega sveta. Zavest je vse, kar poznamo. Vse naše izkušnje – in to vključuje tudi zaznavni dogovor o stvarnosti – je znotraj zavesti.
• Opravka imamo z idejami, ki jih zaznavamo kot „stvari“, ne pa s „stvarmi“ samimi po sebi.
• Zakoni, ki upravljajo te „stvari“, so samo druge ideje, ki jih opažamo kot abstraktna pravila izza procesov, ki se odvijajo med temi „stvarmi“.
• ZZnanost raziskuje „stvari“ in njihovo medsebojno sodelovanje skladno z zaznavnim dogovorom. Rezultati znanosti so dragoceni, praktični in neodvisni od paradigme, ki je za njimi. Vaš računalnik bo delal enako, ne glede na pojasnilo, kakšna je njegova stvarnost.
• Toda temeljna paradigma izza pojasnila naše stvarnosti lahko ima ključen vpliv na smer, v katero gre tehnologija.
• Znanost, kakršna je danes, bo verjetno naletela na zid, če bo vztrajala pri pojasnilu, da je zavest le spremljevalni pojav kompleksne strukture biološke materije.
• Tehnologija, preprosta, kot je, bo še naprej uničevala dele naše stvarnosti, namesto da bi jih varovala, ohranjala in uporabljala za ustvarjanje novih čudes.
• Po drugi strani pa edina prava znanstvena paradigma – zavest kot polje stvarnosti – ne povzroča takšnih težav. Ni zidov in ni delnih rešitev. Vse, kar je ustvarjeno z razumevanjem temeljnih idej znotraj zavesti, bo celostno.
• Viveka vzbuja upanje, da se naša znanost lahko spremeni, ne da bi se odpovedala temu, kar je do danes že dosegla.
• S prakticiranjem viveke raziskujemo nov pristop znanosti, imenujmo ga „duhovni“, „zavestni“ ali kakor koli že želite. Paradigma viveka odpira področje novih možnosti. Vse znanje – VSE ZNANJE – je v nas. Ničesar drugega ne potrebujemo kot le um.

Tega ne spreglejte, ko boste delali prve otroške korake pri vadbi viveke. To je začetek nečesa nepredstavljivega, količina dela, ki nas čaka, se ne da predvideti. Toda obljuba je tako vznemirljiva, da je zagotovo vredna truda.

***

V poglavju “Vaje prečiščevanja” boste našli štiri preproste vaje. Prvo od njih (dekonstrukcijski diagram pojma “avtomobil”) smo še naredili v prejšnji vaji serije Pogovorov o Viveki.

Druga vaja prečiščevanja se nanaša na razumevanje pojma “svoboda” kot potencialne lakšane za “zavest”. Vprašanje se glasi: ‘Ali je “svoboda” konstrukcija?’ In dodatno: ‘Ali je svoboda konceptualni konstrukt ali konstrukt kategorij?’ Odgovor lahko najdete v tem poglavju, a vas prosim, da najprej nanju sami poskušate odgovoriti.

Tretja in četrta vaja prečiščevanja sta lahko videti miselna igra ali neke vrste drobnjakarska logika za začetnike, a nikar ne podcenjujte njunih vrednosti. Uvidi, ki jih boste z njima dosegli, vas utegnejo rešiti pred posploševanjem in relativizacijo resnice. Prav tako vam lahko pokažeta, da za odgovor na vprašanje o temeljni strukturi stvarnosti ni treba nikogar nič vprašati niti se česa učiti, v nasprotju z naučenimi idejami, ki zahtevajo učenje. Odgovori so v strukturi vašega uma, v vas in tam jih morate iskati.

O rešitvi tretje in četrte vaje lahko razpravljamo ob “vprašanjih za razmislek”.

Vprašanja za razmislek

Opazujte ti dve izjavi:

Vse je iluzija.

Vse je res.

Kot prvo, ugotovite, zakaj sta izjavi napačni (zase si zapišite argumente, ne da bi gledali v knjigo).

Potem utrdite dejstvo, da uvid (obe izjavi sta napačni) odkriva osnovno strukturo stvarnosti in da vam za ta uvid ni bilo treba opazovati “stvari” zunaj uma.

