To bi bio prvi korak. 🙂 Mumukšuta (vježba “Živi učenik”) se za to pobrinula na samom početku. Odbojnost prema iluziji je neka vrst preduvijeta da bi se proces razlikovanja uopće mogao provesti. Bez toga “kandidat” za istinu će odustati kad mu se prvi put počnu tresti temelji svijeta kojeg je zamislio da živi.

U biti, završetak procesa je neka vrsta pomirenja i micanja Maye iz područja neprijateljstva u područje prirodnih zakona.

Hvala za odgovor (ta in vse druge)! Mislim (oz. upam :D), da mi je zdaj malo bolj jasno. Viveko razvijemo, da ločimo resnico od neresnice, ampak končni korak je še vedno v tem, da moramo iluzijo spustiti.

Da, Ganeš je sav čudovit! 🙂

“Torej, ko razvijemo viveko, smo zmožni uporabljati naše telo (vseh 5 ovojev) in komunicirati okolico, ne da bi zapadli v iluzijo. Okej, ampak viveka je torej nekaj kar se lahko naučimo kajne? Ne bi bil to odgovor na vprašanje “kako?”?”

Zapravo ovako: kad razvijemo viveku onda smo sposobni vidjeti što je istina, a što nije. To ne znači da smo “sposobni” za nešto drugo (recimo za upotrebljavanje naših “tijela” bolje nego prije). Viveka je definitivno odgovor na pitanje “kako vidjeti ili znati istinu”.

Obratite pozornost da cijela ova priča govori o tome da “kako” nije pravo pitanje kad želimo znati “tko smo”. Mnoge druge stvari imaju svoj kako, pa tako i razlikovna sposobnost.

Slučajno sem te dni prebirala Ganeševe zgodbe (2. del) in naletela na tole: “Ko jaz, Ganeš, rečem jaz – mislim na vlogo. Tudi zato sem nesmrten. Ko pa Taraka, demon, reče jaz – misli na Tarako, ne glede na vlogo, in mora zato nujno umreti.” (zgodba Malodane nepremagljivi Taraka)
Preprosto čudovita ubeseditev 🙂

Hvala na dobrom radu, Marija!

2. Je li rečenica „Ja se poistovjećujem s pisanjem“ ispravna, i ako nije, zašto?
Ta trditev je napačna, ker se resnično Sebstvo (atman) ne more poistovetiti z vlogo.
Lažno Sebstvo – Jaz občutek – prav tako ne more narediti tega, ker je – lažno!
Kljub temu, da se taki stavki (poistovetenje z vlogami) pogosto slišijo v psihologiji ali sodobni duhovnosti, so napačni.
Jaz občutek se pojavi, ko se nekaj zgodi v zavesti – torej proces poistovetenja rezultira lažno Sebstvo ali drugače lažno Sebstvo ni dejavnik, ampak je rezultat.
Atman – resnično Sebstvo je vseskozi navzoč, a se ga proces poistovetenja ne dotakne.

3. Zašto je pitanje “KAKO da saznam tko sam ja?” pogrešno i ne vodi nikuda?
Vprašanje “kako” samo preusmerja fokus poistovetenja – sprašuje po procesu ter celo povečuje moč procesa in s tem hrani lažno Sebstvo – Jaz občutek. Po drugi strani pa je vprašanje, z vidika iskalcev resnice, logično.
Samo in izključno ne početi nič (oziroma početi to kar smo do sedaj) ne pripelje do odgovora na prašanje “kdo sem jaz?”.
Vivekačundanami nas spodbuja k razvoju sposobnosti razločevanja. Ugotoviti moramo kaj je tisto kar delamo in bi morali s tem prenehati, oziroma kateremu procesu smo izpostavljeni pa bi ga morali ustaviti ali pa se mu prepustiti.
Torej bomo postali sposobni zaznati napačno aktivnost, ki nas vodi k ustvarjanu iluzije. Takrat in samo takrat lahko “spustimo”.

4. Napišite jedan primjer u kojem suvremena duhovnost zapravo pojačava proces poistovjećivana i tako hrani iluziju.
Sodobna duhovnost je v tem smislu zelo površna. Po večini se usmerja v proučevanje napačnega poistovetenja z eno od koš; npr: ne zaslužim si obilja, ker….; nato zaključi, da je to napačno prepričanje in da si vi to dejansko zalužite – ter vas prepričevali, da ste sedaj priča rojstvu novega izboljšanega sebe.
Tu se lahko navezujem na svoj zadnji stavek pri prvem vprašanju – izbojšanje kvalitete življenja. Konec, koncev za to ni potrebna poplava “sodobne duhovnosti” ampak se take stvari izvajajo na psihosocialnih delavnicah, ki so za marsikoga lahko zelo koristne.