“Kolikor sem dojela iz prejšnjih lekcij mora Maya umreti in umre ko razvijemo viveko.”

Thenički, umire s posljednjim uvidom u razliku između osobnog i neosobnog, ali za to je potrebna viveka, tako da je to u redu izjava.

“Ampak če je Maya naravni zakon torej ne umre tako da je ne vidimo več, ampak umre v smislu da vidimo skozi njo v Resnico?”

Tako je.

“Ima potem se kakšno vlogo ko umre ali nobene več?”

O, ima, ima! Postoji jedna priča o susretu Shive i Shankare (mislim da sam ju preio u knjizi “Uklanjanje faktora karme”). Maya je Shivina pratiteljica. Bez nje ničeg ne bi bilo. “Nerođena” (prirodni zakon, uvijek je tu), ali “smrtna” (moguća je situacija u kojoj ona nema vlast).

Razmišljala pa sem ali je mogoč tudi obraten proces od tega multipliciranja zavesti v smislu, da iz enega ne nastanejo trije ‘deli’ (se razumemo da niso ločeni) ampak pride do tega da več ‘delov’ naenkrat ustvari/se ogleda v nekem novem delu zavesti.

Opis procesa samo-ogledanja zavesti mi je zopet odprl nov pogled nase in ‘moje’ ? doživljanje sveta. Včasih se zavestno poskušam postaviti ven iz te točke in ponavadi občutim tako svobodo od vseh skrbi, ki jih drugače imam. V tem kontekstu razumevanja nastanka jaza je vprašanje ‘kdo sem jaz’ prav hecno. Zdi se mi, da je prav v tem samo-ogledanju izvor demonske narave v nas.

“Jedno pitanje, ipak: razumijete li da je perceptualni konsenzus (činjenica da svako svjesno biće doživljava osnovne prirodne zakone na isti način) zapravo zapažanje “božanske mreže” koja predstavlja rane faze u priči o postanku?”
Razmišljam, da je to mogoče odraz tega da smo sami v svojem bistvu del te “bozanske mreže” in zato te naravne zakone doživljamo točno take kot so in na isti način.

“Maya je samo prirodni zakon. Osjetilima zapažate njene rezultate. Umom ju možete zapaziti izravno. Sjednite ispred ogledala i promatrajte se neko vrijeme. Ono što vidite je iuzija, ali iluzija nije vaš neprijatelj. Promijenite svoj stav prema Mayi. Ona jest problematična, ali ne zbog onoga što predstavlja. Problem je u zaboravljanju i nastanku “vas”.”
Hmm, to vprašanje oz. Maya mi še vedno ni čisto jasna v vseh pogledih. Kolikor sem dojela iz prejšnjih lekcij mora Maya umreti in umre ko razvijemo viveko. Ampak če je Maya naravni zakon torej ne umre tako da je ne vidimo več, ampak umre v smislu da vidimo skozi njo v Resnico? Ima potem se kakšno vlogo ko umre ali nobene več?

Ja um se spomni hiše iluzije in stanja med ogledali, neskončno število odsevov na vse strani.
Vendar tam v kvadratni sobi z ogledali ima um še vedno točko zavedanja – jaz stojim na sredini in z vseh strani gledam svojo sliko.

2. Zamijetite da prije pokušaja odgovaranja na “tko sam ja” pitanje, nije bilo određenog “ja” koje je zahtijevalo objašnjenje. Postojala su iskustva, a nako što je pitanje postavljeno, iz tih se iskustava konstruira “ono što mislite da ste vi” odgovor.
Ja izkušnja z ogledali je čarobna in igriva – ni potrebe po razmišljanju »kdo sem jaz«. Dokler se ne zazrem sama vase, je torej vse zabavno. »Jaz« pa določi središče dogajanja in začne vklapljati um, ki si vsako situacijo želi razložiti po svoji logiki.

3. Razmislite o “božanskoj mreži” samoodnosnih “događaja” i “stvari” unutar svijesti. Oni predstavljaju prirodne zakone. Možete ih otkriti, ali ih ne možete promijeniti. Ipak, oni se nalaze u svijesti i spremni su za otkrivanje. Jedno pitanje, ipak: razumijete li da je perceptualni konsenzus (činjenica da svako svjesno biće doživljava osnovne prirodne zakone na isti način) zapravo zapažanje “božanske mreže” koja predstavlja rane faze u priči o postanku?

Najprej sem poglavje dvakrat prebrala v SLO knjigi in nato še dvakrat na blogu HR povzetek in šele po tem so se ni začele »zlagati kockice«. Dejansko so nianse jezika zelo pomembne za razumevanje. V Slo prevodu je govora o »samo nanašajočem procesu« v HR verziji pa je govora o »samo odnosnem procesu« (ta isti izraz obstaja tudi v slovenščini).
– Odnosen – ki je v določenem odnosu s čim drugim; odnosna povezanost
– Nanašajoč – trpnik od »nanašati« – kar pomeni s prenašanjem spravljati nekam

Torej se v 1.valu – božanski fazi zavest zazre sama vase je hkrati subjekt in objekt svojega opazovanja – procesa. Trije popolnoma enakovredni deli Ene zavesti, ki lahko prevzemajo vlogo tako objekta, subjekta kot procesa in tvorijo nešteto medsebojnih interakcij – delitev.

Mislim, da je bistvo v tem da je samo prva delitev posledica – samo odnosnega opazovanja, vse ostale delitve pa so posledica medsebojnih odnosov različnih delov zavesti. Ti deli sicer Ene zavesti so trdni, če se lahko tako izrazim in se poponoma zavedajo celote, ker se niso nikoli zazrli sami vase ampak vedno v neki drugi del. Postali so naravni zakoni.

Zato so za »specifične točke zavesti«, ki so nastale v 2. valu s samo opazovanjem, trajni, nespremenljivi in enako prepoznavni.

4. Maya je samo prirodni zakon. Osjetilima zapažate njene rezultate. Umom ju možete zapaziti izravno. Sjednite ispred ogledala i promatrajte se neko vrijeme. Ono što vidite je iuzija, ali iluzija nije vaš neprijatelj. Promijenite svoj stav prema Mayi. Ona jest problematična, ali ne zbog onoga što predstavlja. Problem je u zaboravljanju i nastanku “vas”.

Da razumem in zato študiram viveko ?.