In kot tretje, če o tem dvomite …

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 16. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Devet zlatih pravil viveke” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Čudovito bi bilo, če bi bilo mogoče orodja za dekonstrukcijo iluzije opisati, zapisati in predati drugim. Žal to ni mogoče. Ramana Maharishi je nekoč odgovoril na vprašanje nekega učenca v zvezi s “posredovanjem” razsvetljenja z besedami: “Jaz bi lahko dal, toda ti tega ne bi mogel sprejeti.”

Ne glede na to boste v tem poglavju našli seznam in opis najmočnejših orodij za dekonstrukcijo iluzije. Čeprav jih boste našli kot dane, boste ugotovili, da ji ne morete v polnosti uporabljati. Ta pravila nimajo vrednosti, če jih ne odkrijete sami.

Navedek iz poglavja kot opomnik na položaj, v katerem smo.

„U„Um se moti pri razlaganju resničnosti. Začaran z Mayo skriva, včasih pa tudi preslikava, kar je res resnično. Najpogosteje pa um projicira lažno resničnost in s tem samemu sebi otežuje razlikovanje med resnico in iluzijo. Mehanizem, s katerim to dela, je mehanizem jezika ali mišljenja. Um je prisoljen ustvariti kompleksne ideje in samodejno preskakovati z ene na drugo. To mu omogoča hitro razmišljanje in gradnjo novih konstruktov, ki so zasnovani na starih. Brez tega mehanizma ne bi mogel razumeti vsemirja idej, ustvarjati novih izkušenj, sklepati, se učiti in raziskovati nove možnosti zavestnega življenja. Prav tako brez tega ne bi mogli posvetiti pozornosti samemu sebi in začeti novega zavestnega vala ustvarjanja kot popolnoma prebujena bitja.

Slaba novica je, da vmes, pod urokom iluzije, živimo okrnjeno življenje. V tem trenutku naše evolucije je takšno stanje človeka, z vsemi dramami in trpljenje. A glede na to, da um dela napake, jih lahko um tudi popravi.“

Sanskrtski izraz za to napako je pragja aparadha. Ta izraz bi se lahko dobesedno prevajal kot „napaka v spoznanju “, kar je širše kot „napaka uma“, a se lahko uporablja tudi ta prevod. V prejšnji vaji smo analizirali pojem „avtomobil“ in ga dekonstruirali vse do pojmov „resničnost“, „obstoj“ in na koncu do … Hm, ali ste našli odgovor na vprašanje v prejšnji vaji? ?

Kako naprej? Kaj je treba narediti (ali ne narediti), da bi odpravili napako uma?

Če nadaljujete po poti viveke, vas v prihodnosti čaka veliko dela in še več raz-delovanja.

V šestnajstem poglavju knjige sem dal vse od sebe, da bi opisal devet pravil viveke. Nima smisla, da bi tu te opise ponavljal. Preberite celotno poglavje.

Za to priložnost je tu seznam devetih zlatih pravil viveke:

1. Zavračanje zaradi konstruktov
2. Zavračanje zaradi izključevanja
3. Zavračanje zaradi naučenega znanja
4. Zavračanje zaradi prenesenega pomena
5. Zavračanje zaradi napačne premise
6. Zavračanje zaradi kompleksnosti
7. Zavračanje zaradi redundance
8. Sprejemanje zaradi nasprotij
9. Sprejemanje najbolj točnega možnega pomena

Ta pravila v bistvu opisujejo sprejemljiv odgovor viveke (za viveko je sprejemljivo hkrati tudi točno). Kot vidite, sedem pravil govori o zavračanju, torej opisujejo, česa NE SME BITI v sprejemljivem viveka odgovoru. Zadnji dve pravili sta pritrdilni, a se uporabljata le, če ni bilo mogoče najti niti enega merila za zavračanje.

Ne da bi „stopili na pot“, kar pomeni brez prakse viveke, so ta pravila videti abstraktna. Knjiga ni niti priročnik niti zbirka nalog. Mislim, da česa takega na področju viveke ni možno napisati na način, na katerega bi to želel videti zahodnjaški um. Šankara tega ni napravil in popolnoma jasno mi je, zakaj ne.

Povprečnega bralca bi to utegnilo malce razočarati, a to razočaranje je rezultat navade prevzemanja informacij od nekoga zunaj vas. Viveka ima drugačen pristop in dela iz vaše zavesti področje raziskovanja – vi jo raziskujete in izkoriščate to, kar ste, da bi odkrili vse o vesolju idej v tej zmedi dogodkov, ki ji pravite vaša resničnost. Da bi se sploh lahko lotili tega podviga, boste morali postati znanstvenik. Pravi znanstvenik, a ne tisti, ki nekaj verjame brez dokazov. Na določen način bi viveka lahko sprožila celo novo znanost, ki bi potencialno lahko ustvarila novo vrsto tehnologije. Preden se to zgodi, je treba opraviti ogromno dela, a začetek – kot vsi začetki – ni lahek.

Vprašanje za razmislek

Namesto vprašanja dva predloga za neke vrste poskusno viveka vajo:

1. Nekaj časa namenite študiranju teh devetih pravil viveke. Na osnovi podatkov, ki jih imate do zdaj, jih poskušajte razumeti, kolikor le lahko.
2. Tu in tam poslušajte, kako ljudje govorijo okoli vas. Ali preživite nekaj časa na družabnih omrežjih in analizirajte, kako ljudje pišejo (ne o čem pišejo, temveč kako). Poskušajte uporabiti nekatera od pravil viveke, da bi našli povedi (napisane ali izgovorjene), ki so za viveko sprejemljive. Ne gre za napako – najdite v hrupu, ki ga povzroča jezik okoli vas, ENO poved, ki je sprejemljiva za viveko, pa vam bom čestital, da ste sredi kupa smeti našli diamant.

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 15. poglavje knjige “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “V iskanju lakšane” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Sutra 247 iz Vivekachudamani se še najbolj približa neposrednemu opisu metode viveka. Opis se skriva znotraj konteksta razlikovanja med eno zavestjo (išvara) in različnimi točkami gledišča, nastalimi v prvem valu ustvarjanja (atmani). Ne glede na to je napotek veljaven za vse postopke viveka, katerih cilj je neposredno razumevanje vesolja idej (sveta, stvarnosti).
Citat sutre 247:

„Zato pa se morata ta dva izraza pravilno razumeti skozi njune razlikovalne značilnosti tako, da se lahko ugotovi njuna absolutna identiteta. Niti metoda sprejemanja vseh teh pomenov niti metoda zavračanja ne bosta zadovoljivi. Resnica se mora razkriti skozi proces, ki uporablja obe metodi.“

Budhi lahko uporabi viveko za katero koli besedo (idejo) in pri tem uporablja jezik kot polje delovanja. Naloga je razlikovati med različnimi besedami (idejami) in ugotoviti trdno identiteto te ideje v primerjavi s katerokoli drugo. Da bi budhi to dosegel, mora najti dejavnik, s katerim razlikuje, oziroma lastnost, s katero lahko kaj prepozna. Ta lastnost se imenuje lakšana.

Iskanje lakšane – razlikovalne lastnosti določene ideje, ki dela to idejo edinstveno v primerjavi z drugimi – je proces prečiščevanja uma. Ta proces je potreben zaradi razkrivanja resnice in vračanja Maye na njeno mesto.

V praksi bi to pomenilo, da ima vsaka misel (ideja, beseda, ki jo uporabljate) svojo lakšano, ki vam mora biti znana. Opazite lahko, da med običajnim razmišljanjem ali govorjenjem (torej tem, kar počnemo vsak dan) je ljudem lakšana redko ali nikoli jasna. Ljudje mislijo (in goorijo, sklepajo in se odločajo) na osnovi nejasnih idej (torej idej brez jasne lakšane), ki so za viveko nesprejemljive. Takšne ideje lahko razdelimo v tri vrste:

• Preneseni pomeni (vsebovani pomeni, sopomenskost in večpomenskost)
• Konceptualni konstrukti/li>
• Konstrukti kategorij.

Na tem mestu ni potrebe za podrobna pojasnila (preberite poglavje “V iskanju lakšane”). Na prvi pogled se vse to lahko zdi zapleteno, a ko boste enkrat ujeli nit, boste hitro razumeli, da večina naših misli pripada vsaj eni od za viveko nesprejemljivih vrst. V osnovi to pomeni, da je večina naših misli ničvredna.

Za sklep morda zveni drastičen, a če se želite rešiti iluzije, potrebujete drastične sklepe.

A spet se na prvi pogled lahko zdi, da so vse ideje konstrukti kategorij ali konceptualni konstrukti, a to ni točno. Sicer pa so določene ravni natančnosti, ki se uporabljajo za različne kategorije objektov. To pomeni, da se včasih dovoljuje minimalna uporaba konstruktov, ne po pravilih, temveč po naravi ideje, ki jo želimo dekonstruirati.

Prav tako je treba vedeti, da so nekatere ideje čisto blizu tega, da so čiste in nedeljive. In nekatere so dobesedno nedeljive, ker predstavljajo bistvene elemente, prave atome resničnosti.

Vprašanje za razmislek

Za to vajo bi bilo dobro, da bi rešili uganko!

V poglavju “V iskanju lakšane” boste našli sliko. To je primer dekonstrukcije ideje “avtomobil”. Proces dekonstrukcije bi moral biti jasen (te dele poglavja pazljivo preberite), a nekaj je, kar sem iz knjige izpustil.

Ponovno poglejte grafikon.

Na dno boste našli puščice, usmerjene navzdol proti osnovnim idejam, kot so “čas”, “prostor” in “materija”. Pod njimi sta “resničnost” in “obstoj”. In na koncu je še ena puščica, ki kaže proti … čemu? Ali lahko ugotovite ali zavestno dekonstruirate te osnovne ideje s še eno, ki je znotraj njih? Kaj je tam, v osnovi naše stvarnosti?

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.

Preberite 14. poglavje v knjigi “Viveka – glas notranjega učitelja” z naslovom “Jezik nas lahko reši” na platformi Mirror.

Ne pozabite: ta članek/poglavje je tokeniziran in ga lahko kupite kot “pisateljski NFT”!

Stvari, ki jih je treba upoštevati

Ideja, da je jezik izjemna lastno človeškega uma in da si zasluži posebno pozornost, je izražena tudi v najstarejših delih indijske kulture, npr. v Rgvedi 1.1.164: „Dokončno bivališče jezika je Absolutno.“

Kaj je jezik? To ni le zvok, ki prenaša pomen. Zvok besede je le drugotna raven jezika. Razlog, zakaj je jezik pritegnil toliko pozornosti filozofov, ki jih je zanimala resnica in resničnost, je dejstvo, da jezika, da bi bil to, kar je, sploh ni treba glasno izgovarjati. Jezik je veliko bolj povezan z mišljenjem kot z govorom.

Adi Šankara in Vivekachudamani trdita, da se lahko z uporabo jezika (razmišljanja) pozabljiva izhodiščna točka gledišča spomni svojega prvotnega statusa in morda celo začeti nov val ustvarjanja kot prebujena duše.

Znanstveniki se strinjajo, da je bil pojav jezika, kar pomeni tudi sposobnosti razmišljanja, nadel in nenaden. To je bil neke vrste kvantni skok in ne postopen razvoj. Ta skok se je zgodil v naši nedavni evolucijski preteklosti. Paleoantropolog Ian Tattersall umešča ta nenadni razvoj v relativno ozko časovno obdobje pred približno 50.000 do 100.000 leti.

Štirinajsto poglavje nadaljuje z zgodbo o nastanku, o kateri ste lahko brali v predhodnem poglavju in pojasnjuje tretji val ustvarjanja.

Prvi val ustvarjanja je za nami. „Božanska“ mreža popolnoma zavestnih elementov je stabilna in živa. Za nami je tudi drugi val: točke gledišča neskončnih atmanov so obrnile pozornost k sebi in tako postale „manjši stvarniki“.

Rezultat drugega vala je navidezna ločenost točk gledišča znotraj zavesti in nastanek jaz-občutka. Mimogrede, Šankarov izraz za jaz-občutek je ahamkar. Prvi val samonanašalnih procesov znotraj zavesti je torej ustvaril vašo dušo – atmana, drugi val pa vas – ahamkarja.

Ahamkar je središče naše stvarnosti. Na začetku le opazuje, doživlja in čuti, toda jaz je vendarle del zavesti in kot tak zahteva razumevanje. Element Čita (zavedanje) manomajakoše je prisoten pred elementom budhi (razumevanje).

Pojava elementa budhi (sposobnost razločevanja, intelekt, jezik) vse spremeni. Kot boste videli, je to sprememba na dobro, a tudi na slabše.

Da bi razumel, kaj se dogaja okoli njega, budhi ustvarja in uporablja simbole. Ko se kaj zgodi (zaznavanje ali izkušnja), budhi za to ustvari znak. Še en opomnik: smo v votlini uma. Okoli nas so le ideje, ničesar drugega ni. Znaki, ki jih uporablja budhi, niso nič drugega kot nova ideja; ideja o ideji.

Pravkar se je zgodil tretji val ustvarjanja. Misli, jezik in ideje so „znotraj uma“. Del ene zavesti so, a so videti kot ločeni in umeščeni znotraj posode uma, ki pripada nekemu lastniku, ahamkarju. Seveda to ni prava resničnost. Gre za iluzijo, za iluzijo, ki ima posledice.

Z znaki in simboli, ki jih je ustvaril budhi, lahko zdaj ahamkar prepozna dogodke, ki se ponavljajo. Te dogodke je mogoče umestiti v odnose z drugimi dogodki in uporabljati razmerja med njimi za razumevanje moči ali vpliva določene izkušnje.

Kot je bila Maya v ozadju prvih dveh valov ustvarjanja, je tudi za tretjim. A v prvem valu je Maya v „božanskih“ rokah. Zavest je ena, čeprav je videti, kot da jih je zaradi zavestnih odnosov med posamičnimi funkcijami iste zavesti več.

Drugi val ustvarjanja je prav tako neizbežen. Nadaljevanje širjenja zahteva pozabo. Sila ustvarjanja zaposli Mayo s skrivanjem dejstva, da je vsaka točka gledišča le to – točka gledišča in ne neka nova entiteta.

Ne glede na to ima točka gledišča zdaj navidezni status ločenega bitja. Atman ni izginil, ampak je skrit za ahamkarjem. Tu nastane kritičen trenutek: nazor nad Mayo je prenesen v roke „posameznika“.

Maya je popolna služabnica, ki opravlja vse, kar zapove gospodar, v tretjem valu ustvarjanja so gospodarji ahamkarji.

Napisal sem, da pojava elementov budhi (mišljenje, jezik) vse spremeni in da je ta sprememba za dobro, a tudi za slabo. Vloga, ki jo začenja prevzemati Maya pri ustvarjanju različnih ahamkarjev, je slaba. Kaj pa je dobra sprememba? Citat:

„Um deluje znotraj konstruktov in z njimi. Zapletenost teh konstruktov veča verjetnost napake. Napaka v umu je napaka v resničnosti – iluzija. S tem se bom z nekaj primeri poigral v naslednjem poglavju. Pomembno je razumeti, da je budhi razločevalna funkcija uma. Če je napravljena napaka v pomenih, količini, odnosih in podobno, jo budhi lahko odkrije. To je njegovo delo. Popravljena napaka je korak v smeri stvarnosti, v kateri je manj iluzije. Prve stopnje prečiščevanja uma skozi stalno in skrbno uporabo viveke (to pomeni, da se moramo naučiti, kako pravilno razmišljati), bodo postopoma odstranile iluzijo iz tretjega vala ustvarjanja.“

Ko je budhi dovolj prečiščen, bi lahko prodrl skozi vse valove ustvarjanja in „osvobodil“ atmana od ahamkarja. Nikar naj vas ne preseneti, če bi tak uspeh ustvaril četrti val ustvarjanja, tistega, v katerem se Maya vrača v roke „božanskega“.

Vprašanja za razmislek

• S svojimi besedami napišite, kaj je “prvi val ustvarjanja”?
• Kaj je “drugi val ustvarjanja”?
• Kaj je “tretji val ustvarjanja” in v čigavih rokah je takrat Maya?
• Kateri so negativni stranski pojavi elementa zavesti budhi (mišljenje, jezik)?
• Kateri so pozitivni stranski pojavi elementa zavesti budhi (mišljenje, jezik)?

Zdaj ste na vrsti vi. Napišite svoje misli, komentarje ali vprašanja.